Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3533 epizod

Duhovna misel

3533 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

27.06.2023

Stanislav Kerin: Dobro z dobrim

Dragi prijatelji, Vsak dan je nov dan. Je kot nepopisan list papirja. Kaj bo na njem napisano, je odvisno od nas samih. Novice, ki jih preberemo v časopisu, morda jih slišimo na radiu, ali jih vidimo na televiziji, nam jemljejo veselje in navdušenje. Dobivamo vtis, da vse propada. Nasilje, vojne so v vseh medijih. Ustvarja se vtis, da lahko samo z nasiljem rešujemo vse konflikte na svetu. Nasilje je najmočnejše orožje, ki ga ne more nič ustaviti. Če dobro premislimo, bomo videli, da ni nasilje najmočnejše. Dobrota je tista, ki na koncu vedno zmaga. Zdi se neverjetno, pa vendar drži. Ko sem po končani vojni v Bosni in Hercegovini obiskoval vasi in naselja, je bil prvi vtis moreč. Porušene hiše, razbite družine, uničena otroštva so bili rezultati več let trajajoče vojne in nasilja. Iz takega razmišljanja me vedno znova zdramijo besede malega fanta Josipa, ki mi je rekel: »Stric! A mi boš naredil hišo?« In res smo tisto poletje v grobem obnovili hišo za njegovo družino. In ko sem razmišljal o vseh teh porušenih hišah, se mi utrnila misel: »Ali ni dobrota, ljubezen močnejša kot najbolj uničujoče orožje?« Ob vseh ruševinah dobi človek občutek, da je nasilje nemogoče ustaviti. Posledice nasilja so takoj vidne. Toda vsako nasilje prej ali slej izgubi ostrino, se utrudi, se izčrpa. Na razvaline in v času vojne uničene hiše so se začeli vračati ljudje, ki so z dobroto in ob pomoči dobrih ljudi obnovili porušene vasi. In v te vasi so se počasi spet vračali življenje, dobrota in prijaznost. Še kako drži misel, ki jo je že v 18. stoletju zapisal Edmund Burke: »Za zmago zla je potrebno le, da dobri ljudje ne ukrepajo!« Ni najpomembnejše kar se dogaja okrog nas, pomembno je, kako znamo mi to sprejemati. In kakšen je naš odziv na slabo in zlo? Na nasilje lahko odgovorimo z nasiljem ali dobroto. Vse je odvisno od nas. Sad nasilja je nasilje, sad dobrote je dobrota. Naše besede in dejanja lahko prinašajo med ljudi razumevanje, sočutje, lahko pa povzročijo nasilje, nerazumevanje. In to ni nekaj novega. Že stoletja pred Kristusom je zapisano v Bibliji: »Vsemogočni Bog mi je dal učen jezik, da bi znal trudne krepiti z besedo. Zbuja mi sleherno jutro uho, da prisluhnem kakor učenci.« Vsak dan lahko z besedami spodbujamo in podpiramo druge. Svoje uho uporabimo, da prisluhnemo drug drugemu. In svet naenkrat postane drugačen tudi zaradi mene in tebe!


26.06.2023

Gregor Čušin: Nič ni nemogoče

Številni ljudje si razbijejo zobe in glavo in poskušajo priti z glavo skozi zid, ker jim je nekdo … morda celo kakšen učitelj … nekoč dejal, da ni nič nemogoče. Če se le dovolj potrudiš! Če podrediš vse le enemu cilju! Če ti le ne zmanjka volje in moči. In poguma. Nič ni nemogoče! Mimogrede: na spletu sem prebral, da v uri zaletavanja z glavo v zid porabiš samo 150 kalorij. To je precej manj kot s spanjem ali gledanjem televizije. Neverjetno! Ne pričakujte, da se bodo zgodile nemogoče stvari. Nemogoče je nemogoče, prav zato, ker je NEmogoče! Neverjetno pa ni nemogoče … je le neverjetno! Če ne zmorete vere (če nočete verjeti), to še ne pomeni, da ni res, in resnica, da ni mogoče! Nemogoče je NEmogoče: iz lastne moči, sam od sebe in sam iz sebe. Nemogoče. Bogu pa ni nič nemogoče. Zato pričakujte: ko se z Bogom spustite v odnos – neverjetno! Mi ljudje verjamemo v marsikaj. Nekateri verjamejo v horoskope, v duhove, v palčke, v Božička, Miklavža in dedka Mraza in verjamejo v Boga! Toda to še ni vera! Verjeti v horoskope je bedarija. Verjeti v duhove in palčke norija. Verjeti v Božička, Miklavža in dedka Mraza je otročarija! Verjeti v Boga pa je predvsem stvar razuma in ponižnosti – priznanje, da je nad tabo še nekdo, ki je pravi gospodar časa, življenja in prostora. Toda to je šele religija – stvar pripadnosti in statistike. Verjeti Bogu! To je šele vera. Ne rečemo kar tako, da je vera milost! Nič ni nemogoče! Zakaj ljudje ozdravijo od neozdravljivih bolezni, raka, poškodb? Zakaj nekateri ustvarijo in dosežejo, kar pač že ustvarijo in dosežejo? Zato, ker to ni nemogoče – le rahlo neverjetno! Če je kaj težko, še ne pomeni, da je nemogoče. Če je kaj visoko, še ne pomeni, da je nedosegljivo. Če je kaj dragoceno, še ne pomeni, da si ne moreš privoščiti. In če je kaj zastonj, še ne pomeni, da tega ne boš drago plačal. »Nič ni nemogoče« torej ne pomeni razbiti si zobe in glavo, ampak imeti vero.


