Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nataša Šramel, upokojena stevardesa inštruktorica, pripoveduje o tem, kako je živela z Adrio in za Adrio.
Začela je leta 1967, ko se je podjetje imenovalo Adria Aviopromet, kasneje je postalo Inex Adria Aviopromet. ”Inex smo dodali, ker smo bili hvaležni firmi, ki je postala porok, da smo lahko kupili prvo letalo DC-9,” pojasni, ko se za trenutek dotaknemo različnih poimenovanj Adrie v njeni 58-letni zgodovini.
Da se je prijavila na razpis, ko je bila še študentka umetnostne zgodovine, jo je spodbudila znanka, ki je bila stevardesa že eno leto. Ko ji je opisovala svoje delo na Adrii, je rekla: ”To ne more biti vsak.” Nataša Šramel je poskusila in bila izbrana. V smehu še doda: ”Na Adrii sem ostala 32 let, dekle, ki je reklo, da to ne more biti vsak, pa je letelo le eno poletje.” Nataša Šramel je bila ena prvih Adriinih stevardes z nazivom inštruktorica.
Gospa Šramel se spominja, kako je nastajal šolski center Adrie, ki je zelo uspešno deloval tudi v tujini, kjer so usposabljali posadke. Povedala je še, da so tja do leta 1975 pozimi organizirali nepozabna potovanja, ki so trajala tudi po tri tedne s postanki v samih zanimivih krajih, zato so bila ta prestižna potovanja nekakšna nagrada tudi za zaposlene.
Ko je jugoslovanska armada napadla Brnik, se je gospa Šramel s skupino potnikov vračala z zagrebškega letališča, kjer so morali pristati, ker je bilo ljubljansko zaprto. Pod njenim vodstvom so srečno prispeli do Ljubljane, pravi pa, da je bilo leto 1991 za Adrio zelo težko. ”Hitro smo se postavili na noge,” zaključi Nataša Šramel, ki je bila zelo dejavna tudi v delavskem soupravljanju, vodila je delavski svet, se borila za pravice stevardes in stevardov.”
”Res sem verjela v samoupravljanje, živela sem s tem, živela sem za Adrio. V Adrii so imeli takrat delavci pomembno besedo, še posebej piloti, mehaniki in stevardese. Ti so imeli zadnjo besedo.”
Tudi po upokojitvi je rada potovala z Adrio, ki ji je vedno zaupala, ob tem se je dotaknila tragičnega obdobja, ko se je zgodilo več hudih letalskih nesreč. Povedala je, da so se s posadko, ki je imela nesrečo nad Vrbovcem pri Zagrebu, tik pred tem srečali na letališču v Splitu, v Egiptu so delale tri posadke Adrie, v eni je bila tudi gospa Šramel, dve posadki sta ostali, ene ni bilo več, v Pragi pa je izmed vseh članov posadke preživela le ena stevardesa.
”V prvem hipu ne moreš verjeti, dojeti, potem se začne premlevanje … Vse to moraš nekako predelati,” je dejala Nataša Šramel, ko je opisovala, kako nesreče zarežejo v kolektiv letalskega prevoznika in v vsakega posameznika.
Odločitve in dogajanja zadnjih let, ki so pokopala Adrio, je komentirala takole:
”Razprodali so, kar smo gradili.”
Posebej je izpostavila nekatere direktorje Adrie, ki jih je zelo spoštovala. Janeza Nedoga, ki je bil po njenem mnenju izjemen, poseben, pokončen človek, Franca Severja Franto, ta je sicer vodil Adrio krajši čas, predvsem pa Janeza Kocijančiča. ”Kocijančiča zelo cenim, bil je človek na mestu, velik intelektualec, spoštoval je vse delavce, od čistilke do glavnega inštruktorja. Prijetno je bilo delati z njim, bil je velik gospod. Peter Grašek, ki mu je sledil, je bil tudi človek Adrie, imel jo je v malem prstu. Tisti, ki so prišli kasneje, pa niso imeli pojma o aviaciji,” pripoveduje upokojena stevardesa inštruktorica Nataša Šramel. Zelo je ponosna na čudovita leta, ki jih je preživela s sodelavkami in sodelavci, z Adriino družino:
”Ne vem, če je bilo sto ljudi v Sloveniji, ki so imeli tako lepo delovno obdobje kot je bilo moje.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala. val202.si/adria4ever
25 epizod
Triindvajsetega septembra 2019 je posadka Adrie Airways na jutranjem letu Ljubljana–Bruselj v evropski zračni prostor ponesla poseben pozivni znak: Adria4ever. Nekaj dni pozneje se je s stečajem končala 58-letna zgodovina slovenskega letalskega prevoznika, ki nam je dal krila. V posebnem podkastu se spominjamo vzponov in padcev Adrie Airways, pilotov, stevardes in številnih drugih (so)potnikov Slovenije nad oblaki. Objavljamo pričevanja, dejstva in mejnike, ki jih je v večmesečnem raziskovalnem delu zbrala Tatjana Pirc.
Nataša Šramel, upokojena stevardesa inštruktorica, pripoveduje o tem, kako je živela z Adrio in za Adrio.
Začela je leta 1967, ko se je podjetje imenovalo Adria Aviopromet, kasneje je postalo Inex Adria Aviopromet. ”Inex smo dodali, ker smo bili hvaležni firmi, ki je postala porok, da smo lahko kupili prvo letalo DC-9,” pojasni, ko se za trenutek dotaknemo različnih poimenovanj Adrie v njeni 58-letni zgodovini.
Da se je prijavila na razpis, ko je bila še študentka umetnostne zgodovine, jo je spodbudila znanka, ki je bila stevardesa že eno leto. Ko ji je opisovala svoje delo na Adrii, je rekla: ”To ne more biti vsak.” Nataša Šramel je poskusila in bila izbrana. V smehu še doda: ”Na Adrii sem ostala 32 let, dekle, ki je reklo, da to ne more biti vsak, pa je letelo le eno poletje.” Nataša Šramel je bila ena prvih Adriinih stevardes z nazivom inštruktorica.
Gospa Šramel se spominja, kako je nastajal šolski center Adrie, ki je zelo uspešno deloval tudi v tujini, kjer so usposabljali posadke. Povedala je še, da so tja do leta 1975 pozimi organizirali nepozabna potovanja, ki so trajala tudi po tri tedne s postanki v samih zanimivih krajih, zato so bila ta prestižna potovanja nekakšna nagrada tudi za zaposlene.
Ko je jugoslovanska armada napadla Brnik, se je gospa Šramel s skupino potnikov vračala z zagrebškega letališča, kjer so morali pristati, ker je bilo ljubljansko zaprto. Pod njenim vodstvom so srečno prispeli do Ljubljane, pravi pa, da je bilo leto 1991 za Adrio zelo težko. ”Hitro smo se postavili na noge,” zaključi Nataša Šramel, ki je bila zelo dejavna tudi v delavskem soupravljanju, vodila je delavski svet, se borila za pravice stevardes in stevardov.”
”Res sem verjela v samoupravljanje, živela sem s tem, živela sem za Adrio. V Adrii so imeli takrat delavci pomembno besedo, še posebej piloti, mehaniki in stevardese. Ti so imeli zadnjo besedo.”
Tudi po upokojitvi je rada potovala z Adrio, ki ji je vedno zaupala, ob tem se je dotaknila tragičnega obdobja, ko se je zgodilo več hudih letalskih nesreč. Povedala je, da so se s posadko, ki je imela nesrečo nad Vrbovcem pri Zagrebu, tik pred tem srečali na letališču v Splitu, v Egiptu so delale tri posadke Adrie, v eni je bila tudi gospa Šramel, dve posadki sta ostali, ene ni bilo več, v Pragi pa je izmed vseh članov posadke preživela le ena stevardesa.
”V prvem hipu ne moreš verjeti, dojeti, potem se začne premlevanje … Vse to moraš nekako predelati,” je dejala Nataša Šramel, ko je opisovala, kako nesreče zarežejo v kolektiv letalskega prevoznika in v vsakega posameznika.
Odločitve in dogajanja zadnjih let, ki so pokopala Adrio, je komentirala takole:
”Razprodali so, kar smo gradili.”
