Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


27.08.2019

Le z drugimi smo!

Otroci priseljencev so po vpisu takoj vključeni v šolske razrede. To predstavlja poseben izziv za njih in pedagoge, saj se lahko zgodi, da ne razumejo slovenščine. Kako jim lahko pomagajo v okviru nacionalnega projekta »Le z drugimi smo,« s katerim želijo usposobiti 10 tisoč posameznikov? Kakšne so dobre prakse projekta in kako konkretno se po šolah trenutno spopadajo s temi izzivi? Gostja je dr. Marijanca Ajša Vižintin, ki koordinira seminar Živeti raznolikost: vključevanje priseljencev, slovenščina in medkulturni dialog.


20.08.2019

Zlato na lingvistični olimpijadi v Južni Koreji

Slovenski dijaki so osvojili zlato na lingvistični olimpijadi v Jonginu. Tekmovali so v razumevanju sistema njim neznanega načina sporazumevanja. Ekipno medaljo so si priborili v razumevanju zapisovanja, ki se uporablja pri ritmični gimnastiki, individualno pa so tekmovali tudi v bolj eksotičnih jezikih – letos v jongomščini, juroščini, srednji perzijščini, zahodni taranganščini in jeziku noni. Kako je mogoče tekmovati v razumevanju jezika, s katerim se prvič srečamo? Gostje so dobitniki zlate medalje: Ana Meta Dolinar z Gimnazije Bežigrad, Ana Luetić z Gimnazije Vič, Rok Tadej Brunšek z Gimnazije Šolski center Velenje, Sebastjan Kordiš z Gimnazije Škofja Loka in njihova mentorica Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.


13.08.2019

Marc L. Greenberg, ameriški profesor, ki je doktoriral iz prekmurščine

Marc Leland Greenberg, eden najbolj prepoznavnih ameriških slavistov, se raziskovalno ukvarja s slovenščino, doktoriral pa je iz prekmurščine. Med drugim nam bo povedal, kako so Prekmurci ob koncu osemdesetih let sprejeli Američana, rojenega v Hollywoodu, ki jih je želel posneti za raziskavo svoje doktorske disertacije, in zakaj je prekmurščina tako zanimiva za raziskovanje. Greenberg je profesor slovanskih jezikov in književnosti na Fakulteti za jezike, literature in kulture Univerze v Kansasu, in njen dekan. Raziskovalno se posveča tudi hrvaški kajkavščini, črnogorskemu štokavskemu standardu, češčini in ruščini. Poučen je v Slovanom sosednjim jezikom: nemščini, madžarščini, albanščini, novi grščini in uralskim jezikom. Je tudi glasbeno nadarjen, igra klasično kitaro, rusko kitaro s sedmimi strunami in renesančno lutnjo kot solist ter v duetih in v ansamblih v ZDA in v Evropi. Njegova soproga Marta poučuje slovenščino na Univerzi v Kansasu. Greenberg si je po slovenski osamosvojitvi v ZDA aktivno zavzemal za priznanje naše države. K pogovoru smo ga povabili ob njegovem nastopnem predavanju za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti na katerem je predstavil nastajanje največjega priročnika o slovanskih jezikih in jezikoslovju, in prihajajočo 100. obletnico združitve Prekmurja z matičnim narodom. Pogovor smo v krajši obliki objavili tudi na 1. programu Radia Slovenija. Vir fotografije: osebni arhiv Marca Greenberga


06.08.2019

Navdušenke nad slovenščino

Tudi v slovenščino se da zaljubiti. To dokazujejo udeleženci Seminarja za slovenski jezik, literaturo in kulturo, ki namenijo del dopusta intenzivnemu učenju slovenščine in spoznavanju naše kulture. V torkovih Jezikovnih pogovorih bodo razloge za spoznavanje slovenščine predstavile udeleženke iz Hrvaške, Slovaške in Ukrajine. Vir fotografije: Facebook stran Centra za slovenščino kot drugi in tuji jezik


30.07.2019

Slikanje z besedami

Človek ima v sebi nagnjenje po slikanju z besedami. To je potrdil poskus, med katerim so posamezniki izmišljeno besedo, ki se izgovarja z mehkejšimi zvoki, povezali z zaobljeno podobo. Za besedo z eksplozivnimi zvoki pa so menili, da označuje bodičasto in špičasto podobo. O univerzalnosti povezave med zvenom in pomenom je sicer potrebno biti previden, saj je ta lahko subjektivna. V osnovi pa lahko pomene, ki naj bi jih glasovi potencirali, razdelimo v onomatopoijo in v abstraktno simboliko, ki obsega slušno, vizualno, čustveno in celo tipalno simboliko. Gostja oddaje je dr. Nada Grošelj (ponovitev). Vir fotografije: CSTRSK/Pixabay


22.07.2019

Kako je mogoče?