25.06.2023

Andrej Šegula: Dan državnosti

Na današnjo nedeljo, 25. junija, obhajamo slovenski državni praznik, dan državnosti. Spominjamo se 25. junija 1991, ko je Slovenija formalno postala neodvisna. Naj bo dan državnosti priložnost, da se zahvalimo vsem tistim, ki so se borili za svobodo, neodvisnost in enotnost naše države. Vsako leto bi se morali na današnji dan spomniti, da skupaj zmoremo velike stvari in da smo lahko ponosni na dosežke naše države. Državnost je priložnost, da gradimo boljšo prihodnost za nas in za prihajajoče generacije. Vsak državljan ima pomembno vlogo pri oblikovanju družbe. Vzgajajmo se v strpnosti, solidarnosti in skupnem delu za dobro vseh ljudi. Tudi evangelij današnje nedelje bi lahko povezali s slovenskim državnim praznikom. V evangeliju namreč beremo: »Ne bojte se ljudi! Nič ni zakritega, kar se ne bo razodelo, in skritega, kar se ne bo spoznalo. Kar vam pravim v temi, povejte pri belem dnevu, in kar slišite na uho, oznanite na strehah. Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti. Bojte se rajši tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel!« Verjetno je bilo v času nastajanja slovenske države veliko strahu, negotovosti. Ne samo takrat, tudi v poznejših letih. Ob gospodarskih krizah, ob menjavi političnih oblasti, ob napačnih političnih, gospodarskih in mednarodnih korakih. Tisti, ki spremljate politiko, veste, o čem govorim. In evangelij nas danes tolaži, ko pravi: »Ne bojte se.« Pokojni papež Benedikt XVI. je iz tega evangelija izluščil dve Jezusovi povabili: po eni strani »ne bojte se ljudi«, na drugi pa »bojte« se Boga« (prim. Mt 10,26.28). Strah je namreč naravna razežnost življenja. Od malega smo doživljali oblike strahu, ki so se izkazale namišljene ter so izginile. Nadalje se pojavijo druge, ki pa imajo konkreten izvor v resničnosti. S temi se je treba spoprijeti in jih prerasti tako z lastnim prizadevanjem kakor z zaupanjem v Boga. Danes pa obstaja tudi globlja oblika strahu, bivanjska, ki včasih preide v tesnobo. Porodi se iz občutka praznine, ki izhaja iz kulture, prežete z razširjenim teoretičnim in praktičnim nihilizmom. Ne bojmo se. Tone Pavček je zapisal: »Ne bojte se življenja! Naj pljuska v vas z vso silo v vse žile, naj vas nese ali zanese, le ne pustite, da vas spodnese. In imejte ga radi, da bo tudi ono, življenje, imelo rado vas!«


24.06.2023

Berta Golob: Čenče

Obrekljivost je grda navada in obrekljivcem se radi izognemo. Obrekovanje je celo kaznivo, ker vsebuje lažne izjave. Opravljanje je nemara manj podvrženo sodnim instancam. Čenčanje razumemo kot navadno preganjanje dolgčasa. Lahko pa, nedolžno kakor je, povzroči zamero in vodi naprej. Kot da je čenčavost značilna samo za ženske. Ne poznam le čenč, kar je oznaka predvsem zanje, ampak tudi čenčarje, čenčnike in prave čenčurje, bolj knjižno: čenčače. Ko se znajdeš v družbi čenč, ne glede na njihov spol, lahko tudi o sebi kaj izveš. Pač nekaj tistega, kar je načenčala znana ali pa neimenovana čenča. Zanimivi so odzivi. Hladnokrvnež ostane flegma, kot pravimo. Če je duhovit, doda kako táko na račun opravljivca in je zanj zadeva opravljena. Vročekrvnež se zavaruje drugače, a je vprašanje, ali ga odziv kaj zavaruje. Vsi temperamenti vmes se odzivajo po svoje, kar je odvisno še od okoliščin in razpoloženja. Navadno je pa tako, da bolj ko se kopljemo iz kaše, bolj se pogrezamo vanjo. Rada se spominjam svojega gimnazijskega učitelja še iz časov, ko smo dijaki ves čas sedeli v klopeh kot prikovani. Kar ne pomeni, da se skrivaj ni nič dogajalo. Listki so kljub njegovim sokoljim očem romali po vsej učilnici. Prav gotovo jih je nalašč prezrl! Sicer ne bi bil njegov najhujši udar po siromaku ravno čenča. Prislužil si jo je vsak, kdor se je poskušal nespretno izmotati. Saj beseda je samo beseda. Pomen ji daje človekova misel. Koliko zidov in sten z nametanimi besedami! Ali pa tako priljubljene majice. Kaj vse mi sporočajo s hrbtov in prsi ljudi, ki jih srečam na malo daljši ulici! Pravzaprav je pa navdušujoče, če je največ takih z napisom love (l,o,v,e), ljubezen. Zdaj se skoraj ne more več zgoditi, da bi stara Gorenjka vprašala, koga da lovijo … menila je, da nekoga lové. O tem bi se dalo tudi čenčati. Malo poopravljati in se tako pozabavati. Saj ni tako hudo, če se prijateljsko razklepetamo. Denimo, da se spominjamo kake skupne dogodivščine, ko smo koga vzeli na piko in se sprostili. Pa še zraven je bil, da se je lahko branil. Če je širokogruden, se je zabaval tudi sam. Zadnje čase kar naprej govorimo o odnosih. Vsi so pravi, samo da ne žalijo.


23.06.2023

Silvester Molan: Moč molitve

V Duhovni misli bo evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razpravljal o moči molitve kot povezave z Bogom in tudi notranje umiritve.


22.06.2023

Alenka Veber: Grabežljivost in darežljivost

»Če imaš grablje, moraš imeti tudi vile.« Tako mi draga prijateljica večkrat citira misel svoje mame. Preprosto, a nepogrešljivo kmečko orodje, ki ga sicer danes bolj redko srečujemo tudi na kmetijah, je nekdaj preprostega človeka vsak dan bodlo v oči in govorilo o pasteh bogastva. Za grabljenje sena smo uporabljali grablje z lesenimi zobmi, za nošnjo gnoja iz hleva vile s štirimi železnimi roglji. Senene vile pa so bile navadno lesene in s tremi roglji, od katerih srednji ni ležal v isti ravnini. Tako je nekoč tekel čas na naši kmetiji: grabili smo seno in listje, oboje nalagali na voz in vozili domov, metali v skedenj in listnjak ter na pomlad gnoj vozili na njive in trde ledine. Izčrpani zemlji smo vračali, kar nam je sama dala čez poletje. Imeli smo grablje in vile ter vedeli, da ne smemo samo jemati, temveč tudi dajati. Če je pri sosedu na spomlad zmanjkalo krme, nam pa je ta ostajala, smo mu presežek podarili, da živina ni izhirala od lakote. Na jesen pa smo v zahvalo dobili zaboj krompirja ali meter drv. S preprostim kmečkim vedenjem, da v življenju ne smemo imeti samo grabelj, temveč tudi vile, s katerimi lahko dajemo, sem odšla v svet. Od takrat naprej na dlaneh skorajda nisem več dobila žulja, čeprav sem si kruh služila s trdim delom. Upala sem, da mi bo pri delu pomagala filozofija grabelj in vil. A kot naivno kmečko dekle sem spoznala, da lahko nekateri živijo od tujih žuljev. Tudi od mojih. Spoštovani poslušalci in cenjene poslušalke, grabežljivost ni ravno med lepšimi človeškimi lastnostmi. Še zlasti če si nagrabimo večji kup listja, kot ga potrebujemo. A grabiti lahko nehamo. Ali ko ne vidimo več čez kup listja ali ko se nam zlomijo grablje, kar se prej ali slej tudi zgodi. Ko nam tako ostane samo kup listja, se bo iz njega naredil kup gnoja. Kup gnoja pa lahko v nas vzbudi darežljivost. Da bomo lahko gnoj raztrosili, zdaj potrebujemo samo še vile z dolgim ročajem. Le tako bomo lahko dosegli vse brazde okrog nas, tudi tiste najbolj oddaljene. Vsak izmed nas sam najbolje ve, kakšen kup gnoja potrebuje za svojo rast. A kup je samo kup, vse dokler ga ne raztrosimo. Le raztrosen lahko pomaga izčrpani zemlji. Za obdelovanje svoje življenjske njive imam danes dovolj. Čeprav od svojih žuljev nisem obogatela, mi je ostalo dovolj, da sem lahko kupila nove lesene grablje in železne vile z ravno prav dolgima ročajema, tiste iz otroštva sem namreč prerasla. Počasi grabim z mislijo, da mi slučajno ne bi kdaj prišlo na pamet, da bi se usedla na kup gnoja in se počutila kot petelin, zato raje sproti trosim. V današnjem jutru, cenjeni poslušalci in spoštovane poslušalke, slehernemu izmed vas polagam na srce: ni lepo samo jemati, dajati pa ne. Še posebno če se kupi bogastva večajo zaradi žuljev drugih.


