Danica Mihelič je neverjetno vitalna stoletnica. 23. septembra bo stara stodve leti in še vedno vozi avtomobil, vsak dan kuha, kosi, vlaga sadje in zelenjavo, celo seka drva.

Leta 1947 se je iz Stražišča pri Kranju priselila v Maribor, v tukajšnji bolnišnici 35 let delala kot operacijska sestra in spremljala razvoj ustanove, tu je spoznala moža, Ljubljančana, ki je v mariborsko bolnišnico prišel leta 1950, delal kot stažist in nazadnje vodil Infekcijski oddelek.
Gospa Mihelič se spominja, kako so medicinske sestre takrat delale tudi še visoko noseče in se na delo vračale že dva meseca po porodu. Otroke so čuvali kar v eni izmed sob v bolnišnici, kamor so jih hodile matere dojiti v odmorih med operacijami. Prav zato, ker je bilo težko organizirati varstvo, in zaradi dolgih dežurstev ob vikendih, se je odločila, da ne bo imela več kot enega otroka. Žal je sin umrl pred nekaj leti, pred tem pa tudi mož in ena izmed njenih glavnih, obenem pa tudi najbolj žalostnih poti je tista na kamniško pokopališče, kjer svečka nikoli ne ugasne.

Sogovornica pravi, da je po lastnih izkušnjah človek najbolj ustvarjalen med 50. in 70. letom, Upokojila se je leta 1973, stara 52 let in je tudi po pol stoletja v pokoju še vedno polna navdiha.

Z go. Milko, dolgoletno tesno prijateljico, ki je že pred sedemdesetimi leti tako rekoč postala del družine in ki živi v istem bloku, imata vsak dan ob 11-ih kosilo in dneve preživita skupaj.
Za sklepno misel pogovora je izbrala naslednji nasvet:"Vsi, ki prihajajo v moja leta, naj ne gledajo, kako jih kaj boli, naj potelovadijo. Ne sedeti, berite, pogovajajte se, tudi skregajte se, ne se avtomatično odstraniti od sveta."

Daljšemu prispevku, ki smo ga pripravili o Danici Mihelič, lahko prisluhnete TUKAJ