Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Duhovna misel

3559 epizod

Duhovna misel

3559 epizod


Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.

04.05.2023

Peter Millonig: Dajte cesarju, kar je cesarjevega ...

... in Bogu, kar je Božjega! Tako je odvrnil Jezus farizejem in herodovcem, ko so ga želeli ujeti. Če bi namreč dejal, da velja poslušnost najprej vladarjem sveta, bi podredil Boga. Če bi zavrgel pomen javnega reda s plačevanjem davkov vred, pa bi bil videti kot rušitelj ureditve, brez katere ne more delovati nobena družba. Jezus ni storil ne enega ne drugega. Prepoznal je hinavščino navidezno nevednih in odgovoril s tisto suverenostjo, ki je zavezana bistvu. In uči iz bistva resnice. Njeno počelo je, da moramo Zemljani skrbeti za svet in dom. Božji načrt to zahteva od nas. A ne za ceno odpovedovanja ključnemu. Ne za ceno našega odpadništva od Boga. Kolikor zvesto sledimo Kristusu, čeprav padamo pod težo greha, so predpisi cesarstva videti neznatni, tudi ko nam nalagajo bremena. Nobena dajatev svetnim oblastem ne more pregnati našega veselja, kadar zaznavamo Božjo bližino. Kadar se zavedamo svojega osebnega odrešenja. Takrat si rečemo, naj cesar vzame vse, kar hoče, saj nam ne more vzeti resničnega bogastva – našega Odrešenika, ki je začetek stvarstva in gospodar nad neminljivim. Dati Bogu pomeni, da ga povabimo v svoj svet, da se mu izročamo in z njim živimo. Pomeni, da ga priznavamo za vladarja svojega življenja. Navsezadnje pomeni, da v vsem, ob vsakem času in povsod izpolnjujemo nauk, ki je večen. Cesar nam ne more dati nič od tega – ponuja nam lahko samo kruha in iger, da je videti močan in nepogrešljiv. A vendar šele takrat, ko je izterjal svoj davek; prej namreč tudi tega ne more storiti.


03.05.2023

Gregor Čušin: Okus

Kaj bi mi odgovorili, ko bi vas vprašal, kakšen okus ima banana? Vem, da se vam bo verjetno zdelo to vprašanje nespametno, predvsem pa dokaj neprimerno za nekaj, kar se posluša v rubriki z naslovom Duhovna misel, in priznam, da se misel o banani lahko hitro spremeni v banalno (!), a potrpite z mano. Torej: kakšen okus ima banana? Vaš prvi odgovor bo, o tem sem skoraj stoodstotno prepričan – »sladek«. Res je, banana je sladka, a to je dokaj splošen odgovor, saj je veliko reči sladkega okusa in prosil vas bom, da okus banane natančneje opišete. In čeprav je ta rumeni sadež sestavni del naših vsakodnevnih jedilnikov in je bil kot »papica« ena prvih reči, ki ste jih kot otrok okusili, se boste znašli v težavah in brez pravih in primernih besed, ko boste skušali opisati okus banane – kajti banana ima pač okus po – banani. Vem: banalno. Zdaj pa vas vprašam, kakšnega okusa ste vi? Bi se ljudje, ki vas poznajo: sodelavci in prijatelji, s katerimi se družite, znašli v zadregi, ko bi vas morali opisati? Ste unikatni in edinstveni − samosvoji, če hočete − ali bi vas razvrstili v splošen sladkoben opis? Si sploh želite biti svojega okusa ali želite le ugajati? Ste zreli ali že gnijete? Ste sploh pravega okusa? Si lahko predstavljate, da ugriznete v banano in ima okus po kavi? Čeprav imate kavo radi, je to vendarle vsaj neprijetno presenečenje, če ne celo razočaranje! Torej ponavljam: Ste pravega okusa? Si želite biti? Imate svoj okus ali le spominjate na nekaj? Ali če prevedem: ste karakter ali karikatura? Imate obraz ali ste brezobrazni? Ste pristni ali ste le presni? Uf, o čem vse človek lahko razmišlja med zajtrkom ali dopoldansko malico.


02.05.2023

Alenka Veber: Življenjski studenec

Ne samo presušena zemlja, tudi ljudje se napajamo ob izvirih. Le da naše bivanje na zemlji napajajo številni izviri, ki se izlivajo v življenjski studenec. Ne, naši izviri, iz katerih želimo piti čisto in zdravo vodo, ne izvirajo samo iz majhnih in neznatnih skalnih razpok pod mogočnimi skalami, kjer ni človeške umazanije. Izviri, iz katerih se napajamo in črpamo moči za našo osebnostno rast in sobivanje, izvirajo iz medčloveških odnosov: doma, v šoli, v župnijskih občestvih, na delovnih mestih … Tako kot zemlja, ki se že dolgo ni napojila čiste vode, ne more roditi sadov, tako je tudi z nami. Če vodo zajemamo samo iz umazanih in zastrupljenih studencev, potem ne moremo roditi zdravih in močnih sadov. Ali ste se kdaj, cenjeni poslušalci in poslušalke, po dolgotrajni suši zazrli v zemljine razpoke? Ste opazili, kako različne so? Navpične, prečne, vzdolžne … vse do tistih najglobljih, prelomnih razpok. Če je suša dolgotrajna, potem seme, ki smo ga zasejali v zemljo, preneha kaliti in brsteti. Da si zemlja opomore, je potreben nov izvir čiste vode. Tako je tudi z nami. Ko med nami zaradi človeške suše zazijajo globoke razpoke in se naše brazde zaradi rušilne sile prelomijo, potrebujemo novih in čistih izvirov vode. A začeti moramo zajemati v globokem studencu. Veliko lažje je preorati zemljo in preobračati brazde, da jo pripravimo za novo rast, kot pa orati po razbrazdani in prelomljeni človeški duši. Razpoke, ki smo jih sposobni zadati drug drugemu, so trdovratnejše od razpok v zemlji. Ne poznajo se samo na obrazu. Te so vsaj vidne, in zaradi njih smo lahko kdaj pa kdaj deležni tudi usmiljenja. Najbolj bolijo tiste ostre, neopazne in pritlehne razpoke, ki prizadenejo našo notranjost. Ne, ljudje nismo drug drugemu samo studenec čiste in zdrave vode. Zastrupljeni smo z napuhom, samovšečnostjo, ljubosumjem, sebičnostjo … Ko se v naših studencih nabere preveč umazanije, sirkova krtača pomaga bolj malo. Čaka nas dolgo ribanje s krtačo iz žice ali celo iz jekla. Mogoče bo ta dovolj močna, da bo očistila in zgladila našo umazanijo. A v studencu bodo še vedno ostale razpoke, ki ne bodo držale vode. Kako spolzke so lahko stopnice, ki vodijo k našemu izviru. Po njih ne hodimo sami, in če stopnice nimajo postavljene ograje in zaklenjenih vrat, po vodi bredejo tudi drugi ter za seboj puščajo blato. Čeprav smo majhen izvir, lahko postanemo reka in drug drugemu izvir žive vode. Le zastrupiti ga ne smemo. Zato ne pozabite. »Studenec v istem izviru ne more biti hkrati sladek in grenek? Tako kot smokva ne more roditi olive ali trta smokve? Tako tudi slan izvir ne more dati sladke vode.« (Prim. Jak 3,11–12.)


01.05.2023

Silva Matos: Prizadevanja za srečo

Pogosto razmišljam o samopodobi človeka, ki je lahko velika zavora ali pa spodbuda za rast. Srečujem ljudi, ki so ranjeni. In ko se jih dotaknem, poslušam njihove zgodbe, začutim bolečino. Čim bližje so mi, tem bolj lahko »gledam« v njihovo preteklost, ob kateri vedno znova umanjka sreča. Prej ali slej privre na dan žalost nesrečnega otroštva. Tako ali drugače pravzaprav bolečina. Nizozemski pregovor pravi, da srečni ljudje nikoli niso zlobni. To trdo zazveni. Kako naj ima nesrečen otrok srečne misli, da bo v njegovem srčku sijalo sonce? Da bo z nasmehom potem znal sprejeti tudi kakšno nevihto, tudi krivico? Pa vendar življenje teče naprej. Prej ali slej se vsak človek sreča, se zave svoje podobe, svojega pogleda nase, na svet okrog sebe, ljudi ... Ozre se in se mu zazdi vse pretemačno, pa si zaželi, da bi imel več svetlega pogleda na vse. Njegovi moteči vzorci, ki so bolj ali manj zasidrani v njegovi duši, zavesti, v njem nekje – so vendarle tudi v njegovih rokah. Lahko se vsaj nanje ozre, jih prepozna kot nezaželene in potem po drobcih zavestno goji »sončne misli«. Koliko drobnih korakov je treba narediti za to! Pomagajo svetli trenutki lepote, ta trenutek, tukaj in zdaj, ki je. Trenutek, ko se po nevihti pojavi mavrica na nebu. Ali pa vzgib srca, ki ga premakne hvaležnost za prijazno gesto. Trenutek bližine, ki pomirja in hkrati poživlja dušo. Trenutek blaženosti ob glasbi, ki s svojo lepoto prešine vsega človeka z vsem njegovim čutenjem, da zavzame tudi misli in poboža še malo pred tem žalostno srce. Kako lepo je, ko človek zagleda široko nasmejan obraz, radosten ob srečanju, poln življenjskega optimizma. Ganljivo je in vodi v jasno smer življenjskega smisla. Nalog, ki si jih človek sam skrbno zastavi, velikokrat ne more izpolniti, vsaj ne v celoti tako, kot si je zamislil. Nikakor pa ne sam. Lažja je pot z drugimi, ki osvetljujejo in utrjujejo to pot. Človek je tolažnik sam sebi tako, da je tolažnik sočloveku. Ob tem utrjuješ svojo lastno misel, utrjuješ in očistiš srce, na novo oblikuješ svoja spoznanja, osvetljuješ in naravnavaš tudi svojo pot, svoje poslanstvo.


30.04.2023

Andrej Šegula: Duhovno poslanstvo

V Cerkvi v Sloveniji je bil po drugem vatikanskem koncilu pravi duhovniški bum. V letih od 1970 do 1975 smo imeli več deset novih maš na leto. Samostani so bili polni mladih. Župnije so bile »pokrite«. Veliko župnikov je imelo kaplane. V svetopisemskem jeziku bi lahko rekli, da je bilo sedem let debelih krav. Danes, nekaj desetletij pozneje, pa je situacija popolnoma drugačna. Duhovniki se staramo, umiramo, vedno manj nas je. Župnije ostajajo prazne. Vizija šepa. Nekateri vidijo reševanje nastale situacije v združevanju župnij in v večjem vključevanju laikov v življenje Cerkve. »Hoditi skupaj« je tudi geslo sinode, ki poteka po vsem svetu. Danes je nedelja Dobrega pastirja. To je nedelja, ko v Cerkvi molimo za nove duhovniške in redovniške poklice. Gledano duhovno, teološko, pomeni postati duhovnik v Cerkvi vstopiti v Kristusovo darovanje samega sebe po zakramentu svetega reda, pomeni vstopiti v to ves in celosten. Prepričan sem, da je tudi danes veliko dobrih duhovnikov, ki živijo svoje poslanstvo, ki izgorevajo za Boga in za bližnjega. Žal pa so tudi takšni, ki mečejo senco nepopolnosti nase in na celotno Cerkev. Papež Benedikt XVI. je zapisal: Tudi v današnjem času, ko Gospodov glas tvega, da bo preplavljen s tolikimi drugimi glasovi, je vsaka cerkvena skupnost poklicana, da spodbuja ter skrbi za poklice v duhovništvo ter posvečeno življenje. Ljudje namreč vedno potrebujejo Boga, tudi v današnjem tehnološkem svetu, zato bo vedno potreba po pastirjih, ki oznanjajo Gospodovo Besedo ter omogočajo srečanje z Njim v zakramentih. Podoba pastirja je bila v zgodovini velikokrat zlorabljena. Poudariti pa je treba, da hoja za dobrim pastirjem ni hoja črede, ki nič ne misli, ki slepo sledi, ampak je poudarek na sledenju posamznikov, ki zaupajo glasu Pastirja, ki ljubi in pozna vsakega, ki mu sledi. V športu je tako, da si na primer nogometaš želi priti v čim boljši klub, kjer je dober trener. In če mu uspe, je pripravljen narediti vse, da bi izpolnil njegova pričakovanja. Tukaj gre samo za človeške ambicije. Koliko bolj bi morala biti ta predanost v odnosu do Dobrega pastirja, ki ni samo človek. Sveti Janez Vianney je zapisal: Duhovnik ni duhovnik zase. Sebi ne daje odveze in sebi ne deli zakramentov. Ni zase, temveč za druge. Mar se ne skriva bližnjica do sreče v tej preprosti drži – biti za druge?


29.04.2023

Edvard Kovač: Pogled iz globine srca

Danes goduje izjemna ženska, ki je sicer živela v 14. stoletju, ki pa se ji je poklonil tudi naš čas, saj jo je papež Pavel VI. razglasil za cerkveno učiteljico in Janez Pavel II. celo za sozavetnico Evrope. To je Katarina, rojena l. 1347 v Sieni. Še kot otrok je imela močna duhovna doživetja in je zaradi tega razumljivo želela že zgodaj oditi v kontemplativni samostan, saj jo je mistično izkustvo spremljalo še naprej. Najbolj prelomno pa je bilo njeno videnje l. 1367, v katerem se je mistično zaročila z ženinom svoje duše, s Kristusom samim. Ta dogodek je bil čudovit navdih za številne renesančne slikarje, ki so tekmovali med seboj, komu bo uspelo narisati Katarinin obraz v lepših odtenkih svetlobe, ki so izražali njeno dekliško srečo. Trubadurski čas takrat še ni bil tako daleč in dekleta so še vedno imela smisel za lepoto duhovne lirične ljubezni, ki se je navdihovala v svetopisemski Visoki pesmi. Zanimivo pa je, da je Katarino Siensko prav ta trenutek najvišje duhovnosti vodil nazaj v konkretno življenje. Začudenje je še toliko večje, ker ni bila samo zelo blizu bolnikom z nevarno kužno boleznijo, ampak je posegla v konkretna družbena in politična dogajanja. Najprej je zaslovela, ker je znala pomiriti spore med svojimi someščani. Njen uspeh ni slonel na sklepanju kompromisov, ampak je svoje sprte sogovornike povabila v poglobljen etični pogled, v katerem so se zasvetile temeljne vrednote poštenja in ljubezni. V luči teh vrednot so razhajanja postala majhna, če že ne smešna. Katarina je pokazala velik pogum, ko se je odpravila v francoski Avignon ter pregovorila papeža Gregorja XI., da se je znova vrnil v Rim. Ampak s tem njenega poslanstva še ni bilo konec. V Rimu je pozneje nastal razkol, ko so papežu Urbanu VI. zaradi njegove osornosti opozicijski kardinali izvolili proti-ppeža Klemena VII. Urban je poklical Katarino v Rim in jo prosil, naj doseže pomiritev. Nemočni papež je potreboval prepričljivost in veliko modrost njenih besed. Njena modrost se kaže tudi v njenih pismih. Ohranilo se jih je 380. Komentatorji pravijo, da so živa in neposredna, zrcalo njenih skrbi, misli in čustev ter polna svežine, ljubezni in očarljivih prispodob. Njeni naslovniki so bile vplivni v družbi, pa tudi globoke duhovne osebnosti in veliko zelo preprostih ljudi. Katarina Sienska je pokazala, da moč krščanstva ni v družbeni strategiji in še manj v politični taktiki, njegova moč je v globokem etičnem korektivu, ki razkriva novo upanje.


28.04.2023

Daniel Brkič: Od kod zlo?

Vprašanje, zakaj zlo, je odrinjena tema, čeprav se skoraj vsak dan pogovarjam z ljudmi, ki so razočarani nad Bogom. Sprašujejo me, kaj počne bradati obrtnik na nebu, da zla ne predela v dobro. Pravijo: »Toliko mi je obljubil, a se ni nič izpolnilo.« Razumem, da nosijo v svojem srcu grenko bolečino in občutek, da jih je Bog izdal, in občutijo strah pred Bogom, teofobijo. Sploh ker odgovorni govorijo o Bogu tako strašno, da se ga bojimo bolj kot hudiča. Pisci Svetega pisma so vedeli, da zlo obstaja, a so se spraševali, od kod prihaja, in so nam brez dlake na jeziku in v obraz povedali resnico. Najprej so predstavili ošabnega človeka, ki venomer hoče biti enak Bogu, in zlo, ki izhaja iz človekovega srca. Kaj pa, če zlo prihaja od Boga, ki je človeka ustvaril? Ali pa od zlodeja, ki ga je pisec predstavil s kačo in jo je uvrstil med živali zato, da ne bi kdo pomislil, da gre za božanstvo; šlo je za brezbožni kanaanski simbol plodnosti, nevaren za Jude. Od kod torej zlo? Ali je zlodej videl v človeku tekmeca in mu zavidal ter ga z ukano zapeljal? Končno, ali ni zlodeja ustvaril prav Gospod Bog? Ne, Stvarnik je ustvaril angela svetlobe, a je tudi on svobodo zlorabil in padel. Zapomnimo si: »Ni svobode za sovražnike svobode« (Saint-Just). Vsi imamo ambicijo, da bi postali potencialni Bog. Prepoved, da niso smeli jesti od drevesa dobrega in hudega (1 Mz 2,17), ni bila dana zato, da bi bili v podrejenem položaju, ampak je bila ljubeče opozorilo, zaščitna meja za pravilno uporabo spoštovanja svobode, da ne bi spoznali zla in morali umreti. Kdor ima Boga, mu ničesar ne primanjkuje, ker Bog edini zadostuje (T. Akvinski), a smo odnos z njim razdrli in smo ob tolikih bogovih ostali brez Boga. Kdor ne moli k Bogu, moli k hudiču (Léon Bloy). Zvesti Bog je nezvestemu človeku v vrtincu zla in greha podal roko v Sinu Jezusu Kristusu, ki je hkrati rešujoči Bog in rešeni človek. S svojim križem je vstopil v trpljenje, ga prevzel in ga odrešil, da bi bilo stvarstvo odrešeno (H. Urs von Balthasar). Netrpečemu Bogu se ni za malo zdelo biti trpeči človek; neumrljivi je hotel biti podvržen zakonu smrti, kajti ljubezni pristaja trpljenje – Caritatis est passio (Origen), saj je ljubezen Božja strast. Kjer koli je križ, tam je središče sveta in Božjega srca. Skozi vidno rano vidimo rano nevidne Božje ljubezni (sv. Bonaventura, 1221–1274).


27.04.2023

Metka Klevišar: Ali je dobro biti borec?

Velikokrat sem iz ust invalidov ali tistih, ki ob njih živijo, slišala približno tak komentar: »Jaz sem borec in se ne dam kar tako. Besede 'ne', 'ne morem' praktično ne poznam.« Res je tudi, da vedno znova občudujem ljudi, kaj vse zmorejo. Pogosto veliko več, kot bi si upali pričakovati. In pogosto tudi veliko več, kot bi si jaz upala pričakovati od sebe. Pa mora človek res na vsak način biti borec? Borec v vseh trenutkih svojega življenja? Prav o tem velikokrat premišljujem. Boj verjetno človeku omogoči, da posrka iz sebe vse razpoložljive moči in jih unovči. V tem smislu je boj nekaj zelo pozitivnega. Lahko pa se boj pokaže tudi drugače. Vprašanje je, kakšne cilje si postaviš. Marsikdo pravi: »Postaviti si moraš malo višje cilje, kot jih zmoreš.« Ampak potem ostajaš vedno nezadovoljen, ker jih nikoli ne uresničiš. Ljudje smo res zelo različni in kar pomaga enemu, ni nujno dobro tudi za drugega. Zato se mi zdi najpomembneje od vsega, da človek ugotovi zase, kaj je njemu najbolj v pomoč. Tega ne boš našel v nobeni knjigi, tega ti ne bo mogel povedati nekdo drug, ampak moraš preprosto v sebi začutiti, katera pot je zate prava. O tem pa moraš razmisliti sam in si za to vzeti čas. Slabo je, če preveč gledaš na druge in jih skušaš posnemati. Slabo je, če hočeš na vsak način biti junak, podoben nekomu, ki ga morda občuduješ. Zase mislim, da nisem kakšna posebno velika borka. Skušam pa živeti čim bolj zavestno to svoje življenje in videti smisel v vsem, tudi v tem, kar me omejuje. To je moja pot in jaz moram živeti tako, kot jaz čutim. Nekdo drug bi na mojem mestu morda ravnal drugače. Tu pravzaprav ne gre za vprašanje, kaj je prav in kaj ne. Prav je oboje. Ob tem se mi zdi, da je ena najpomembnejših stvari, da hodim po tej svoji poti zavestno in da sem na njej zadovoljna.


26.04.2023

Emanuela Žerdin: Samo nasmeh potrebujem

Pri obiskih bolnikov se velikokrat zgodi, da bolj kot nepokretni bolnik na postelji potrebujejo pomoč njegovi domači. Ne telesne nege, ampak preprosto – podporo nekoga, ki bo videl, slišal in razumel njihov položaj in stisko. Ko sem nekega jutra stopila v že dobro znan dom, sem našla gospo, ki svojega otroka neguje že dolgih dvajset let, vso objokano. Le kaj se je zgodilo, sem jo s skrbjo vprašala in prijela za roko. Pa me je le pogledala in rekla: Veste, danes je moj rojstni dan … Tako sem žalostna, ker sem se zjutraj spomnila, kako smo praznovali nekoč, ko je bil mož še živ in najin otrok zdrav … Objela sem objokano gospo, ji voščila vse najboljše in obrisala solze. Nasmehnila se je in mi zaupala: Veste, kako dolgo me že ni nihče objel… Pa saj ne potrebujem veliko, včasih samo nasmeh, da bi lahko zjutraj vstala in spet normalno delala … Šele ko sem odhajala iz skrbno urejene hiše, obdane s cvetočimi gredicami majhnega vrta, mi je postalo jasno, kaj mi je gospa povedala … Kako malo potrebuje za nov dan, za nov pogum! Samo nasmeh … da bo lahko spet šla, kot že dvajset let, negovat svojega bolnega otroka, od katerega ne bo nikoli slišala besedice hvala. Še bolj mi je ostal v srcu stavek: Oh, kako dolgo me že nihče ni objel … Moderni ljudje so se oddaljili drug od drugega. Pogovarjamo se po telefonu, sporočila si pišemo po njem in si pošiljamo poljubčke, lepe spominske slike si delimo na njih … In smo vse bolj lačni nežnih dotikov, ko se roke, ki je omahnila, dotakne in jo stisne roka drugega človeka; ko si pogledamo iz oči v oči in si s pogledom povemo vse skrivnosti srca; ko si pademo v objem in se stisnemo k srcu drugega človeka ter se počutimo tako dobro in srečno, kot se ne bomo ob telefonu nikoli … Mi ljudje smo duhovna in telesna bitja, naša duša in naše srce sta vidna; drugi nas spoznava prav ob pomoči našega telesa, naših gibov in neme govorice, ki pove več kot tisoč besed. En nasmeh živo je še zmeraj vreden več kot deset tisoč všečkov po telefonu.


25.04.2023

Polonca Zupančič: Peterson o pristnem poslušanju

Kanadski psiholog Jordan Peterson je avtor knjige 12 pravil za življenje: protistrup za kaos. V njej se na poljuden način dotakne temeljnega vprašanja, kako dobro živeti. Navaja tudi dvanajst pravil, ki naj bi nam na praktičen način pomagale na poti k iskanju smisla, pristnejšim medosebnim odnosom in boljšemu življenju na splošno. Deveto poglavje tako namenja komunikaciji, na kateri temeljijo dobri medosebni odnosi. Kakšna je uspešna komunikacija? Kako vzpostaviti globoke vezi? Kako pristopiti k človeku, še posebno če se ta znajde v težavah in o tem govori? Najprej se moramo naučiti prisluhniti, pravi Peterson, pogovarjati se namreč pomeni predvsem to, da smo pozorni na sogovornika, da ga poslušamo; tudi govorimo – a predvsem poslušamo. Pogovor tudi ni dajanje nasvetov, nadaljuje avtor. Nasvet je »tisto, kar dobimo, ko si oseba, s katero se pogovarjamo o nečem groznem in težavnem, želi, da bi preprosto utihnili in šli stran«. Sogovorec v tem primeru ne posluša, pač pa samo dokazuje svojo večvrednost, na hitro odpravlja problem in igra vsevednega junaka. Toda v pogovoru si vendarle najprej želimo biti slišani in razumljeni, radi bi izrazili svoje občutke, misli, želje, šele nato bomo morda zaprosili tudi za nasvet. »Neverjetno je, kaj vse ti ljudje povedo, če le poslušaš,« pravi Peterson, »včasih ti bodo celo povedali, kaj je narobe z njimi. Drugič ti bodo povedali celo, kako nameravajo to popraviti. Morda ti bo to nekoč pomagalo pri reševanju tvojega lastnega problema.« Pristen, intimen pogovor je torej najprej in predvsem poslušanje. Toda zakaj ne znamo poslušati? Kako to, da začnemo tako hitro dajati nasvete, ki jih naš sogovornik po vsej verjetnosti že čisto dobro pozna? Tehten odgovor na to je dal Carl Rogers, psihoterapevt iz 19. stoletja: »Večina izmed nas ne zmore poslušati,« je zapisal, »počutimo se dolžne, da vrednotimo, ker je poslušanje prenevarno. Toda prva zahteva je prav po pogumu, tega pa nimamo vedno.« Zakaj pogum, se morda sprašujemo. »Zato, ker nas lahko pogovor spremeni,« odgovarja Peterson. Sogovornik nam namreč odkriva plati življenja, ki jih morda še ne poznamo, kaže nam svoj pravi obraz, razkriva čustva, se odpravlja z nami na skupno odkrivanje sveta. Če poslušamo pozorno in brez predsodkov, nam bodo ljudje povedali marsikaj, in to brez laži in prikrivanja. Z nami bodo delili »najčudovitejša, najbolj nenavadna in zanimiva doživetja. Le redki pogovori bodo zares dolgočasni. (In to je tudi način, kako preveriti, ali zares poslušamo – če je pogovor dolgočasen, verjetno nismo zares pri stvari.)« Zato nas Peterson poziva, naj se držimo devetega pravila za dobro življenje: »Domnevaj, da oseba, ki jo poslušaš, morda ve nekaj, česar ti ne.«


24.04.2023

Robert Friškovec: Nepoznani diamanti

Deček se je pod žgočim soncem s svojim očetom spuščal s hriba. Zagledala sta moža, ki se je vzpenjal proti njima, ves prepoten, s težkim nahrbtnikom na rami, ki ga je pritiskal ob tla. Ko je moški prispel do njiju, ga je deček vprašal, kaj nosi v nahrbtniku in zakaj se tako muči, ko se vzpenja v hrib. Moški je dečku odgovoril, da se je njegova peč pokvarila in da se je moral spustiti v dolino, da bi zbral dovolj kamnov, da si bo zgradil novo peč. »Zakaj ne poiščete še več kamnov,« je vprašal deček, »in si zgradite še večjo peč, ki vas bo grela in v kateri boste pekli hrano? V dolini je še polno kamnov.« »Oh, ti mali deček,« mu je odvrnil mož, »ne veš še, kaj pomeni delati, ne veš kako težko je tovoriti.« Moški položi roko na dečkovo ramo in reče: »Ko boš tako velik kot jaz, boš zadovoljen tudi z majhno pečjo.« Tako so se razšli in nadaljevali vsak svojo pot. Ko sta se deček in njegov oče spuščala naprej v dolino, se jima je nasproti približal drug moški. Bil je enake velikosti kot prejšnji, nosil je enako velik nahrbtnik, vendar ta moški se ni zdel ves obtežen, tako kot prejšnji. »Kaj nosite v nahrbtniku?« je zanimalo dečka. »So notri kamni? Si boste zgradili majhno peč?« »Oh, ne,« se je široko nasmejal moški, »ne bom gradil nobene peči. Veš, v dolini sem delal na polju, ko sem naletel na zaklad. Diamanti, rubini in biseri! Imam dve hčeri, ki se bosta poročili. Odprl bom trgovino, prenehal bom prodajati od vrat do vrat, zgradil si bom novo hišo ...« »Zakaj pa ne poiščete še več diamantov« ga je prekinil deček, »gotovo jih je še kaj v dolini?« »Fant moj,« je dejal moški, »verjemi, vso dolino sem preiskal. Ne verjamem, da je doli še kakšen diamant.« In spet so se razšli, deček in oče sta nadaljevala svojo pot s hriba. Čez čas se je oče obrnil k dečku in rekel: »Vidiš, ko nosiš diamante, niso nikoli pretežki. Tudi prvi moški je imel lahko v nahrbtniku diamante, ampak jih ni prepoznal.« Vsak dan ima svojo težo. Vsak dan prenašamo takšne ali drugačne nahrbtnike s seboj. Kdaj niti ne vemo, kaj prenašamo s seboj, morda nas daje naveličanost in nas breme vleče k tlom. Morda je kdaj dobro dvakrat pogledati in prepoznati tisto vrednost, ki nam lahko olajša korak naprej. Poglejmo danes dvakrat ali trikrat, če je potrebno, morda se le kaj zalesketa.


23.04.2023

Andraž Arko: Ki utopi vse skrbi

V spoprijemanju z bolečino in trpljenjem po navadi nismo najbolj uspešni. Pred trpljenjem najraje zbežimo. Nenazadnje kot družba izrivamo bolečino, trpljenje in umiranje. Če že, se to dogaja nekje stran – v Ukrajini, na drugem koncu Slovenije, v nekem oddaljenem domu za ostarele, mi pa to spremljamo le z oddaljenostjo prek zaslonov. Po drugi strani pa imamo nekako zapisano v nacionalnem značaju, kako se na nefunkcionalen način spoprijeti z bolečino in trpljenjem. Verjetno to najbolj poosebljajo verzi o sladkem vinu v prvi kitici Prešernove Zdravljice: »… ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi!« Ko torej boli, ko imam probleme, ko me je doletelo trpljenje, je najboljša metoda Prešernova metoda: utopiti skrbi, bolečino, stisko, trpljenje. Ne nujno z alkoholom, lahko s čimer koli, kar bo delovalo kot anestetik za bolečino. Saj nam v telesnem smislu to dobro služi: če me boli glava, vzamem protibolečinsko tableto in je mir. Analogno uporabljamo to metodo tudi, ko gre za težja, boleča čustva, ki jih nismo pripravljeni rešiti, zato uporabljamo razna protibolečinska sredstva: hrano, alkohol, mamila, pornografijo, seks in vse drugo, kar utopi vse skrbi. Toda s tovrstnimi anestetiki samo omamljamo bolečino, definitivno pa je ne rešimo. Božja pedagogika gre v nasprotni smeri. Ne stran od bolečine, ampak k spoprijemanju z njo. V tako težkem položaju sta se namreč znašla dva učenca, ki sta sprva z navdušenjem sledila Jezusu. Ko pa so ga križali, so se jima življenjski upi sesuli v prah. Zato sta skušala otresti ta prah z nog in karseda hitro zapustila Jeruzalem, kraj Jezusovega katastrofalnega konca. Ostali so jima razočaranje, pobitost in žalost, lahko bi morda rekli celo depresija. Toda od mrtvih vstali Jezus se jima pridruži na tej poti in ju vpraša, kaj je razlog njune pobitosti. Nista ga spoznala, a sta čutila, da mu lahko izlijeta vso svojo bolečino in žalost. Šele potem, ko sta vse izrekla in se potožila, sta bila sposobna slišati besede tolažbe in upanja. Dejstvo je, da predlagana metoda, ki utopi vse skrbi, ne vodi v zdravo rešitev. Jezusov način, ko prisluhne depresivnima učencema, pa vodi k resničnemu stiku s seboj, k spoprijemanju s svojo lastno bolečo realnostjo, predvsem pa, da za to bolečino skušam najti prave besede in jo prav na ta način izraziti v odnosu. Izraziti v odnosu, v katerem sem sprejet, v katerem se počutim varen. Izraziti možu ali ženi, bratu ali sestri, očetu ali mami, dobremu prijatelju, spovedniku ali terapevtu. Predvsem pa je dobro, če zmorem to izreči in izliti Bogu v iskreni in odprti molitvi – včasih najbolje kar s svojimi besedami. Nekako tako, kot sta svojo bolečino Jezusu izpovedala učenca na poti v Emavs.


22.04.2023

Daniel Brkič: Zmerjanje Boga, je iskanje Boga

Svet je umetnina, toda kdo in kakšen je njen umetnik, Bog? Kdo je Bog v svetu moderne znanosti in moralnega relativizma, ko človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo? Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju umrla vera v Boga; kar je filozof Nietzsche označil kot smrt Boga, v 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar so označili Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Kako to, da Bog dovoli, da prevratniki in sprevrženi zmikavti na njegov prestol ustoličujejo bogove nacije, rase, revolucije, tržišča, profita, kultov in grotesknih duhovnih alternativ? Kateremu sodobnemu Herkulu bo uspelo izkopati truplo rajnega Boga? Doklej bo hripav človeški zbor pel elegijo o Bogu? Kako to, da si upajo le redki posamezniki zapustiti norčavo kletko cerkvenih vragolij dvolične demagogije? Zakaj kristjani prednjačimo s hvaljenjem ljubezni, hkrati pa človeku oznanjamo: »Ljubim te, ampak šel boš v pekel!« Čigava komercialna veroizpoved naj obvelja znotraj različnih ideologij, upoštevaje, da je bilo nekoč odločilno, da je bil v javnem prostoru križ, danes pa mora biti v njem izjemno hiter internet. Zakaj je postal Bog, ki smo ga dali na žerjavico, prezrt, zaničevan, priskuten in odvraten, cerkve pa grobnice Boga? Ne velja več, da naivno ljubimo vse, kar nam daje Bog, vključujoč tudi trpljenje. Čedalje manj je predanih vernikov, ki bi molili: »Gospod, če si ti z nami v trpljenju, potem nam daj, da vedno trpimo, da boš vedno z nami.« Malokdo krepostno vztraja v trpljenju tudi takrat, ko namesto nežne in ljubeče Božje Očetove roke čuti samo trd in grčast les križa. Ali je res, da je Bog filozofska črna luknja, točka, na kateri razum odpove, kot je zapisal Kedar Joshi (r. 1979), indijski filozof. Ali pa velja, da je dokončna filozofija prav ontologija o Bogu. Avstrijski filozof in logik Ludwig Wittgenstein (1889–1951) je pravilno trdil, da se rešitev zagonetk življenja v prostoru in času nahaja zunaj prostora in časa. To velja tudi za najtežja vprašanja glede obstoja zla, pri čemer človek s kljubovanjem, bodisi z zanikovanjem ali preklinjanjem Boga, priznava Božjo transcendenco in svoje vrojeno verovanje.


21.04.2023

Zmago Godina: Govorice

Kot otroci smo se večkrat igrali “gluhi telefon”. Sedeli smo v krogu in v uho svojega soseda šepetaje ponovili stavek, ki ga je nekdo povedal prvi. Že po dveh ali treh postajah je bilo to sporočilo močno spremenjeno, na cilj pa je skoraj vedno prispelo popolnoma drugačno in nesmiselno. Podobno se dogaja tudi z govoricami. Nekemu zakonskemu paru se je rodil prvi otrok, leto za tem drugi in leto pozneje še tretji. Naslednje leto se je naenkrat slišalo, da bodo dobili še četrtega otroka. Čeprav sta zakonca to zanikala, jima nihče ni verjel. Zaskrbljen starejši par jima je prinesel letak, na katerem je obširno pisalo o kontracepciji. Nekaj mesecev pozneje so celo klicali iz moževe službe in ga pozvali, naj prinese dokumente o rojstvu četrtega otroka. In ko so se naslednje poletje preselili v drug kraj, so tamkajšnje cerkvene skupnosti pričakovale pastorja s tremi otroki in visoko nosečo ženo. Govoric očitno ni mogoče spraviti s sveta. Zato je toliko pomembneje, da smo zelo kritični do takih zgodb, tudi ali predvsem takrat, ko imajo nekatere zelo pobožen prizvok. Vsem govoricam se ne moremo smejati. Marsikatere namreč povzročijo bolečine, nekatere pa so celo take, da lahko za vedno uničijo človekov sloves. Kaj lahko naredimo, da se polresnice ali neresnice ne bodo tako zlahka širile? Eden izmed svetopisemskih nasvetov se glasi: “Vse preizkušajte.” (1 Tes 5,21) Govorica je nekaj, kar širimo naprej, ne da bi vedeli, ali je resnično. Kolikokrat smo se že zalotili, da govorimo drugim to, kar smo slišali, ne da bi se prepričali, ali res drži! Skušnjava, da bi slišano povedali naprej, je velika. Kdor razglaša novice, tega vsi pozorno poslušajo. V dobi, ko lahko vsakdo na svetovnem spletu objavi, kar želi, je to še posebno privlačno. In le če sami postanemo žrtev govoric, čutimo, kako lahko to boli. V Jakobovem pismu 3,5 je napisano: “Tako je tudi z jezikom: čeprav je majhen, se šopiri z velikimi dosežki. Poglejte, kako velik požar lahko nastane iz čisto majhnega jezička plamena.” (ŽJ) Zato ravnajmo s svojim jezikom – tem malim ognjem – kar se da previdno. Tudi če je kakšna pikantna zgodba resnična, nas to ne obvezuje, da jo povemo naprej. Sploh ne!


20.04.2023

Ignacija Fridl Jarc: O sodobnem umivanju rok

Danes bomo govorili »o umivanju rok«. In najbrž bo ob tem vaša prva asociacija vprašanje, kakšno zvezo naj bi fizična higiena imela z duhovnostjo radijske rubrike. V tako sklepanje smo zavedeni, ker besede vedno najprej razumemo dobesedno, prav moč našega duha pa je v tem, da lahko besedne zveze in izraze presojamo predvsem na podlagi tega, kaj nam sporočajo in kakšne dodatne pomene imajo. Stari Grki so imeli ta občutek že močno razvit. Tako komediograf Epiharm že rabi izraz o umivanju rok v pomenu: »Roka roko umiva, nekaj daj in utegneš kaj dobiti.« S to sintagmo je torej mislil na družbene deviacije, kot so podkupovanje, pokvarjenost in materialno okoriščanje. Roke si torej najprej umažemo, potem pa očistimo tako, da oba, ki sta vpletena v umazani posel, drug drugega javno zaščitita in prikažeta za nedolžna in čista. Ta prispodoba je postala pozneje v antiki zelo priljubljena, saj jo navaja rimski filozof Seneka, najdemo pa jo tudi v najznamenitejšem romanu antične latinske književnosti, v Petronijevem Satirikonu. Tam je zapisano: »Ena roka umije drugo. Korist za korist.« Veliko stoletij pozneje je nemški pesnik Goethe v eni od svojih pesmi zapisal: »Kakor ti meni, tako jaz tebi.« Goethejeva misel že prinaša bolj izrazite etične pomene, saj govori o tem, da kolikor dobrote boš delil drugim, toliko je boš prejel tudi sam. Toda kljub tisočletnemu sporočilu o človeški pokvarjenosti je razlika med antiko in našim časom morda le v tem, da je po zavrženju krščanskih vrednot v sodobni družbi in diktaturi neizprosnega kapitalističnega pehanja za materialnimi dobrinami še več takih, ki drug drugemu umivajo roke. V času vedno bolj izpopolnjene zdravstvene in fizične higiene smo, žal, duhovno vedno bolj umazani.


19.04.2023

Stanislav Kerin: Ostati miren v nemirnih časih

Zgodovina človeštva je prepletena z lepimi pa tudi težkimi dogodki. Vedno se je tako dogajalo. Ob vsem, kar se zgodi, se človek lahko uči. Včasih morda malo pozabimo na to. In v najtežjih trenutkih življenja se pokaže, kakšni smo v resnici ljudje. Včasih imamo občutek, da se je obrnilo proti nam. Vse vidimo temno, nikjer ne vidimo izhoda. Veličina človeka pa se pokaže ravno v takih temnih, težkih trenutkih. Tako kot s menjavata dan in noč, tako je tudi v našem življenju. Ko je tema, ohranjamo v sebi upanje, da bo spet luč, da bo spet svetlo. Ni enostavno ohranjati to upanje. Jasen nam mora biti cilj, h kateremu gremo. Če je cilj moja sreča, potem se vrtim sam okoli sebe in ne vidim nobenega izhoda. Vse se nam zdi temno, ker nisem nikoli zadovoljen. Viktor Frankl, ki je preživel nacistično taborišče smrti Auschwitz, je zapisal, da se VRATA SREČE ODPIRAJO NAVZVEN. Iz vrtinca osamljenosti je edina pot rešitve pot k drugemu človeku. Nevarno je razmišljanje, da je v današnjih družbah in državah poskrbljeno za solidarnost. Če smo iskreni, moramo priznati, da se danes veliko govori o solidarnosti, število revežev, osamljenih, odrinjenih po svetu pa se povečuje. Zgodi se tudi, da si posamezna skupina prilasti solidarnost. Nekateri bi si celo želeli, da se solidarnost zapiše v zakon. To je najlažje storiti. Težja pot je spodbujati ne samo k solidarnosti, ampak poglabljati v vsakem človeku čut za drugega človeka. Ko v sebi začutimo željo, da bi moral nekaj narediti za drugega, nas to ne pusti pri miru. V nas je nemir, nemir, ki gradi drugačno družbo. Ta nemir pa nas vseeno pomirja. Vemo, da lahko nekaj naredimo. Ne čakamo na druge, ne čakamo na državo ali razne organizacije. V sebi imamo cilj. In če je cilj jasen, bomo vse svoje življenje usmerjali k temu. V zgodovini človeštva se je pokazalo, da so dobrota, čut za drugega človeka, razumnost, pravičnost, srčnost in zmernost nekaj, kar ohranja ta naš svet pri življenju. Potrebni sta vztrajnost in zvestoba. V vsakdanjem življenju je treba vztrajati v prizadevanju za pravico in dostojanstvo na tisoče družin. Kot pravi Peter Opeka, treba je vztrajati, čeprav še ne vidimo svetlobe na koncu predora. Vemo, da je to prava pot, čeprav včasih težka, naporna, morda celo čudna v očeh nekaterih ljudi. Dandanes se zdi, da je vse brezizhodno v Evropi, pa tudi na Madagaskarju, zaradi bolezni, ki razsaja vsepovsod. In v takih trenutkih je še posebno treba ohranjati človečnost, dobroto. Tudi v današnji dan, v današnji čas, ki se nam zdi temen, lahko prinašamo luč upanja. Imam v sebi pogum prinašati mir v nemirni čas?


18.04.2023

Metka Klevišar: sprejmi vsako povabilo

Gospa, ki se približuje osemdesetim letom, se je v zadnjih letih v marsičem spremenila. Tako pravi njena hčerka, ki je tega zelo vesela. Včasih se je čisto drugače odzivala na različna povabila. Bila je veliko bolj odklonilna. Nikoli povabila ni takoj sprejela, ampak je vedno pustila čakati tiste, ki so jo povabili. Potem je vse natančno premislila. Ali so bili vedno dovolj prijazni do nje, ali so jo kdaj užalili, ali so oni delali prve korake ali so čakali nanjo, da bo ona vzpostavila prvi stik, in še in še. Vsako stvar je tako natančno analizirala, prerešetala vsako malenkost, da je bila sad tega skoraj vedno odločitev: ne. In tako ni hodila skoraj nikamor. Postajala je vedno starejša in tudi ljudje so jo počasi nehali vabiti, da bi prišla k njim. Hčerka je to opazovala in ji je bilo za mamo žal. Tako lepo bi lahko živela, pa si je sama oteževala življenje. Potem se je z mamo zelo odkrito pogovorila. Njeno glavno naročilo je bilo: »Mama, sprejmi vsako povabilo!« In glej, zgodil se je pravi čudež. Besede niso bile zaman, padle so na plodna tla in obrodile sadove. Mama je vse to premislila, potem pa začela delati korake. Začela se je drugače odzivati na povabila. Ni več premišljevala, ali so bili nekoč dovolj prijazni do nje in podobne stvari. Povabilo je sprejela in šla k ljudem. Naenkrat je videla, kako prijazni so ljudje. Postala je navdušena in tudi ona je postajala vsak dan prijaznejša. To se je začelo kazati tudi na potezah njenega obraza, ki so postajale vedno milejše. Lepa se mi zdi zgodba te stare gospe. Zna se učiti celo življenje, zna se spreminjati kljub starosti, zna se vedno bolj veseliti življenja. Postaja vedno bolj modra. Ob tem mislim na toliko starih in še ne tako starih ljudi, ki celo življenje, in z leti vedno bolj, vztrajajo v drži, kakršno je imela ta gospa v začetku. Vedno bolj so sami, vedno bolj nesrečni, nesrečne pa delajo tudi ljudi, ki prihajajo v stik z njimi. In vendar jim nihče ni kriv te nesreče, sami morajo delati korake.


17.04.2023

Berta Golob: Zastonj in zaman

Večkrat mi je že kdo potožil, češ: zastonj sem se trudil. Vprašala sem, kakšno plačilo je pričakoval. Nobenega, se razume. Torej se ni trudil zastonj, ampak zaman. Nekdaj se je reklo: delati za božji lon, to je pomenilo zastonj, brez plačila. Recimo, da pa ni bilo zaman; delo je bilo namreč opravljeno in je nekomu prineslo zadovoljstvo. Tudi to je neke vrste plačilo. Nima pa nominalne vrednosti. Kljub temu rečemo, da je kako dejanje vredno več kot milijon. Mati Terezija je dejala, da gnilih ljudi, umirajočih na cesti, ne bi pobirala za noben denar; to da dela iz ljubezni do svojega Boga. Z Bogom ne šarimo več prav radi. Pripraven postaja zgolj kot frazem. Hvalabogu, pravi celo kak razvpit ateist. In: potem pa bogpomagaj! Če je vzgojen oziroma kulturen, ne m. Tereziji ne komur koli ne oporeka zaradi njune vernosti. Ta je tako rekoč zastonj. Pri nas ni v veljavi kak cerkveni davek. Kar od institucije dobimo, ni povezano z nujnim denarjem. Zakramenti so zastonj; če želimo kaj »poplačati«, velja kot dar. Saj je že kar smešno: duhovnik ne dobiva državne plače, plačati mora pa vse položnice, ki prispejo od državnih ustanov na njegov naslov. Vernikom gre iz njihovega žepa neprimerljivo manj zanj kot za to, kar plačujemo državljani za zgrešene investicije in podobne mahinacije, razvpite v medijih ali pa povsem zamolčane. Zaman. Vso noč smo se trudili, pa nismo nič ujeli, so svojemu Učeniku potožili apostoli. Simbolično smo v njihovem čolnu tudi sami. Če bi si pisali seznam vseh zamanskih namer in dejanj, bi utegnil biti kar dolg. Ta »zaman« še najbolj diši po neuspehu. Ob njem se pogosto razblinjajo naše sanje, a je dosti huje, če nam neuspeh – ta kruti zaman – uniči upanje in polet. Odkar velja uspeh kot nepogrešljiv edini cilj in prestiž in življenjski vzgon, nas izgubljena bitka zmore tudi ugonobiti. Žal smo izgubili veliko odpornosti in trdoživosti, tako zelo značilni za naše prednike. Nam je na voljo veliko terapevtov pa še kemičnih učinkovin vse do antidepresivov in antipsihotikov. To ne more biti zastonj. Žal je večkrat zaman. Njim je pa olajšanje prinesel preprost zdihljaj: ah, bogpomagaj!


16.04.2023

Andrej Šegula:"Blagor tistim, ki niso videli in so verovali"

V življenju so stvari, ki so nam takoj jasne. Jasne, ker smo jih sami doživeli, ker smo bili priče, ker drugače ne more biti. Od naravnih pojavov do matematike, fizike in drugih znanosti, ki nas tako ali drugače prepričujejo o svojem prav. So pa kakšni pojavi, dogodki, ko se nam pamet preprosto »ustavi«. Naš inteligenčni kvocient je preprosto premajhen, da bi dojeli kakšne stvari. Ob tem bi lahko razdelili ljudi na tiste, ki sprejemajo, kar je logično, kar gre v njihov »znanstveni« sistem, in na tiste, ki sprejemajo stvari, ki niso čisto logične, pa jih sprejmejo kot preprosto dejstvo. V današnjem evangeliju piše: »Blagor tistim, ki niso videli in so verovali!« (Jn 20,29). Verjetno ni treba posebej razlagati, da govorimo o sv. Tomažu, ki ga ni bilo med apostoli, ko se jim je Jezus prikazal osem dni po vstajenju. Gre za zelo znan in skoraj pregovoren prizor nevernega Tomaža, ki ob tem pravi: »Če ne vidim na njegovih rokah sledov žebljev in ne vtaknem prsta v sledove žebljev in ne položim roke v njegovo stran, nikakor ne bom veroval« (Jn 20,25). Tomaž je tako blizu čutenju mnogih danes. Mnogi pravijo, da čutijo, da je nekaj nad nami, ampak ... Potrebovali bi točno to: zagotovilo, da ... Ampak vsi nismo Tomaž. Vsem se Jezus ne bo prikazal. Zato nam je njegovo pričevanje toliko bolj dragoceno. Ko se jim je Jezus naslednjič prikazal, je bil Tomaž z njimi. In Jezus mu je dejal: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren« (Jn 20,27). Tomažev odgovor velja za najlepšo veroizpoved Nove zaveze: »Moj Gospod in moj Bog« (Jn 20,28). Zadnje Jezusove besede Tomažu so: »Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, pa so verovali!« Ta stavek lahko prevedemo v sedanjik: »Blagor tistim, ki ne vidijo in vendar verujejo« (Jn 20,29). Jezus izreka temeljno načelo za kristjane, ki bodo prišli za Tomažem, torej za vse nas. Sveti Gregor pravi, da je Tomaževa nevera naši veri več koristila kakor vera drugih apostolov, zakaj ko je on po dotiku postal veren, je nam odvzel vsak dvom in utrdil našo vero. Modri Albert Einstein je zapisal: »Znanost brez vere je hroma, vera brez znanosti pa slepa.« Gre za prepletanje, ki nam lahko odpre oči tudi za stvari, ki se na prvi pogled ne vidijo.


15.04.2023

Raid Al Daghistani: Eksistenca in kontemplacija

Muslimanski vernice in verniki se zdaj postijo v mesecu ramadanu. V postu so pomembni tudi kontemplacija in eksistenčna vprašanja, zato v Današnji Duhovni misli ponavljamo razmišljanja arabista dr. Raida Al Daghistanija.


Stran 21 od 178
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov