Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1055 epizod
1055 epizod
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V oddaji Glasovi svetov tokrat o izjemnih ozdravitvah, ki pričajo o veliki moči sodobne medicine in vlivajo upanje celotnemu človeštvu. V strokovni javnosti in medijih so jih poimenovali »londonski, berlinski in düsseldorfski pacient«. To so prvi trije znani primeri bolnikov, ki so premagali okužbo z virusom HIV in ozdraveli. Ko so zboleli za rakom, so jih zdravili s presaditvijo kostnega mozga darovalcev z redko gensko mutacijo, ki preprečuje okužbo celic s HIV-om. S tem zahtevnim posegom zdravniki niso ustavili le raka, ampak tudi virus HIV. Zakaj je to pomemben preboj v boju proti aidsu in mejnik v medicini, v oddaji Glasovi svetov pojasnjujeta prof. dr. Janez Tomažič, ki je vodilni slovenski strokovnjak za zdravljenje okužbe z virusom HIV s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, ter aktivist in sociolog mag. Miran Šolinc iz nevladne organizacije Društvo ŠKUC. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: mohamed_hassan/ Pixabay
Življenje v sodobnih družbah ni preprosto. Nabor znanj in spretnosti, ki ga zahteva kompetentno udejstvovanje na najrazličnejših področjih, od poklicnega življenja do prostočasnih dejavnosti, se zdi brez kraja. Tudi digitalizacija in spletne platforme močno spreminjajo tako samo komuniciranje kot tudi odnose med ljudmi. Po drugi strani so priložnosti za zaposlitev, ki bi ponudila ekonomske temelje samostojnemu življenju, skrajno negotove. Nič presenetljivo tako ni, da poteka osamosvajanje mladih danes mnogo počasneje kot nekoč in da te spremembe – vsaj v določeni meri – vplivajo tudi na psihološko oblikovanje mladih v postmodernih družbah. Kakšne so te spremembe, raziskuje monografija Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave, o kateri smo se v tokratnih Glasovi svetov pogovarjali s psihologinjama prof. dr. Melito Puklek Levpušček in dr. Mojco Poredoš. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Sredi marca se v Ljubljani začenja 21. Dokufilmfest. Poleg še čisto svežih dokumentarnih filmov z vseh koncev sveta si ljubiteljice in ljubitelji sedme umetnosti v kontekstu letošnjega festivala lahko ogledajo tudi obsežno retrospektivo dokumentarcev legendarnega nemškega režiserja Wernerja Herzoga. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov tudi mi spraševali, kdo pravzaprav je Werner Herzog in kako nas nagovarjajo njegova dela. Odgovore nam je pomagal iskati filmski kritik, selektor letošnjega Dokufilmfesta in vodja filmskega programa ljubljanskega Cankarjevega doma, Simon Popek. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: naslovnica knjige intervjujev z Wernerjem Herzogom, ki jo je pripravil Paul Cronin (Goran Dekleva)
Indijska konoplja oziroma pripravki iz nje se v medicini vse bolj uveljavljajo, toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija za bolnike vse prej kot idealna. Pa bi lahko, če bi to želeli, zanje mnogo ustrezneje poskrbeli. Raziskave, ki v zadnjih letih vse intenzivneje potekajo po vsem svetu, odkrivajo številne koristne in blagodejne lastnosti kanabinoidov, poglablja pa se tudi razumevanje mehanizmov, ki se skrivajo za njihovo učinkovitostjo. Kanabinoidi se danes uporabljajo za blaženje simptomov bolezni, kot sta epilepsija in multipla skleroza, pomagajo lahko bolnikom z avtizmom, vse bolj pa se kaže tudi, da so lahko zelo koristni tudi pri boju z rakom. O najnovejših spoznanjih na področju raziskav kanabinoidov in zdravljenja raka, smo se v Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Tamaro Lah Turnšek in doc. dr. Tanjo Bagar. Foto: Pixabay/7thDwarf
Ko je govora o umetnosti, ko je treba misliti, analizirati in interpretirati umetniško ustvarjanje in umetniška dela, ne Marx ne klasični marksizem nista na najboljšem glasu. Kolikor namreč velja, da so velikega teoretika historičnega materializma zaposlovala predvsem vprašanja proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, kolikor torej velja, da je celoto človeške eksistence mislil malodane izključno skozi prizmo materialnih pogojev naših življenj, toliko naj bi bila vprašanja umetnosti nekako sekundarna, manj pomembna, zlahka razložljiva že na podlagi širše socioekonomske razčlembe družbe, v kateri nastajajo. Toda tako branje Marxa je slej ko prej prekratko. Marksistične misli o umetnosti ni mogoče kratko malo reducirati na klišejske predstave o statičnem odnosu med bazo in nadstavbo, po katerem naj bi družbeno-ekonomski odnosi enosmerno določali produkte duha, ki naj bi potemtakem realnost, sredi katere nastajajo, le bolj ali manj posrečeno zrcalili oziroma reproducirali. Danes se pač jasneje zavedamo, da je to razmerje bolj dinamično, posebej umetnost pa more dominantne družbene in ekonomske odnose tudi spodkopavati. Poleg tega pa so nekatere Marxove misli o umetnosti v luči globalizacijskih procesov, ki jih leta 2019 lahko spremljamo povsod okrog sebe, videti naravnost preroške. Tako je, na primer, že v Komunističnem manifestu pred dobrim poldrugim stoletjem skupaj s Friedrichom Engelsom zapisal tele stavke: »Buržoazija je s svojo eksploatacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolitično. V veliko žalost reakcionarjev je industriji izpodmaknila nacionalna tla. […] In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje! Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata vedno bolj nemogoči, in iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost.« Očitno je torej, da nam Marx in marksizem le lahko ponudita plodne iztočnice za analizo umetnostnih praks in del – od vprašanja umetnosti kot avtonomne družbene prakse, prek vprašanja, kako globalni oder, na katerem stoji umetnost danes, vpliva na njene oblike in sporočilne poudarke, do vprašanja, zakaj umetniška dela niso nikoli samo papagajski izraz vladajoče ideologije. In prav teh in drugih sorodnih vprašanj smo se lotili v tokratnih Glasovih. Pri tem nam je pomagal sociolog in marksist dr. Marko Kržan. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mozaik Aleksandra Dejneka na postaji Majakovskega na moskovskem metroju, 1938 (Goran Dekleva)
Ob koncu 16. stoletja je bila dežela vzhajajočega sonca globoko v krizi. Centralna oblast, ki sta jo poosebljala cesar in šogun, nekakšen japonski vojaški diktator, že dolgo ni imela omembe vredne moči, frakcijski spopadi med različnimi močnimi fevdalnimi gospodi, ki so hitro sklepali in še hitreje prelamljali taktična zavezništva, pa so v stoletju in pol nenehnega bojevanja Japonsko spravili na rob ekonomskega, vojaškega in političnega kolapsa. A potem se je nenadoma vse obrnilo. Trije nadvse nadarjeni voditelji – Oda Nobunaga, Toyotomi Hideyoshi ter Tokugawa Ieyasu – so uspeli v teku treh, štirih kratkih desetletij Japonsko vojaško in politično unificirati, no, Tokugawa Ieyasu pa je navsezadnje položil temelje novemu, nadvse učinkovitemu političnemu, družbenemu in gospodarskemu režimu, ki je deželo vzhajajočega sonca nato uspešno obvladoval nadaljnjega četrt tisočletja. Po letu 1600 je Japonska tako – proti vsem pričakovanjem – stopila v novo obdobje svoje zgodovine, v obdobje Edo, in uživala dobrih 250 let miru, stabilnosti in blaginje, ki po sodbi današnjih zgodovinarjev predstavlja vrhunec japonske klasične civilizacije, nekakšen zlati vek, ki je v zakladnico človeške civilizacije med drugim prispeval Bashove haikuje in Hokusajeve lesoreze, gledališče kabuki in čajno ceremonijo. Toda: kaj natanko je treba storiti, da se iz kaosa vojne rodi mir? Kaj je treba storiti, da tak mir nato traja in traja? In ne nazadnje: zakaj se je to, v marsičem srečno obdobje japonske zgodovine navsezadnje moralo končati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore nam je pomagal poiskati sociolog in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luka Culiberg. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tokugawa Ieyasu, voditelj, ki je Japonsko popeljal v obdobje Edo (portret je v 17. stol. naslikal Kano Tan’yu) ; Wikipedia - javna last
Ob 75-letnici tragičnega dogodka, ko je 29. januarja 1944 na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo nemško poštno letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov 'ponos Ljubljane', z razstavo Plečnikov NUK, avtor Žiga Cerkvenik osvetljuje dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice. Na razstavi so prikazani tudi izbrani Plečnikovi načrti, osredotoča pa se na življenje knjižnice med 2. svetovno vojno, s poudarkom na tragični letalski nesreči. O razstavi, življenju in pomenu knjižnic ter knjižničarjev pa seveda tudi o mojstru arhitektu Jožetu Plečniku, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z avtorjem razstave in kustosinjo Plečnikove hiše, Ano Porok. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Za britanski parlament pravijo, da je v globalnem merilu zibelka vseh demokratičnih institucij, njihov pravzor. V zgodovini je marsikdaj igral pomembno, celo ključno vlogo in sprejemal odločitve, ki so pomagale do temeljev preobraziti svet. Ko je, denimo, v 16. stoletju znameniti kralj Henrik VIII. iskal način, kako se – nasprotovanju papeža navkljub – ločiti od prve žene, Katarine, in se vnovič poročiti z Anne Boleyn, mu je na pomoč priskočil prav parlament in ga razglasil za poglavarja državne, anglikanske cerkve. Slavna zgodovina britanskega parlamenta se nadaljuje v 17. stoletju, ko je vojska v njegovem imenu s prestola strmoglavila dinastijo Stuart, pa v 18. in 19. stoletju, ko je bilo treba sprejemati ključne politične odločitve, ki so pospeševale dva kolosalna procesa – kolonializem in industrializacijo. V prvi polovici 20. stoletja, ko je v večini evropskih držav demokracijo zamenjala avtokratska, pogosto celo fašistična oblast, je britanski parlament pred očmi svetovne javnosti zanesljivo igral vlogo branika demokratične politične kulture. Britanski parlament, skratka, ni le še ena institucija v vrsti drugih. A tega bi danes, ko spremljamo politično krizo, ki je zajela Združeno kraljestvo po referendumu o izstopu Britanije iz Evropske Unije, ne uganili nujno. Kako je mogoče, da parlament ne more presekati gordijskega vozla, ki se mu reče brexit? Je za to preprosto kriva generacija majhnih in malenkostnih politikov – ali pa so vzroki vendarle globlje, strukturne narave, povezani pač z načinom, kako je ustrojeno politično življenje v Veliki Britaniji? Če drži ta, druga možnost, tedaj si velja podrobneje ogledati naravo britanske demokracije, naravo britanskega parlamentarizma. In prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov. V tem kontekstu smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, ki prav te dni čaka na izid Britanske demokracije, svoje nove knjige, študije, ki govori, kakor pove že njen naslov, natanko o političnem sistemu, ki je v veljavi na Otoku. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Westminstrska palača, poslopje britanskega parlamenta v Londonu (luxstorm/Pixabay)
Sredi tega meseca so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti zaprli razstavo Towards A Concrete Utopia oziroma v približnem prevodu H konkretni/betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji med letoma 1948 in 1980. Razstava, ki je bila odprta kar pol leta, je bila izredno odmevna. Kritiki niso skoparili ne z navdušenjem nad samo kakovostjo predstavljene arhitekture in urbanističnih rešitev, ne s poglobljenimi razmisleki o tem, kako lahko jugoslovanske arhitekturne rešitve z drugačnega zornega kota osvetlijo nekatere današnje družbene probleme. Kako pomembna je umestitev jugoslovanskega modernizma na svetovni arhitekturni zemljevid in kakšna je njena vrednost in pomen za nas, ki z njo vsakodnevno živimo, smo se v Glasovih svetov pogovarjali z direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevžem Čelikom, dr. Niko Grabar s fakultete za arhitekturo in umetnostno zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: arhiv MAO
Tehnološki napredek v minulih letih je izjemen, nove tehnologije vstopajo v naša vsakdanja življenja in jih korenito spreminjajo. Trende in nove domislice vsako leto predstavi CES, največji in najpomembnejši sejem zabavne elektronike, ki januarja poteka v Las Vegasu in je svoja vrata zaprl minuli teden. V tokratni oddaji bomo govorili o tehnoloških novostih, kako hitro se primejo, kdaj gredo v pozabo, kaj razvijajo glavni igralci na področju sodobne zabavne elektronike in ali iščejo tudi rešitve za naše največje skrbi kot so zasebnost, demokracija in nasilje. Kdo so zmagovalci in kdo poraženci tehnološkega napredka? Gostje: Tehnološki novinar Matjaž Ropret, pionir internetne umetnosti Vuk Ćosić in podjetnik Darko Dujič. Pripravlja Urška Henigman.
Japonska je konec leta 2018 sporočila, da se umika iz Mednarodne komisije za kitolov in julija 2019 ponovno začenja s komercialnim lovom na kite. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki, v medijih so se pojavile fotografije trpečih živali in okrvavljenega morja. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. Z oddajo Glasovi svetov bomo tokrat posegli v razpravo o upravičenosti in smotrnosti kitolova. Vprašali se bomo, kakšne bodo posledice japonske odločitve. Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so morja in oceani enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Sea Shepherd & Marianna Baldo
Rusko-ukrajinski konflikt, ki sicer traja že vse od marca 2014, ko so ruske sile zasedle polotok Krim, je v minulem letu dobil nove pospeške. Med temi gotovo velja izpostaviti tudi verski razkol med Moskvo in Kijevom. 11. oktobra lani je namreč carigrajski ekumenski patriarhat uradno izrazil namero priznati avtokefalnost – se pravi: samostojnost – Ukrajinske pravoslavne cerkve. To je seveda razveselilo ukrajinsko vlado in številne ukrajinske škofe, ki so si že dolgo prizadevali za priznanje avtokefalnosti. Po drugi strani pa je ta razvoj dogodkov, menda ne nepričakovano, strahovito ujezil cerkvene oblasti v Moskvi, saj je tamkajšnji patriarhat vendarle imel uradno jurisdikcijo nad cerkvenim življenjem v Ukrajini vse od konca 17. stoletja. V Moskvi se tako niso odločili le ignorirati ukrajinske avtokefalnosti, temveč so 15. oktobra kratko malo prekinili vse stike s patriarhom v Carigradu. No, ukrajinski predsednik Porošenko pa celo trdi, da je bil novembrski incident v Azovskem morju med rusko in ukrajinsko mornarico izzvan z implicitnim namenom preprečiti predstavnikom kijevskih cerkvenih in posvetnih oblasti odpotovati v Istanbul in prejeti dokumente, ki potrjujejo vzpostavitev avtokefalne Ukrajinske pravoslavne cerkve. Ali to drži ali ne, je slej ko prej stvar debate, očitno pa je, da je spor med Moskvo in Kijevom zdaj dobil še religiozno razsežnost. V tokratnih Glasovih svetov smo se zato posvetili vprašanju, kakšen je pravzaprav bil dolga stoletja trajajoči zgodovinski proces, ki je privedel do tega, da je pravoslavje, ki je v širjave Belorusije, Rusije in Ukrajine prišlo prek Kijeva in Kijevske države v 10. stoletju in ki je dolgo časa predstavljalo skupni temelj duhovnega, kulturnega in intelektualnega življenja na celotnem vzhodu stare celine, zdaj zastavek krvavega spora med največjima slovanskima državama. Pri pojasnjevanju teh procesov nam bo v pomoč naš tokratni gost, zgodovinar, teolog in rusist, dr. Simon Malmenvall.
Trgovinska vojna, ki se je v preteklem letu razbohotila med dvema največjima gospodarstvoma sveta, Združenimi državami Amerike in Kitajsko, bo letos brez dvoma pomembno določala koordinate gospodarskih trendov po vsem svetu. Načelni povod zanjo – veliko neravnovesje v blagovni menjavi med državama. Kot po nekakšnem zgodovinskem paradoksu se je Kitajska nekoč že znašla v podobni situaciji, ko je neprimerljivo več izvažala kot uvažala. Angleži so namreč v 19. stoletju iz Kitajske tovorili ogromne količine čaja ter še nekaj svile in porcelana, Kitajcev pa zahodni izdelki sploh niso zanimali. Vse dokler ni angleška prodajna uspešnica na kitajskem trgu postal opij. Opijska epidemija je postala pereč problem za celotno kitajsko družbo, toda ko se je cesarski dvor vendarle resno lotil prepovedane trgovine z opijem, je Velika Britanija v imenu zaščite svobodne trgovine Kitajski napovedala vojno. Opijske vojne so dodobra razgalile vojaško in tehnološko zaostalost vase zaprtega kitajskega cesarstva in Kitajsko spravile v polkolonialno odvisnost, ki je boleče zarezala v kitajsko samopodobo. O opijskih vojnah ter o razlogih, ki so do njih pripeljali, se je v Glasovih svetov s sinologom, prof. dr. Mitjo Sajetom pogovarjala Nina Slaček.
Na državnem pogrebu Edvarda Kocbeka novembra 1981, je Milan Kučan, ki je govoril v imenu tedanje oblasti, izrekel oceno, da Kocbek kot protagonist slovenske politike 20. stoletja ni imel srečne roke. Na prvi pogled se zdi, da je imel Kučan še kako prav – Kocbek je večji del svojega udejstvovanja v politični areni pač preživel kot obstranec, brez odločujočega vpliva na potek dogodkov. Od sredine tridesetih let, ko je z odločno gesto prvikrat stopil na oder slovenskega javnega življenja in jasno obsodil koketiranje Cerkve s Francovimi fašistoidnimi uporniki v Španiji, do sredine sedemdesetih, ko je prvi odkrito spregovoril o množičnem povojnem poboju domobrancev, se je namreč vedno znova zapletal v ostre spore tako rekoč z vsemi centri družbeno-politične moči na Slovenskem. V številnih krogih je zato postal persona non grata, posebej prelom s partijo pa je bil zanj, kot vemo, usoden, saj ga je zaradi tega doletel nekakšen notranji izgon, potopitev v zapovedan molk, spričo katerega niti svoje poezije dolgo ni smel objavljati. Je s tem rečeno vse? Smemo Kocbeka politika, kolikor pač ni imel srečne roke, preprosto prepustiti zgodovinski pozabi in se raje posvetiti njegovemu književnemu opusu, ki danes velja za enega najbolj dovršenih v zgodovini slovenske literature? Ali pa je, nasprotno, celo v Kocbekovi nesrečni, nepraktični, nekonformistični politični drži nekaj pertinentnega, nekaj živega, nekaj, kar nas lahko navdihuje, ko gradimo skupno življenje v suvereni nacionalni državi, za katero smo se odločili pred 28 leti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih, prazničnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovora nam je pomagala filozofinja, sociologinja in publicistka dr. Spomenka Hribar, ki je tako o Kocbeku politiku kakor o Kocbeku pesniku napisala več poglobljenih razprav. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V Stockholmu in Oslu so slovesno podelili letošnje Nobelove nagrade. Nagrajenca za področje medicine in fiziologije, Američan Allison in Japonec Honja, sta s svojim raziskovalnim delom utrla pot novemu načinu zdravljenja raka – sodobni imunoterapiji. Ta je povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju najbolj agresivnih rakavih obolenj. Letošnja Nobelova lavreata sta odkrila, kako lahko spodbudimo naš lastni imunski sistem, da sam ubije rakave celice, in razvila dve novi biološki zdravili, ki ju že uporabljamo za zdravljenje razsejanega malignega melanoma in pljučnega raka, nekaterih tumorjev ledvic ter sečnega mehurja, pa limfomov in nekaterih rakov glave ter vratu. Več o preboju, ki mnogim bolnikom občutno podaljša življenje, v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: prof. dr. Maja Čemažar in prof. dr. Janja Ocvirk z Onkološkega inštituta v Ljubljani, prof. dr. Vladka Čurin Šerbec z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino in prof. dr. Graham Pawelec z Univerze v nemškem Tübingenu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja.
Že vso letošnjo jesen spremljamo novice o zaostrenih razmerah med Srbijo in Kosovom. Nazadnje, na primer, smo slišali o odločitvi uradne Prištine, da uvozne carinske dajatve na izdelke iz Srbije poveča za desetkrat. In če k temu prištejemo še raznovrstna poročila o policijskih racijah, političnih umorih in načrtih za vzpostavitev kosovske vojske, o čemer vse smo lahko brali samo v zadnjih nekaj mesecih, tedaj je jasno, da na Balkanu še vedno tli, da je stari srbsko-albanski spor še kako pri močeh, njegove razrešitve pa ni, kot se zdi, nikjer na obzorju. In vendar ne smemo misliti, da so napetosti v trikotniku med Beogradom, Prištino in Tirano edino naravno ali docela neizbežno stanje stvari. V tem smislu velja opozoriti, kakor v svoji monografiji Boj za Albanijo to stori tudi zgodovinar dr. Jurij Hadalin, raziskovalec na ljubljanskem Inštitutu za novejšo zgodovino in predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije, da so bili v zadnjem stoletju srbsko-albanski odnosi, odnosi med belim in črnim orlom torej, večino časa sicer res ledeni – a še zdaleč ne vselej tako. Med drugo svetovno vojno in v letih nemudoma po njej, denimo, so bili malodane prisrčni. Kakšna je torej kompleksna zgodovina, iz katere brsti grdi cvet današnjih napetosti med obema narodoma? – To vprašanje nas je zaposlovalo tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jurija Hadalina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: etnični zemljevid Balkana okoli 1880 (Wikipedia)
»Pri Plečniku se sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, na njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega," je o Plečnikovem pojmovanju svetega zapisal avtor razstave dr. Tomaž Jurca, ki bo s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok, tokratni gost oddaje Glasovi svetov. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Če so pesniki in pisatelji pred stoletji pisali z gosjim peresom pa nato z nalivnikom in, še pozneje, s pisalnim strojem, danes slej ko prej pišejo na računalnik. Seveda teh sprememb ne gre razumeti zgolj kot razvoj pisalnih pripomočkov, ampak raje v smislu tehnološke revolucije, ki v jedru spreminja načine pisanja, širjenja, branja in ne nazadnje razumevanja literature same. Email, blog in tvit odpirajo nove možnosti, kako se izraziti, kako oblikovati besedilo in kako poiskati bralsko občinstvo. In kolikor izkušnja vsakodnevnega življenja z novimi spletnimi tehnologijami spreminja samo strukturo našega občutenja sveta in dojemanja našega mesta v njem, toliko internet današnjim avtoricam in avtorjem ponuja tudi čisto novo snov, nove motive, nove teme, nove sporočilne poudarke. Kako se torej pod vplivom spletne revolucije spreminjajo tisočletne literarne prakse? - To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ki so potekali v neposrednem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma v ljubljanskem cankarjevem domu. Gostje oddaje so bili: kritik in urednik Aljoša Harlamov, pisatelj in urednik Robert Titan Felix in dramaturginja in spletna publicistka Eva Mahkovic. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Neveljaven email naslov