Obiskali smo Živo knjižnico v Mariboru, ki jo je pripravil tukajšnji Mladinski kulturni center. Tokrat so jo povezali s svetovnim dnevom človekovih pravic in s skrbjo zase in za duševno zdravje. Decembra se obremenjenost in hitenje dodatno stopnjujeta, sreča in harmonija pa tudi nista vsenavzoči; to pokaže že kakšen iskren pogovor med ljudmi. Pogovarjali smo se s štirimi živimi knjigami, ki s tem, ko delijo svoje življenjske izkušnje in preizkušnje, ozaveščajo in izobražujejo ter pomagajo rušiti stereotipe in premagovati predsodke.

Mladinski kulturni center Maribor je del nacionalne mreže organizacij, ki izvajajo projekt Živa knjižnica. Metodo žive knjižnice so leta 2000 razvili na Danskem, da bi preprečili nasilje med mladimi; ponesli so jo po svetu, tudi v Slovenijo. MKC Maribor jo pripravlja od leta 2012, nazadnje je bila v nedeljo, 17. decembra, v okviru prazničnega programa Vilinsko mesto.

Ko se človek sreča s človekom, in se z njim pogovarja, spozna njegove življenjske okoliščine. S tem se krepi empatija, destigmatizirajo se skupine in posamezniki. Pogovarjali smo se s štirimi ljudmi, ki so iskreno razkrili svojo izkušnjo in z njihovo pomočjo nagovorili štiri pomembne kategorije – nebinarno spolnost, tujskost, izgorelost in samomor. Koordinatorica tokratne izvedbe Žive knjižnice Tanja Veber: »Dodali smo noto duševnega zdravja, ker jo izvajamo decembra, ko smo vsi z družinami in bi naj bi bili vsi srečni. Vemo pa, da ko se začnemo iskreno pogovarjati, to ni zgodba vseh, niti ne večine. Zato postavljamo v ospredje, kako poskrbeti zase in kaj je pomagalo našim živim knjigam. Obiskovalci lahko tako doživijo pristen stik z nekom, kot aktivnost neke nedelje v decembru.»

Gre za srečanje neznancev, ki se pogovarjajo o življenju, izkušnjah in preizkušnjah. In ni bilo enostavno začeti pogovora s Tadejo z Gorenjske. Obe njeni hčerki sta storili samomor. Ob takšnih dogodkih leže na družina stigma, pojavijo se vprašanja o krivdi. Sogovornica se zaveda, da ljudje govorijo o tem, še lažje in s toliko večjim užitkom, ko se tak tragičen dogodek zgodi v družini, ki velja za zgledno. Eno izmed sporočil njenih pogovorov je, da ni varnosti in da se človeku lahko vse sesuje čez noč:«Ljudi zanima, kaj se je dogajalo prej ali kako sem jaz zdaj; nekateri so bili sami pred tem, da bi storili samomor. Večkrat čutim, da po pogovoru odidejo nekako olajšani. Občutek je zelo dober, nekateri pogovori pa so zelo naporni. Po njih sem izčrpana, ampak na nek dober način. Gre namreč za komunikacijo, ne za obsojanje, temveč za deljenje izkušnje z nekom, ki te brezpogojno sprejema z vsemi težkimi stvarmi, ki so se ti v življenju zgodile.«

Da se lahko človek lahko hitro znajde na robu, je spoznala tudi samostojna podjetnica Monika iz Maribora, eno izmed osišč pogovorov z njo izgorelost. Zaradi svoje izkušnje se je med drugim naučila reči NE:«To je zelo pomembno, saj se ne moreš razdajati ljudem čez svoje možnosti. Nekje se ustavi in potem postaviš sebe na prvo mesto, narediš korak nazaj in razmisliš. Drugim pa na prijazen način poveš, da nekaterih stvari ne moreš narediti, ker ne gre, ker je telo preutrujeno. Da jih lahko narediš pozneje, kakšen drug dan. Če začutim, da je nečesa preveč, rečem ne in je to to.»

Talha Ahmad je pakistanskega rodu, rojen na Nizozemskem. Zaveda se, da je večkulturna izkušnja bogastvo. V Mariboru živi urejeno življenje, mesto občuti kot svoj dom. In vendar je bil kot prišlek ranljiv. Zaradi vsesplošnega vzdušja v družbi to ostaja tudi danes – kot musliman in soprog ženske, ki nosi ruto. Zgodilo se je že, da so mu na ulici glasno navrgli arabsko frazo Alahu akbar, Alah je velik. »Bili smo šokirani. Izrečeno je bilo negativno, morda kot šala, bilo je čudno. Dvakrat me je nekdo označil za terorista, ženi pa so rekli fuj, ker nosi ruto. Rekel bi, da ima vsaka kultura, vsaka država nekaj ljudi, ki so zaprti in nestrpni«, razmišlja sogovornik.

O nestrpnosti je pripovedoval tudi študent Marcel. Rodil se je kot dekle in je pred medicinskim procesom spremembe spola. Ta je dolgotrajen in naporen, a pravi, da je socialna tranzicija še težja: »Sploh zame, ki prihajam iz manjše, zelo katoliške vasi in mi je lastna mama rekla, da če nameravam skozi proces tranzicije, naj živim Ljubljani, saj se boji za mojo varnost. Boji se, da bi me pretepli in zbadali, saj so me zbadali tudi že v Mariboru.«

Marcel opaža tudi nerazumevanje do transspolnih oseb znotraj LGBTIQ+ skupnosti: »Opazil sem, da je sama skupnost začela izbirati, kdo spada v njo. To je dodaten pritisk, ne le da nas širša skupnost zavrača, še v sami skupnosti smo se začeli ločevati na lezbijke, geje, transe, biseksualce«.

Po prebranem in slišanem lahko prispevek v celoti slišite, če kliknete TUKAJ. Iztočnic za razmislek je dovolj, ključna metoda za razumevanje in empatijo pa je pogovor. Spomnimo se tega, ko si bomo med prazniki zaželeli spokojnost, mir in srečo.