Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Med lanskimi prazniki sta se Eva in Mia, takrat 21 in 7 let stari sestri, soočali z nepopisno žalostjo ob izgubi obeh staršev, z njima pa tudi vseh sredstev za preživetje. Zaradi tujega državljanstva jima namreč ni pripadalo skoraj nič pomoči, ki bi jima sicer lahko vsaj malo pomagala. A pomagali ste poslušalci in jima zagotovili, vsaj v materialnem smislu, normalno življenje. Leto dni pozneje je res čudovito slišati, kako zelo jima pomoč, od poslanega SMS-a, paketa, pisma do vsega, kar sta prejeli, spreminja življenji in pomaga zastaviti zelo visoke življenjske cilje! Hvala vsem, ki ste pomagali sestrama Evi in Miji, ali ste v vseh teh letih kakorkoli pomagali otrokom v stiski. V teh letih je pomoč svojih botrov dobili več kot 13.000 otrok, tem je pomagalo skoraj 10.000 botrov, skupaj pa je bilo podarjenih več kot 30 milijonov evrov. Programu Botrstvo, ki ga na Valu 202 podpiramo že vrsto let lahko pomagate tudi tako, da ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer ga vodijo, še letos namenite košček svoje dohodnine.
Odločitev, da v svojo družino sprejmejo tri nečake in nečakinjo, ki so zaradi hudega zanemarjanja končali najprej v varni hiši in nato še v zavetišču, je bila za štiričlansko družino edina možna, a hkrati izjemno težka.
Željo, da bi bil tudi zanje december razigran, poln daril in doživetij, imajo tudi otroci, katerih starši ne zmorejo več plačati niti najosnovnejših življenjskih stroškov. O tem, kako se starši soočajo s svojo nemočjo, stiskami otrok in diktatom predprazničnega veselja, se pogovarjamo z invalidsko upokojenima samohranilko in mamo šestih otrok.
Zaradi razvojnih značilnosti spadajo mladostniki med ranljivejše skupine za razvoj težav v duševnem zdravju. Nove stiske je prinesla pandemija Covida-19, velike izzive mu prinaša tudi vse večja raba in priljubljenost novih tehnologij. V tem predprazničnem času, ko nas terorizirajo pričakovanja oz. že kar zahteve po veselju, obilju, praznovanju in prijetnih uricah z drugimi, so stiske osamljenih in ranljivih ljudi pogosto še občutnejše. Tudi pri mladostnikih. In ker je samomor eden najpogostejših vzrokov smrti v obdobju mladostništva, v tem, za marsikoga najtežjem delu leta, na te stiske še posebej opozarjamo.
Med 25. novembrom in 10. decembrom obeležujemo mednarodne dneve boja proti nasilju nad ženskami. Ozaveščanje o nasilju je sicer v javnosti bolj prisotno kot pred leti, a je kljub temu največkrat razumljeno le kot fizično nasilje, druge oblike pa so prepoznane veliko slabše. In tako je tudi pri otrocih in mladostnikih, kjer je nasilja, ki so ga deležni prek spleta, vse več. Brez tesnejšega sodelovanja staršev, učiteljev in strokovnjakov, aktivnejše vključenosti in boljšega nadzora nad uporabo družbenih omrežij, video vsebin in videoiger, bo obvladovanje nasilja na spletu nemogoče, menijo številni strokovnjaki, ki so tudi o nasilju med otroki in mladostniki spregovorili na nedavnem 9. kongresu psihologov Slovenije. Spletno nasilje je namreč vse pomembnejši del življenja mladih, to narašča že zaradi razširjenosti uporabe interneta in družbenih omrežij in je med otroci in mladostniki že postalo javnozdravstveni problem.
Na svečani prireditvi je Primož Roglič sporočil, da je kot ambasador humanitarne fundacije zbral 200.000 evrov za pomoč mladim športnikom. Roglič je četrti ambasador fundacije poimenovane po Miru Cerarju in Leonu Štuklju, ki del sredstev torej že četrto leto namenja tudi projektu "Botrstvo v športu".
