Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

741 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


19.09.2017

Do kod seže slovenska retorika?

Mnenje širše javnosti je, da se Slovenci ravno ne odlikujemo v retoriki. A vendar, izročilo slovenske retorike sega tisočletje nazaj do Brižinskih spomenikov. II. brižinski spomenik – pridiga o grehu in pokori, velja za prvi v celoti ohranjeni slovenski govor, med osebnostmi, ki so se širše odlikovali, pa izstopa jezuit Jernej Basar. Sodobniki so ga v 18. stoletju uvrstili med tri najpomembnejše govornike v celotni Avstriji. O zgodovini slovenske retorike smo se pogovarjali z Jožetom Faganelom, ki je predaval retoriko na Akademiji za gledališče, radio film in televizijo ter na Teološki fakulteti v Ljubljani.


12.09.2017

Površno branje?

Človek naj bi danes bral manj poglobljeno kot pred nekaj desetletji. Ali to pomeni, da tudi manj poglobljeno misli? O aktualnih trendih branja tiskanih in elektronskih knjig ter njihovem vplivu na mišljenje smo se pogovarjali s prof. dr. Mihom Kovačem z Oddelka za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Izhodišče za oddajo je posvet Bralnega društva Slovenije, ki so ga pripravili ob mednarodnem dnevu pismenosti v sodelovanju z Javno agencijo za knjigo.


05.09.2017

Življenje glagolov

Besede so kot živi organizmi, ki v različnih okoljih različno živijo. Ponekod zacvetijo, razširijo svojo pomensko mrežo na vse strani, drugod so spet utesnjene in njihovi pomeni se le s težavo povezujejo. Fizik dr. Jure Zupan je s svojim računalniškim programom raziskal mrežo glagolov, ki sicer veljajo za »živahnejše« besedne vrste. Rezultat tega dela sta spletna stran in monografija Pomenska mreža slovenskih glagolov, ki je izšla pri Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša. »Znotraj številne skupine slovenskih glagolov se je dr. Jure Zupan v bistvu načelno ukvarjal z istim metodološkim vprašanjem, ki je tudi znotraj fizike ali kemije: kako zaznati, označiti oz. ubesediti tiste osnovne oz. bazične enote oz. vsebine, ki vsebinsko zaobsežejo določeno množico drugih enot ali besed in hkrati omogočajo vzpostavitev vsebinsko-pomenskih razmerij med enotami oz. besedami,« je zapisala dr. Andreja Žele. V Jezikovnih pogovorih se bomo z dr. Juretom Zupanom pogovarjali o pomenskem mreženju glagolov in navedli najživahnejše (ponovitev oddaje).


29.08.2017

Čebelarski jezik

Plesalka, izletna spremljevalka, samotarka, izvidnica, dojilja. Uganete, na katero področje se nanašajo ti izrazi? Gre za različne vloge čebel, ki izražajo njihovo bogato vsestranskost. V Jezikovnih pogovorih smo govorili o čebelarskem izrazoslovju, o njegovi inovativnosti in občutju, ki veje iz njega.


22.08.2017

Skrivnost sporazumevanja

Kako je možno sporazumevanje? Kako to, da jezik nekaj pomeni? Kakšen je odnos med pomenom in znakom? To so nekatera vprašanja, ki si jih je v svoji knjigi z naslovom Proti meji smisla: razprave k logično filozofskemu traktatu zastavil dr. Borut Cerkovnik, docent za analitično filozofijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Z njim smo se pogovarjali o pomenskih pogojih sporazumevanja.


15.08.2017

Jezikovna živahnost Janeza Svetokriškega

Jezik Janeza Svetokriškega je naraven, globok, sočen, ljudski. Je radoživ in svoboden v zapisu. Konec 17. stoletja bi bil brez njega pust, 18. stoletje pa ne bi imelo tako začinjenega začetka. Pridiga Svetokriškega je pomenila začetek pripovedništva, bila pa je tudi vir različnih informacij, mogoče celo novic. Svetokriškega so osvetlili prof. dr. Marko Snoj in dr. Alenka Jelovšek z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU ter zgodovinar prof. dr. France Dolinar. Oddaja je bila prvič na sporedu 19.1.2015.


08.08.2017

Izvor in potencial esperanta

Pri Združenju za esperanto Slovenije si prizadevajo, da bi esperanto učili na osnovnih šolah. Prvi jezik naj bo materinščina, drugi pa esperanto, ki odpira vrata v svet. Šele kot tretji naj se določi tisti jezik, ki je na nacionalni ravni najbolj uporaben, so poudarili pri združenju ob 130-letnici esperanta. V oddaji smo govorili o izvoru esperanta in njegovih neizkoriščenih potencialih. Gosta sta bila nekdanji in sedanji predsednik Združenja za esperanto Slovenije Janez Jug in Janez Zadravec.


