Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Otroci, ki na letovanje pridejo le z nekaj kosi oblačil, otroci, ki se ne morejo naveličati tople vode, s katero se lahko tuširajo, pa otroci, ki se le tistih nekaj dni lahko do sitega najedo so ostali v spominu prostovoljca ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vrsto let na morje spremlja otroke iz vse Slovenije. Hvala vsem, ki ste tudi to poletje omogočili letovanja otrokom iz projekta Botrstvo. K temu pripomore vsaka donacija v poljubni višini oz. vsak SMS z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslan na št 1919, s čimer podarite 5 evrov. Vse donacije, poslane do konca tega tedna, bodo v celoti in brez odbitkov porabljene za letovanja otrok iz projekta Botrstvo, več informacij pa najdete na naši spletni strani. Hvala vsem za pomoč!
Ob ponedeljkih vas ob pomoči vzgojiteljev, ki na letovanjih kot prostovoljci spremljajo otroke iz Botrstva, spomnimo, kako zelo veliko otrokom pomeni nekajdnevni odmik od njihovega vsakdanjika. Med prostovoljci je tudi Duško. Srečal se je z zgodbo bratca in sestrice, ki sta kljub pravilu, da so otroci v spalnicah razdeljeni po spolu, želela spati v isti sobi.
Precej v drugo polovico so se prevesile šolske počitnice in prav vsak teden tudi z vašo pomočjo ob morju ali v gorah letujejo otroci iz projekta Botrstvo. Spremljajo jih prostovoljci, med katerimi je tudi Živa s številnimi spomini na letovanja. "Z drugimi vzgojiteljicami smo priredile tržnico objemov, vse obleke smo razporedile po mizah in dejale, da se dobrine plačujejo z objemi. Spomnim se fanta, ki me je vprašal, če imamo kakšno majico in koliko stane. Rekla sem mu, da tale majčka stane pet objemov in ko sem videla obraz tega fanta, ki ni mogel pokazati čudenja, da dajemo majico za objeme. Imel je takšen izraz na obrazu kot bi zadel na loteriji. Najlepši prizor pa je bil, ko je na zajtrku pokazal, kako ima lepo majico."
Vseh 6 tednov šolskih počitnic že s svojimi donacijami pomagate, da lahko na letovanja odhajajo tudi otroci, ki jim starši tega nikakor ne bi mogli omogočiti. Mnogi otroci so si tako priložnost zelo želeli.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Neveljaven email naslov
