Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Neveljaven email naslov