21.06.2023

Marko Rijavec: Neevtanizirani Bog

Po tiho, kot bi nekako vzniknila iz ljudskega hrepenenja, se je med nami spet pojavila debata o evtanaziji. Iz nje odzvanja predvsem ena, zdi se, da povsem upravičena zahteva: da si vsak človek zasluži spodobno živeti in tudi spodobno umreti. Menim, da ne gre samo za »prijetno« nebolečo hitro smrt. Menda gre bolj za izogibanje trenutku, ko se počutiš vsemu svetu odveč, ko si pred ljudmi ponižan zaradi plenic, demence ali nepokretnosti. Ni torej toliko problem v prenašanju bolečine, težava je v pogledu družbe na takega človeka. Če je tak človek breme, ne pa dragocenost družbe, je logično, da je v primeru trpljenja pri življenju nesmiselno vztrajati. In res je tako, ne samo nekaj nezaželenega, celo nekaj sramotnega je zato postalo trpeti, biti nemočen, tih in negiben na postelji ali na kakem drugem sodobnem križu, nekaj škodljivega za družbo. Nihče pač noče biti odveč in v napoto, nekoristen človek, ki porablja čas in denar. Ob tej debati vedno znova pomislim na svojega v zahrbtni bolezni počasi umirajočega očeta. Bolezen ga je spremenila, močno, korenito, da ga skoraj ni bilo mogoče spoznati. Ne samo, da je nekoč krepki mož postajal vse šibkejši, ne samo, da ni mogel več hoditi, sčasoma tudi govoriti ni mogel več, vse tišji je bil. Počasi se nisva mogla več pogovarjati, samo še k njemu na posteljo sem se lahko privil, on pa je vzel mojo v svojo dlan in mi jo močno stisnil. Imel me je rad, čutil sem to bolj kot kdaj koli prej. In bolj kot kdaj koli prej sem ga tudi jaz imel rad, najbližje sva si bila, bližje kot tedaj, ko je bil krepak. Trpljenje je resda močno spremenilo njega, a še veliko bolj mene. Drugačen, mehkejši človek sem postal, bolj človeški tudi do drugih, ne samo do njega. Moj oče mi je postal vreden, dragocen, zlat je postajal, ko so mu plahnele mišice, ko mu je zamiral glas. Pa pravimo, da nemočni, trpeči ljudje ne morejo ničesar več storiti? Kaj pa vemo, če ne bomo v svojem življenju morda celo več naredili s svojo nemočjo kot pa s svojimi sposobnostmi, če ne bomo več dali, če ne bomo več ljudi česa naučili s svojim prenašanjem trpljenja na postelji, tihi v svoji temni noči, kot s prepričljivimi besedami … Morda si zato Jezus ni želel evtanazije, težko, hudo je dotrpel svoje življenje. Tako nas je spremenil – bolj kot s čudeži, bolj kot z modrimi nauki: povsem človeški je postal. Njegova najmočnejša pridiga je njegova tišina na križu, človeška tišina nemoči, v kateri je vzbudil naše sočutje. V njej smo mu bližje in on je bližje nam, ki tudi trpimo, in to je za vsakega človeka v življenju dovolj in največ, bližina, ki jo ustvarja edinole trpljenje. Zato nam je Bog najbližje, ko trpi. In tako blizu smo si v trpljenju in zaradi njega tudi ljudje, pa naj to čutimo ali ne.


20.06.2023

Polonca Zupančič: Platon o Fajdrosovi razpravi o ljubezni

Simpozij sodi med najzanimivejša in najvplivnejša dela grškega filozofa Platona iz 4. stol. pr. Kr. Pomenljivo ime dialoga, ki v grščini pomeni »skupno pitje«, nas namesti na večerno zabavo, na kateri so izbrani prijatelji želeli med pitjem in pogovorom proslaviti zmago tragiškega pesnika Agatona. Po pojedini je navadno sledilo slavnostno druženje, ki je imelo tudi religiozne razsežnosti: udeleženci so bogovom darovali vino, sledile so molitve in himne v čast božanstvom, namesto pijančevanja in spolnosti pa so si tokrat gostje privoščili, da bodo izrekali hvalnice Ljubezni, Erosu. Strinjali so se namreč, da obstajajo številne himne, »ki so jih pesniki spesnili v čast mnogim drugi bogovom, Erosu, ki je tako veličasten in pomemben bog, pa med tako številnimi pesniki še nikoli ni nobeden spesnil kakšne hvalnice«. Ker si ga torej še nihče ni drznil počastiti tako, kot si zasluži, bodo zdaj to storili udeleženci simpozija. Prvi je začel pripovedovati Fajdros, ki je trdil, da spada Eros med najstarejše in najčastitljivejše bogove, »dokaz za to pa je dejstvo, da Erosovih roditeljev ni, o njih ne govori nihče, niti preprost človek niti pesnik«. Eros se je namreč po starih predstavah rodil skupaj z Zemljo iz brezoblične gmote, imenovane Kaos. V začetku sveta so bile po predstavah Grkov stvari združene v nekakšno neurejeno zmes in ni bilo jasne ločnice med njimi – prav ta sila ljubezni pa naj bi povzročila, da se je kaos postopno preoblikoval v urejeno celoto ali kozmos, v katerem ima vsaka stvar svojo obliko in svoje mesto. Ker je torej eden izmed najstarejših bogov, »je za nas povzročitelj največjih dobrot«, pravi Fajdros. Eros namreč vodi vse od nepopolnosti k popolnosti, k izpolnitvi potenciala, ki ga ima vsaka stvar in človek v sebi. Prav biti zaljubljen in čutiti vzajemno naklonjenost je zato po Fajdrovem mnenju največje dobro, ki ga človek lahko doživi. Ljubezen je torej tista sila, ki jo mora poslušati in ji slediti, če želi živeti in delati dobro. »Tega, kar mora ljudi voditi vse življenje, če nameravajo lepo živeti, ne morejo niti sorodstvo, niti časti, niti bogastvo, niti nič drugega ustvariti tako lepo kot ljubezen,« je prepričan. Vse omenjene stvari namreč pridejo od zunaj in nas ne usmerjajo vedno na pravo pot, edino ljubezen izhaja iz našega najglobljega bistva in nas vodi k uresničenju lastnega bistva. Če bi v državi prebivali samo zaljubljenci in delovali iz te mogočne sile, bi lahko že v tem življenju poustvarili raj, v katerem bi živeli blažena življenja, konča svojo misel Fajdros. Zato nas Platon v tem premisleku spodbuja, naj zanemarimo strah in pogumno sledimo ljubezni, ki po svoji naravi ustvarja le dobre in lepe stvari in nas bo brez dvoma pripeljala na pravo pot življenja.


19.06.2023

Ignacija Fridl Jarc: Rakave rane družbe

V ponovljeni Duhovni misli filozofinja in publicistka dr. Ignacija Fridl Jarc razmišlja o rakavih ranah družbe


18.06.2023

Janez Vodičar: Božje ljudstvo

Bog je kakor orel, ki nosi svoje mladiče, jih varuje in uči, pravi Božja beseda. Vsak dan znova smo poklicani, da kakor nekoč Izraelci slišimo glas, ki nam pravi, da smo izvoljeno ljudstvo. Pred leti je nemški ornitolog iz svojega stanovanja opazoval star cerkveni stolp, v katerem je vsako leto gnezdil par sokolov. Po navadi sta se izvalila dva mladiča. Ko sta dovolj odrasla, sta morala poleteti. Mladiča sta lahko dve ali celo tri ure stala na polici visokega zvonika, preden sta si upala poleteti. A vedno se je dobro izšlo. Nekega leta sta bila v sokoljem gnezdu slabo razvita mladiča. Zlasti eden je bil, ko je bilo treba leteti, še zelo šibek. Tri dni sta stala na polici in se nista upala spustiti iz varnega zavetja. Končno je večjemu uspelo. Let se je dobro končal. Manjši je potreboval še nekaj časa, preden se je upal spustiti. Vendar je letel tako nerodno, da je moral zasilno pristati na drevesu, ki je stalo na cerkvenem dvorišču. Samica mu je sledila, mu popravila perje in odrinila nekaj vej, da je bil bolj na odprtem. Od tam je mladič poskusil še enkrat. Vendar je spet imel težave in je strmoglavil. Na cerkvenem trgu so se igrali otroci s svojimi psi. Preden je mladič padel na tla, je sokolja mati kot puščica priletela za njim, se spustila podenj, da se je mladič lahko oprijel njenega hrbta, in ga dvignila v zrak. Tako ga je rešila. Počasi se je naučil letenja in postal pravi sokol. Kar je mogoče pri sokolih, se lahko zgodi tudi pri orlih. Tudi ti nosijo svoje mladiče, ko je treba. Podobno, omenja današnje berilo, ravna tudi Bog s svojim ljudstvom. Varuje ga in vodi, da bi čutilo, da ga je izvolil. V Kristusu smo izvoljeni vsi. Jezus je poklical svoje apostole po imenu. Poklical jih je, da so se lahko učili resnice, ki so jo doživljali že njihovi predniki. Bog jih varuje in vodi, ozdravlja in oživlja. Jezus je kot Božji sin znova razodel to resnico. A tokrat nam jo razodeva z novo zavezo. V Stari zavezi je bil Mojzes tisti, ki je povezoval ljudstvo z Bogom in ga vodil, Jezus pa vidi vse, ki so kakor ovce brez pastirja. In ne ostane pri tem. Te, ki jih vzgaja in vodi, pošlje, da prinašajo to resničnost Boga v svet. Po Jezusu nam je Bog izkazal polnost ljubezni, sedaj smo poklicani, da to delamo tudi mi: ozdravljamo, dajemo življenje, vlivamo pogum. Ker smo zastonj prejeli od Boga, smo vsak po imenu, taki kot smo, poklicani, da dajemo zastonj in kažemo na Boga, ki nas nosi na svojih perutih ljubezni.


17.06.2023

Zmago Godina: Zapravljiva ljubezen

Ena izmed čarobnih besed v sodobnem gospodarstvu (pa tudi življenju na splošno) je učinkovitost. Ta pomeni, da se neko opravilo izvede z najnižjimi mogočimi stroški. Zapravljanje je prepovedano, viri se uporabljajo varčno, stroški se znižujejo. Racionalizacija in optimizacija. Kakopak je dobro, če lahko enako razdaljo prevozimo z manj goriva ali če lahko perilo operemo z manj vode. A učinkovitost ima tudi svojo slabo stran. Naše mišljenje in delovanje lahko namreč tako zoži, da mislimo, da šteje samo to, kar koristi in kar se splača. In učinek takega mišljenja je enako boleč, ko gre za medosebne odnose, kot takrat, ko zaradi njega zaposleni v kakšnem podjetju ostanejo brez dela in prihodka. V Markovem evangeliju najdemo v 14. poglavju opisan dogodek, ki se je zgodil v vasi Betanija. Jezus je skupaj s svojimi učenci gostoval pri nekem Simonu, ki je imel vzdevek Gobavec. Ko so bili pri jedi, je prišla neka ženska s stekleničko zelo dragocene dišave, za katero je odštela izjemno visoko vsoto – celoletno plačo. Odprla jo je in izlila dišavo na Jezusovo glavo. Nekatere izmed navzočih pa je to dejanje zelo razjezilo, zato so se začeli zgražati nad njim: “Kakšna potrata! In to tako dragocene dišave!” (Marko 14,3.4 ŽJ) Dodali so še, da bi denar vendar lahko veliko bolje uporabili za revne ali druge socialne namene. Drži. Toda Jezus se je odzval drugače in temu dejanju ljubezni pripisal pomen, ki se je ohranil vse do danes. Rekel je: “Resnično, povem vam: Kjer koli po svetu bo oznanjen evangelij, bodo pripovedovali tudi to, kar je ona storila, njej v spomin.” (Marko 14,9 SSP) Življenje je več kakor učinkovitost, gospodarnost in analize uporabe sredstev. Ideologije ekonomičnega mišljenja ne bi smeli prevzeti brez pomisleka. Še posebno kot kristjani smo pozvani ustvariti drugačen svet, svet za ljudi, ki obupujejo. K človeka in življenja vrednemu svetu spadajo tudi stvari, ki so kdaj videti neučinkovite, zamudne in ovinkaste. Na primer, kakšna vožnja na vrtiljaku z otroki, kakšen sladoled z družino ali prijatelji, pogovor, pri katerem ne gledamo na uro, ter čas, namenjen sebi in drugim. Če imamo res radi ljudi, imata ekonomičnost in učinkovitost svoje meje. Potem se “zapravljamo” za druge, s tem ko si vzamemo čas, tolažimo in spodbujamo, pomagamo ali darujemo denar. Vse to se morda zdi nespametno, neekonomično in skoraj nesmiselno, vendar pa je izraz ljubezni in znamenje pristne vere v Jezusa Kristusa, ki je za nas “zapravil” svoje življenje. “Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.” (Janez 3,16 SSP)


16.06.2023

Metka Klevišar: Ko gradiš hišo

Odkar težko hodim, sem veliko bolj pozorna na to, kako ljudje gradijo hiše. Navadno gradijo hiše mladi ljudje, ki imajo pred seboj še celo življenje in si v tem trenutku niti malo ne predstavljajo, da bi kdaj utegnili imeti težave s premagovanjem stopnic in drugih ovir. Potem pa se zgodi, nepričakovano, nenapovedano, da se nekdo znajde na vozičku. Že vsaka stopnica je odveč, kaj šele, če je teh stopnic več in je celo tako, da je kuhinja v enem nivoju, kopalnica in stranišče malo više, spalnica pa še nekaj stopnic više. Takšnih hiš sem v Ljubljani videla kar precej. Problem lahko postanejo tudi vrata, na primer v stranišče ali kopalnico, ki so preozka za voziček. Pa kopalnica sama, ki je odlično opremljena za mladega zdravega človeka, niti malo pa ne za nekoga, ki je težko pokreten ali sploh nepokreten. Vse to so problemi, s katerimi se morajo ukvarjati številni ljudje. Dovolj hudo je že to, da se pojavi bolezen. Potem pa nastanejo še dodatne težave zaradi nefunkcionalnosti prostorov. Zaradi tega postane položaj še hujši in takrat, ko je človek v stiski, je veliko teže reševati še to. Zanimivo je tudi to, da številni arhitekti pomislijo na vse to šele takrat, ko se v svojem osebnem življenju srečajo z boleznijo in prizadetostjo. Zato ni nujno, da so arhitekti vedno najboljši svetovalci pri graditvi hiše. Ob sebi potrebujejo še koga, ki zna vse skupaj preveriti v praksi. Vsem, ki si gradijo hišo, bi svetovala, da vse zelo dobro premislijo in gradijo tako, da bo v hiši mogoče živeti tudi z vozičkom. Če to ne bo treba, bo seveda še toliko bolje. Živeli pa bodo veliko mirneje z zavestjo, da je vse pripravljeno tudi za kaj takšnega. In če se nenadoma nekaj zgodi, jim ne bo treba podirati, na novo graditi, kar je včasih lahko težko in jemlje človeku veliko energije.  


15.06.2023

Gregor Čušin: Bodi to kar si

Če gre verjeti spletu, se je Charlie Chaplin na vrhuncu svoje slave v poznih dvajsetih letih prejšnjega stoletja udeležil prireditve »Kdo je najbolj podoben Charliju Chaplinu« in pristal na dvajsetem mestu, neki drug vir navaja celo sedemindvajseto, tretji pa tretje mesto. Vsekakor ni zmagal. Morda pa je vse skupaj samo legenda. Kar hočem reči, je: bodi to, kar si – toda zavedaj se, da včasih to ni dovolj! Da se vedno najde kdo, ki je boljši od tebe. Vedno se najde kdo, ki je boljši kot ti. Včasih se jih najde devetnajst … ali pa šestindvajset! Charlie Chaplin je šel na tekmovanje in ugotovil, da je na svetu vsaj šestindvajset boljših Charlijev Chaplinov, kot je sam! Temu se reče lekcija iz ponižnosti. Toda dodajmo še lekcijo iz pravičnosti: žirija, komisija … zaradi mene ves svet … je lahko mnenja, da je teh šestindvajset ljudi bolj podobnih Charliju Chaplinu, kot je pravi Charlie sam sebi … vendar to še ne spremeni dejstva, da je le on resnični Charlie Chaplin. Samo ti si lahko ti. Lahko so ti podobni, lahko so boljši ali slabši, nihče drug pa ne more biti ti namesto tebe. Pomisli: toliko bilijonov ljudi je živelo v zgodovini, a le ti si ti! Enkraten in neponovljiv, ustvarjen po božji podobi. To ne pomeni le, da si videti božanski … Čeprav, ne vem, ste videli mojo ženo? … Bodi to, kar si, torej pomeni biti v tem »Bogu podobnem« telesu, živeti v tem telesu, živeti to telo, ljubiti to telo in ljubiti s tem telesom, ljubiti samega sebe in ljubiti bližnjega v telesu, ki je od Boga in je Bogu podobno … pomeni tudi ljubiti Boga! To pa ni več floskula. To je izpolnitev prve in največje božje zapovedi: Ljubi! Zato: Bodi to, kar si. In to ne napol, temveč z vsem srcem, vso dušo, vso močjo in vsem mišljenjem. Ful gas. Na polno. Oziroma: popolno!


14.06.2023

Peter Millonig: Ko ne veš

Ko ne veš, kaj ti je v življenju treba storiti, se prepusti Bogu. Izroči se njegovi modrosti, Božjemu spoznanju, ki prebiva v duhu Vsemogočnega. Ko ne veš, od česa boš živel, računaj na Njegovo pomoč. Vedno pride, pa čeprav ob pozni uri. Ko ne veš, kako bi poskrbel za potrebe najbližjih, delaj dobro in bodi vedrega srca. Ne odlašaj opravil, a bodi notranje svoboden, neobremenjen. Jezus namreč ve, kaj potrebujemo, tudi če še nismo prosili ali tega ne znamo storiti. Svojih nikoli ne odpusti lačnih, tudi če nam pošilja preizkušnje. A sleherna stiska gradi človeka in ga dela, ko jo premaguje, lepega v očeh dobrega Boga. Ko ne veš za pravo pot, se vprašaj, kaj bi storil Odrešenik, ko bi se moral odločati. Najpogosteje je odgovor na dlani, a ga iščemo drugje. Ko ne veš, katerim prerokom bi sledil, stavi na Božjo besedo. Je preverjena, stoodstotna in domuje v templju bistva. Znal se boš odpovedati graditeljem minljivega veka. Ko ne veš, kako bi se postavil za resnico, odvrzi breme strahu. Povej tako, kot je, tudi če te v zasedi pričakajo nabrušeni noži. Jezus namreč spoštuje pogum, ki nastaja iz odkritosrčnosti. Ko ne veš, ali bo tvoja ljubezen obstala, vedi, da samo ljubezen nikoli ne mine. Kajti ljubezen so temelj, zid in ostrešje duhovnega doma, katerega prebivalci smo vsi. Ko staviš nanjo, si vedno na varnem, tudi če nemara živiš v senci zavrženosti. Saj se ne sprašuje, kaj bo prejela, pač pa samo, kaj bo dajala. Ko ne veš, ali Bog obstaja, se ozri na umetnine človeštva. Večina jih je v znamenju hvalospeva Večnemu. Človek ne bi znal ustvarjati lepote, nič presunljivo veličastnega, umetnine torej, ko bi živel v zmoti.


13.06.2023

Daniel Brkič: Bog, reši me Boga

Svetopisemska knjiga o trpečem Jobu dokazuje, da je Sveto pismo kot najbolj božanska knjiga hkrati tudi najbolj človeška. Težko je toliko trpeti, še težje pa je kljub temu verjeti, da je Bog ljubezen. Gregor Veliki je zapisal: »Če Job ne bi trpel, bi ostal neznan. Njegovo trpljenje je razširilo prijeten vonj o njem. Kadila ne moremo duhati, dokler ga ne zažgemo. Tako se tudi sladki vonj trpečih razširja le zaradi njihovega trpljenja.« Job je ideal svetopisemskega pravičnika. Bil je moralno neoporečen človek z najglobljo vero na zemlji, božji biser. Modri judovski filozof je zapisal, da je satan dobil dovoljenje od Boga, da preizkusi Jobovo vdano zaupanje v Boga. Po navadi mislimo, da je satan v peklu. Pisec Hal Lindsey je zapisal drugače: »Ne sprenevedajte se. Satan je živ in zdrav na planetu Zemlja.« Job je izgubil vse, a vseeno ni izustil niti besedice proti Bogu, čeprav je satan trdil, da bo po vsem tem Boga preklinjal. Gre za opis zaupanja v Boga in hkrati za boj z njim, ko hkrati vpijemo: »Bog, reši me Boga!« Job je postal laboratorijski model najtežjih vprašanj o trpljenju. S tem ko je Bog zlodeju dopustil, da preveri Joba, se je pravzaprav izpostavil tveganju in preverbi samega sebe. Ta preizkus je bil odločilnejši za Boga kot za Joba. Bog je stavil vse na eno samo karto, na Jobovo vero zaupanja vanj. Vsak trpeč vernik je sramotna klofuta hudiču in največje priznanje, adut za Boga. Mislim, da današnje teološke komisije Jobove knjige ne bi uvrstile v kanon Svetega pisma, ker je videti, kot bi šlo za božji spodrsljaj. Nenehno se sprašujemo, zakaj se človeštvo potaplja v morju krvi in solza. Bog na Jobova vprašanja ni odgovoril, ampak mu je pokazal svojo vsemogočnost in modrost. Srečanje s takim Bogom je Joba spremenilo. Edini odgovor, ki ga je zvedel, je, da je trpljenje skrivnost. Tako kot je skrivnost tudi Bog sam. Kdor bi znal odgovoriti na vprašanje glede trpljenja, bi znal odgovoriti tudi na vprašanje glede Boga. Martin Luter je rekel: »Samo Bog naj bo Bog!« Bog je v trpljenju Joba preizkusil, Job pa je v trpljenju Boga srečal. Jobovi prijatelji so govorili o Bogu, Job pa je raje govoril Bogu. Job je postal največji učitelj duhovnosti vseh časov. Edini odgovor na divje krike trpljenja je: »Verujem v Boga, tudi ko je Bog tiho.« Ta napis je bil najden v neki judovski kleti v Kölnu v obdobju nacizma.


12.06.2023

Alenka Veber: Človekova bednost

Dobro jutro, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, naslov in navdih za tokratno duhovno razmišljanje sem poiskala v Knjigi psalmov. Psalmist je devetintrideseti psalm naslovil Človekova bednost. K pisanju sem se primorala po jutranjem sprehodu, ki ga je pospremil prebujajoč se dan v popolni samoti. Prvo jutro po razglasitvi odloka o zbiranju in druženju na javnih površinah. Navadno, kadar le utegnemo, nas je v moji jutranji družbi več: trije ali štirje pari nog z različnimi mislimi v glavah. Predvsem pa vsak par nog s svojimi problemi in različnimi pogledi na svet. To jutro smo dnevu naproti odkorakali vsak zase. Pred jutranjim sprehodom, kadar sem le doma, z mamo moliva. Po molitvi preletim jutranje novice in svojo knjigo obrazov, v kateri o strahovih, stiskah, nestrinjanjih, besu in krivicah pišejo znani pa tudi nekoliko manj znani prijatelji. To jutro mi je postreglo z vsem: na eni strani s človekovo bedo, a ne zaradi pomanjkanja materialnih dobrin. In na drugi strani z njenim nasprotjem: s človekovim bogastvom, a ne zaradi preobilja. Psalmist je v devetintridesetem psalmu, v peti vrstici zapisal: »Gospod, daj mi spoznati moj konec, kolikšna je mera mojih dni, spoznati hočem, kako sem minljiv.« (Ps 39,5) To jutro sem bila hvaležna, da mi življenje odmerja številne preizkušnje in stiske. Zdi se mi, da odkar sem ostala kot samostojna podjetnica le z dvema novčičema prihodka, omejitve, prepovedi prenašam s pokončno držo. Ker imam obilico časa, večkrat na dan pomislim na vse, za katere mislim, da imajo skrbi, podobne mojim, in si rečem: sedaj smo pa res vsi v istem čolnu. A čez nekaj časa v moj elektronski poštni predal prileti fotografija, na kateri vidim, da dva para nog mojih bližnjih prijateljev čas izolacije preživljata v lupini razkošne jadrnice. In nato pomislim: bolje, da varujem svojo pot in ne grešim s svojim jezikom (prim. Ps 39,2). Mogoče že res, da smo v istem čolnu, a globine voda življenja, v katerih plujemo, so različne. In ljudje smo dobri ali slabi plavalci. Vsaka večja jadrnica ali ladja je opremljena z rešilnimi jopiči in rezervnimi čolni ter sidrom, ki se vrže na dno morja, da se plovilo obdrži na določenem mestu. In kaj imamo mi, dragi poslušalci in cenjene poslušalke? S čim se bomo rešili, ko bodo z našega malega čolna vesla padla v vodo? Tudi stiska in tesnoba sta lahko sidro, četudi nimate čolna ali jadrnice. Za preseganje duhovne bede in revščine ni potrebno, da vam noge bingljajo s čolna ali z bele jadrnice. Dovolj bo že, če bomo z lastnimi nogami trdno stali na tleh. Pa kakšna uzda nam bo tudi prišla prav, z njo bomo lahko obvarovali svoja usta pred človeško bednostjo.


