V Sloveniji smo porabili zalogo naravnih virov za tekoče leto. To pomeni, da smo začeli živeti na ekološki kredit, mi in naši potomci pa bomo morali poravnati račune. Okoljske organizacije, društva, zavodi in aktivistični posamezniki dajejo glas naravi, ki ne more govoriti zase, zato je pomembno, da jim prisluhnemo in se zavemo, da smo se sami zavihteli na vrh vrednostne piramide, saj narava ni nič bolj naša kot od vseh drugih bitij. S pretirano izrabo naravnih virov ogrožamo tudi biotsko raznolikost, na kopnem, v vodah in v zraku, zaradi uničujočih povratnih vplivov smo ogroženi vsi.

Morje - mogočno, a ranljivo
Tudi morja in oceani so del narave, na katero je človek močno vplival, in kljub navidezni prostranosti in nedoumljivosti niso neuničljivi. Za mnoge so zgolj sredstvo – za ulov, za preživetje, za rekreacijo in oddih. Obremenjujemo jih s prelovom, transportom, odplakami, smetmi…Tudi nekatere najlepše plaže sveta so zasmetene s plastiko, vendar si takšnih si ne želimo, a si pred težavo tudi ne smemo zatiskati oči.

V oddaji Poglobljeno (https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174781643?s=radio) smo združili moči z mednarodno okoljsko organizacijo WWF Adria, ki je za evropski projekt Fish Forward pripravila tri znanstvene zvočne zgodbe o morju, o ljudeh, ki od njega živijo, in o naši prihodnosti, ki brez trajnostnega ravnanja ne bo boljša. Morje je tesno povezano s podnebnimi spremembami, okoljskimi in socialnimi vprašanji in o tem govorijo zgodbe, ki jih lahko slišite v oddaji, interpretirajo jih priznana slovenska igralka in igralca.

V zavesti mnogih je, da so morja v zdraven stanju, da bodo zmeraj takšna, kar še zdaleč ni res, pravi Katarina Trstenjak iz WWF Adria in pokaže kar na domači prag:« Če samo pogledamo našo ozko obalo, vidimo, koliko različnih dejavnosti se tam dogaja. Od pristaniške do pritiska turizma, del je namenjen varovanju narave, del je pozidan. Veliko je dejavnosti, ki pritiskajo nanj, tudi na celotno Sredozemsko morje. To vodi do onesnaženja, netrajnostne rabe virov, v morskih ekosistemih zaznavamo vrsto težav.«

Pojemo vse več rib, najraje tuno
Med komercialno najbolj priljubljenimi vrstami rib so sardele, sardoni in tuna, po pričakovanjih pa naj bi morska biomasa oz. morski živelj v prihodnosti upadla za 30 do 40 odstotkov. To bi najbolj prizadelo mali priobalni ribolov in ribiče v državah v razvoju, v Ekvadorju, na Galapagosu, v Južni Afriki in na Filipinih. Kar 800 milijonov ljudi je odvisnih od rib kot osnovnega živila in so tudi njihov osnovni vir dohodka, večina pa jih živi v državah v razvoju. Katarina Trstenjak razloži: »Evropska unija uvozi 60 odstotkov ribiških proizvodov, večina jih prihaja iz držav v razvoju. Lignji na primer pogosto prihajajo iz Indijskega ocena. Študije so pokazale, da se je količina izlova zelo povečala, tudi ne vemo, kako je tamkajšnji ribolov reguliran. Lahko je nelegalen, lahko prihaja do slabih praks in suženjskega dela. S svojimi odločitvami o tem, kaj bo pristalo na našem krožniku, imamo vpliv tudi na to, kar se dogaja v Indijskem oceanu oz. v vseh oceanih.«

Vsak med nami poje v povprečju 20 kilogramov rib na leto – skoraj dvakrat toliko kot pred 50-imi leti, globalno povpraševanje po ribah in ribiških izdelkih pa narašča. Potrošnik je lahko ozaveščen in ravna trajnostno, pri tem mu pomaga knjižica, dostopna tudi na spletni strani https://www.kateroribokupiti.si/

Dokler je trava še zelena…..

Mateja Kocjan iz Zavoda za varstvo narave opozarja, da tudi če je pri nas trava še zelena in ptice še žvrgolijo, rastlinske in živalske vrste nezadržno izumirajo: «Znanstveniki so v Sloveniji doslej zabeležili približno 24.000 vrst živih bitij. Med temi je približno 3.200 vrst višjih rastlin, 1.200 vrst alg, 3.000 vrst gliv in 15.000 vrst živali. Več kot četrtina živalskih vrst je endemičnih. Slovenija je po številu vrst na kvadratni kilometer ozemlja absolutna prvakinja v Evropi. Po nekaterih kazalcih biotske pestrosti spada celo med najbogatejše na svetu. Slovenija pokriva skromnih 0,004 odstotka zemeljskega površja, a je hkrati bivališče več kot 2 odstotkov znanih kopenskih živalskih vrst.«

Zakaj ignoriramo naravovarstvenike?

Sogovornica dodaja, da v Sloveniji deluje sistem naravovarstva in okoljevarstva vključno z državnimi in strokovnimi ustanovami in nevladnimi organizacijami. Korektiv slabih političnih (in strokovnih) odločitev in zakonov je k sreči še mogoč, kot bo denimo 11. julija zakonodajni referendum o Zakonu o vodah. Znanje naravo- in okoljevarstvenikov je pomembno, upoštevati bi ga bilo treba pri vseh posegih v okolje – turističnih, gospodarskih, infrastrukturnih … Zakaj se ga torej pogosto omalovažuje? Mateja Kocjan razloži: »Najprej - naravovarstvenik ne pride iz šolskega sistema, naravovarstvo vpliva na gospodarstvo, turizem, infrastrukturo, promet,…..torej je izrazito sodelovalna vsebina. Na nivoju splošne javnosti ga ignoriramo zato, ker ni enoznačno, ker je potrebno znanje. Na nivoju politike prav tako. Politika je vezana na mandat, govoriti o zeleni politiki je sicer modno, izvajati zeleno politiko pa ni več tako prijetno, ker prinaša nekatere omejitve, o katerih ljudje ne želijo slišati. Vsi si želijo več cest, več stanovanj, več turistov, okolje oz. naša narava pa ima t.i. nosilne sposobnosti.«

Rezervnega planeta ni

Pomembno je ozaveščanje najmlajših, čeprav je njihova prihodnost odvisna od naše zapuščine. Kako se bomo torej odločili? Bomo živeli razsipno in jim zapustili pogorišče? Mateja Kocjan je jasna: »Starejše geneacije so stremele k gospodarskemu napredku in okolju in naravi niso posvečale pretirane pozornosti, današnje generacije pa se bodo morale srečati s posledicami, ki smo jih starejše generacije zapustile. Če danes vlada potrošništvo, bo generacijam, ki prihajajo vladala trajnost. To je neizbežno. »

Vsi človekovi posegi v naravo se seštevajo, trenutno smo naravo in naravne vire obremenili tako, kot bi imeli na voljo dobri dve Sloveniji. Pa ju nimamo, kot tudi ne rezervnega planeta.

Vabljeni k poslušanju oddaje Poglobljeno:
https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174781643?s=radio