Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Skoraj natanko leto dni v naših oddajah nenehno opozarjamo, da epidemija nikakor ne prizadeva le tistih, ki so okuženi ali bi jih okužba z virusom lahko ogrozila, pač pa da med najranljivejše skupine nedvomno sodijo tudi otroci in mladi. Nenehnim opozorilom navkljub pa so rezultati raziskave med študenti, ki so razkrili, da vsak četrti razmišlja o samomoru, minuli teden močno presenetili javnost.
Mojca Rodič je novomeškim romskim otrokom 13 let pomagala kot članica nevladnih organizacij, v tem šolskem letu pa na novomeški osnovni šoli Drska tudi njim nudi dodatno strokovno pomoč. Izkušnje, nabrane v neposrednem delu v romskem naselju, ji olajšajo razumevanje, kako drugačne življenjske okoliščine, jezikovne prepreke in vrednotenje izobrazbe otrokom nastavljajo komajda premostljive ovire. Telefonski klici ali komuniciranje prek družabnih omrežij so najpomembnejši načini, kako otrokom dati občutek, da šola nanje ni pozabila. Večina za kakovostno šolanje na daljavo namreč doma nima primerne računalniške in druge opreme, a četudi bi jo imeli, jim katastrofalne internetne povezave, neznanje uporabe programske opreme in pomanjkanje pomoči bližnjih onemogoča, da bi bili zares deležni šolanja na daljavo in povezovanja s sošolci, ki vse našteto imajo. Izkušnje v zadnjem letu pa so dokazale, da je prav sposobnost pomoči in podpore v domačem okolju, izobraženost staršev, pomoč sorojencev ali bližnjih, pa tudi odnos družine do izobrazbe kot vrednote, ključen dejavnik pri tem, ali bodo otroci, sploh mlajši in pa tisti z učnimi težavami, zmogli tovrstno šolanje. Romski otroci naštetega praviloma nimajo, in zato je šola zanje še pomembnejši prostor.
Protikoronski ukrepi, ki dobro leto krojijo življenje prav vsem, imajo za otroke in mlade zelo velike in tudi daljnosežne posledice. To kažejo tudi klici na svetovalni telefon TOM telefon, namenjen prav tej starostni skupini. Pred nekaj tedni so analizo klicev zadnjega leta predstavili javnosti in rezultati se precej skladajo z ugotovitvami naše današnje sogovornice, svetovalke otrokom in mladostnikom, ki ostaja anonimna, saj anonimnost njej in vsem klicateljem zagotavljajo pravila te svetovalne linije.
Skupno poročilo Evropske mreže za boj proti revščini EAPN ni le še ena akademska zbirka podatkov. Gre za zbir izkušenj iz terena, zbranih pri številnih neodvisnih nevladnih organizacijah, ki že dobri dve desetletji delujejo z roko v roki z ljudmi, ki so revščino izkusili. In prav neposredne izkušnje z uporabniki njihovih programov kažejo, da bo epidemija še poglobila revščino na evropskih tleh. Pri pripravi poročila za leto 2020, ki je bilo predstavljeno pred kratkim, so s svojimi izkušnjami s terena prvič sodelovale tudi humanitarne organizacije iz Slovenije, med drugim tudi ZPM Ljubljana Moste Polje, pod okriljem katere poteka tudi Botrstvo.
15-letna Lana se bori s hudo boleznijo mišic,13-letni Miji življenje kroji epilepsija, 8-letni Lars pa je otrok s hudimi težavami v duševnem razvoju in nikoli ne bo mogel samostojno živeti. Ob tem se je njihovemu očetu zdravstveno stanje po poškodbi, s katero je vrsto let lahko celo hodil v službo, tako poslabšalo, da je zaradi neobvladljivih bolečin še komaj pokreten in je že invalidsko upokojen.
V obdobjih raznovrstnih kriz so stiske družin še posebej velike. Anita Ogulin, predsednica ZPM Moste Polje, kjer vodijo tudi program Botrstvo, poudarja, da so številni moški vsekakor tudi povsem sami sposobni prevzemati bremena vzgoje več otrok. Toda njihova dolgoletna praksa kaže, da so v hudih časih kriz in stisk praviloma ženske tiste, ki nosijo večja, težja in dolgotrajnejša bremena. Prositi za pomoč, povedati, da ne zmoreš in da sploh ne vidiš več, kako naprej, je nepopisno težko.
Osnova šola Koper je vodilna partnerica evropskega projekta "Izzivi medkulturnega sobivanja". Osnovni cilj projekta je prispevati k razvijanju vrednot medkulturnosti ter k izboljšanju strokovne usposobljenosti vodstvenih in strokovnih delavcev v vzgojno-izobraževalnih zavodih za uspešnejše vključevanje otrok priseljencev iz drugih jezikovnih in kulturnih okolij v slovenski vzgojno-izobraževalni sistem. Epidemija je izzive okrepila, težave poglobila. Otroci priseljenci, ki so prišli pred začetkom novega šolskega leta, so se lahko pravočasno računalniško opismenili in spoznali sovrstnike. Ostali, ki so prišli med letom, pa ne več na ta način.
Več kot 2600 staršev je v le šestih dneh odgovorilo na spletno anketo Inštituta 8. marec o šolanju na domu in hkrati tudi opisalo razmere in njegov vpliv na počutje in odnose v družinah. Šolanje na daljavo je namreč močno poseglo v njihovo življenje in poglobilo socialne in družbene neenakosti. To so zgodbe o izčrpanosti, tesnobnosti, apatičnosti, depresiji, občutku brezizhodnosti. Sodelujoči v anketi so opisali številne stiske ter vse prej kot idealizirano podobo življenja družin v času šolanju na domu, pravita Mark J. Užmah, član inštituta 8. marec, študent pedagogike in vodja raziskave ter strokovna sodelavka, metodologinja dr. Jasna Mažgon, profesorica metodologije na Oddelku za pedagogiko in andragogiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.
Ozavestiti moramo, da ne vemo, kaj vse se otrokom dogajalo, kakšne zlorabe, nasilje, koliko jih je doživelo izgube bližnjih. Zdaj je čas za prepoznavanje njihovih stisk in obsega znanja, nikakor za neusmiljeno pridobivanje ocen.
Tudi na področju kulture je seveda nemalo ustvarjalcev v institucionalnih ali v nevladnih organizacijah redno zaposlenih. Toda velika večina je samozaposlenih – bodisi s statusom samozaposlenih v kulturi, ki jim država plačuje vsaj osnovne prispevke, bodisi takih, ki delujejo kot samostojni podjetniki. In sploh ti so povsem odvisni od zaslužka na trgu in izvedbe projektov. Zanje to nikakor niso prešerni časi, saj njihova dejavnost tako rekoč več ne obstaja, hkrati pa bo tudi po epidemiji potrebovala izjemno dolgo, da se bo znova vzpostavila. Posebej težko je za tiste ustvarjalce, ki morajo s svojim, od projekta do projekta bolj negotovim delom preživljati tudi svoje otroke.
Šolanje na daljavo, ki za večino otrok poteka že več kot 100 dni, za večino dijakov pa z nekaj jesenskimi tedni izjeme že od marca lani, kaže vse več negativnih učinkov. Najpogosteje zamolčan med njimi je večja prikritost spolnih zlorab. Številne vrste zlorab, sploh pa spolne zlorabe otrok in mladostnikov, so pri nas izjemen tabu. Številke zlorabljenih otrok so ogromne, so grozljive in na vse te otroke smo sedaj pozabili. Ker smo si pred njimi zelo uspešno zatiskali oči že pred epidemijo, je skrb, kaj se dogaja za tako dolgo in tako tesno zaprtimi vrati domov, še toliko večja, opozarja psihoterapevtka in direktorica inštituta za zaščito otrok, Lunina vila, Nina Kočar.
Rekordno visoka smrtnost v decembru in nasploh visok smrtni davek epidemije med starostniki je mnoge svojce soočil tudi z visokimi stroški pogrebov. Ki jih v največji večini primerov krijejo sami. Odkar je t.i. pogrebnina pred sedmimi leti prenehala biti pravica iz zdravstvenega stanovanja in je bila spremenjena v socialni transfer, se je namreč število upravičencev močno znižalo. Zdaj so do nje upravičeni le tisti svojci, ki so na dan smrti pokojnega prejemali denarno pomoč ali varstveni dodatek oz. dokazano živeli z zelo nizkimi dohodki. Kadar preminuli umrejo brez bližnjih sorodnikov ali ga ti ne zmorejo plačati, je za pogreb dolžna poskrbeti občina. A ta takrat tudi v celoti odloči, kakšen naj bo pogreb, kar znova lahko prinaša celo paleto stisk. S smrtjo starostnikov, ki so bili vključeni tudi v njihove programe, se pogosteje soočajo tudi člani mariborskega društva Humanitarček. V projektu Vida opozarjajo tudi na dostopnost do pogrebnin.
Minuli teden je močno odmeval podatek, da je bilo na ljubljanski pediatrični kliniki v minulem letu hospitaliziranih kar za 30 % več otrok in mladostnikov po resnem poskusu samomora. Že spomladi, ko smo tudi uradno zaključili dobra dva meseca trajajoč 1. val epidemije, so strokovnjaki opozarjali, da posledice na duševnem zdravju šele pridejo. Otroci in učitelji so se na drugi val nedvomno bolje pripravili in bolje odzvali. Toda z nepričakovano dolžino trajanja šolanja na daljavo, ki vključuje tudi izjemno dolgo vsakodnevno ždenje pred zasloni vseh vrst, se soočajo z vse večjimi težavami. Po treh mesecih starši, učitelji in otroci enostavno ne zmorejo več. Dr. Marija Anderluh, predstojnica Službe za otroško psihiatrijo v UKC Ljubljana, poudarja, da so posledice tovrstnih stisk tudi tragične.
“Če so otroci v okolju, kjer manjka socialnih dejavnikov in se morajo soočiti z nefunkcionalnostjo staršev, to enostavno ni zdravo za njih.” Majda Marinšek je socialna delavka na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Maribor. Opozarja, da ima šolanje na daljavo trajne posledice, ki bodo državo drago stale. Razslojevanje ne deli otrok po njihovih sposobnostih, ampak po razmerah, v katerih živijo. “Družinam, ki imajo več materialnega kapitala, znanja in vedenja, zakaj je izobraževanje pomembno, gre bistveno lažje kot tistim, ki tega nimajo. Njim gre čedalje težje.”
Med več kot 8.500 botri, ki so v desetletju obstoja programa Botrstvo botrovali kateremu od več kot 10.400 otrok iz vse Slovenije, je tudi naš sogovornik, gospod Branko. Botrstvo razume kot svojo človeško dolžnost in tudi kot misijo, v katero želi vključiti čim več tistih, ki bi zmogli pomagati najranljivejšim – otrokom v stiski. Več informacij, kako pomagati, najdete na boter.si, pomoč pa je tudi poslan SMS z geslom BOTER5 ali BOTER10 na 1919. Hvala vsem, ki pomagate.
Že več kot dva meseca so poleg šol zaprti tudi dijaški domovi in bodo takšni ostali tudi v začetku prihodnjega leta. Za nekatere dijake je to izjemno težko, saj v teh domovih ne živijo zgolj zato, ker je njihov kraj šolanja preveč oddaljen od doma, pač pa neredko tudi zato, ker je njihov dom vse prej kot varen in spodbuden kraj. Zaprtje dijaških domov je zanje še toliko težje. Le v nekaterih so smeli ostati dijaki, ki doma nimajo primernih razmer in možnosti za šolanje na daljavo. Med njimi je tudi 18-letna Ana. V teh dneh lahko dijaški sklad, ki pomaga tudi Ani, podprete tako, da kupite kak Nasmeškotek, dobrodelni piškotek, ki je naprodaj v prodajalnah Hofer ali se odločite za donacijo v poljubni višini prav za botrski sklad. Opozarjamo tudi, da se izteka čas za izpolnitev obrazca, s katerim lahko delček svoje dohodnine namenite ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi Botrstvo, saj mora ta na finančno upravo prispeti še letos. Dobrodelni pa ste lahko tudi s poslanim geslom BOTER5 lis BOTER10 na 1919, s čimer izbrani znesek namenite akciji čarovna zima, Hvala vsem, ki pomagate ljudem v stiski.
Z najnovejšim odlokom vlade šole še vedno ostajajo zaprte tudi za otroke s posebnimi potrebami. Staršem teh je sicer Ustavno sodišče pritrdilo, da ima zaprtje veliko večje posledice kot pri drugih otrocih, izostanek pa bo lahko vplival na njihov nadaljnji razvoj. S tem se strinjajo tudi stroka, starši in učitelji. S kakšnimi stiskami in težavami se srečujejo otroci s posebnimi potrebami ter njihovi starši?
Otroci, pri katerih so težave prepoznane in so morda tudi že prejeli ustrezno odločbo o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki šolam pomaga zagotoviti primerne prilagoditve in včasih tudi individualne učne ure, imajo več možnosti za uspešno sodelovanje in doseganje vsaj osnovne ravni znanja. Najtežje je tistim, pri katerih vemo, da težave so, a odločbe še nimajo, hkrati imajo pa tudi doma nespodbudno okolje in nimajo nikogar, ki bi jim znal pomagati. Taki otroci pogosto obupajo in ne vemo, kako se bodo lahko uspešno vrnili v šolski ritem, ko bo šolanje spet potekalo v šolah, skrbi specialno pedagoginjo Martino Opaka Lešnjak.
Čeprav epidemija koronavirusne bolezni najbolj ogroža prav starostnike, pa teh ne ogroža zgolj sama okužba, pač pa vsaj tako tudi posledice številnih ukrepov. Ti z radikalnim omejevanjem dostopa do zdravstvene oskrbe, pomoči na domu, do neposrednih medčloveških stikov, z osamitvijo v domovih starostnikov in z omejevanjem ali ukinjanjem nekaterih storitev mnoge stiske še poglabljajo. Predvsem pri tistih starostnikih, ki niso vešči uporabe sodobnih elektronskih komunikacijskih poti. V društvu Humanitarček, ki je prav za projekt Vida pred dnevi prejelo nagrado za naj prostovoljski projekt 2019, se zavedajo, da tudi denar v teh časih marsičesa ne more kupiti. A da je finančna revščina še vedno izjemno velika ovira do vsaj znosnega življenja revnih starostnikov tudi v koronačasih. Zato predlagajo sistemsko rešitev, ki bi v 7. protikoronskem paketu ukrepov, prinesla dostojanstveno pomoč starostnikom v finančni stiski. Generaciji, ki je soustvarila to državo dolgujemo pravico do dostojanstvene starosti. Pobuda je natančno obrazložena in jo s podpisom lahko podprete tukaj: https://www.peticija.online/pobuda_za_avtomatizacijo_in_debirokratizacijo_varstvenega_dodatka Na spletni strani www.projektvida.org so poleg omenjene pobude in informacij o možni pomoči pripeti tudi obrazci do vlog. A tudi nekatere možne oblike humanitarne pomoči. Že z jutrišnjim dnem možnostim plačila položnic ali obdarovanja z njunimi življenjskimi dobrinami dodajajo tudi svoja tradicionalna predpraznična projekta "30 dni za 30 srčnih dejanj" in pa "skritega Božička" za brezdomce in za starostnike. Hvala vsem, ki kakor koli pomagate ljudem v stiski.
Prazniki so za mnoge najtežji del leta, epidemija pa je še dodatno močno poslabšala finančno stanje številnih družin. Pomagati je mogoče z delčkom dohodnine, nakupom Vrečke dobrote, Nasmeškotkov ali z donacijo SMS sporočila BOTER5 ali BOTER10 na 1919č.
Neveljaven email naslov