Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
534 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
Četrtošolec Nejc: "Sošolci pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet."
“Vse življenje sem samo delal, nič drugega nisem videl kot delo, s katerim bi kljub le eni skromni plači lahko otrokoma zagotovil vsaj dom. Iz gospodarskega objekta smo skušali narediti bivalne prostore, tri leta smo z otrokoma živeli brez vode in elektrike. Želel sem le, da bi lahko ustvaril normalen dom. Zdaj pa ne morem več.”
“Premalo sem bil vztrajen, ko je šlo za moje zdravje, prepozno sem postal odločen. Ko sem končno le zahteval natančnejši pregled, so bili rezultati porazni, tumor je bil že močno razraščen. Zdravniki nočejo ničesar napovedovati. Skušam biti optimističen, hkrati pa me k tlom tišči strah, da bi otroci ostali v nedokončani hiši in z neodplačanimi krediti,” skrbi očeta devetletnega Nejca in skoraj polnoletnega Boštjana, otroka s posebnimi potrebami, ki s popravnimi izpiti skuša končati dveletni srednješolski program.
Taka mučna, neizgovorjena tesnoba vlada v družini, ki živi med nedokončanimi stenami in stropom, med vrati, ki se zapirajo le navidezno, ker so sobe, opremljene z najcenejšim, že odsluženim pohištvom tako majhne, da vrat ni mogoče niti vgraditi. Zelo malo je stanovanj s tako malo opreme, zelo malo družin s tako malo količino oblačil, obutve in drugih potrebščin. To je bilo največ, kar so ob eni nizki plači zmogli, čeprav, pravi oče, je vse življenje samo delal.
“Vse popoldneve sem doma delal, da bi le ustvaril dom, v katerem bi lahko normalno živeli. Leta so tekla, naredil sem, kar sem zmogel. In zmeraj pomagal še prijateljem. Toda kljub najetim kreditom za material, kljub temu, da sem vse naredil s svojimi rokami ali s pomočjo prijateljev, sem šele na pol poti do cilja. Še zdaj je strop v dnevni sobi, kjer spi tudi Nejc, nedokončan … Čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice, je razpeta plastična ponjava. Z njo skušamo preprečiti, da bi mrzel zrak pihal na Nejca in da lahko sobo vsaj malo ogrejemo. Plastika visi nad nami kot opomnik, kaj bi še moral storiti, da bi živeli vsaj malo bolje.”
“Moti me, ker je prostor skupen in nimam miru za pisanje nalog in učenje, pa ker težko zaspim, ko ostali gledajo televizijo. Včasih me tudi zebe,” pa našteva devetletni Nejc slabosti tega, da ima svoj kotiček v edinem vsaj nekoliko večjem prostoru v hiši.
Da bi imel vsaj malo več miru, ima starejši Boštjan posteljo v nekdanji, komaj 4 m2 veliki shrambi in prav tako sanja, da bi imel sobo, v kateri bi bilo mogoče zapreti vrata. A je še dolgo ne bo.
“Lansko poletje sem se že slabše počutil. Zdaj vem, da je že takrat udaril rak, a do diagnoze še dolgo ni prišlo. Ko sem izvedel zanjo, je bil tumor že močno razširjen. Nisem mogel verjeti. Nedoumljivo je, kako je lahko bolezen skoraj brez bolečin tako zelo napredovala. Hudo je in trenutno stanje je res slabo. Čaka me še mesec in pol obsevanj … Najbolj me skrbi, ali bodo bolezen uspeli ustaviti. Skrbi me za družino, kaj bo, če zdravljenje ne uspe, še najbolj me skrbi za devetletnika, on bo ostal najbolj nebogljen.”
“Že zdaj imamo veliko manj denarja, bolniško nadomestilo je veliko nižje od že tako nizke plače, prejemamo le še otroške dodatke in ničesar drugega. Neplačane položnice se nam kopičijo, še pri hrani si trgamo od ust in čim bolj skromno jemo. Z banke me nenehno kličejo, zakaj ne odplačujem limita in kredita. 13. aprila mi poteče še limit in banka spet zahteva, naj sklenem nekajletno zavarovanje ali pa namensko varčevanje, če hočem, da ga sploh podaljšajo. Ali pa naj ga takoj poplačam. Ne razumejo, kako je, če je človek bolan, oni zahtevajo svoje.”
Družini bi ogromno pomenilo že, če bi se lahko silni pritisk kredita in poplačila limita ustavil vsaj za čas najintenzivnejšega zdravljenja, ko je treba na veliko pregledov in iz majhne vasi ni drugega prevoza kot z njihovim, komaj še delujočim avtom, in morajo včasih izbirati med tem, ali bodo tisti dan kupili hrano ali pa bo za bencin. A politika banke je neizprosna tudi do ljudi, ki se borijo za življenje.
“Zelo veliko bi mi to pomenilo. Ena velika skrb manj bi bila vsaj začasno, da bi vsaj zdaj lahko imeli normalno za hrano, za šolske obveznosti in za bencin. Avto je star 18 let, veliko se kvari, ne vem, koliko časa bo sploh še deloval …Vse gre na kup, res je hudo. Človek skoraj izgubi upanje, ko pomisli na vse,” je težko očetu.
Četrtošolec Nejc skuša vse te moreče skrbi, ki dušijo vzdušje v družini, kar se da odriniti: “Zelo rad bi rad hodil na košarko, vendar nimamo denarja ne za vadnino in ne za na tekme. Moji prijatelji pa hodijo. Ko si oni pripravljajo opremo in žogo, moram jaz domov. Zavidam jim,” komaj slišno šepeta Nejc. Pravi, da v razredu velja za drugačnega in da ga zafrkavajo. “Pravijo, da sem čuden, ker nimam veliko denarja, ker imam drugačne zvezke in ker včasih ne morem na kak šolski izlet.”
O svojih željah Nejc zelo težko spregovori: “Zelo rad mi imel playstation,” pove komaj slišno, ker mu je neprijetno, da si v tako nemogočih razmerah sploh dovoli imeti tako veliko željo. “Pa rad bi imel svojo sobo in pa veliko denarja. Da bi lahko kupil hrano. Čokolino, mleko, margarino pa poli salamo, ker tega velikokrat nimamo. Pa vstopnice za kino in za košarkarske tekme bi si kupil.”
Še tišje govori o strahovih: “Zelo me skrbi, da se ne bo kaj zapletlo, da se ne bo zgodilo, da bi umrl …Tudi v šoli veliko razmišljam o tem, težje se učim in tudi ponoči se zato kdaj zbudim. Pa zelo sem se veselil sobice in se bojim, da je zdaj ne bo,” je iskren sramežljivi četrtošolec.
“Taka tipična zgodba pridnega Slovenca sem, ki postavlja delo in pridnost na prvo mesto in sebe na zadnje,” zdaj z obžalovanjem priznava Boštjanov in Nejčev oče. “Ko razmišljam o teh dogodkih za nazaj, najbolj obžalujem, da sem le delal. In da nisem bolj vztrajal pri tem, naj me končno temeljiteje pregledajo, ko je bil morda še čas. To je največja napaka. Da sem v vsem tem nase povsem pozabil.”
Zdaj je za veliko stvari prepozno, številne priložnosti so izgubljene, denarja ni niti za tako želeno podporno zdravljenje močno načetega imunskega sistema in vsaj tako kot obsevanja in rak ga razžira skrb za prihodnost družine: “Psihično je težko prenašati vse te obremenitve. Če se bo bolezen poslabšala, bo res velik udarec za vse, da bodo stvari ostale nedokončane in da bodo družino bremenili še dolgovi. Katastrofa, če bo res prišlo do tega!”
Pošljite SMS sporočilo z geslom BOTER5 (brez presledka!) na 1919! Podarjenih 5 evrov bo v celoti in brez odbitkov namenjenih Boštjanu in Nejcu.
Ali izpolnite položnico:
Če bi družini želeli pomagati materialno, lahko pomoč pošljete ali dostavite na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1 in na paket pripišete “za Boštjana in Nejca iz zgodbe Vala 202″. Paketi bodo zagotovo neodprti prišli v roke njune družine.
