Mozaik ljubezni do švedščine, Švedske in Švedov se je začel sestavljati v zgodnjem otroštvu Ive Klemenčič, že s Piko Nogavičko in drugimi knjigami Astrid Lindgren. Od nekdaj neguje ljubezen do jezikov, med njimi pa ji je najljubša švedščina, ker se ji zdi, da Švedi, ko jo govorijo, pojejo. Vsemu temu je pripomogla tudi ljubezen do zime in snega, česar na severu te skandinavske države ne manjka. Kot tudi ne solidarnosti, odprtosti in enakopravnosti. Takšen prvi vtis je namreč Švedska dala naši sogovornici, ki obžaluje, da v Sloveniji švedščine ni mogoče študirati. Sama je namreč po spletu okoliščin, lastnega angažmaja in pripravljenosti profesorjev na Filozofski fakulteti Univerze v Lljubljani diplomirala v švedščini, sicer je univerzitetna diplomirana nemcistka in novinarka. Ptujčanka, ki živi in dela v LJubljani in pogosto rada "pobegne" na Švedsko.

«Ob tem me kar malo srce zaboli, moram priznat, ker mislim, da smo ena redkih držav v Evropi, če ne celo edina, na kateri ni mogoče študirati niti enega skandinavskega jezika. Lahko se je učimo na lektoratu, ni pa to isto kot študij. Beograd ima eno najznamenitejših kateder za skandinavistiko, v Zagrebu tudi imajo odlično katedro, v Ljubljani pa se trudimo že leta in vedno dobivamo iste odgovore - da ni denarja. Imam pa vse druge jezika, kar je zelo, zelo žalostno«, je povedala Iva Klemenčič, ki prevaja filme Ingmarja Bergmana, poljudno-znanstvene članke in književnost. Mogoče ste že prebrali njen prevod kriminalnega romana Otok avtorice Åse Avdic (Mladinska knjiga, 2016) in slikanico avtorice in ilustratorke Anne Höglund z naslovom "Biti jaz" (Založba Pivec, 2018/Höglundova je lani za slikanico dobila častno nagrado na knjižnem sejmu v Bologni).