01.08.2017

Ljubezenski frazemi v slovenščini

Težko opredeljivo čustvo ljubezni lahko človek doživlja zelo različno, pozitivno ali celo skrajno negativno, vse to pa se zrcali v jeziku. Frazeologija je ena izmed mogočih poti, po kateri se lahko približamo raziskovanju ljubezni, saj priča o kulturno in jezikovno zasidranih predstavah, ki se v kaki skupnosti vežejo na ljubezen. O tipiki slovenskih ljubezenskih frazemov bo v tokratni oddaji spregovorila dr. Nataša Jakop, raziskovalka na na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Na fotografiji je slika Egona Schieleja Objem (Ljubimca II).


18.07.2017

Dar bogov

Govorniška spretnost je bila za Grke pravi dar bogov. Od retoričnih veščin je bil bistveno odvisen ugled posameznika, boginja retorikov pa se je imenovala Pejtho. O antični retoriki in najpomembnejšem antičnem spisu s tega področja, Aristotelovi Retoriki, v pogovoru s prevajalcem tega dela, filologom doc. dr. Matejem Hriberškom, in izdajateljem knjige, učiteljem retorike dr. Zdravkom Zupančičem. V prejšnji oddaji pa smo se osredinili na politične izvore retorike.


11.07.2017

Retorika in politika

Nastanek retorike kot veščine je tesno povezan s politiko. Njeni začetki segajo v čas antičnih političnih sistemov na Siciliji in v Atenah. V grškem svetu je imel oblast in vpliv tisti, ki je bil dober govornik. Med najvplivnejšimi voditelji v zgodovini, ki je bil poučen v znanju retorike je bil Aleksander Veliki. Njegov učitelj je bil Aristotel, poučeval pa je tudi Aleksandrove najtesnejše sodelavce. V nekaterih primerih v zgodovini se je pokazala tudi strašljiva moč retorike, kot v primeru vzpona na oblast Adolfa Hitlerja. Danes si težko predstavljamo, da bi na volitvah zmagovali slabi retoriki. Izhodišče za pogovor je monumentalno Aristotelovo delo Retorika. Gosta oddaje sta prevajalec knjige, filolog doc. dr. Matej Hriberšek in izdajatelj knjige, učitelj retorike, dr. Zdravko Zupančič.


04.07.2017

Med Slovani

Med počitnicami in dopusti se bodo številni podali tudi v slovanske dežele. Na njihovi poti jim bo lahko v pomoč publikacija Med Slovani, ki vsebuje osnovne sporazumevalne vzorce za vsakodnevno sporazumevanje v 16 sodobnih slovanskih knjižnih standardnih jezikih. Publikacija je zanimiva tudi za kontrastivno in primerjalno jezikoslovje slovanskih jezikov, saj prikazuje, kako so si slovanski jeziki blizu ali daleč. Gost oddaje je bil njen urednik dr. Matej Šekli.


27.06.2017

Manipulativne besede - členki

Členki so kot besedne vrste manipulativne. Če v stavek vstavimo besede šele, tudi, verjetno, potem lahko sprevrnemo ves stavek. Strokovna besedila zato naj ne bi imela veliko členkov, saj lahko z njimi relativiziramo verodostojnost besedila. O naravi členkov ponovno s prof. dr. Andrejo Žele, avtorico Slovarja slovenskih členkov.


20.06.2017

Posodobljen Dalmatin

Na prvem prevodu slovenske Biblije temelji tudi prva slovenska slovnica. Adam Bohorič je opravil jezikovni pregled Dalmatinove Biblije in stransko delo je bilo slovnica, ki je izšla istega leta. To temeljno delo bo zdaj delno razumljivo tudi sodobnemu bralcu, saj je Združenje Trubarjev forum izdalo Novo zavezo Dalmatinove Biblije s posodobljenim besedilom. Gostje oddaje so prevajalca Vinko Ošlak in Benjamin Hlastan ter predsednik združenja Trubarjev forum Drago Sukič.


13.06.2017

“ما هو سبب زيارتك اليوم؟” ali “Kakšne težave imate?”

Včasih so zdravniki pri svojem delu prisiljeni uporabljati Googlov prevajalnik, in če niso previdni, lahko naredijo tudi napako. Takšen primer se je zgodil na meji, ko je zdravnica s pomočjo Googlovega prevajalnika predpisala migrantu dve kontracepcijski tableti. Da bi presegli te nesporazume in težave, je nastalo delo Večjezični priročnik za lažje sporazumevanje v zdravstvu. Gostje so: medicinska antropologinja doc. dr. Uršula Lipovec Čebron, doc. dr. Erika Zelko, dr. med., in prevodoslovka prof. dr. Nike Kocijančič Pokorn, ki so sodelovale pri nastajanju priročnika.


06.06.2017

Vloga intonacije v TV oglasih

Nekateri TV oglasi delujejo moteče. K temu včasih pripomore tudi intonacija, ki se v slovenske izvedbe oglasov prenaša s prevodi iz tujih jezikov. Več o tem, kako se prenaša intonacija v oglasih z neposrednim odzivom oziroma tistih za nakupovanje iz naslanjača, pa v tokratnih Jezikovnih pogovorih. Maja Žvokelj se je pogovarjala z redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorico Smiljano Komar. V oddaji nismo predvajali konkretnih primerov TV oglasov, ker to ni v skladu z zakonodajo, po kateri je dovoljeno v ilustrativne namene predvajati le oglase, iz katerih so odstranjeni vsi avdio elementi, ki bi lahko asociirali na točno določenega naročnika, storitev ali izdelek.


30.05.2017

Esperanto – jezikovna zgodba o uspehu

Esperanto je edini umetno nastali jezik, ki mu je uspel širši preboj med žive jezike. Leta 1904 se je rodila prva deklica, ki je odraščala z esperantom kot enim od svojih maternih jezikov. V Ljubljani živijo trije rodovi družine Zlatnar, ki so rojeni govorci esperanta. Ta lahko učljiv jezik je navzoč v 130 državah, redno ga uporablja nekaj 100 tisoč ljudi, 1000 posameznikov pa je materni jezik. Kakšni so bili pred 130 leti začetki esperanta? Kakšni so osrednji razlogi za njegov uspeh? Gostji sta bili jezikoslovka doktorica Simona Klemenčič in prevodoslovka doktorica Marija Zlatnar Moe, ki ji je esperanto eden izmed maternih jezikov. Letos mineva tudi 100 let, odkar je umrl začetnik esperanta Ludvik Lazar Zamehof. V okviru Unesca potekajo številne prireditve v njegov spomin. Vir fotografije: commons.wikimedia.org


23.05.2017

Nastajanje protislovenskega inštituta v Italiji?!

Slovenski rojaki v sosednji Italiji morajo tudi leta 2017 znova dokazovati, da so Slovenci in da so njihova krajevna narečja slovenska. V deželnem parlamentu Furlanije – Julijske krajine se namreč začenja obravnava zakonskega osnutka za zaščito rezijanščine in jezikovnih različic Nadiških in Terskih dolin v Benečiji ter Kanalske doline pred Slovenci. Potrebna strokovna ali samo nesmiselna politična poteza, to je osrednje vprašanje slovenskim in italijanskim sogovornikom v oddaji, ki jo je pripravila naša zamejska dopisnica Mirjam Muženič.


16.05.2017

Jezikovna raznolikost Papue Nove Gvineje

Papua Nova Gvineja velja za jezikovno najbolj raznoliko območje. 6 milijonov prebivalcev govori približno 840 jezikov, ki se na Novi Gvineji delijo na 26 jezikovnih družin. Ob tem je presenetljivo, da jezikovna raznolikost ni posledica geografskih dejavnikov, ampak kulturnih. Dve majhni vasici, ki se geografsko stikata, lahko namreč na Papui Novi Gvineji pripadata različnim jezikovnim družinam. Kako je to mogoče? Od kod izvira jezikovna inovativnost tamkajšnjih prebivalcev? Gostja je bila antropologinja dr. Darja Hoenigman, ki je na Papui Novi Gvineji sodelovala v projektu za dokumentiranje ogroženih jezikov (ELDP). Za svoje delo je prejela avstralsko nagrado za inovacije v lingvistiki. Vabljeni k poslušanju ponovitve oddaje, ki je bila prvič na sporedu 22.6.2015.


09.05.2017

Stroka in tuji jeziki

Predavanja, ki potekajo v nematernem jeziku, so lahko dosti zahtevnejša tako za predavatelje kot študente. Od znanja tujega jezika je namreč odvisna kakovost prenosa znanja. Čeprav je lahko tuji predavatelj vrhunski znanstvenik, bodo imeli študenti od njegovih predavanj bolj malo, če skupaj s predavateljem ne obvladajo dovolj dobro skupnega jezika. Na kakšni ravni je pri nas izobraževanje tujih jezikov stroke, se bomo vprašali v tokratni oddaji. Gostji oddaje sta predsednica Slovenskega društva učiteljev tujega jezike stroke dr. Saša Podgoršek in izr. prof. dr. Violeta Jurkovič s Fakultete za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani.


02.05.2017

Trendi na področju govornih tehnologij

Starejša ženska je padla v stanovanju. Čeprav je pri zavesti, se ne more premakniti. A ker ima v svojem stanovanju govorne tehnologije, je nujna pomoč že na poti. Ta tehnologija je prek govora prepoznala, da je ženska v nevarnosti in je obvestila urgenco. Za kaj vse so še uporabne govorne tehnologije, kako zanesljive so trenutno in kakšni bodo lahko vplivi le-teh na našo zasebnost, se bomo pogovarjali s prof. dr. Simonom Dobriškom iz Laboratorija za umetno zaznavanje, sisteme in kibernetiko Fakulete za elektrotehniko v Ljubljani. Vir fotografije: http://www.experts7.com/privacy-policy/


Stran 18 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov