12. avgusta je bil mednarodni dan mladih. Vanje polagamo velike upe za prihodnost, naša politična, gospodarska, podnebna in okoljska dediščina pa jim dela nikakor ne bo olajšala. Pogovarjali smo se s tremi mladimi sogovorniki iz tujine, ki bodo deset mesecev preživeli v Mariboru in delajo v Pekarni magdalenske mreže pri pripravi različnih družbeno odgovornih in kulturnih programih; to jim je omogočil program Evropska solidarnostna enota. Četudi prihajajo iz drugih držav in različnih kulturnih okolij imajo skupno željo – živeti v boljšem svetu, v katerem bi soodločali. Tako kot njihovi vrstniki v Sloveniji.

Noemie Brunet prihaja iz manjšega mesta Giret v osrednji Franciji, Silvia Tami iz bližine italijanskega Vidma, Lazar Bojanič pa iz Bosne in Hercegovine, iz mesta Pale. Vsi si od življenja nekaj želijo, in jih frustrira negotovost v zvezi s službo, svetovnim mirom in podobnim. Lazar je zatrdil, da se je z razmerami medtem že nekoliko sprijaznil in se zaveda, da se lahko vsak načrt hitro izjalovi, še posebej kritičen je do tega, da je v njegovi domovini službo mogoče najti le prek zvez, predvsem političnih:«Tako je pri nas najlažje, potem pa moraš biti tiho, za službo prodaš dušo. Poskusil sem pri mednarodnih organizacijah, toda če nimaš osebnih zvez, tudi tam ne dobiš niti vabila na razgovor. Nekoliko sem obupal in sem, tudi zaradi izobrazbe, ubral drugo pot; odločil sem se za prostovoljstvo v Mariboru. S tem sem malo podaljšal svoje trenutne razmere, upam pa, da bom našel dostojno službo."

Kako vplivati na spremembe

Volitve so ena izmed možnosti za spremembe, sogovorniki so to svojo državljansko pravico in dolžnost vedno unovčili. Če jih ni bilo doma, so nekoga pooblastili, Noemi npr. očeta. Kritična je do tega, da so mladi volilno pasivni, Silvia pa zavrača, da bi se na volitvah odločala za manjše zlo:« Če voliš manjše zlo, tudi nič ne spremeniš, zato sem oddala tako imenovani protestni glas – volila sem manjše, obrobne stranke, komunistično ali zeleno, torej stranke z minimalnim številom sedežev v parlamentu ali stranke, ki sploh ne dosežejo parlamentarnega praga. Sem pa vsaj zavzela stališče. Pomembno je, da mladi volijo; na mnogih področjih so namreč izključeni, in če ne volijo, je kot da bi obupali nad tem, da niso vključeni v spremembe.«

Mladi odhajajo tudi z Zahoda

» Če ne bom šel v politiko, v BIH zame najbrž ni prihodnosti«, razmišlja pravi Lazar in doda, da je tam zelo velika težava izseljevanje mladih, čeprav bi morale spremembe temeljiti prav na njih. Tudi zato se ne bo nič spremenilo, ker ostajajo stari, ki bodo do smrti delali enako, še resignirano ugotavlja. A tudi Silvia in Noemi opozarjata, da se bosta doma težko zaposlili, sploh z diplomo iz družboslovja. Noemi zato že ve, da bo izkušnji v Sloveniji šla:« Že dolgo si želim v tujino; po diplomi pred dvema letoma sem želela na Novo Zelandijo, vendar se to zaradi covida ni izšlo. To svojo željo bom uresničila po prostovoljstvu v Sloveniji, za Avstralijo bom pridobila delovno-turistično vizo in ne bom ostala v Franciji.«

Drevesa, Drava in gospa z avtobusne postaje

Seveda nas je zanimalo, kako mladi od drugod doživljajo Maribor. Lazar ga doživlja kot zelo zelenega, prebivalci pa da se borijo za to dragocenost:»S kapitalizmom in neoliberalizmom, ki je samo za ljudi, ki imajo moč in si želijo zaslužiti, se moramo spopasti. Za prostor se je treba boriti, vedno, vsak dan, za vsako drevo. Takoj ko se ne, ga bodo posekali. In kaj potem? Posadili bomo novo in čakali 20 let, da zrase.«

Navdušujejo se nad pestro kulturno ponudbo, sporazumevajo pa, kakor pač terjajo okoliščine, če le gre, v angleščini. Bolj zabava kot jezi jih zelo neprijazna gospa na glavni avtobusni postaji, ki ne zna angleško. Zato se pri nakupu vozovnic izpostavi Lazar, dekleti pa potem rečeta:«Isto, isto.«

Silvia pa je navdušena nad našo reko in tam preživi veliko časa:« Pa še nekaj ... Ko sem prišla, sem se odločila pozdravljati starejše ljudi na ulici, kar pri nas doma sicer ni običajno, čeprav vsi mislijo, da se vsi Italijani prisrčno pozdravljamo in da smo vsi vedno dobre volje; pri nas, v Furlaniji, ni tako. Pogosto smo namrgodeni, se distanciramo, se ne poljubljamo in objemamo. Zato sem imela tudi težave pri druženju z Italijani od drugod in z drugimi Mediteranci. Imam pa se za toplo osebo, in ko sem ljudi v Mariboru pozdravila z dober dan ali zdravo, so se mi nasmehnili in odzdravili. Bilo je prisrčno, ker je bilo drugače od tistega, česar sem vajena.«

Zapisano in še nekaj več lahko slišite v posnetku. Njegova vsebina je oddaljena le en klik.