Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
544 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Komajda so družine tudi s pomočjo humanitarnih organizacij, občin in centrov za socialno delo v začetku šolskega leta uspele otrokom zagotoviti šolske potrebščine, že se starši soočajo z drugimi stroški, ki jih morajo delno ali v celoti prispevati sami. Kakšni so stroški na osnovnošolski ravni, kako je s subvencijami in kako bi bilo mogoče sistem sofinanciranja izboljšati?
Že več kot dve tretjini vseh prosilcev za pomoč v humanitarnih programih Zveze Anita Ogulin in ZPM je (redno) zaposlenih, ki s plačami ne obvladujejo niti najnujnejših življenjskih stroškov. In kljub brezplačnemu osnovnemu šolstvu, zagotovljenemu z ustavo, to šolanje starše še vedno veliko stane. Brez pomoči humanitarnih organizacij in programov, kot je Botrstvo, številni tega stroška kljub varčevanju zanj sploh ne bi zmogli.
Urška in Jaša sta bila letos prvič v vlogi vzgojiteljev- spremljevalcev otrok na humanitarnem letovanju Zveze Anita Ogulin in ZPM. In čeprav sta sama odraščala v pomanjkanju, Urška je kot otrok prvič videla morje šele takrat, ko jo je na letovanje peljala humanitarna organizacija, Jaša pa je bil vrsto let deležen brezplačne učne pomoči, sta bila zelo pretresena nad stiskami otrok, s katerimi sta se srečevala. Otroci se niso mogli načuditi, da je hrane dovolj in nikakor se niso mogli zasititi objemov, katerih nekateri med njimi doma niso nikoli deležni.
"Pri srcu mi je bilo lepo, ker sem videl, da tudi ona enkrat za spremembo uživa ob nas, ne pa samo otroci," je po celodnevnem družinskem kopanju v bazenskem kompleksu povedal sogovornik, ki z mamo in bratom že dolgo živi v pomanjkanju. Mama, ki je bila zaradi posebnosti v razvoju mlajšega sina že kmalu po njegovem rojstvu prisiljena pustiti službo in po ločitvi z njima živi sama, se zadnjih nekaj let bori še z rakom. Vsak strošek je preračunan do zadnjega centa, celo osnovno hrano hvaležno dobivajo iz donacij. "Mi za denar, ki bi ga porabili za en dan na kopališču, živimo dva tedna." Zato so bili neizmerno hvaležni za podarjene vstopnice iz akcije Čarobno poletje Zveze Anita Ogulin in ZPM, ki je namenjena prav temu, da bi čim več otrok lahko skupaj s starši odšlo na izlet za vsaj en počitniški dan.
Poletna letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj s svojo družino. Zato so se na Zvezi Anite Ogulin in ZPM odločili za poletno različico akcije Čarobna zima, ki je namenjena prav temu, da družine dogodke doživijo skupaj. In pred dnevi so s sredstvi, zbranimi za akcijo Čarobno poletje, brezskrben dan doživetij v Gardalandu izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Anita. Velika učiteljica, vsestranski vzor, humanitarka, motivatorka, prijateljica. Včasih je težko ubesediti velika dejanja, še bolj velike ljudi. Vseeno smo poskušali zbrati nekaj spominov, zgodb in nepozabnih življenjskih lekcij, ki jih je Anita Ogulin predajala svojim sodelavkam in sodelavcem na Zvezi Anite Ogulin in ZPM.
"So otroci, ki se zbujajo ponoči, jokajo, ki jih je treba potolažiti, z nami je deklica, ki je neutolažljiva, vendar ne zaradi domotožja, pa fantek, ki je pred kratkim izgubil mamico. Zgodbe so presunljive in težke, nikoli ne drezamo in ne sprašujemo, dajemo jim le občutek varnosti, da lahko spregovorijo in njihove zgodbe so res težke," o izkušnjah s prvega letošnjega letovanja pravi Nina Balent iz Zveze Anita Ogulin in ZPM. Poletni tabori so ob zabavi, sprostitvi in uživanju v počitniškem času dobra priložnost tudi za učenje življenjskih veščin, prepoznavanje in pomoč otrokom v stiskah, žal včasih tudi za to, da se otroci lahko do sitega najedo. In še vedno jih ni malo, ki na tabore prihajajo brez najosnovnejših potrebščin. In ki se najraje nikoli ne bi vrnili domov.
"Nič zato, če gre za le en dan, nekdo je nekaj podaril zato, da smo lahko en dan z otroki nekje na lepšem. In bodimo hvaležni za vsako minuto, ki jo lahko tam preživimo," o možnosti, da v okviru akcije Čarobno poletje s svojima otrokoma odide na enodnevno doživetje, razmišlja samohranilka, ki zaradi skrajšanega delovnika in nizke plače z otrokoma komajda preživi mesec. Zato je pomoč akcij, ki jim lepšajo počitnice, sploh edina, ki jo imajo za preživljanje kakovostnih počitniških dni. Letovanja otrok, ki jih omogočajo različne humanitarne organizacije, so za otroke neprecenljiva izkušnja, a to niso doživetja, ki bi jih izkusili skupaj z družino. In čeprav je to morda le enodnevni izlet, obisk bazena, prireditve, ogled predstave, za družine pomeni več kot bi si lahko predstavljali. To se je velikokrat pokazalo v akciji Čarobna zima, zato bo to poletje akcija dobila še poletno različico. S sredstvi, zbranimi za Čarobno poletje bodo vsaj en brezskrbni dan doživetij lahko izkusile družine z vseh koncev Slovenije.
Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj OECD je poleg bralne, matematične in naravoslovne pismenosti v letu 2022 v 64 državah prvič preverjala tudi ustvarjalno mišljenje 15-letnikov, pri tem so sodelovali tudi slovenski dijaki in dijakinje. Pedagoški inštitut je sicer rezultate raziskave PISA 2022 s področja matematične in naravoslovne pismenosti predstavil že decembra lani.
Opozorili smo že na križe in težave, ki jih imajo pri najemanju zasebnih nepremičnin revnejše družine, še posebej tiste z več otroki ali z majhnimi otroki. Da bi ob katastrofalnih razmerah na zasebnem najemnem trgu država vsaj nekoliko pomagala, je bila pred leti uvedena možnost subvencije, a je pot do nje precej zapletena. Deloma zato, ker je postopek kar zapleten, kot tudi zato, ker lastniki nepremičnin njeno uveljavljanje lahko odklanjajo.
Revne družine so pri iskanju najemnega stanovanja brez kakršne koli pogajalske moči, praviloma jih ponudniki stanovanj zavrnejo takoj, že zato, ker sploh imajo otroke, kaj šele, če jih imajo več ali če so ti še majhni. Če pa stanovanje uspejo najeti, pa pogosto dneve načrtno preživljajo čim več zunaj doma, samo zato, da ne bi bilo karkoli narobe, da se ne bi nad čim pritoževali sosedje in bi zato izgubili dom, kažejo izkušnje strokovnih sodelavk programa Botrstvo pri delu z družinami, ki svoj dom iščejo na zasebnem najemnem trgu nepremičnin. Iskanje je za družine, še posebej, če imajo omejena finančna sredstva, izrazito stresna izkušnja, ki jih sili tudi v najemanje bistveno premajhnih in za bivanje skrajno neprimernih stanovanj. Ki so zanje kljub temu edini dom. S čim se soočajo, zakaj je prepričanje, da družine ni mogoče izseliti, precej napačno in na kaj morajo tako najemniki kot najemodajalci paziti pri sklepanju pogodb?
Dijakinja 3. letnika srednje šole si srčno želi doseči izobrazbo, saj jo izbrani poklic zelo veseli, z vsakim letom, preživetim v šoli, bolj. A njen dom je od šole oddaljen vsaj uro do uro in pol vožnje v vsako smer, zato jo je plačilo dijaškega doma ob vpisu v to šolo močno skrbelo. Ob ločenih starših, očetu invalidskemu upokojencu in mami, ki opravlja javna dela, bi bilo plačilo bivanja v dijaškem domu komajda izvedljivo ali sploh ne. Zdaj ima v dijaškem domu zagotovljeno varno bivanje, prehrano in učno pomoč. Čas, ki bi ga porabila za vožnjo, pa lahko porabi za učenje snovi, za petje in za šport. Brez pomoči dijaškega sklada programa Botrstvo, bi najbrž srednješolska leta preživljala zelo drugače, velikansko olajšanje in hvaležnost pa čuti tudi njena mama.
"Velikokrat slišimo, da socialni transferji ne gredo k pravim ljudem in deloma to, žal, drži. Mi vsaj 27 % ljudi, ki bi jim s socialnimi transferji morali pomagati, "ne najdemo" ali pa so se pomoči sami odrekli, ker se bojijo sankcij," na eno od ugotovitev iz najnovejšega letošnjega UMARjevega Poročila o razvoju opozarja sourednica dr. Marta Gregorčič, vodja Sektorja za socialne politike UMAR. Kljub nizki brezposelnosti in socialnim transferjem še vedno več kot 100.000 ljudi potrebuje tudi materialno pomoč kot so riž, olje, sol. Vsaj 123.000 jih puščamo v dolgotrajni revščini, ta vse bolj postaja generacijska. Pogovarjamo se le o dohodkovni revščini, a nanjo močno vplivajo stanovanjska, prometna in energetska revščina, ki predvsem ljudem z najnižjimi dohodki močno krojijo življenje.
Poročilo o razvoju, ki ga vsako leto pripravi Urad za makroekonomske analize in razvoj, je verjetno najbolj celovita analiza razvoja države z vidika gospodarskega razvoja, produktivnosti, socialnega razvoja, okoljskega vidika in z vidika upravljanja države pri nas. Iz kompleksnih podatkov iz najrazličnejših baz, raziskav in statistik se med drugim izrisujejo tudi socialna slika, kakovost življenja ter pomanjkljivosti in trendi, ki bi jih tako vlada kot družba v celoti morali jemati kot jasne opozorilne znake za čim hitrejše ukrepanje.
53 let po ustanovitvi ena najbolj prepoznavnih humanitarnih organizacij za pomoč otrokom pri nas, ZPM Ljubljana Moste Polje, dobiva novo ime. Po več pobudah in nekajletnih pripravah so organi upravljanja soglasno sklenili, da bo sprememba imena, ki po novem obsega tudi ime dolgoletne sekretarke in zdaj predsednice Anite Ogulin, pripomogla k večji prepoznavnosti, poudarila vseslovenskost vseh dejavnosti, s katerimi pomagajo otrokom in družinam po vsej državi, in preprečevala zamenjavo z organizacijami s podobnim imenom.
Dijakinje in dijaki so letošnji spomladanski izpitni rok včeraj odprli z esejem pri slovenščini, sledi pa še dober mesec in pol reševanja maturitetnih pol. Že tako zelo stresno obdobje pa je še nekoliko stresnejše za tiste, ki jim konvencionalni okvir mature ni pisan na kožo: tako imenovani zrelostni izpit bi namreč uspešneje reševali s prilagoditvami, kot so uporaba barvnih folij, posebnih LOOP slušalk, ki blažijo motnjo pozornosti, in podobnega. Gre za vizualno majhne predmete, ki pa lahko znatno zmanjšajo vrzel diskriminacije.
Rekordno nizko stopnjo brezposelnosti in veliko povpraševanje po kadrih bi zlahka lahko razumeli kot znak, da zaposleni ljudje s svojo plačo lahko živijo vsaj znosno življenje, tudi zato, ker se je minimalna plača v zadnjem času vendarle nekoliko zvišala. Toda pri humanitarnih organizacijah opozarjajo, da je vse več prosilcev za pomoč zaposlenih in to za polni delovni čas, ne nujno z nizko izobrazbo in ne na najnižjih delovnih mestih, pa vendar ne zmorejo več plačevati osnovnih življenjskih stroškov. Pri ZPM Moste, kjer vodijo tudi program Botrstvo, opažajo, da se še posebej izrazito stiske kažejo v enostarševskih družinah in da zaposleni še težje priznavajo, da ne zmorejo preživeti. Takšna je tudi zgodba mame osnovnošolca, ki se je zaradi zelo nizke plače z otrokom v zadnjih štirih letih že petič prisiljena seliti. Nekaj podatkov o tem, koliko zaposlenih prejema minimalno plačo in kakšne so plačne razlike v javnem in zasebnem sektorju, poda analitik za področje trga dela in plač z Urada za makroekonomske analize in razvoj RS Mitja Perko.
Amerikanizacija, vsakodnevni novi trendi na Instagramu in TikToku ... Po besedah mladih vse več težav osnovnošolk in osnovnošolcev izhaja iz družbenih omrežij, kjer je sprejeto celo zahrbtno obnašanje drug do drugega. Pri tem pa še vedno, kljub zavedanju, vse aplikacije s težavo izbrišemo. "Med sabo se primerjamo v skoraj vsem; kdo je boljši v športu, kdo lepše izgleda, kdo je višji, ima lepše oči, lase, ocene," povedo devetošolci z ljubljanskih in okoliških osnovnih šol.
Po maminem nenadnem odhodu sta Lana in njen brat živela z očetom in bolno babico in čeprav ji je bilo le sedem let, je oče vse več gospodinjskih in drugih bremen prelagal nanjo. "V bistvu si že celo sredno šolo želim in komaj čakam, da bo prišel trenutek, ko se ne bom več rabila vrniti domov, v to kričanje, ko ne vem, ali bom morala klicati policijo ali ne, ali bom morala bežati ali ne. In to mi je največja motivacija, da delam šolo, ker vem, da hočem čim prej iti na svoje," pravi dijakinja Lana, odličnjakinja, ki z bratom in očetom živi na propadajoči kmetiji. Po maminem odhodu je kljub mladosti vrsto let sama skrbela za nepokretno babico in prenašala vse večje nasilje. Obupno slabe so tudi bivanjske razmere, živi v mrzli podstrešni sobi nad garažo, v objektu, ločenem od hiše, brez sanitarij, vode in zadostnega ogrevanja. Vsak konec tedna se iz dijaškega doma vse težje vrača domov: "Vse me mine, res, tako mi je težko, ko se spomnim, da ni hrane, da ni tople vode, da pridem po celem tednu v sobo, ki je mrzla, pozimi je tudi samo dve stopinji in rabi veliko časa, da se zgreje, da ne vem, koliko odej naj še dam nase, ker se zbudim premražena…"
Tokratna sogovornica je z odliko končala tako srednjo strokovno šolo in tudi poklicno maturo, a ker si je izbrala študij, na katerem je pogoj za vpis splošna matura, se je vpisala v celoletni maturitetni tečaj, ki je uradna priprava na ta zrelostni izpit. Tečaj je sicer brezplačen, a je za dijake, ki doma nimajo finančne podpore, vseeno težko dosegljiv, ker za leto takega izobraževanja niso upravičeni do štipendije, subvencija za bivanje v dijaških domovih pa ne glede na socialno-ekonomsko stanje in na dolgoletno opozarjanje na ta problem, še vedno sploh ne obstaja. Na pristojnem ministrstvu trdijo, da to ni težava, saj da so tečaji vsakomur dosegljivi z dnevno vožnjo, pa tudi zanimanja zanje ni prav veliko. Velik pa je osip med vpisanimi dijaki, ki ob nerednem obiskovanju tečaja takoj izgubijo status dijaka.
Neveljaven email naslov