Skoraj 30 članov Slovenske akademije znanosti in umetnosti je na vlado, državni zbor in ustavno sodišče naslovilo protestno izjavo v zvezi z zanemarjanjem ustavno in zakonsko določene skrbi za slovenski jezik. Izjavo so naslovili Kako je mogoče in jo razširili v spletno peticijo. Objavili smo nagovor Borisa A. Novaka, avtorja te protestne izjave, v katerem opozarja na pasti vsiljevanja angleščine kot globalnega jezika in opisuje svojo zgodnjo izkušnjo dvojezičnosti. Z njim je nagovoril udeležence posveta Jezikovna samozavest –obstoj in razvoj materinščine je odvisen od nas samih, ki so ga pripravili na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Izjavo podpira Slovenska matica, Društvo slovenskih pisateljev, Slovenski PEN, Društvo književnih prevajalcev Slovenije in Programski svet RTV Slovenija. Vir fotografije: Borut Zivulovic/Bobo


16.07.2019

Jelena Konicka, Rusinja, ki je v Litvi ustanovila lektorat za slovenščino

Kmalu po razpadu Sovjetske zveze je Jelena Konicka obiskala Slovenijo. Tukajšnji ljudje in okolje so se ji zdeli odprti, splošno razpoloženje sproščeno in prijetno. Ko pa je zaslišala preproste besede, kot je skodelica ali pa vprašanje, kam greste, se ji je zdelo, da je v nebesih. Slovenščina ji je zvenela podobno kot stara cerkvena slovanščina, za katero si je predstavljala, da je nebeški jezik. V hipu se je dobesedno zaljubila v slovenščino in čez nekaj let na Univerzi v Vilni ustanovila lektorat za slovenščino. Konicka je tudi prejemnica odlikovanja reda za zasluge. Nekdanji predsednik Danilo Türk ji ga je podelil za zasluge pri uveljavljanju in poučevanju slovenščine ter slovenske književnosti in kulture v Litvi in za krepitev slovensko-litovskih odnosov na področju kulture in prepoznavnosti Slovenije. V pogovoru nam je zaupala svoje prve stike s slovenščino, predstavila delovanje lektorata slovenščine na Univerzi v Vilni in razložila, zakaj se Litovci odločajo za učenje slovenščine. Vir fotografije: osebni Facebook profil Jelene Konicka.


09.07.2019

Teptanje jezikovnih pravic

Medtem ko v Evropi po večini nismo več priča preganjanju posameznikov zaradi njihovega jezika, je to v nekaterih delih sveta še vedno žgoče vprašanje. Najbolj skrajni primer je Tibet, v katerem je uporaba maternega jezika v določenih primerih lahko usodna. Čeprav tibetanščina ni popolnoma prepovedana, pa se oblast trudi, da bi se jo čim manj uporabljalo. Med zadnjimi ukrepi je določila, da se lahko otroci tibetanščino v šolah učijo posredno preko kitajskega jezika. Ponekod v nekdanjem kolonialnem svetu pa so jeziki izločeni iz vsakdanjega življenja, ker ne sodijo v idejo o napredku. Tak primer je Haiti, na katerem večina revnega prebivalstva govori kreolsko, jezik zakonodaje in izobraževanja pa je francoščina. Z vprašanjem jezikovnih pravic se pri mednarodnem PEN soočajo pri Odboru za prevajanje in jezikovne pravice, ki ga že 20 let vodi Slovenka dr. Simona Škrabec. K pogovoru smo jo povabili ob nedavnem kongresu jezikov staroselcev, ki so ga pripravili v Chiapasu v Mehiki. Oddajo smo posneli preko povezave Skype, saj Simona Škrabec živi v Barceloni. Vir fotografije: Pixabay


02.07.2019

Hieronimov prevajalski credo

Krščanski avtorji in prevajalci – med njimi posebno mesto zaseda sv. Hieronim – so rimskemu pogledu na prevajanje dodali povsem novo razsežnost, ki v teoriji prevajanja velja še danes. Če so Rimljani prevajanje dojemali kot tekmovanje z izvirnikom in ga izboljševali, krščanski prevajalci na izvirno besedilo gledajo s svetim spoštovanjem in se mu skušajo kar najbolj približati. Ob 1600. obletnici smrti sv. Hieronima, osrednje osebnosti na področju prevajanja Svetega pisma, se bomo o njegovem prevajalskem delu pogovarjali z dr. Davidom Movrinom, docentom na oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.


20.06.2019

“Glagolite po naz redka zloueza.”

"Govorite za nami teh malo besed" je zapisano na pergamentu prvega Brižinskega spomenika. Spisani so bili na prehodu iz 10. v 11. stoletje. Vsi trije deli skupaj imajo 1014 besed v minuskuli nemških pisarskih središč, razvila pa se je iz karolinške minuskule. "Slovenci moramo vedeti, da je naša zgodovina dolgotrajna. Ima svoja Sonca in tudi svoje sence, kot pač vsaka zgodovina. Kot taka je neponovljiva in se odvija v podobnih ritmih kot druge srednjeevropske zgodovine, a na zelo poseben način," razmišlja ddr. Igor Grdina, ki je natančno raziskoval zunanjo in notranjo zgradbo Brižinskih spomenikov. V njih najdemo prvi rešeni slovenski pravopisni problem in "nedvomne sledi slovenščine". Oddajo je pripravil Blaž Mazi. foto: Bayerische StaatsBibliothek, München


18.06.2019

Biti sodni tolmač

Tolmačenje prisluhov varnostno-obveščevalnih služb sodi med najzahtevnejše dejavnosti sodnih tolmačev. V njih se uporablja jezik podzemlja in šifre, s katerimi želijo kriminalne združbe prikriti vsebino sporazumevanja. V nepredvidljivih situacijah se lahko sodni tolmači znajdejo tudi v drugih postopkih, saj redko v celoti vedo, kaj vse jih čaka na sodišču. O naravi njihovega dela v pogovoru z Remzom Skenderovićem, sodnim tolmačem za bosanski, hrvaški, srbski in makedonski jezik. Izhodišče za pogovor je bila njegova knjiga Biti sodni tolmač.Vir fotografije: Jonas Hasselqvist, Pixabay


11.06.2019

Ob 100-letnici ljubljanske slovenistike

»Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše alme matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več,« je pred stoletjem dejal jezikoslovec Fran Ramovš na predavanju o slovenščini, ki je bilo prvo predavanje na ljubljanski univerzi. Gost oddaje je predstojnik Oddelka za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Marko Stabej. Vprašali smo ga, v kakšni kondiciji je ljubljanska slovenistika in kakšen naj bi bil danes njen vpliv na širšo družbo. Foto: BoBo


04.06.2019

Davorin Hostnik, tkalec slovensko-ruskega prijateljstva

Ob obisku ruskega zunanjega ministra v Sloveniji Sergeja Lavrova so v Šmartnem pri Litiji odkrili spomenik Davorinu Hostniku, avtorju prvega rusko-slovenskega in slovensko-ruskega slovarja ter druge slovnice ruskega jezika za Slovence. Čeprav je dvojezični slovar z današnjega jezikoslovnega vidika pomanjkljiv, je vendarle poseben, saj je Hostnik z njim oral ledino in še danes navdušuje z živim in pragmatičnim pristopom, ki želi Slovencu olajšati učenje ruskega jezika in spoznavanje ruske kulture. Gostja oddaje je prof. dr. Aleksandra Derganc z Oddelka za slavistiko Filozofske fakultete v Ljubljani. Vir fotografije: Knjižnica Litija


28.05.2019

Jezikovne tehnologije: nevronsko strojno prevajanje

Razumevanje jezika je povezano z razumevanjem življenja. Če hoče umetna inteligenca dejansko razumeti zapletenejša besedila, potem mora razumeti kontekste naših konkretnih življenjskih situacij. O tem, kako postaja naša podoba sveta računalniškostrojno vse bolj berljiva, se bomo pogovarjali z dr. Simonom Krekom, raziskovalcem v Laboratoriju za umetno inteligenco na Institutu Jožef Stefan, vodjo Centra za jezikovne vire in tehnologije pri Univerzi v Ljubljani.


21.05.2019

Sardščina - najstarejša hči latinščine

Sardski jezik oziroma limba sarda, kot mu pravijo domačini, prebivalci drugega največjega otoka v Evropi, je samostojen jezik in ne, kot bi lahko kdo zmotno mislil, dialekt italijanščine. Na to, kakšne so specifike sardščine, do kakšnih odkritij pridemo, ko jo primerjamo z drugimi romanskimi jeziki, kaj je o sardščini mislil znameniti Dante, kakšno jezikovno politiko vodi Italija do tega manjšinskega jezika in o stopnji njegove ogroženosti, bomo med drugim skušali odgovoriti v tokratni oddaji. Sardski jezik nam bo predstavila doc. dr. Agata Šega. Foto: Pixabay


14.05.2019

Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem

Prekmurščina je bila do pomladi narodov v 19. stoletju vzporedni knjižni jezik. Verjetno je ta jezikovna zgodovina podlaga samozavesti Prekmurcev, da svoj jezik in narečje »dojemajo zelo čustveno« in so ponosni, »da gučijo« v njem. Kaj dela prekmurščino za več kot le narečje in kako jo razumejo in dojemajo zahodneje od Prekmurja? Gost je prof. dr. Marko Jesenšek, avtor monografije Prekmurski jezik med knjižno normo in narečjem. Oddaja je del radijskega programa v letu 100-letnice združitve prekmurskih Slovencev z matičnim narodom. Vir fotografije: athree23/Pixabay


07.05.2019

Bela knjiga o prevajanju

Aprila je v javnost prišla Bela knjiga o prevajanju 2018: premiki na področju prevajanja, tolmačenja, podnaslavljanja in lektoriranja v Sloveniji. V njej prevajalci in prevajalke, tolmačke in tolmači, lektorji in lektorice ter drugi strokovnjaki predstavljajo stanje na tem področju, ki je sicer izjemno pomembno, vendar pogosto vse bolj zapostavljeno in prezrto. O Beli knjigi o prevajanju ter o problemih, povezanih z delom in položajem prevajalcev, tolmačev in lektorjev se je Staša Grahek pogovarjala z dr. Barbaro Pregelj, eno od avtoric in glavno urednico Bele knjige o prevajanju. Vir fotografije: Facebook stran Društva slovenskih književnih prevajalcev


30.04.2019

Mednarodni znanstveni simpozij Poučevanje govora

Od komunikacijskih potencialov lutke kot spodbude za učenje govora do orodij nevrolingvističnega programiranja pri poučevanju govora – na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo se je končal 4. Mednarodni znanstveni simpozij Poučevanje govora, na katerem so strokovnjaki z različnih področij predstavili izzive, povezane z govornim izražanjem v različnih izobraževalnih ustanovah – od vrtca do univerze. Več v oddaji Jezikovni pogovori. Naši gostji bosta vodji simpozija, prof. dr. Katarina Podbevšek in dr. Nina Žavbi.


23.04.2019

Tiskane knjige so še vedno najboljše za poglobljene vsebine

Več kot 100 znanstvenikov z vsega sveta je podpisalo Deklaracijo o prihodnosti branja v dobi digitalizacije. »Ena ključnih ugotovitev podpisnikov deklaracije iz Stavangerja je, da bralci besedilo bolj preskakujejo, da precenjujejo svoje znanje in razumevanje ter da se slabše osredotočajo, kadar berejo z zaslona, kot kadar berejo s papirja. Natančen pregled 54-ih raziskav z več kot 170.000 udeleženci je pokazal, da bralci dolga neumetnostna besedila razumejo slabše, kadar jih berejo z zaslona.« O tem, zakaj so tiskane knjige še vedno najboljše za branje poglobljenih vsebin, smo se pred začetkom projekta Noč knjige pogovarjali s profesorjem bibliotekarstva na ljubljanski filozofski fakulteti Mihom Kovačem. Vir fotografije: Belinda Cave/Pixabay


16.04.2019

Jezikovni manevri tujih družb na slovenskih sodiščih?

Nekdanji imetniki slovenskih delnic morajo na slovenskem sodišču zagotavljati prevode tujim družbam, ki so jih prišle iztisnit in poslovat v Slovenijo, opozarjajo pri Vseslovenskem združenju malih delničarjev. Ali se mednarodne korporacije z zahtevo po prevodu na slovenskih sodiščih izogibajo tožbi, ali pa gre za uveljavljen postopek, v katerem mora tožnik poskrbeti za prevod v jezik, ki ga tožena stranka razume? O jezikovnih dilemah v konkretnih primerih malih delničarjev smo se pogovarjali s Kristijanom Verbičem, predsednikom Vseslovenskega združenja malih delničarjev, in Miho Kuničem, odvetnikom. Foto: BoBo


Stran 13 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov