Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
531 epizod
Botrstvo v Sloveniji je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki živijo v Sloveniji. Je način pomoči otrokom in mladostnikom, ki so zaradi hude materialne, socialne, zdravstvene ali družinske stiske ogroženi, prikrajšani in socialno izločeni.
19-letna brucka Ana in 14-letni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. "Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti ..." Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico.
Brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec z učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred meseci pa sta izgubila še mamo. V majhnem, hladnem stanovanju živita s popolnoma dementno babico
Ana in Luka sta očeta izgubila, ko je Ana štela šest, Luka pa dve leti. A izgubila sta tudi vse imetje in dom. Zaradi številnih groženj so morali namreč kmalu zbežati iz stanovanja v hiši očetovih staršev in se nikoli več niso smeli vrniti niti po stvari, ki so tam ostale, se še živo spominja danes 19-letna sogovornica. Preselili so se k babici, ki jih je sprejela v izjemno majhno stanovanje, vsi trije so živeli v isti sobi. Ko je zaradi vse hujše demence potrebovala pomoč, je zato Anina in Lukova mama brez pomislekov pustila službo in prevzela skrb zanjo. Zdaj nona, kot jo kličeta Ana in Luka, domače prepozna le še izjemoma in za nekaj trenutkov. In ker bolezen napreduje, svoje pa je naredila tudi starost, je 88-letna babica že nekaj let povsem odvisna od pomoči bližnjih.
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Prav vsakih 5 evrov, darovanih s poslanim geslom BOTER5 (pisano brez presledka) na št 1919, bo v celoti namenjenih boljšemu življenju te družine.
Anina in Lukova mama je bila zato večino časa doma in je lahko pomagala tudi osnovnošolcu Luki v borbi s številnimi, zanj komaj obvladljivimi šolskimi obveznostmi: “Luka ima hude težave s koncentracijo, ima tudi močno disleksijo, tako je bila zanj šola in učenje vselej velika težava in je potreboval veliko prilagoditev v šoli in dodatne pomoči tudi doma,” opisuje Ana.
Ne le, da sta bila zaveznika pri reševanju težav, mama in Luka sta od nekdaj imela izjemen odnos, je iskrena: “Nanjo je bil od nekdaj izjemno navezan, bil je kot piščanček ob kokoši, nenehno okrog njenih nog, z njo je preživel prav vsak trenutek. Raje kot da bi se družil s prijatelji, je bil z njo, šla sta v trgovino, pomagal ji je pri hišnih opravilih, pri skrbi za nono. Kar preveč navezan za njegovo starost, bi rekla.”
In pred meseci, ko se je osnovnošolec Luka boril z zaključkom še enega šolskega leta, Ana pa je hkrati opravljala maturo in vozniški izpit, se je vse, ampak res vse, poponoma sesulo: “Mama je bila brez kakršnih koli zdravstvenih težav, povsem zdrava. Čez konec tedna se je počutila zelo slabo, šla je na urgenco in nato čez dva dni v bolnišnici umrla. Za nas je bil to velik šok. Naenkrat nisem bila le sestra, ampak tudi mama, nisem bila le vnukinja, ampak tudi skrbnica svoji babici in to je res strašanski šok. Še zdaj ne dojamemo, če sem iskrena.”
“Vse se je zgodilo naenkrat, mamina smrt, moja matura, vse spremembe v našem življenju, sploh nisem vedela, kaj naj storimo, kako naj se lotimo življenja po novem. Vsi načrti za študij so se mi podprli, podrli so se načrti za mojo in Lukovo prihodnost, vse se je sesulo, vse … Namesto, da bi po končani maturi šla s prijatelji na morje, jeseni pa s prijatelji na študij, sem si takoj poiskala delo. Jasno je bilo namreč, da nikakor ne morem več na redni študij, ki traja ves teden, pač pa je zame edina možnost izredni študij. Ta traja le ob koncih tedna, tako, da sem lahko večino dni z nono in pomagam Luki. A izredni študij je seveda plačljiv in zato sem vse poletje delala, da sem lahko plačala prvi del šolnine. Upam, da bom lahko delala še naprej, saj bo to v tem šolskem let še velik strošek. In upam, da bom sploh zmogla usklajevati delo, študij in tako veliko odgovornost kot je skrb za oba,” je stvarna najstnica.
Ana bo morala delati tudi zato, ker jo čakajo številni vsakodnevni stroški, sploh pred zimo: “Nimamo še kurjave, čakajo me stroški prevoza, Luka bi rad šel v šolo v naravi, pa nimamo še niti vseh oblačil in obutve za zimo. Dodatni stroški nastajajo, ker ima Luka intoleranco na laktozo in je treba kupovati prilagojene mlečne izdelke, nona pa hudo sladkorno bolezen, ki prav tako zahteva skrbnejšo izbiro živil., se skupaj je velik strošek.” Od vsega je Ane najbolj strah, da bi en zmogla šolnine.
“Bojim se, da ne bom zmogla vsega in da ne bom mogla plačati šolnine, tega me je res strah, saj si tega študija želim od malih nog. Žal mi je, da sem se morala odločiti za plačljiv študij, to ni bila moja izbira, a drugače se preprosto ne bi izšlo.”
Odkar ni mame, največ nege, preoblačenja, hranjenja, skrbi in varstva svoje babice opravita sama, sploh Luka je zdaj, odkar so sami, izjemno skrben, ga pohvali sestra: “Za 14-letnega fanta je precej odrasel, sploh v zadnjih mesecih. Za nono skrbi neverjetno veliko in z veliko ljubezni, čeprav ga sploh ne prepozna več. Saj je naporno, seveda, treba jo je obleči, preobleči, pomagati pri higieni, treba jo je hraniti, paziti, da dovolj pije, da jemlje zdravila, zelo je naporno, a gre, zelo si tudi pomagava!”
Pri vsem, tudi pri stroških, nista sama. Vseskozi jima pomagajo sorodniki, a je njihova pomoč močno omejena. Pri delu sorodstva zato, ker tudi sami skrbijo za skoraj nepokretno osebo, drugi živijo predaleč, da bi lahko priskočili na pomoč … zato je večina skrbi vendarle ostala na ramenih komaj polnoletnega dekleta, sveže brucke, ki šele začenja svojo akademsko pot in najstnika s številnimi težavami. Skrbi za dementno ostarelo babico sama ne zmoreta, zato k njim redno prihaja gospa, ki je Ani in Luku v veliko pomoč, a prav vsaka opravljena ura je plačljiva. In to plačilo že presega nonino pokojnino in zajeda v njune edine dohodke: pokojnino po očetu in materi in v otroški dodatek oziroma štipendijo. Oboje za vse stroške in za ogrevanje stare, iz kamna zidane in neizolirane hiše, nikakor ne zadostuje.
Ana je kljub 19 letom dovolj zrela, da ve, da se trenutno borijo šele s sprotnimi problemi. Da nobeden od njiju še ni imel in si ni dal priložnosti za žalovanje. Drug drugega podpirata, a hkrati se drug drugemu tudi ne odpreta in ne zaupata, tudi zaradi strahu, da bi bilo prehudo, razmišlja Ana. Ki ve, da bi oba potrebovala strokovno pomoč že zdaj, preden bo prišel glavni in hromeči val žalovanja, ki se mu ob taki izgubi ne bosta mogla izogniti:
“Po pravici povedano, sem še zmeraj v šoku in sploh še nisem dojela, kaj se je zgodilo. Strah me je, kaj bo čez nekaj mesecev, ko tega ne bova mogla več zadrževati v sebi, vem, da bo hudo,” joče Ana.
“Vem, da bi Luka nujno potreboval pomoč pri tem, da se ne zlomi, da ob vseh težavah ne obupa nad šolo in nad svojo prihodnostjo,” je iskrena Ana.
“A vem tudi, da moram živeti iz dneva v dan, živeti moram zase, predvsem pa za brata. Mama mu neizmerno manjka, poskušam mu jo vsaj malo nadomestiti, čeprav je seveda v celoti nikoli ne bom. Najbolj mu manjka njena toplina, vsakič, ko je prišel iz šole domov, ga je čakala pri vratih. Vsakič! Skuhala mu je, kar si je želel, vse bi naredila zanj, življenje bi dala! Seveda tudi zame, a kot sem že rekla, imela sta izjemen odnos! Zdaj ga na vratih ne čaka nihče, nona je v sobi, a ga ne prepozna več …”
“Zvečer, ko ležem v posteljo, pomislim, da bi na drugi strani postelje morala biti mama, a je ni. Razmišljam, zakaj je ni, zakaj se je vse to moralo zgoditi prav nam, zakaj sva morala izgubiti oba, takrat se seveda sesujem, itak … A vselej pazim, da bratec tega ne vidi, ker nočem, da me vidi nemočno. Moram biti močna zanj, za nono, moramo to premagati skupaj. Vem, da bo težko, vem, da sem stara devetnajst let, vem, da nas čakajo še številne bitke, si pa želim, da vsaj ne bi imeli ob vsem tem še nenehnega strahu, ali bomo zmogli skozi mesec, ali bomo lahko plačali položnice …”
Devetnajstletna brucka Ana in štirinajstletni Luka, osnovnošolec s hudimi učnimi težavami, sta zgodaj ostala brez očeta, pred nekaj meseci pa sta nepričakovano izgubila še mamo. V majhnem, zdaj že vse bolj hladnem stanovanju, živita z ostarelo in popolnoma dementno babico. “Vse se je obrnilo na glavo, to je takšen šok, da v bistvu sploh še ne dojemamo, da je nikoli več ne bo nazaj. Oba v sebi zadržujeva to žalost in obup in vem, da naju pravi proces žalovanja šele čaka. Vem, da bo še dolgo hudo, zato si želim, da nam zdaj, ko sem odgovorna za vse, vsaj za vsak evro ne bi bilo treba tako zelo skrbeti …” Ana je namreč morala takoj opustiti misel na redni študij, vse poletje je delala za šolnino, saj bo ob izrednem študiju več časa lahko doma in skrbela za brata in babico …
Ani in Luki lahko pomagate z neposredno materialno pomočjo v obliki paketov ali vrednostnih bonov, z nakazili na poseben sklic, objavljen na naši spletni strani, in seveda tudi s SMS-i. Pomoč lahko pošljete ali dostavite tudi na ZPM Ljubljana Moste Polje, Proletarska 1, in na paket na veliko napišete za Ano in Luko iz zgodbe Vala 202.
Deset bank je podpisalo dogovor o oprostitvi plačila provizij pri donacijah za projekt Botrstvo v Sloveniji in drugih humanitarnih programih ZPM Ljubljana Moste Polje. Banke od zdaj svojim komitentom ne bodo več obračunavale provizije pri donacijah, če bodo te označene s kodo namena CHAR. Seznam bank:
Za dodatne informacije lahko pokličete ZPM Ljubljana Moste Polje na telefonski številki 08/205 26 93 in 01/544 30 43, pošljete lahko tudi elektronsko sporočilo na naslov info@boter.si ali novinarki Vala 202 Jani Vidic: jana.vidic@rtvslo.si. Odgovori na najpogostejša vprašanja tistih, ki bi radi pomagali družinam iz naših zgodb, so zbrani tukaj.
Kaja svojega očeta ne pozna, vse otroštvo in tudi življenje pa ji je zaznamoval očim, ki je po letih nasilja pred njenimi oči in očmi mlajšega brata umoril njuno mamo. Takrat sedemletna deklica je klicala policijo in bila edina opora bratcu, s katerim so jo še isti dan poslali v rejništvo k povsem neznanim ljudem, pri katerih sta ostala vrsto let. In imela samo drug drugega. Po spletu naključij zdaj skorajda nimata stikov in tako je Kaja še toliko bolj sama pred naslednjim velikim korakom: morebitno odločitvijo za študij in samostojno življenje.
Odličen in odmeven poletni počitniški poskus - združiti počitniško varstvo otrok in bivanje starostnikov- so v Domu Danice Vogrinec ponovili tudi med zimskimi počitnicami. Brezplačno počitniško varstvo je tudi tokrat pripravil Večgeneracijski center Štajerska. Polona Lah, ki ga vodi, je za svoj družbeni in dobrodelni angažma lani postala Ime meseca na Valu 202, kasneje pa je na izboru revije Zarja prejela naziv Ženska leta 2018. S predstavniki centra, mentorji, prostovoljci in stanovalci Doma Danice Vogrinec ter z otroki - Nejo, Zojo, Mijo, Nejcem in Matevžem - se je pred dnevi družila tudi Irena Kodrič Cizerl. Z njeno pomočjo boste doživeli utrip tega medgeneracijskega druženja, dajanja in sprejemanja, obudili pa bomo tudi nekaj spominov o preživljanju počitnic nekoč.
V družbi je veliko vrst nasilja in vse več se o njem govori. A če mislite, da je bilo o nasilju v družinah povedano že vse in da znamo tudi učinkovito ukrepati – pomislite še enkrat. Nedavno, na še enem od številnih posvetov o nasilju, tokrat v organizaciji društva Beli obroč, smo namreč slišali priznanje: po večini prepričujemo že prepričane. A prišli so jasna diagnoza in pozivi: ker v državi pristojnim prevečkrat zmanjka specifičnih znanj, žrtve ne dobijo pravih informacij in so prepuščene same sebi – zato je nujno vlagati v izobraževanje. Slišali pa smo tudi ljudi, ki se jim je uspelo izviti iz začaranega kroga.
Že tretje leto Dijaški sklad projekta Botrstvo omogoča dijakom subvencioniranje bivanja v dijaških domovih. Več kot 100 se jih letos tudi z njihovo pomočjo lahko šola na želenih šolah, in sicer brez skrbi, da bi plačilo doma obremenjevalo njihove družine.
Štirinajstletni Mitja obiskuje četrti razred osnovne šole s prilagojenim programom. Poleg nepremagljivih učnih težav se zdi, da je nepremagljiva tudi revščina, v kateri živi z brezposelnima staršema. Skoraj stoletje in pol stare kamnite hiše tudi s tremi pečmi ni mogoče ogreti, dež skozi luknjasto streho zamaka prastaro električno napeljavo. Ker so brez kopalnice, se najstnik umiva sredi kuhinje v plastični banjici, v kateri se je kopal že kot otrok. In ker nimajo kopalnice, Mitjev starejši brat, ki zaradi težke motnje v duševnem zdravju živi v posebnem centru, že vrsto let ne more domov, niti na krajši obisk. Njihova zgodba je posebej žalostna zato, ker so z nepopisnim varčevanjem in s pomočjo drugih uspeli kupiti precej gradbenega materiala in opreme, a nimajo denarja za plačilo mojstrov.
Zgodba Žige, Luke in njune mame, predstavljena pred dobrima dvema letoma, je ena tistih, ki kaže, kako zelo dobrodošla in dolgotrajna je pomoč, ki jo poslušalci prispevate ob objavi njihovih zgodb. Zbrana pomoč jim še vedno močno lajša vsakdan, v veliko oporo pa so jim sporočila podpore, ki so jih prejeli. »Vsa pisma znam na pamet, neštetokrat sem jih prebrala, še zdaj mi dajejo moč," pravi mama. Kako živijo danes?
Končala se je nekajdnevna humanitarna akcija v spomin na lani umrlega mladega mariborskega humanitarca Roka Černica. Akcijo je organiziralo mariborsko društvo za pomoč brezdomcem Humanitarček, ki je z Rokom večkrat sodelovalo, med pobudniki pa je bila predsednica društva Ninna Kozorog. Za zbiranje izključno nogavic za brezdomce so se odločili zato, ker si je Rok lani zadal, da bo to zimo zanje zbral vsaj 1000 parov. Žal zime ni dočakal, so pa ljudje iz vseh koncev Slovenije in Evrope z mislijo nanj to delo opravili v preteklih dneh in zbrali več kot 6500 parov nogavic. Nogavice so zbirali na treh mestih v Mariboru in enem v Ljubljani, po pošti pa so pripotovale iz različnih mest, vse od Idrije do Kočevja, paketi so prispeli tudi iz Trsta, Nemčije, Finske, Švedske, Srbije in celo iz Avstralije. Petdeset parov nogavic so napletle članice Združenja pohorskih kmečkih žena. Med donacijami pa se ne znajdejo vedno le stvari, ki so še uporabne, zato so se člani društva Humanitarček odločili, da na to temnejšo plat humanitarnosti opozorijo tudi javno.
Kar nekaj Imen meseca na Valu 202 je bilo izbranih prav zaradi humanitarnih dejanj posameznikov. Med njimi sta tudi mlada zdravnica in vodja društva Humanitarček Ninna Kozorog in nogometni navdušenec in humanitarec Rok Černic. Njune humanitarne akcije na štajerskem koncu so se pogosto prepletale, vse do Rokove nenadne smrti lani poleti. V Humanitarčku so se zato odločili, da bodo vsako leto, ob Rokovem rojstnem dnevu, pripravili spominsko humanitarno akcijo zbiranja izključno toplih nogavic. Rokovanju, ki se začne 16. 1., se z zbirnim mestom za pomoč brezdomcem pridružuje tudi Botrstvo. Rokovanje, humanitarna akcija v spomin Roku Černicu in v opomin, kako kratko je življenje in kako pomembna je humanitarna pomoč. Roka Černica, takrat še dijaka mariborske ekonomske šole in navdušenca NK Maribor, ste na Valu 202 prvič lahko spoznali septembra 2015, ko ste ga poslušalci izbrali za Ime meseca. Rok je namreč na spletni dražbi je prodal dva dresa in kopačke iz svoje velike zbirke in tako zbral 1430 evrov. Kljub socialni stiski, ki sta jo preživljala z mamo, je del izkupička poklonil društvu Žvižgač, ki je pomagalo njemu, del pa namenil otrokom, ki potrebujejo osnovna sredstva za preživetje.
Številne lutkovne in gledališke predstave, plavanje v bazenih ali zdraviliščih, izleti po Sloveniji, koncerti in kino predstave so naredili to zimo čarobnejšo za otroke in njihove družine iz projekta Botrstvo. Cilj akcije Čarobna zima so namreč prav skupna doživetja. Doslej se je dogodkov udeležilo več kot 560 družin in tako so bili praznični in počitniški dnevi lažji in prijetnejši za več kot 2400 tistih, ki si takih doživetij zaradi finančnih stisk nikakor ne bi mogli privoščiti.
Vse leto je izbor Imena tednov, ki prek izbranih imen mesecev pripelje tudi do Imena leta, tesno prepleten tudi s projektom Botrstvo. Tudi imena mesecev letošnjega izbora smo zato povprašali, kakšen je njihov pogled na ta projekt.
Več kot 2300 otrok iz botrstva je skupaj s svojimi družinami že lahko doživelo čarobnost te zime ali pa jih to čaka v prihodnjih dneh. Z zbranimi donacijami so namreč pri Botrstvu kupili vstopnice za različne priredite in jih podarili tistim, ki si skupnih izletov, predstav, športnih užitkov in drugih doživetij nikakor ne morejo privoščiti. Med prostovoljci in spremljevalci, ki so pomemben člen med donatorji in prejemniki, je bila vso lansko zimo tudi Andreja Vrbančič. Geslo BOTER5, poslano na številko na 1919 je le ena od poti, kako lahko podprete akcijo Čarobna zima, ki omogoča prav skupna doživetja staršev in otrok. Donacije v poljubnem znesku je zelo preprosto mogoče podariti tudi prek aplikacije na spletni strani čarobnazima.si
Akcija Čarobna zima je zasnovana tako, da otrokom ogled prireditev, kratke izlete ali sodelovanje v aktivnostih omogoča skupaj z njihovimi družinami. Za vse družinske člane je to velikokrat sploh edina priložnost, da skupaj izkusijo tako prijetna doživetja. Akcija Čarobna zima bo trajala vse do konca zime, več o njej najdete na spletni strani. Tam je na zelo preprost način z le nekaj kliki mogoče donirati poljubni znesek.
V Večgeneracijskem centru Skupna točka ZPM Ljubljana Moste-Polje se je zaključila okrogla miza z naslovom Pravo ali prav
“Ko smo šli na prvo prireditev, gledališko predstavo z obiskom dedka Mraza, so mi tekle solze in imela sem kar kurjo polt. Zato, ker je bilo nekomu mar za nas,” v spominih na prvo akcijo Čarobna zima mamo treh otrok znova oblijejo solze. Možnost, da so skupaj z mamo lahko obiskali prireditve, je bila neizmerna sreča tudi za mlajša otroka, za katerima so burni časi ločitve, selitev, pomanjkanja, stisk in strahov. “Obiskali smo tudi kopališče in sta lahko fanta v šoli povedala, da sta tudi ona bila nekje in sta imela lepe praznike. Hvala vsem donatorjem, ki razumejo, koliko nam to pomeni,” je hvaležna mama, ki sama preživlja tri otroke. In razumevanje tistih, ki donirajo, je res ključno. Čarobno zimo lahko podprete s posebnim nakazilom na spletni strani čarobnazima.si ali s poslanim geslom Boter5 na številko 1919.
Nova spletna stran projekta Botrstvo odslej omogoča tudi ustvarjanje kampanij. To pomeni, da ima vsakdo možnost z nekaj kliki odpreti posebno kampanjo, v kateri se sredstva zbirajo za izbrani namen. Ta možnost je namenjena predvsem tistim, ko bi namesto daril zase želeli raje obdarovati tiste, ki tako pomoč potrebujejo, pa tudi ob trenutkih, ko se družina želi odreči darovanju cvetja in sveč v humanitarne namene.
Skozi leta obstoja tega najbolj prepoznavnega humanitarnega projekta za pomoč otrokom pri nas, je tudi Botrstvo močno razvejalo svojo dejavnost. Začetni ideji, da boter mesečno pomaga svojemu varovancu s 30 evri nakazila, so se prav na pobudo botrov pridružile še možnosti dodatne pomoči, tudi novoletnega obdarovanja otrok. In prav zdaj je najboljši čas, da tisti botri, ki to želijo, svojim varovancem pomagajo tudi na ta način.
Ko je kmalu po 40. letu starosti Gašperjevo in Rokovo mamo zadela možganska kap, je družina ostala brez edine, čeprav minimalne plače. Njun oče kot invalid 3. kategorije s številnimi poškodbami in boleznimi že vrsto let ni zaposljiv. V času nekajmesečne rehabilitacije je mama izgubila pravico do socialne pomoči, ko Gašper zaradi stresa ni zmogel končati letnika, je še sam izgubil štipendijo. Postali so ujetniki sistema socialnih pomoči, ki v še tako tragičnih situacijah ne odstopa od birokratskih pravil. Začeli so se izklopi elektrike in opozorila pred izgubo najemniškega stanovanja, ki je v obupno slabem stanju in nima nobenega ogrevanja. Čeprav je premajhno, razpadajoče, mrzlo in z opremo, ki sodi samo še na odpad, je njihov edini dom. Da bi ga obdržali, so močno varčevali tudi pri hrani, a izvršbe so neusmiljene. Gašper, ki je v nogometu kar preskočil nekaj starostnih kategorij, pa nujno potrebuje pomoč pri nakupu nujne športne opreme.
25-letni študent David Florjančič, ki piše magisterij iz fizike, je mladenič z izjemno misijo. Že vsa študijska leta namreč z inštrukcijami prostovoljno pomaga otrokom iz projekta Botrstvo. Inštruiral je številne otroke, njegova želja pa je vselej bila, da mu dodelijo tiste najbolj socialno izključene, od katerih so vsi dvignili roke in jim pripisali ničelne možnosti za uspeh. David pa je vanje verjel. Tudi zato, ker ni zgolj inštruktor šolskih predmetov, pač pa jim skozi proces inštruiranja postane tudi življenjski mentor. Vsi odpisani otroci, ki so vztrajali, so uspešno izdelali razred, mnogim je dal zalet za pogumnejše nadaljevanje šolanja.
V mesecu, ki se izteka, smo obeležili tudi Svetovni dan revščine. Pri ZPM Ljubljana Moste Polje, ki vodi tudi projekt Botrstvo, so zato opozorili na številne posledice, ki jih revščina tudi dolgoročno pušča med vsemi generacijami, še posebej pa med otroki in mladostniki. Med strokovnjaki, ki na njen vpliv že dolgo opozarjajo, je tudi današnji sogovornik doc. dr. Srečo Dragoš iz Fakultete za socialno delo. V pogovoru z Anjo Hlača Ferjančič je najprej navedel podatek, da so evropske države seveda med najbogatejšimi na svetu in da je Sloveniji delež revnih malenkost nižji od evropskega povprečja tudi med njimi med tistimi z manj revščine.
Marko Soršak Soki je slovenski glasbenik, bobnar in učitelj bobnanja iz Maribora, ki ve, kako pomembno je živeti svoje sanje in pri tem imeti podporo. Tudi zato je pred približno štirimi leti začel s projektom 20 za 20, da bi za 20 let svojega glasbenega dela z glasbili obdaroval otroke na 20-ih osnovnih šolah. Projekt je doslej že zdavnaj presegel svoje okvire, prejšnji teden pa je bila obdarjena že stota šola, tokrat njegova, glasbena, na kateri učijo bobnanja njegovi nekdanji učenci. Projekt še zdaleč ni pri koncu, pravzaprav zdaj že kaže svoje dolgoročne učinke in prinaša sadove, o katerih tudi Soki ob začetku ni upal niti sanjati.
Neveljaven email naslov