11.06.2023

Andraž Arko: Zdravnik

Da nekaj ni več v redu z našim zdravstvenim sistemom, vemo vsi. Ne samo iz poročanja medijev o tem, da naj bi bilo okoli 130.000 Slovencev brez osebnega zdravnika, ampak nam je to jasno predvsem iz konkretnih izkušenj v dolgih čakalnih vrstah. Saj, dokler je človek pri zdravju, so podatki o ljudeh brez osebnega zdravnika in o dolgih čakalnih vrstah tiste vrste novic, ki jih preslišiš, ker se te ne tičejo. Tisti trenutek, ko pa zate postane to konkretna izkušnja, pa zadeva postane pomembna. Vsi vemo, da je Jezus tudi ozdravljal ljudi – tako nam poročajo vsi štirje evangeliji. Ampak odlomek iz Matejevega evangelija za današnjo nedeljo postavi ozdravljanje v posebno luč. Problem nastane, ko se Matej pridruži Jezusu in postane njegov učenec. Do tistega trenutka je namreč Matej od svojih rojakov pobiral davke za Rimljane. Zato je seveda bil osovražen in ožigosan kot narodni in verski izdajalec. Toda Matej je takoj povabil Jezusa in ostale učence k sebi na gostijo, kamor so prišli tudi nekateri pobiralci davkov in drugi grešniki. Ko so se ob to dejstvo obregnili pravoverneži, jim je Jezus preprosto odvrnil: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Ampak Matej je dejansko bil zdrav in zaradi svojih dacarskih poslov verjetno dobro preskrbljen in rejen. To drži, ampak Jezus je k temu dodal, da ni »prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Jezus torej ozdravlja na vse ravneh: na telesni, ko ozdravlja slepe, gluhe in hrome; na socialni in odnosni kot je to v Matejevem primeru; in seveda tudi na duhovni – ko je iz Marije Magdalene izgnal sedem hudih duhov. »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Lahko sem telesno popolnoma zdrav, a se v meni vse razkraja – zaradi preteklih spominov, polomov v življenju, nespametnih odločitev, uničenih odnosov, zamer, jeze, sovraštva in še marsičesa drugega. Lahko sem razmrcvarjen od notranjih ran, ki so mi jih prizadeli v preteklosti – občutki nevrednosti, zavrženosti, rane v srcu zaradi nasilja, zlorab … Rane, ki se jih ne more dotakniti in ozdraviti človeška roka, ampak samo Jezus. Je pa dejstvo, da si moram najprej sam priznati, da sem bolan, da sem ranjen, da potrebujem zdravnika. Dokler živim v zanikanju, ne bo šlo, ker »ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni.« Če si priznam, da potrebujem zdravnika, potem mu lahko slednjič tudi odprem srce, tiste globočine, kamor seže lahko samo On, ki je Zdravnik vseh zdravnikov in prinese ozdravljenje. In ne smemo pozabit še tega: vsak od nas se bo znašel v situaciji, ko mu medicina z vsemi svojimi sredstvi ne bo mogla preprečiti smrti. Takrat se bo zgodilo »ozdravljenje« od smrti. Kot to slikovito zapiše apostol Pavel v Prvem pismu Korinčanom: »Kakor namreč v Adamu vsi umirajo, tako bodo v Kristusu tudi vsi oživljeni.«


10.06.2023

Robert Friškovec: Kazen za lisico

V času meseca ramadana, ko se muslimani od sončnega vzhoda do zahoda postijo, je naš junak Nesrudin potoval skozi vasi in prosil miloščine. Iskal pa je tudi zaposlitev, ponujal se je za imama, voditelja molitve v mošeji. To je bil običaj svetih mož, ampak kamorkoli je prišel Nesrudin, ni ničesar prejel niti ga v nobeni vasi niso hoteli za imama. Ko je Nesrudin prispel že v sedmo vas, prejšnjih šest vasi ga je skoraj napodilo, je doživel precejšnje razburjenje med tamkajšnjimi vaščani. Ti so mu povedali, kako je v zadnjih mesecih lisica ukradla in pomorila mnoge kokoši, race in purane vaščanov. Lisico so končno ujeli in med vaščani se je razvila vihrava debata o tem, kako naj lisico kaznujejo za njene pomore. Izmišljali so se razne načine mučenja, s katerimi bi se zveri maščevali za njeno početje in izgubo, ki jim jo je prizadejala. Ravno takrat je med njih prispel Nesrudin in vaščani so ga vprašali za njegovo mnenje. »Prepustite to meni,« jim je odvrnil Nesrudin. Vaščani ki so videli Nesrudinovo belo brado in slišali njegov prepričljiv glas, so mu zaupali, da bo znal ravnati z lisico. Nesrudin je tedaj slekel svoj plašč in turban, ki so ga nosili učenjaki, poveznil oboje na lisico in jo tako napravljeno spustil v gozd. »Kaj si storil! Se ti je zmešalo!?« so se vaščani jezno obračali k Nesrudinu, ko so opazili, da je lisica vsa našemljena pobegnila. »Ne skrbite,« jih je miril nasmejani Nesrudin. Vsak, ki bo srečal lisico, bo mislil, da je pred njim sveti mož, ki si išče službo, in lisica bo skoraj zagotovo izstradana umrla v tednu dni.« Ko trpimo ali se nam zdi, da se nam dogaja krivica, je naše trpljenje za nas običajno največje, najbolj intenzivno. Nihče ne trpi tako kot jaz. Trpljenje in krivica sta edinstveni. Tako kot junak zgodbe Nesrudin bi si želeli, da ljudje prepoznajo našo bolečino in vidijo, kako prispevajo k njej. Ampak nekoliko smešno bi bilo, če bi želeli naše trpljenje razglasiti kot največjo možno kazen, ki lahko koga doleti. Je že tako, da trpljenja ni mogoče primerjati, vsak nosi svoj lastni križ. Lahko pa v tem jutru sklenemo, da bomo pazljivi do bolečine drugega in da bomo pazili, da ne bi še dodatno prispevali k trpljenju ljudi okrog sebe. Vsaj danes in potem po svojih močeh vsak dan znova.


09.06.2023

Raid Al Daghistani: O bližini in daljini

O bližini in daljavi je mogoče govoriti v različnih pomenih; o njiju lahko npr. govorimo v prostorsko-fizičnem, časovnem, čustvenem, sorodstvenem ali pa duhovnem pomenu besede. Toda še tako prepričljivo filozofsko utemeljevanje bližine in daljave nam ne more posredovati občutka in izkušnje ene ali druge razsežnosti. Ker sta torej bližina in daljava predvsem izkustveni razsežnosti, govor o njiju predpostavlja, da smo ju izkusili. Toda tako na logično-mišljenjski kot tudi na eksistencialno-izkustveni ravni velja, da bližino in daljavo razumemo oz. zaznavamo le v njunem medsebojnem razmerju. Bližino spoznamo oz. občutimo glede na daljavo in daljavo glede na bližino. Obe se tako nujno medsebojno pogojujeta in dopolnjujeta. Njuno merilo je razdalja. Bližino in daljavo je mogoče določiti le glede na razdaljo. To načelo seveda velja za človeka tudi na religijskem področju. Bog nam je blizu, ko občutimo njegovo navzočnost, in daleč, ko je ne občutimo. Občutiti njegovo navzočnost pa – ne glede na vso možno raznovrstnost psihološko-čustvenih učinkov – pomeni predvsem gotovost vere. Bog nam je lahko torej bolj ali manj blizu glede na stopnjo gotovosti naše vere, ki se lahko kaže tako v občutku ljubezni in duševni spokojnosti kot tudi v mistični vznesenosti in doživljanju metafizične povezanosti s celotnim stvarstvom. Toda ali je mogoče kategoriji bližine in daljave uporabiti za samega Boga, če pojem Boga razumemo kot absolutno transcendentno in hkrati imanentno, vseobsegajočo in hkrati vsepresegajočo poslednjo in navsezadnje edino Resničnost? V Koranu beremo, da je edini in večni Bog, »ki mu ni nihče enak« (sura 112:4), človeku hkrati »bližji od njegove vratne žile« (50:16). Po islamskem duhovnem izročilu je Bog »najbolj notranji misterij človeka« – skrivnost, ki je ni mogoče razkriti, vendar je hkrati skrivnost, ki ravno določa človeka kot človeka, njegovo resnično bit. Človek se s svojo vero Bogu lahko približuje in oddaljuje, Bog pa je kot Absolut vselej onstran bližine in daljave – in onstran vsake relacije. O tem, kako božja Resničnost presega kategoriji bližine in daljave, zgovorno pričajo osebna Božja razodetja muslimanskega puščavnika in mistika iz 10. stoletja, Abdaldžabarja an-Niffarija. V drugem poglavju svojega dela o »mističnih postajališčih« je zapisal besede, s katerimi bi rad končal svoje razmišljanje o bližini in daljavi. Bog je an-Niffariju dal spoznati: »Jaz sem Bližina, toda ne kakor bližina med stvarmi; in Jaz sem Daljava, toda ne kakor daljava med stvarmi. Tvoja bližina ni tvoja daljava in tvoja daljava ni tvoja bližina. Toda Jaz sem Bližina-Daljava, tisti, čigar daljava je bližina in bližina daljava. Kajti bližina in daljava, ki ju ti poznaš, sta razdalji: Jaz pa sem Bližina-Daljava brez razdalje.«


08.06.2023

Jakob Piletič: Pretiravanje ljubezni

»Glej – to je véliki zakrament uč̌lovečenja, v katerem se v obliki hrane izvršuje tvoja včlenitev v Kristusa. Kaj je bolj notranjega v tvojem telesnem življenju? Kaj je bolj „tvojega“, kot so jedila, ki jih spreminjaš vase in ki postajajo tvoja substanca? Jezus je hotel v tolikšni meri biti ti in je hotel, da bi ti bil On: hotel je imeti med teboj in seboj tolikšno istovetnost priličenja, da je sestopil do te neizrekljivo prizadevne ljubezni, s katero se naredi za tvoj kruh in s tem za tvoje življenje.« To je v začetku 20. stoletja zapisal p. François de Sales Pollien, kartuzijan in nekaj let tudi pleterski prior, o skrivnosti presvete evharistije, ki jo z današnjim praznikom proslavljamo. Božja ljubezen – ki hoče prevzeti podobi kruha in vina, bo za človeštvo vedno ostala absurd. Neskončno sveti Bog si je izbral najpreprostejši podobi, da bi pod njima ostal s človekom, ki že dva tisoč let išče razlogov, zakaj da Bog ne obstaja in da ne more bivati med nami. Toda Kristus ostaja z nami, če ga ali če ga ne priznamo, če ga ali če ga ne sprejmemo. Tako nam je obljubil in Bog se, v nasprotju s človekom, svojih obljub drži. Danes praznujemo to neskončno Božjo norost, ki hoče postajati naše meso, ki s seboj želi hraniti ubogega človeka, da bi človek nekoč mogel živeti v njem. Postajati kakor Kristus, rasti v svetosti, bližati se Svetemu Bogu za Boga ni dovolj; on hoče, da postanemo on sam. Da se popolnoma izgubimo v njem, da bi v njem mogli samega sebe pravzaprav najti in tako na sebi uresničiti besede apostola Pavla: »Kajti umrli ste in vaše življenje je skrito s Kristusom v Bogu.« (Kol 3,3) Kristus »ni hotel ustanoviti zakramenta zunaj svoje daritve«, nadaljuje kartuzijan, »zato da bi tebi nenehno ponavljal: tvoje življenje je v moji smrti. Če obstaja vrhunsko pretiravanje ljubezni v tem, da damo svoje življenje za tiste, ki jih ljubimo (prim. Jn 15, 13), je On iznašel še večje pretiravanje. Ni bil zadovoljen s tem, da je enkrat prelil na križu poslednjo kapljo krvi; hotel jo je prelivati vse dni na vseh krajih, kjer je postavljen oltar, in v vseh okoliščinah, v katerih duhovnik obhaja skrivnost Njegove daritve. [...] Ali se duše zavedajo „pretiravanj“ svojega Boga?« Spoštovane poslušalke, cenjeni poslušalci, predragi v Kristusu, danes praznujemo Kristusovo ostajanje med nami; našo vero, našega duha moramo hraniti z Bogom samim, zelo stvarno, zelo konkretno, zelo resnično – z evharističnim kruhom. Težka je ta skrivnost. Želim si, da bi jo kar najbolje spoznali in živeli tudi vi. Pollien, François de Sales, La pianta di Dio, Lib. Edit. Fiorentina, 1949, št. 1037.1040, pg. 684-6; sl. v: Na notranji poti k Bogu – Antologija kartuzijanskih piscev, KUD Logos, 2014, pg. 407-8.


Stran 17 od 177
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov