Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Po prejeti pomoči je življenje družine precej lažje
“Najprej smo se lotili stopnic v zgornje nadstropje, nato smo podstrešje izolirali in ga obili, vstavili prava okna in pripravili dva prostora, ki bosta kmalu postala sobici, imamo tudi že nekaj instalacij, pripravljenih za ogrevanje in za kopalnico, nas pa čaka še kar precej dela s tlaki in končnimi deli,” je na vse, kar je bilo predvsem z donacijami poslušalcev postorjeno v preteklih mesecih, ponosen oče Nejca in Boštjana, fantov, katerih zgodbo smo predstavili spomladi.
Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje. Nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode. Ko je bilo treba urediti le še podstrešje, v katerem naj bi fanta končno dobila prostor zase, saj Nejc spi v dnevni sobi in se tam težko uči, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob.
Stopnice, ki jih je ob pomoči mojstra in donacij postavil kmalu po objavi zgodbe, so zelo olajšale izdelavo podstrešja. In če ne bo večjih težav, bi fanta v svojih sobicah lahko spala že to pomlad, je optimističen oče, čeprav je dela še precej in tudi materiala, tudi keramike, luči, tlakov in notranjega stavbnega pohištva še nimajo.
“Brez te pomoči bi to lahko trajalo še leta …”
Veselje je toliko večje, ker dolgov, ki so grozili, da bo družina morda ostala brez hiše, ni več: “Ti občutki so bili res neverjetni, vse se je obrnilo na bolje. Ko smo se znebili tega bremena in so pojenjale skrbi, je bilo olajšanje neskončno, povsem drugače smo zaživeli. Res iskrena hvala vsem, ki so pomagali. Brez vaše pomoči bi danes lahko bila hiša že na dražbi, družina bi lahko bila pred razpadom, sploh si ne morem predstavljati, kaj vse bi se v najslabšem primeru lahko zgodilo …”
“Takrat sem se res izjemno slabo počutil, hodil sem še na obsevanja na Onkološki inštitut. Nato pa je iz meseca v mesec šlo na bolje, vse, kar se je dogajalo doma, mi je res vlivalo moči, posledice sicer še zmeraj so in strah pred ponovitvijo bolezni tudi, a treba se je sprijazniti s tem in živeti naprej čim lepše. Po devetih mesecih sem se tudi vrnil v službo in je zdaj, ko imam spet plačo, tudi finančno nekoliko lažje …”
Podarjeni tablični računalnik, mobilni telefon, pa tako želeni playstation so fantoma prinesli veliko veselja, s hrano in oblačili težav ni več, tudi sobici bosta kmalu, le Nejčeve želje po vključitvi v košarkarski klub so ostale neizpolnjene, čeprav je dobil precej opreme in tudi povabil. A po družinskih načrtih bo v klub zakorakal šele z novim šolskim letom.
In oče, ki je pred meseci silno obžaloval, da je vse življenje le delal in vselej nujne opravke pri urejanju hiše postavil v ospredje, je v teh mesecih prvič drznil razmišljati še o drugih vrednotah v življenju: “Odkar sva z ženo poročena, še nikoli nikjer nisva bila sama, še na poročnem potovanju nisva bila. Odkar smo družina, nismo nikoli nikamor šli, razen za nekaj dni, ki smo jih preživeli na slovenski obali. To je vse, kar smo si privoščili v vseh teh letih …”
“Res iskrena hvala vsem, z vašo pomočjo nam je vse to uspelo, tudi zdravje je veliko boljše. Prepričan sem, da tudi zato, ker sem bil razbremenjen številnih skrbi in sem se lahko posvetil tudi sebi in zdravju. Omogočili ste nam, da naše življenje vsemu navkljub normalno teče naprej …”
Podpisi pod fotografijami:
Kjer je bila lani le razpeta plastična ponjava …
… so zdaj stopnice, ki vodijo na podstrešje. Če bo šlo vse po načrtih, bosta že spomladi tam dve sobi in manjša kopalnica. Tudi sedežna garnitura je podarjena.
S popravljenimi podboji, nekaj novega pohištva, s paketi hrane in oblačil je življenje družine res lepše.
535 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
Spomladi smo predstavili zgodbo Nejca in Boštjana, ki živita v zelo skromnih razmerah. Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje, nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode, ko je manjkala le še ureditev podstrešja, v kateri naj bi fanta končno dobila prostor zase, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob. Finančna pomoč poslušalcev je marsikaj premaknila …
Po prejeti pomoči je življenje družine precej lažje
“Najprej smo se lotili stopnic v zgornje nadstropje, nato smo podstrešje izolirali in ga obili, vstavili prava okna in pripravili dva prostora, ki bosta kmalu postala sobici, imamo tudi že nekaj instalacij, pripravljenih za ogrevanje in za kopalnico, nas pa čaka še kar precej dela s tlaki in končnimi deli,” je na vse, kar je bilo predvsem z donacijami poslušalcev postorjeno v preteklih mesecih, ponosen oče Nejca in Boštjana, fantov, katerih zgodbo smo predstavili spomladi.
Že leta si namreč družina preureja staro gospodarsko poslopje. Nekaj let so v njej živeli tudi brez elektrike in vode. Ko je bilo treba urediti le še podstrešje, v katerem naj bi fanta končno dobila prostor zase, saj Nejc spi v dnevni sobi in se tam težko uči, pa je oče hudo zbolel in napovedi niso bile prav obetavne. Mnoge, ki so zgodbo prebrali na spletu, je ganil pogled na plastično ponjavo v dnevni sobi, razpeto čez luknjo v stropu, kamor bi morale voditi stopnice do otroških sob.
Stopnice, ki jih je ob pomoči mojstra in donacij postavil kmalu po objavi zgodbe, so zelo olajšale izdelavo podstrešja. In če ne bo večjih težav, bi fanta v svojih sobicah lahko spala že to pomlad, je optimističen oče, čeprav je dela še precej in tudi materiala, tudi keramike, luči, tlakov in notranjega stavbnega pohištva še nimajo.
“Brez te pomoči bi to lahko trajalo še leta …”
Veselje je toliko večje, ker dolgov, ki so grozili, da bo družina morda ostala brez hiše, ni več: “Ti občutki so bili res neverjetni, vse se je obrnilo na bolje. Ko smo se znebili tega bremena in so pojenjale skrbi, je bilo olajšanje neskončno, povsem drugače smo zaživeli. Res iskrena hvala vsem, ki so pomagali. Brez vaše pomoči bi danes lahko bila hiša že na dražbi, družina bi lahko bila pred razpadom, sploh si ne morem predstavljati, kaj vse bi se v najslabšem primeru lahko zgodilo …”
“Takrat sem se res izjemno slabo počutil, hodil sem še na obsevanja na Onkološki inštitut. Nato pa je iz meseca v mesec šlo na bolje, vse, kar se je dogajalo doma, mi je res vlivalo moči, posledice sicer še zmeraj so in strah pred ponovitvijo bolezni tudi, a treba se je sprijazniti s tem in živeti naprej čim lepše. Po devetih mesecih sem se tudi vrnil v službo in je zdaj, ko imam spet plačo, tudi finančno nekoliko lažje …”
Podarjeni tablični računalnik, mobilni telefon, pa tako želeni playstation so fantoma prinesli veliko veselja, s hrano in oblačili težav ni več, tudi sobici bosta kmalu, le Nejčeve želje po vključitvi v košarkarski klub so ostale neizpolnjene, čeprav je dobil precej opreme in tudi povabil. A po družinskih načrtih bo v klub zakorakal šele z novim šolskim letom.
In oče, ki je pred meseci silno obžaloval, da je vse življenje le delal in vselej nujne opravke pri urejanju hiše postavil v ospredje, je v teh mesecih prvič drznil razmišljati še o drugih vrednotah v življenju: “Odkar sva z ženo poročena, še nikoli nikjer nisva bila sama, še na poročnem potovanju nisva bila. Odkar smo družina, nismo nikoli nikamor šli, razen za nekaj dni, ki smo jih preživeli na slovenski obali. To je vse, kar smo si privoščili v vseh teh letih …”
“Res iskrena hvala vsem, z vašo pomočjo nam je vse to uspelo, tudi zdravje je veliko boljše. Prepričan sem, da tudi zato, ker sem bil razbremenjen številnih skrbi in sem se lahko posvetil tudi sebi in zdravju. Omogočili ste nam, da naše življenje vsemu navkljub normalno teče naprej …”
Podpisi pod fotografijami:
Kjer je bila lani le razpeta plastična ponjava …
… so zdaj stopnice, ki vodijo na podstrešje. Če bo šlo vse po načrtih, bosta že spomladi tam dve sobi in manjša kopalnica. Tudi sedežna garnitura je podarjena.
S popravljenimi podboji, nekaj novega pohištva, s paketi hrane in oblačil je življenje družine res lepše.
Razstava o zgodbah otrok, ki jim je program Botrstvo s pomočjo botrov in donatorjev že pomagal do boljše prihodnosti in o zgodbah, ki še čakajo na tako priložnost, je osrednji dogodek ob deseti obletnici tega najbolj prepoznavnega programa pomoči za otroke.
Šolsko leto, ki je v tako veliki meri potekalo na daljavo, je nedvomno prineslo veliko posledic. Za nekatere otroke in mladostnike celo olajšanje, večina bo čez čas nanj gledala kot na zanimiv čas posebnih preizkušenj. Nedvomno pa bo del otrok in mladostnikov še dolgo čutil negativne posledice slabih materialnih in socialnih razmer, nasilja, zanemarjanja, tudi prikrajšanosti za pomoč, po vrnitvi v šole pa tudi nerazumevanje za vse stiske, ki so se nabrale. Prav zato so pri ZPM LJ Moste Polje pred zadnjim poglavjem tega šolskega leta s posebnim pozivom opozorili na velikokrat prikrite stiske in pozvali naj bo šola predvsem dejavnik varnosti in ne dejavnik še večjih stisk.
Zoomifikacija življenja je bolj kot katerokoli generacijo prizadela mlade, takoimenovani digitalni domorodci so pred zasloni preživeli več časa, kot kadarkoli prej. V prvem valu vsak šolski dan v povprečju kar 7 ur, v drugem valu še več. Željo po učenju in življenju v živo so po letu dni izrazili tudi javno, tako na družbenih medijih kot tudi v javnem prostoru. Mladi torej želijo in potrebujejo stik v živo, raziskave pa kažejo, da mladi niso le potrošniki vsebin in zasvojeni uporabniki, temveč so stvari precej bolj kompleksne.
Epidemija je otroke in mladostnike še bolj prikovala k računalnikom, tablicam in pametnim telefonom, saj so ti postali nujno orodje za šolanje. Nekateri otroci so se prvič srečali s sodobno tehnologijo, drugim so splet in socialna omrežja dobro poznana. Miha Kramli, terapevt in vodja centra za zdravljenje zasvojenosti v novogoriškem zdravstvenem domu, opaža več zlorab sodobne tehnologije, ko so otroci in mladostniki čas pred računalniki, namesto za učenje, izkoriščali za zabavo.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Neveljaven email naslov