Posebej je izpostavila nekatere direktorje Adrie, ki jih je zelo spoštovala. Janeza Nedoga, ki je bil po njenem mnenju izjemen, poseben, pokončen človek, Franca Severja Franto, ta je sicer vodil Adrio krajši čas, predvsem pa Janeza Kocijančiča. ”Kocijančiča zelo cenim, bil je človek na mestu, velik intelektualec, spoštoval je vse delavce, od čistilke do glavnega inštruktorja. Prijetno je bilo delati z njim, bil je velik gospod. Peter Grašek, ki mu je sledil, je bil tudi človek Adrie, imel jo je v malem prstu. Tisti, ki so prišli kasneje, pa niso imeli pojma o aviaciji,” pripoveduje upokojena stevardesa inštruktorica Nataša Šramel. Zelo je ponosna na čudovita leta, ki jih je preživela s sodelavkami in sodelavci, z Adriino družino:
”Ne vem, če je bilo sto ljudi v Sloveniji, ki so imeli tako lepo delovno obdobje kot je bilo moje.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala. val202.si/adria4ever
Primož Jovanović, ki mu prijatelji pravijo Kiko, je bil kapitan pri Adrii Airways. V letu 2019 se je javno zelo izpostavil, ko je začel skupaj s še nekaterimi sodelavci opozarjati na hude težave Adrie. Iskali so somišljenike in podpornike, trkali na vrata vplivnežev, saj so bili prepričani, da je Adrio še mogoče rešiti. "Poskusili smo vse," pravi Primož, ki je na koncu ugotovil, da jih odločevalci sploh niso jemali resno. Zato je izbral novo pot, odšel k letalskemu prevozniku LOT (poljski nacionalni prevoznik), uspešno opravil prešolanje na večje letalo (s CRJ na Boing 787 Dreamliner), zdaj pa, kot mi vsi, komaj čaka, da se življenje spet normalizira. Covid 19 je namreč letalstvo spravil na kolena. Primož Jovanović pa ob tem dodaja, da se njega, večnega borca in optimista, ne da spraviti na kolena.
Včasih je treba prijeti bika za roge in ugrizniti tudi v kakšno kislo jabolko, pravita zakonca Levičar, ki sta bila stevardesa in pilot pri Adrii Airways.
Pilotka Alja Berčič Ivanuš je bila edina kapitanka v Adrii Airways.
Francozi, Nizozemci, Finci, Švedi, Španci, Italijani so se počutili kot del Adrijine družine “558 nas je, vsak s svojim obrazom, imenom in zgodbo,” so konec septembra 2019 v pismu javnosti napisali zaposleni v Adrii Airways. Petsto oseminpetdeset jih je bilo, med njimi vsako leto tudi več tujcev, predvsem pilotov.
Koronavirus je naša življenja postavil na glavo, zaradi pandemije se je ustavil tudi letalski promet.
Dejan Slodej in Andrej Petelin sta iskala napake v sistemu. V letalstvu mora biti vse po predpisih, zato nenehno potekajo preverjanja.
Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo.
Bolje, da se je končalo, kot se je, pravi Zdenko Bašan, ki je v Adrii Airways vodil oddelek podpore letenja.
Katja Mravlje in Dušanka Prelc Premate o delu posadk Adrie Airways.
Anamarija Kovač in Nadja Gantar o letalskem prevozniku, ki postavlja mostove.
Zakonca Ješe sta na najlepši možni način združila komercialo in tehniko Adrie.
Letalska tehnika Adrie je bila visoko cenjena tudi v mednarodnih krogih.
Ljerka Zupančič, ki je 12 let vodila službo za odnose z javnostmi Adrie Airways, in stevardesa Adriana Šelj.
Najprej je bil pomočnik glavnega direktorja Kocijančiča (od decembra 1985 do decembra 1986), potem komercialni direktor, od 1993 do 2001 pa je bil Peter Grašek generalni direktor Adrie Airways.
Janez Kocijančič je bil pred kratkim gost podkasta Adria4Ever. Kar enajst let je vodil letalsko družbo Inex Adria Aviopromet, s katero je bila tesno povezana tudi Adria Airways.
Adrii se je pridružila leta 1978. Prijavila se je na razpis za stevardese in stevarde, kar kmalu se je lahko tudi zaposlila, saj se je Adria v tistem času razvijala, posodabljala floto in širila svojo dejavnost, zato so potrebovali tudi več kabinskega osebja, je povedala Barbara Žnidar, ki jo poznamo tudi iz modnega sveta.
Helena Metličar kot iz rokava stresa podatke in zanimivosti o Adrii Airways.
Neveljaven email naslov