Dodatne informacije so na voljo na telefonskih številkah ZPM 01-5443-043 in 01-5443-042, e-pošta info@boter.si in pri novinarki Vala 202 Jani Vidic na naslovu jana.vidic@rtvslo.si.
Prižiganje sveč na grobovih je že stoletja način za vidno oznanjanje našega spomina na pokojne. Letno v Sloveniji prižgemo skoraj 20 milijonov sveč, kar predstavlja 8 sveč na vsakega prebivalca. S tem podatkom se uvrščamo na visoko tretje mesto v svetu. V Botrstvu pa nas je poleg očitnih ekoloških posledic zanimalo tudi, če smo lahko z nakupom sveč še humanitarni. Alternative klasični plastični sveči na grobovih v luči dobrodelnosti sta iskali Neža Borkovič in Kaja Ravnak.
V programu Botrstvo se v oktobru posvečamo generaciji, ki je bila med epidemijo najbolj spregledana, hkrati pa ima največ težav pri duševnem zdravju. Opozarjali smo že na anksioznost in samomorilne misli med študenti. V tretjem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o pogojih za študij tujih študentov iz neevropskih držav na slovenskih univerzah, o noveli Zakona o tujcih in prihodnosti za omenjene študente. Zakaj nismo v večji meri prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? Odgovore na vprašanja je iskala Kaja Ravnak.
V drugem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o samomorilnih mislih in vedenju med epidemijo, tabuizaciji te teme ter korakih pomoči. Na krožnik študentskega vsakdana so zaradi epidemije prišle nove in večje težave, na katere ni bil pripravljen nihče. Veliko prahu je dvignila raziskava Nacionalnega inštituta za javno zdravje o doživljanju epidemije covida-19. Od malo več kot 4200 vprašanih je 900 posameznic in posameznikov imelo samomorilne misli nekaj dni, 280 več kot polovico dni, enako število študentov pa je imelo samomorilne misli vsak dan. Gostji oddaje: Urška Drofenik, študentka 2. stopnje Psihologije na Univerzi v Mariboru, Izr. prof. Vita Poštuvan, strokovnjakinja na področju preučevanja in preprečevanja samomorilnega vedenja.
Zakaj nismo bolj prisluhnili stiskam študentov že takrat, ko so nastajale? Kako se bo nadobudna in kritična generacija sploh približala zeleni veji? Kakšne možnosti ima v svetu, ki se s prihodnostjo spogleduje negotovo in neodločno? V prvem delu serije o stiskah študentov razmišljamo o anksioznosti med epidemijo, ki traja tudi v novi normalnosti. Gosta oddaje: Sara Svati Sharan, študentka 2. stopnje Filozofije na UL in doc. dr. Tomaž Vec, vodja Psihosocialne svetovalnice UL.
Še vedno velja, da je knjiga najlepše darilo. Še posebej, če je to nova slikanica z naslovom Botrovo darilo. Ta je izšla ob jubilejni 10. obletnici projekta Botrstvo v sodelovanju z Zvezo prijateljev mladine in Mladinsko knjigo. V njej na silno simpatičen, preprost in nekoliko šaljiv način izvemo, kaj je program Botrstvo in kako malo je potrebno, da nekomu s solidarnostjo in sočutnostjo spremenimo življenje na bolje. Pogovarjali smo se z avtorjem slikanice Boštjanom Gorencem Pižamo.
»Mislim, da nam na splošno v 21. stoletju primanjkuje tega empatičnega odnosa do sočloveka, na vseh področjih. Morda je tudi pri odločevalcih premalo izkušenj, na kakšen način, po kakšni poti nekdo odrašča. Mnogi, ki so danes na odločevalci, so odraščali v bistveno bolj socialno, ekonomsko, pa tudi družbeno prijaznejšem okolju,« na napačne odločitve, da se tudi dijaške domove v času epidemije popolnoma zapre, opozarja dolgoletna vzgojiteljica v celjskem Dijaškem domu Nataša Kajba Gorjup.
Različne okoliščine in vzroki pripeljejo dijake do odločitve da bi bilo bivanje v dijaškem domu za uspešnost šolanja bolj smiselno kot velika izguba časa z vsakodnevnimi vožnjami do šole in nazaj. Toda strošek za bivanje je lahko tudi nepremostljiva ovira, zato v programu Botrstvo dijakom, ki bi jim prav ta znesek preprečil, da bi se šolali na želeni šoli ali imeli možnost za razvoj svojih talentov, pomagajo pri plačilu. Takih je bilo že več kot 500, letos pa bosta med prejemniki tudi Lovro in Kaja.
Z novim šolskim letom so (vsaj za zdaj) na polno zaživeli tudi dijaški domovi, bivanja v njih pa nimajo zagotovljenega vsi, ki bi ga potrebovali. Še vedno namreč velja, da mladostniki, ki prihajajo iz finančno šibkih družin, ne morejo dobiti polne subvencije za bivanje, čeprav bi jim sicer morda bilo onemogočeno šolanje na izbrani šoli ali pa doma ne bi imeli spodbudnih razmer za šolanje. Zato je program Botrstvo pred leti ponudil pomoč v obliki t.i. dijaškega sklada, iz katerega lahko z donatorskimi sredstvi izbranim dijakom omogočijo subvencionirano bivanje. Doslej so pomagali že več kot 500 dijakom, tudi letos bo pomoč potrebovalo več kot 100.
Začelo se je že tretje šolsko leto, zaznamovano z epidemijo, ki je zelo močno posegla v življenja otrok in mladostnikov. Na posledice, ki bodo nedvomno večplastne in dolgoročne, smo neštetokrat opozorili. Poletne počitnice težav seveda niso izbrisale, kar so še posebej občutili spremljevalci na letovanjih, sploh v tistih skupinah, kjer so bili otroci z nakopičenimi stiskami. Ker so se s temi vrnili tudi v šolske klopi, so lahko izkušnje poletnih vzgojiteljev zagotovo v pomoč učiteljem, ki se bodo z njimi srečevali v šolah.
Le še v urah štejemo trajanje letošnjih poletnih počitnic, v katerih je bilo druženje otrok in mladostnikov z vrstniki še posebej pomembno. Zanj so bili namreč poldrugo leto močno prikrajšani, zato so se ga močno veselili tudi tisti, ki živijo v spodbudnih okoljih in s šolanjem na daljavo niso imeli večjih težav. Letovanja so priložnost za sprostitev, a tudi za razmislek, kaj se otrokom dogaja in kakšni vstopajo v novo šolsko leto. Odmik od doma kamorkoli, kjer so se otroci in mladi lahko družili in se sprostili, je bil letos še posebej dragocen. Hvala prav vsem, ki ste s SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10, poslanim na številko 1919 omogočili, da so lahko bili na letovanjih v hribih, na morju, v taborniških druženjih ali na potovanju tudi otroci iz programa Botrstvo. V naših oddajah jih bomo spremljali tudi v prihajajočem šolskem letu.
Urška je dolgoletna vzgojiteljica na letovanjih ZPM Ljubljana Moste - Polje. Letos je bila vodja že štirih letovanj, prvega med prvomajskimi počitnicami, ko so bile posledice nekajmesečnega šolanja na daljavo pri otrocih zelo žive. Bistveno več je agresije, otroci so izgubili velik del veščin reševanja težav, vzpostavljanja medsebojnih stikov, nepričakovano velike spremembe se kažejo tudi pri telesni pripravljenosti. In kot še nikoli doslej je strah pred šolo in neuspehom ostal v njih tudi po začetku počitnic.
Zaupanje v delo humanitarnih organizacij in posameznikov je temeljni, a najbolj krhek del humanitarnosti tako za tiste, ki pomoč sprejemajo, kot za tiste, ki so jo pripravljeni ponuditi. Po desetletju obstoja je Botrstvo zagotovo najbolj zaupanja vreden humanitarni program za otroke pri nas. To dokazujejo ne le dolgoletni donatorji in skupaj zbranih več kot 21 milijonov evrov donacij, pač pa tudi neodvisne revizije. In Botrstvo, tako kot celotna organizacija ZPM Ljubljana Moste - Polje, kjer ga vodijo, so med redkimi humanitarci, ki so že nekaj let pod profesionalnim in neodvisnim revizorskim nadzorom, poudarja pobudnica in predsednica nadzornega sveta Botrstva Milena Štular.
Konec pouka prinaša le varljiv občutek, da je z njim tudi konec vseh stisk in posledic neprimernih in nesorazmernih ukrepov, ki so jih bili v času šolanja na daljavo deležni mladi. Počitnice so zato priložnost, da mladim pomagamo, a so tudi past, da bi mladi težave še intenzivneje reševali s pomočjo ždenja pred zasloni, z alkoholom, drogami ali drugimi oblikami zasvojenosti. Tudi na to opozarja tokratna sogovornica, članica strokovne skupine Slovenske krovne zveze za psihoterapijo, dolgoletna terapevtka v Drogart svetovalnici in zdravnica Mina Paš.
Pravkar končano šolsko leto z vsemi posebnostmi in absurdi je razgalilo že dolgo znane slabosti in slepe ulice slovenskega šolstva. A zdi se, da najbolj nenavadno šolsko leto v zgodovini samostojne države ni dobilo nobene prave evaluacije. Duševno stanje otrok se namreč ne spremlja tako sistematično kot telesno, zato je pozornost na stiske mladih med šolami zelo raznolika. V OŠ Lava v Celju so jih sistematično spremljali in beležili že od decembra lani. Kljub temu jih na agresijo, nestrpnost, napetost in apatičnost otrok nič ni moglo zares pripraviti, priznava ravnateljica Marijana Kolenko.
S še zadnjimi ustnimi izpiti svoje šolanje na srednjih šolah končujejo dijaki zaključnih letnikov, ki so bili od marca lani v šoli le nekaj tednov. Kljub temu matura poteka v skoraj nespremenjeni različici. Predvsem za dijake, ki so to priprave na maturo morali opraviti v težjih okoliščinah, je bila matura izjemno zahteven preizkus z grenkim priokusom.
Že skoraj četrt stoletja je 15. junij svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, ki kljub temu pogosto ostaja neodkrito in zamolčano. Strokovnjaki ocenjujejo, da je prijavljen le vsaj 24. primer. Večjo raziskavo o nasilju nad starejšimi pri nas so pred nekaj leti naredili v Inštitutu Antona Trstenjaka. Takrat je v 70 odstotkih prevladovalo verbalno nasilje, z nekaj manj kot 15 odstotki telesno in z dobrimi desetimi odstotki ekonomsko nasilje. Večina starostnikov je nasilje doživela doma, v veliki večini so bili povzročitelji družinski člani ali znanci, kar 90 odstotkov povzročenega nasilja nad starostniki pa je bilo nehotenega.
Matura,finalno dejanje srednješolskega izobraževanja, je že v polnem teku, kljub temu, da je za letošnjimi maturanti dobro leto skrajno neobičajnega poteka šolanja. Čeprav so strokovnjaki, učitelji, dijaki in starši opozarjali, da proces učenja nikakor ni primerljiv, so odločevalci ostali neomajni. Matura poteka z minimalnimi spremembami in ob popolnem neupoštevanju tega, v kako različnih razmerah, okoliščinah in duševnih stanjih so dijaki preživeli več kot leto dni.
Nesprejemljiv je način, kako smo ravnali z otroki. Nevarna iluzija je, da so otroci vse te mesece počivali, velika napaka pa, če bomo ocenjevanja in popravne izpite raztegnili čez poletje.
Med 11.000 vključenimi v program Botrstvo je tudi Klemen, mlad košarkar, ki je mamo izgubil kmalu po rojstvu, očeta pa v najbolj občutljivih najstniških letih, prav sredi pomembnega tekmovanja. Na lastno željo je s svojo ekipo vztrajal do konca tekmovanja. Košarka mu je bila v tolažbo tudi v času, ko se je življenje brez staršev povsem spremenilo, a je finančno postajala vse večji zalogaj. Zaradi velikega talenta in vztrajnosti je bil leta 2017 izbran med prejemnike sredstev dobrodelne dražbe športnih copat Luke Dončića.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Neveljaven email naslov