"Mami sem želela pomagati in sem ji poslala sporočilo z možnostmi, kako lahko pride do pomoči. Odgovorila mi je, da je porabila osemnajst let za parazita in da zame ne bo niti sekunde več porabila," trpko pove 19-letna Ajda.
Ob prehodu v višje stopnje izobraževanja, še posebej iz osnovne v srednje šole, se pri nas vse bolj kaže proces, ki ga dr. Špela Razpotnik in dr. Vesna Leskovšek poimenujeta dvotirnost, v katerem za zmagovalce velja en model prehoda, za poražence pa povsem drug. Vpis na višje stopnje izobraževanja, ki je vse bolj odvisen predvsem od socialno-ekonomskega statusa družin, v katere so se otroci rodili, je velika težava in za revnejše otroke pomeni neprebojni stekleni strop. Ta je v Sloveniji med najtrdnejšimi in pomeni, da če so se revni rodili, bodo zelo verjetno revni ostali vse življenje, zato bi šola morala odločneje ukrepati, meni dr. Špela Razpotnik, docentka na oddelku za socialno pedagogiko ljubljanske Pedagoške fakultete, ena od sodelujočih na nedavnem posvetu o nujnih spremembah v šolskem sistemu, sklicanem pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Prosti dnevi so lahko za marsikoga stresni, ker ne vključujejo dnevne rutine, znotraj katere bi se počutili varne. Kaja Ravnak z magistrico zakonskih in družinskih študij Moniko Erjavec Bizjak z Zveze prijateljev mladine Moste - Polje govori o počitniškem brezdelju, preveliki in prezgodnji vpetosti mladih v obšolske dejavnosti ter občutku, da žal preveč otrok nima nikogar, ki bi mu lahko zaupali.
Američanka Claudia Goldin, letošnja prejemnica Nobelove nagrade za ekonomijo, ki je v mačističnem svetu ekonomistov šele tretja ženska, prejemnica te nagrade, je svoje osrednje raziskave namenila raziskovanju plačne neenakosti med moškimi in ženskami na delovnem mestu. Kaj taka dolgotrajna neenakost pomeni skozi oči ekonomista in kakšne ima posledice za družbo, razmišlja profesor z ljubljanske Ekonomske fakultete dr. Jože Damijan.
Kletna garsonjera za več kot 500 evrov mesečno, vmešavanje najemodajalcev, pomanjkanje tega, da bi stanovanjska problematika zavzela mesto na političnem dnevnem redu. Ker študentski domovi pokajo po šivih, generacije študentov pa so številčnejše, je večina primorana najti stanovanje na najemniškem trgu. Zdi se, da je tudi stanovanj premalo, neustreznih pogojev preveč, nadzora trga pa nobenega. Kaj lahko naredimo, da preprečimo že tako veliko razslojenost med študentkami in študenti?
Oddaje, ki so pred več kot enajstimi leti začele nastajati predvidoma le kot enoletni projekt, so skozi leta in natanko 499 arhiviranih radijskih oddaj postale del najbolj prepoznavnega projekta za pomoč otrokom pri nas: Botrstva v Sloveniji. Kako so se oddaje skozi leta spreminjale, katere spremembe so se ob pomoči številnih ljudi, ki so nam zaupali svoje zgodbe in izkušnje, in sodelavcev ZPM Ljubljana Moste - Polje v družbi vendarle zgodile in kaj lahko vsi skupaj še storimo, da otrokom vrnemo njihovo prihodnost?
Čez dober teden bo minilo natanko 13 let, odkar je pri ZPM Ljubljana Moste Polje zaživel program Botrstvo v Sloveniji. Od takrat se je spremenilo marsikaj, nespremenjen pa je ostal znesek, ki ga botri vsak mesec namenjajo svojim varovancem. Zdaj je sprememba zaradi številnih podražitev in inflacije postala nujna, vendar pa bo prehod na višji znesek uveden tako, da se bodo obstoječi botri za spremembo lahko odločali sami.
15-letna dijakinja Aldina Bajrović je zelo dobra opazovalka družbe. Svoje vtise o duševnem zdravju in stiskah mladih je strnila v literarnem prvencu A Bad Day Doesn't Mean a Bad Life (Slab dan še ne pomeni slabega življenja). Zakaj najstniki čutijo anksioznost v obdobju, ki se zdi odraslim brezskrbno? Kako to, da so utrujeni, čeprav po predsodkih mladost in utrujenost ne sodita skupaj? Jim več pomenita zaupanje in poslušanje ali potrditev okolice?
V sedmih letih obstoja Dijaškega sklada programa Botrstvo smo res velikokrat opozorili na sistemsko vrzel, v je kateri je strošek bivanja v dijaških domovih – čeprav so državni in so v njih zaposleni javni uslužbenci – povsem na plečih tudi najrevnejših staršev dijakov. Razen splošne subvencije za tiste, ki živijo vsaj 25 kilometrov od šole, subvencioniranja na podlagi finančnega stanja družine namreč ni.
"Živim v enostarševski družini, brat je gibalno oviran in veliko denarja gre za njegove terapije. Zelo sem si želela v izbrano srednjo šolo, a bi mi vožnja do nje vzela ogromno časa, trikrat bi morala prestopati. Šolati bi se morala na kakšni šoli v bližini, na kakšnem programu, ki me sploh ne bi zanimal. Zato hvala, da sem dobivala pomoč, ki mi je ogromno pomenila, zdaj imam poklic, ki me res osrečuje in si ga želim opravljati do konca življenja," se zahvaljuje sogovornica, zdaj že študentka, ki je s pomočjo Dijaškega sklada uspešno končala srednješolsko izobraževanje. Dijaški sklad programa Botrstvo je pomagal že več kot 800 dijakom, ki sicer ne bi mogli bivati v dijaškem domu in se zato tudi ne bi mogli izobraževati na želeni srednji šoli. Kljub javnemu pozivu pristojnima ministrstvoma maja letos, naj vsaj deloma prevzameta in sistemsko uredita tovrstno subvencijo, je ta tudi v tem šolskem letu še zmeraj povsem odvisna od donacij. Za ta sklad so pri Botrstvu v sedmih letih obstoja sklada namenili že skoraj 1,2 milijona evrov pomoči.
Po vijugasti cesti in mnogih ovinkih obiščemo eno izmed treh gorniških vasi, ki jih imamo pri nas, vas Luče v vzhodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp. Na terenu preverjamo, v kakšnem stanju so šolski prostori in kako bo potekalo prihajajoče šolsko leto. Kakšno oporo in pomoč nudijo otrokom, ki so bili prizadeti v nedavnih ujmah?
"Opazila sem, da so pred spanjem še zmeraj vse nosile modrce, in sem vprašala, zakaj spijo z njimi, jim mar ni neudobno? Pa je eno dekle reklo, da so jo, ko je bila majhna, starši otipavali med spanjem in ji je neprijetno spati brez modrca. Kar zmrznila sem. Toda najbolj šokantno je bilo, da se nobenemu izmed deklet to ni zdelo čudno. Poslušale so, kot da bi bilo to nekaj najbolj normalnega, najbrž zato, ker so vse doživele kaj podobnega."
"Mlajši kot je otrok, več bo imel telesnih simptomov, bolel ga bo trebušček, glava, imel bo motnje spanja. Ko otrok enkrat že zmore ubesediti svojo stisko, potem se lahko z njim veliko pogovarjamo. A dajmo mu občutek, da zmoremo poskrbeti tudi zanj: 'Glej, težko je, ampak bomo zmogli'."
Donacije BOTER5 in BOTER10, ki bodo v avgustu poslane na številko 1919, bodo v celoti namenjene družinam za saniranje škode po poplavah. V program Botrstvo je trenutno vključenih več kot 6300 otrok iz vse Slovenije, seveda tudi iz močno prizadetih in poplavljenih območij. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, kjer vodijo programe Botrstvo, Veriga dobrih ljudi in še nekaj podobnih za celostno pomoč otrokom, že od začetka poplav pripravljajo različne načine za pomoč tistim, ki jo bodo potrebovali.
Neveljaven email naslov