Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
"Ko se prvi večer začnemo spoznavati in otroci občutijo, da ti lahko zaupajo, se začnejo odpirati. Iz njih vrejo zgodbe o tragedijah, ki so jih že doživeli. Večinoma vodim skupine mlajših otrok, starih največ deset let, pa vendar mi govorijo stvari, ki so nepredstavljive. O smrti sorojencev, o izgubi celotne družine. O življenju v rejniških družinah ali v strašnem pomanjkanju. V resnici se nam sploh ne sanja, kako ljudje živijo. Ko sem se prvič soočila s tem, ko sem slišala njihove zgodbe, sem takoj ko je bilo mogoče, poklicala svoje starše in se jim zahvalila za vse, kar so mi dali in mi omogočili," o svojih izkušnjah ob prostovoljnem delu na letovanjih pove dolgoletna prostovoljka Alenka. Da lahko čim več otrok vsaj za nekaj dni izkusi letovanja, že vrsto let pomagate tudi poslušalci s svojimi donacijami. In tudi to poletje so prav vsa SMS sporočila z geslom BOTER5 (pisano brez presledka), poslana na številko 1919 namenjena za zagotavljanje počitniških doživetij najbolj ranljivim otrokom.
"Zadnji dan je zame najhujši, ker vem, kam se morajo vrniti. In vem, da oni vedo, kam se vračajo ...", pravi Martin, vzgojitelj prostovoljec na letovanjih, v katere so vključeni tudi otroci s projekta Botrstvo. Priznava, da vsem izkušnjam navkljub nikoli nisi pripravljen na realnost, ki jo ti otroci živijo …
“Deklice nekaj dni nisem videla jesti. Ko je naslednjič vzela jogurt in ga nesla v sobo, sem šla za njo. V torbi je poleg jogurta že imela spravljeno jabolko, hruške, tri slive še od prvega dne, deset paštet. Najprej sem bila pretresena in sem jo vprašala, zakaj to počne. Odvrnila je, da ji je mamica naročila, naj prinese domov vse, česar ne bo pojedla. To me je nepopisno zabolelo. Še danes o tem težko pripovedujem. Da tako majhen otrok hrani stvari za mamico, ki je doma lačna! Imela je slabo vest, ker je lahko jedla, mamica pa ni imela hrane. To najbrž pomeni, da deklica tudi sama doma nima dovolj. Vse do danes je nisem pozabila in tega nisem prebolela. Da je v Sloveniji dandanes nekdo lačen, da otrok ves teden hrani tri slive za mamico, se mi zdi še zdaj nerazumljivo!” močno ganjena pripoveduje Irena, ena izmed številnih vzgojiteljic in vzgojiteljev, ki otroke kot prostovoljci spremljajo na letovanjih. Vsako poletje vas spomnimo, kako dragocena je za otroke s socialnega roba izkušnja letovanja na morju, v hribih, kjer koli stran od doma, s prijatelji. Pridejo po nove izkušnje in nova doživetja. V teh letih je samo zaradi vaših donacij tako izkušnjo lahko dobilo že več kot 400 otrok in tudi letos vas bomo vsak ponedeljek spomnili, da ste s SMS-donacijo BOTER5 na 1919 ali z donacijo poljubnega zneska lahko del te lepe poletne zgodbe.
Ta konec tedna se je iztekla druga sezona oddaje Delovna akcija na POP TV, v kateri družinam v stiski prenovijo njihov dom. Oddajo s pomočjo številnih poslovnih partnerjev, ki prispevajo svoj delež h gradbenim delom ali k novi opremi, ustvarja velika ekipa ljudi. A najbolj prepoznavna je oddaja postala po voditeljici Ani Praznik, ki je spremljanju prenov in s tem usod družin dala noto spontanosti, prisrčnosti in sočutja. Kako je doživljala vse zgodbe družin, njihovo stisko, revščino, osebne tragedije in kako je ta izkušnja spremenila njo in njen pogled na življenje?
Čeprav je bila želena šola precej daleč od kraja, kjer živi naša sogovornica in je bilo jasno, da bo s šolo prišel tudi strošek bivanja v dijaškem domu, so jo starši pri odločitvi podprli, češ da naj živi svoje sanje in da bodo že kako. A vseeno je bil mesečni znesek 220 evrov, ki jim je bilo treba prišteti še potne stroške, za njihovo družino zelo težko obvladljiv. Za plačilo dijaškega doma ni ostalo skoraj nič. Zato je to, da ji dom pomaga plačati Dijaški sklad projekta Botrstvo, strašansko dragoceno. "Lažje je doma, mami ima manj skrbi, tudi oče, čeprav ga ne vidim pogosto. Sploh pa mi je všeč, ker vidim, da sta ob koncu leta oba res ponosna name. Vem pa, da je staršem hudo, ker se moram obremenjevati z njihovimi problemi in da moram biti odrasla, čeprav sem še otrok." Dijaški sklad projekta Botrstvo je v tem šolskem letu pomagal še 139 dijakom, da so lahko prebivali v dijaških domovih, obiskovali želene šole in imeli bistveno boljše pogoje za učenje in delo kot bi jih imeli, če bi se morali vsak dan več ur voziti v šolo.
To poletje bo mladi prostovoljec Damjan prvič postal vzgojitelj tudi otrokom, ki bodo letovali s pomočjo donacij v projekt Botrstvo. Zanj je to posebej ganljiva izkušnja, saj so bila v otroštvu ta letovanja zanj edina možnost, da počitnic ne preživi zgolj doma. "Res gre le za nekaj dni, a hkrati za mnogo več. Letovanje ti da spomine, o katerih se lahko pogovarjaš s sošolci, s katerimi sicer ne bi imel tem za pogovore. Navezuješ stike, ki jih ne bi, če bi ždel doma med štirimi stenami, spoznaš, da imaš veščine in talente in vse to ti da upanje, da je življenje lahko boljše tudi zate!"
Gospodarski rasti in majhni brezposelnosti navkljub se število prosilcev za denarno socialno pomoč vztrajno povečuje, pri Botrstvu pa opažajo tudi vse več prošenj za pomoč pri letovanju, nakupu šolskih potrebščin, plačilu položnic in žal tudi za hrano. Starši, ki vsak mesec v skladišču v ljubljanskih Mostah lahko prevzamejo paket, po večini povedo, da sami pogosto ostanejo lačni in da je hrana velik problem. Med počitnicami, ko otroci ne jedo v šoli, bo le še večji.
Že pred časom smo vam predstavili zgodbo Vita in Filipa, dveh fantkov, ki sta po očetovi smrti živela z mamo v res nemogočih razmerah, v hiši brez vodovoda, med mišmi, vlago in v skupni spalnici z mamo. Ker zaradi posebnih potreb ne zmore samostojno skrbeti za sinova, potrebuje pomoč, ki jim jo vseskozi zagotavlja lokalni center za socialno delo. Ta je bil tudi med organizatorji pomoči, ki je hiško v tem času dodobra prenovila.
Bližajoči se konec šolskega leta je čas, ko šolarji in dijaki najbolj potrebujejo pomoč pri učenju in pridobivanju ocen. Inštrukcije so za marsikoga cenovno nedosegljive, mnogi večgeneracijski centri po Sloveniji pa jih vse leto organizirajo in to brezplačno. Kaj taka pomoč prostovoljcev daje otrokom s težavami pri učenju, kaj prostovoljno delo vrača inštruktorjem in kdo vse lahko pomaga? Obiskali smo VGC Skupna točka, samo eno od točk, kjer otroci lahko dobijo to neprecenljivo pomoč.
15 večgeneracijskih centrov, ki s številnimi lokalnimi podružnicami delujejo po vsej Sloveniji, daje odlično priložnost za številne, povsem brezplačne dejavnosti ljudem prav vseh starosti iz prav vseh socialnih slojev. V Sloveniji delujejo dobri dve leti, zgled pri oblikovanju njihovih programov in načina dela ter povezovanja z lokalnimi skupnostmi pa so jim bili tudi tisti, ki delujejo v Berlinu. Ena največjih platform medgeneracijskega druženja v Berlinu je Give something back to Berlin ali Vrni nekaj Berlinu. Več kot 100 prostovoljcev skrbi za starejše, priseljence, begunce, ljudi, ki potrebujejo pravno pomoč, nasvete ali le druženje in navezovanje stikov v svoji okolici.
Več kot 4500 botrov je v lanskem letu iz mesec v mesec lajšalo življenje več kot 5000 otrokom z vseh koncev Slovenije. Projekt, ki traja 9. leto, je v vsem tem času zbral več kot 14 milijonov evrov, iz leta v leto pa se bogati tudi program, ki otrokom in njihovim družinam omogoča vse bolj večplastno pomoč in s tem manjšo izključenost iz družbe. Po lanskih dveh neodvisnih zunanjih revizijah je prejšnji teden delovanje pregledal tudi Nadzorni odbor projekta Botrstvo.
Vsaj pet kilometrov nenehnega vzpona po ozki cesti je od prvega manjšega kraja do dotrajane hiše, v kateri sama živita petletni Matija in njegov oče. Matijeva mama je odšla, preden je dopolnil dve leti. Ker ima fantek nekaj razvojnih težav, ga oče vsak dan vozi v več kot 20 kilometrov oddaljeni razvojni vrtec. Stroškov je veliko že s prevozom, bori se tudi z dolgovi, ki so nastali za golo preživetje in za plačilo doma starostnikov, v katerem mora zaradi hude psihiatrične diagnoze bivati njegova mama, Matijeva babica. Za težko fizično dela prejema minimalno plačo, a je vesel, da ima službo in nadrejene, ki razumejo, kako zelo se vsak dan bori, da bi Matija imel lepše otroštvo, kot ga je imel sam, ki pri 41 letih še nikoli ni bil na morju.
Revščina pri nas je drugačna od revščine v svetu. Zagotovo je manjša, pravi doktorica Anica Mikuš Kos, specialistka otroške psihiatrije, izjemna strokovnjakinja za razmere na kriznih območjih in predsednica Slovenske filantropije. Imajo pa vse oblike pomanjkanja skupni imenovalec: to je občutek neenakosti in krivičnosti, ki lahko pripelje do popolne pasivizacije in tudi do sovražnosti. Toda vsak ukrep, čeprav najmanjši, ima lahko velik učinek.
Na praznični ponedeljek smo spomnili, da je prav vsak lahko del projekta Botrstva ali drugačne pomoči sočloveku. Našega sogovornika Sebastjana Lukmana je k projektu pripeljalo naključje, ki se je v vseh letih spletlo v trdno vez in izjemno dragoceno pomoč.
Po šestih letih delovanja je projekt Botrstvo – brezplačna pravna pomoč doživel nekaj manjših sprememb in zdaj deluje okrepljen z dodatno pomočjo. Leta izkušenj z družinami v socialni stiski iz vse Slovenije namreč kažejo, da so potrebe vsaj enako velike, področja, kjer ljudje ne zmorejo boja s sistemom, pa zelo podobna kot ob začetku projekta. Zato bo pisarna za pravno pomoč družine iz vse Slovenije sprejemala vsako sredo, brezplačni nasveti po telefonu pa bodo dostopni vsak četrtek dopoldne na številki 080 1432.
Prostor Večgeneracijskega centra Skupna točka Grosuplje je vsako leto bolj poln. Lani so imeli več kot 3000 uporabnikov in več kot 500 različnih dejavnosti, ki se jih udeležujejo upokojenci, brezposelni, socialno ogrožene družine, veliko imajo priseljencev, pa tudi Romov. Prav ti se po kakšen nasvet ali pomoč raje ustavijo v tem centru kot na tistem za socialno delo. Veliko zaslug za to ima tudi vodja centra Taja Tatjana Berk, ki sicer velja za strogo, a taka mora biti, da se kaj spremeni, pravijo nekatere uporabnice. Tudi zaradi njenega dela bodo v Grosuplju dobili prvega Roma z vozniškim izpitom.
Do jutri morajo devetošolci oddati vloge za vpis v srednje šole. Zanje je to velika življenjska odločitev, ki pa je nekaterim ne krojijo le želje in osnovnošolske ocene, pač pa tudi številke iz družinskega proračuna. Plačilo stroškov bivanja v dijaških domovih je namreč pretežno na ramenih staršev. Poseben dodatek, ki ga za bivanje prejmejo ob štipendiji, namreč tudi najrevnejšim dijakom krije kvečjemu tretjino stroškov domskega bivanja. Zato tem pomaga Dijaški sklad projekta Botrstvo.
Veliko mladih ne verjame vase, ker jim to odrasli na različne načine nenehno sporočamo, ker zelo velik pomen pripisujemo ocenam, ker od njih pričakujemo izpolnitev lastnih neizpolnjenih mladostniških ciljev. Kako pomemben steber podpore ob tem so otrokom (lahko) učitelji, sploh tistim otrokom, ki spodbud ne dobijo v družini, razmišlja svetovalna delavka na Kmetijski šoli Grm in biotehniški gimnaziji Irena Avsenik.
Dobri dve leti je, kar so poslušalci pomagali hudo bolnemu očetu, ki že od Nikolajevega rojstva sam skrbi zanj. Skrb za živahnega malčka je za tako hudega invalida z neštetimi omejitvami zelo naporno, sploh, ker sta živela le od socialnih transferjev. Kako jima je pomoč poslušalcev spremenila življenje in kakšne preskušnje ju še čakajo?
Novoletna zaobljuba Maje Peharc za leto 2018 je bila: vse leto brez novega kosa oblačila, nakita ali obutve. Bilo je leto polno skušnjav, v katerem jo je podpirala in zanjo navijala tudi slovenska tviteraška skupnost. Ta je na 366. dan akcije močno podprla tvit z dokazilom, da je tisoč evrov za projekt Botrstvo že nakazanih. A njena misija se ni končala že z nakupom prvega para nogavic: k (finančni) podpori je povabila prijatelje, dobila nekaj sledilcev, ki se različnim stvarem odpovedujejo letos, skupaj s partnerjem pa sta sprejela za številne presenetljivo odločitev.
Neveljaven email naslov