Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


Jezikovni pogovori

738 epizod


Osvetljujemo in raziskujemo področja in teme povezane z jezikom. Vedno znova nas preseneti, kako močno človeka zaznamuje jezik in kje vse lahko najdemo njegove sledove.

Pandemija in tolmačenje v slovenski znakovni jezik

21.04.2020


Pogovor s tolmačkami slovenskega znakovnega jezika Tanjo Giuliatti Davinić, Mojco Korenjak in Sabino Pokovec

Tisti, ki zadnje tedne, zaznamovane s pandemijo novega koronavirusa, spremljamo vladne tiskovne konference, jih na videz že dobro poznamo. Zavod Združenje tolmačev za slovenski znakovni jezik je namreč skupaj z Uradom vlade za komuniciranje poskrbel za to, da je gluhim omogočeno sprotno spremljanje novinarskih konferenc.

Naše gostje – na daljavo – so tolmačke slovenskega znakovnega jezika, ki dnevno gluhim posredujejo najpomembnejše novice; po njihovi zalugi lahko gluhi v svojem jeziku neposredno spremljajo novinarske konference ali izjave za javnost vlade in drugih služb; tudi sicer so v slovenski znakovni jezik tolmačene številne informativne in nekatere druge oddaje na nacionalni televiziji.

Moje sogovornice so tolmačke slovenskega znakovnega jezika Tanja Giuliatti DavinićMojca Korenjak in Sabina Pokovec.


Pa začnimo pri osnovah: ste tolmačke slovenskega znakovnega jezika; ali to pomeni, da univerzalnega znakovnega jezika ni in da ima vsaka jezikovna skupina svoj znakovni jezik?
Sabina Pokovec: Tako je. Po svetu ne obstaja mednarodni znakovni jezik, obstajajo samo mednarodne kretnje, kar zadošča za neko osnovno sporazumevanje. Za kakšno bolj strokovno komunikacijo pa znanje slovenskega znakovnega jezika ne bi zadoščalo. Ampak ker je znakovni jezik živ jezik in se zato ves čas spreminja, se je mogoče potem tudi priučiti tega jezika. Vsaka jezikovna skupina ima svoj jezik. Da bi po vsem svetu enako kretali, tega ni.

Se pravi, če bi Italijan, ki ne sliši, spremljal vaše tolmačenje, bi razumel del, nič?
Mojca Korenjak: Pri bližnjih državah lahko najdemo neke vzporednice, saj se je znakovni jezik širil po Evropi. Določene kretnje bi razumel, ampak smiselno pa vsega skupaj ne bi mogel povezati. Vsaj ne z našim tolmačenjem. Znakovni jezik niso samo kretnje; to je celota vsega: mimike, telesne govorice, kretenj, artikulacije.

Ko vas gledamo pri tolmačenju, vidimo, da gre za zelo kompleksen postopek. Uporabljate ustnice, obrazno mimiko, celotno telo, posebej roke, prste in dlani.
Sabina Pokovec: Dejansko znakovni jezik ni samo kretnja. Znakovni jezik je mimika, je gib telesa. Že drugačno obrnjena smer dlani roke lahko spremeni pomen kretnje. Ni to, da samo stojiš in nekaj mahaš. Znakovni jezik je celovita reč. Je postavitev oseb v prostor, kako roko postaviš, dlan ali prst obrneš. Vsaka stvar je zelo zelo specifična in veliko pove o kretnji.

Mojca Korenjak: Dodala bi, da je mimika zelo pomembna. Tako kot je pri slišečih neverbalna komunikacija velik del celotne komunikacije. Še več pove kot verbalna komunikacija. Pri gluhih, pri znakovnem jeziku pa je ta mimika še toliko pomembnejša. Malo drugačen pogled, pa ima kretnja že drug pomen.

Tanja Giuliatti Davinić: Ne smete pozabiti na svetlobo. Če nismo osvetljeni tako, kot je treba, potem se lahko marsikaj izgubi, npr. če smo v senci. Za gluhe zelo moteče, če nas ne vidijo, kot je treba.

Verjetno tudi ni naključje, da ste večinoma oblečene v črno?
Sabina Pokovec: Ne, ni naključje. Naš kodeks narekuje, da naj bi bila naša »uniforma« črna, saj gre za nevtralno barvo. Tako je pri nas. V državah, kjer so temnopolti, pa je ravno narobe, tolmači morajo biti oblečeni v svetla oblačila. To lahko preizkusite sami: dajte roko na svetlo oblačilo ali na pisano oblačilo ali na temno – in seveda se na temnem oblačilu naše roke precej bolje vidijo.

Kakšen je pravzaprav postopek? Ko slišite izjavo, jo po eni strani »prevedete« v kretnje, po drugi pa se zdi, kot da vse besedilo dejansko z ustnicami tudi ponovite?
Mojca Korenjak: Tukaj gre za simultano tolmačenje, ki je kot simultano tolmačenje v katerikoli drug jezik. Znakovni jezik je dejansko poseben jezik s svojimi pravili. Mi ne ponavljamo čisto dobesedno vsega, kar je govorec povedal, ampak to pretvorimo v drug jezik, seveda pa zraven uporabljamo tudi artikulacijo, da nas lahko gluhi gledajo in berejo tudi z ustnic. Mogoče kdo od gluhih uporablja bolj oralno metodo, nekdo bolj znakovni jezik. V znakovnem jeziku mogoče določenih besed v kretnjah tudi ni in s tem si pomagamo. Gre za simultano tolmačenje v drug jezik. Dobesedno ne moreš prevajati, kot ne moreš dobesedno prevajati besedila v kateri koli drug jezik.

Kaj pa branje z ustnic? Je to zelo zelo zahteven postopek?
Tanja Giuliatti Davinić: Z branjem z ustnic se veliko srečujemo. Rečejo: »Ali berete z ustnic?« Ugasnite glas ob sedmih zvečer, ko je dnevnik, in glejte govorca. Potem boste videli, ali lahko berete in katero besedo boste razumeli. Zdaj se postavite v situacijo, ko okoliščine niso idealne, in recite nekomu: »Ali berete z ustnic?« Hitrost govora, svetloba, razumevanje, razločnost – nemogoče. Z branjem z ustnic nikoli ne moreš v celoti razumeti tega, kar nekdo govori, tudi če si na treniran in naučen. To pa nismo.

Sabina Pokovec: Sploh v zdravstvenih ustanovah pa tudi drugod pogosto slišimo o gluhih: »Saj berejo z ustnic.« Če vi ugasnete glasnost na televizorju in gledate program – ali kaj razumete? Po navadi bolj malo ali pa nič. Branje z ustnic je izredno naporno. Tega ne moreš početi pol ure, eno uro, tri ure. Branje z ustnic je res trenutna rešitev. Veliko je tudi motečih dejavnikov: če ima govorec brke; če si z roko zakriva usta; če se obrne stran; če stoji tako, da mu je svetloba za hrbtom. Skratka, na razumevanje vpliva veliko dejavnikov. Branje z ustnic ni rešitev za gluhe in naglušne.

V zadnjem obdobju – pa najbrž tudi sicer – se pojavljajo nove besede; kako nastanejo kretnje za nove besede? Kdo odloči, kako se pokaže, recimo, koronavirus? Ali pandemija? Sta tudi kretnji za ti besedi od jezika do jezika različni?
Tanja Giuliatti Davinić: Mislim, da se obe strinjata, da sta to novi besedi in da se je bilo treba na hitro znajti; zato smo pač pogledali, kakšna je mednarodna kretnja za koronavirus. Dobili smo informacije tudi od gluhih in smo prevzeli to kretnjo za koronavirus in jo začeli uporabljati.

Kako pa potemtakem poteka mednarodno sporazumevanje gluhih?
Mojca Korenjak: Kot je povedala že Sabina, obstajajo mednarodne kretnje. Ne gre za mednarodni jezik, temveč za mednarodne kretnje, ki jih s pridom uporabljajo na večjih dogodkih, evropskih kongresih, mednarodnih kongresih. Vendar gre bolj za kretnje v smislu pantomime. Zelo malo je besedne artikulacije. To je neki skupek različnih kretenj. Niti ni nikoli posnet, zapisan, da bi lahko točno povedali, da je tako in nič drugače; vsak pač malo po svoje kreta, nekako se pa vendar razumejo.

Prebrala sem, da v Sloveniji poznamo več oblik znakovnega jezika. Slovenski znakovni jezik, znakovno podprt slovenski jezik in natančno kretano slovenščino. V čem je razlika med njimi in kdaj se katera od njih uporablja?

Sabina Pokovec: Slovenski znakovni jezik je samostojen jezik. Je drugačen od slovenščine. Ima zelo veliko manualno-vizualnih načinov uporabe. Ima drugačno zgradbo kot slovenščina, drugačen besedni red in drugačna besedotvorna pravila. Ne moreš ga hkrati uporabljati z govorjeno slovenščino. Načeloma pa ga uporabljajo odrasli gluhi in slišeči otroci gluhih staršev pa gluhi otroci, seveda. Potem imamo slovenščino v kretnjah, ki je kombinacija slovenskega znakovnega jezika in pa govornega jezika in se običajno kreta v vrstnem redu slovenščine, ampak brez končnic. Lahko se uporablja tudi prstna abeceda. Imamo pa še dobesedno prevajanje iz slovenščine, ki se največkrat uporablja v šoli, ker sledi slovenskemu besednemu redu in uporablja končnice. To je hitra razloženo. Zveni pa nekoliko zapleteno.

Če se vrnem k vašemu delu, videti je, da gre za zelo zahtevno in naporno delo, ki terja veliko zbranost. Vam ta zbranost kdaj popusti?
Sabina Pokovec: Seveda. Dolgotrajna tolmačenja so naporna. Verjamem, da ne samo v znakovnem jeziku, temveč v vseh jezikih. Seveda nam popusti koncentracija. Po navadi so dolgotrajna tolmačenja organizirana tako, da se izmenjavamo na 20 minut, 15 minut, odvisno. Tukaj pa je zaradi zdravstvenih razlogov oziroma zaradi možnosti okužbe tolmač en sam. Ena tolmačka prevaja uro dvajset, uro in pol, ja, izredno naporno je. Koncentracija nam večkrat popusti, vendar zdržimo.

Mojca Korenjak: Zdaj so res izredne razmere in je treba potrpeti; trudimo se, da smo zbrane od prvega stavka do zadnjega. Je pa to naporno. Včasih vprašajo: »Te bolijo roke, ko toliko mahaš?« Ampak ne gre za to. Zahtevna je prav ta zbranost, da si pozoren, da slediš govorniku. Niso vsi govorniki enaki. Nekdo artikulira zelo lepo, počasi, razločno, nekdo pa zelo hitro. Mogoče ima kdo govorno napako ali res hitro govori, požira besede, navaja podatke, številke: zelo zahtevno je res slediti od začetka do konca. Ni časa, da bi razmišljala, ali zmorem ali ne, treba je zdržati od začetka do konca.

Tanja Giuliatti Davinić: Ja, je pač izredna situacija. V normalnih razmerah se menjavamo in zdaj je res bolj naporno kot običajno. Mislim pa, da naše dolgoletne izkušnje tudi prinesejo svoje, vseeno to že tako dolgo počnemo, da zmoremo. Kadar tolmačenje res dolgo traja, tudi več kot eno uro, bi včasih rekla, ali lahko bolj počasi, ali lahko malo pavze, ampak ne gre. Do konca moraš oddelati zbrano, kot je potrebno.

Mojca Korenjak: Dolgoletne izkušnje so res pomembne. Mogoče tudi kondicija, ki jo imamo, saj tolmačimo tudi TV dnevnik in smo vajene zelo hitrega nizanja novic, zelo hitrega tempa. Osrednji dnevnik tudi ni zelo kratek. Vse to pripomore.

Koliko pa se govorci ozirajo na to, da je njihovo govorjenje tolmačeno? Ali so pozorni tudi na vas?
Sabina Pokovec: Po mojih izkušnjah največkrat ne.
Mojca Korenjak: Po mojih izkušnjah tudi največkrat ne. Tudi če ima kdo mogoče na začetku ima zelo dober namen, potem pa, ko pade v svoj govor, to zelo hitro pozabi.

Tanja Giuliatti Davinić: Konkretno, ko smo se preselili v Cankarjev dom, je bilo treba stvari pripraviti; na začetku smo se malo lovili, tudi zvoka se ni dobro slišalo. Vendar so, hvala bogu, kamermani in tehniki stvar takoj osvojili in so en zvočnik usmerili k nam zato, da smo lahko slišale govorca. Drugače bi bila težava. Včasih kdo požira besede, morda malce slabše govori, se slabše sliši. In če tolmačiš, ne moreš kar na sredi reči: »Oprostite, ne slišim.« Gluhi pa to opazijo, če kakšno stvar izpustiš, ker nimaš povezave, ker ne slišiš dobro. To zdaj je izredna situacija in treba se je prilagoditi, a zvok mora biti tak, da lahko slišiš.

Kako pa je ko končate? Ste zelo utrujene, ko je tolmačenje končano?
Mojca Korenjak: Odvisno od tega, kako dolgo traja tolmačenje. Treba je vedeti, da vseeno obstaja pritisk, saj oddaje predvajajo v živo in je komunikacija na višjem nivoju. Čeprav se ne vidi, čutimo pritisk; ko se konča, se nam nekako odvali kamen od srca. Takrat potem še bolj začutiš, kako te mogoče boli v križu, kako so noge omrtvičene, rame, roke. Ja, takrat se sprostiš.

Pa se po koncu spomnite kaj ste tolmačile?
Mojca Korenjak: Ja, vsekakor. Šele takrat, ko tolmačimo, dobro prisluhnemo, ves čas je treba slediti, kaj govorec govori. Ne moreš razmišljati o ničemer drugem.

Večinoma govorimo o tolmačenju v slovenski znakovni jezik. Ampak ve tolmačite tudi v drugo smer, iz znakovnega jezika tolmačite slišečim. Kako zahteven postopek je pa to?
Sabina Pokovec: To je v bistvu najtežje, saj se gluhi govorci precej razlikujejo. Nekateri lepo uporabljajo stavke in jih je res zelo lahko prevajati. Nekateri pa uporabljajo res znakovni jezik, zelo parafraziran, zelo skrajšan. In če želiš tolmačiti v lepe stavke, take, ki bodo razumljivi širokemu občinstvu, se moraš kar precej potruditi. Vedeti morate vedeti, da se kretnje včasih razlikujejo že od družine do družine, od pokrajine do pokrajine gluhi uporabljajo različne kretnje. Pri tolmačenju v drugo smer mora biti tolmač res izredno široko splošno razgledan, poznati mora ogromno tematik. Biti tolmač ni tako lahko. Sploh ko prevajamo iz znakovnega jezika v govor, je treba paziti, da prenesemo tudi vsa človekova razpoloženja. Če je kretnja bolj burna, je treba tudi z glasom bolj odreagirati, saj je navsezadnje treba vse to prenesti v govorjeni jezik.

Mojca Korenjak: Se zelo strinjam s Sabino. Odlično je povedala. Dodala bi samo, da se, kot sem že omenila, tudi z mimiko veliko pove. Včasih lahko pove človek samo en, dva stavka, je pa njegova mimika tako bogata, da ga je treba prevesti v precej stavkov, kar je včasih zelo težko. Imeti moraš bogat besedni zaklad.

Tanja Giuliatti Davinić: To je res nekaj najtežjega. Kretnje se od gluhega do gluhega lahko razlikujejo kretnje, tudi po različnih pokrajinah v Sloveniji se kretnje razlikujejo. Poleg tega starejši gluhi uporabljajo drugačne kretnje kot mlajši. Ja, to je nekaj najbolj zahtevnega.

Pogovarjamo se zjutraj, že kmalu vas čaka nova tiskovna konferenca vlade. Se kaj pripravljate v naprej, imate tremo, ali je to zdaj že rutina?
Sabina Pokovec: No, danes sem ravno jaz na vrsti. Trema? Da bi se bala, da česa ne bi znala prevesti, to ne. Mogoče v tej situaciji, ko imamo pandemijo koronavirusa in je to tako pomembno, me bolj zvije to, kakšne slabe novice bom slišala. Kadar prevajam kaj dobrega, to sploh ni problem. Ne vem, ali sem bila že kdaj že tako zakrčena, kot sem zdaj pri novinarskih konferencah – in to prav zaradi nekakšnega strahu, ki je navzoč, saj je bilo to še nedavno čisto neznano področje. Kaj je to korona? Zdelo se mi je pomembno, da tudi gluhim pravilno dopovemo. Pri njih je zdaj vse toliko težje. Ko gremo v trgovino, imajo vsi maske, oni zdaj sploh ničesar ne morejo sami opraviti. Prej so se vsaj malo lahko zanašali na branje z ustnic, zdaj pa bo, če bo nošenje mask obveljalo, to še toliko težje. Na novinarske konference pa se niti ne moreš pripravljati, saj ljudje govorijo spontano. Le včasih me malo zavede kakšen priimek, ki ga ne poznam, in imam težavo pri črkovanju. Morda koga malce preimenujem in me skrbi, da ne bo hude krvi.

Mojca Korenjak: Res se niti ne moreš kaj posebej pripraviti. Malo večji pritisk je, ker veš, da gre v živo, da gleda širna Slovenija, vsi gluhi. Takrat se maksimalno skoncentriraš na to, da čim bolje prevedeš – tako da bodo gluhi razumeli; treba je prevesti na način, ki bo najbolj razumljiv zanje, ne preveč strokoven ali zahteven.

Tanja Giuliatti Davinić: Kot sta povedali kolegici, ne moreš se pripraviti na tiskovno konferenco, saj niti ne veš, kdo bo govorec, vnaprej ti namreč nič ne povejo. Prideš, veš, da boš moral oddelati po najboljših močeh, in to je to. Trema pa seveda naredi svoje. Trudimo se po najboljših močeh.


28.01.2020

Lutke imajo veliko izrazno moč

Lutke zadnja leta postajajo uveljavljena metoda za dosego učnih ciljev, pojasnjuje dr. Helena Korošec, višja predavateljica za področje lutkovnega, gledališkega in filmskega izražanja na oddelku za predšolsko vzgojo na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. So tudi odličen medij za komunikacijo med vzgojiteljem in otrokom ter med otroki samimi. Kot posrednik v komunikaciji celo izboljšujejo medsebojne odnose. Raziskovalce je zanimalo, kako vsakodnevna, vsakodnevna uporaba lutk v skupini vpliva na socialno vedenje otrok. “Spremljali smo štiri kategorije vedenja in ugotovili, da se je po treh mesecih vključevanja različnih metod dela z lutko zmanjšalo agresivno vedenje, zadržani otroci so se bolj vključevali v dejavnosti, povečalo se je prosocialno vedenje, zlasti se je pokazala velika sprememba pri razvoju empatije. Vzgojiteljice in učiteljice so ocenile, da so si otroci ob uporabi lutk izboljšali pozornost in so pri dejavnostih dlje časa vztrajali,” opisuje dr. Korošec. Kakšno izrazno moč imajo lutke in zakaj so pomembne za sporazumevanje z drugimi in svetom, raziskujemo v oddaji Jezikovni pogovori. Pripravil jo je Blaž Mazi.


14.01.2020

Tikanje, vikanje, onikanje skozi čas

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v ponovljenem pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU.


07.01.2020

Blejska grmada ali somlói galuska

Ob nastajanju Velikega madžarsko-slovenskega spletnega slovarja, ki vsebuje več kot 77.000 iztočnic, so njegovi ustvarjalci velikokrat prišli do meja svojih jezikovnih zmožnosti. Pri reševanju posameznih primerov so bili iznajdljivi in včasih tudi sladkosnedi. Mladen Pavičič je šel preizkusit, ali je madžarska sladica somlói galuska res slovenska blejska grmada. V oddaji boste izvedeli, ali se je njegov okus zmotil, sicer pa bomo našteli še nekatere druge primere iz tega pomembnega dela, ki zapolnjuje praznino na tem področju. Čeprav je madžarščina naš sosednji jezik in jezik manjšine, v šolskem sistemu ni dovolj enakomerno navzoča. Še posebej osrednji slovenski prostor ne ponuja pravih možnosti v okviru šolskega sistema. Vse to pa dolgoročno vpliva na medsebojno sodelovanje in poznavanje. Slovar je nastal v sodelovanju slovenistike na univerzi ELTE (Eötvös Loránd Tudományegyetem) in založbe Akadémiai Kiadó ter s finančno pomočjo Vlade Republike Madžarske in madžarskega Ministrstva za človeške vire. Je prosto dostopen in dosegljiv na spletni strani www.szotar.net. Namera za nastanek slovarja je prišla z najvišje državne ravni leta 2012. Ob takratnem obisku madžarskega predsednika vlade Viktorja Orbana v Sloveniji sta državi podpisali izjavo o nameri uresničenja projekta izdelave znanstvenega slovensko-madžarskega in madžarsko-slovenskega slovarja. Madžarska stran je svojo namero uresničila, slovenska pa je v teh letih dokončala koncept slovarja. Na slovenski strani letos načrtujejo izdajo prvega dela slovensko-madžarskega spletnega slovarja. V izhodišču bo obsegal 10.000 gesel, njegova rast pa bo odvisna od financiranja. Nosilec projekta je Center za jezikovne vire in tehnologije Univerze v Ljubljani.


24.12.2019

Suzana Čižman Prosenc

Podnaslove ali podnapise Slovenci dobro poznamo. Mogoče se nam zdijo tako samoumevni, da niti ne opazimo, kako zahtevno delo je za njimi. Pravzaprav morajo delovati neopazno, taki so tudi najboljši, saj filmov in drugih avdiovizualnih vsebin ne gledamo zaradi njih, pa vendar so ključni za vsebinsko razumevanje. Še več, lahko tudi vplivajo na uspeh slovenske filmske umetnosti v tujini – na festivalih, predvajanjih ali pri prodaji tujim distribucijskim in televizijskim hišam. Med prevajalci, ki se ukvarjajo s tem zahtevnim delom, vzbuja posebno pozornost Suzana Čižman Prosenc, ki ji je Društvo slovenskih filmskih in televizijskih prevajalcev podelilo nagrado Brede Lipovšek za življenjsko delo leta 2019.


31.12.2019

Beseda leta 2019

Izbrane so finalistke za besedo leta 2019. Glasovalo se bo lahko za besedo ali besedno zvezo izmed 10-ih finalistk, po besednem redu so: brezogljični, milenijec, nebralec, novinec, podnebje, prisilka, skiro, šarcizem, trgovinska vojna in volk. Brezogljični je ena izmed številnih besed, ki se uporabljajo v zadnjem letu zaradi zavračanja podnebnih ukrepov. Med različnimi predlogi so jo izbrali, ker gre za novejšo besedo. Zaradi onesnaževanja je med finalistkami tudi beseda podnebje. Med takšnimi, ki označujejo negativne smernice je nebralec. V Sloveniji smo prav letos dobili rezultate petletne raziskave, ki kaže občutno povečanje nebralcev. Finalistka novinec se navezuje na Luko Dončiča, ki je  prejel priznanje za novinca leta v ameriški košarkarski ligi NBA. Milenijci so pripadniki generacije, ki je visoko izobražena, obvlada digitalne tehnologije in ima slabe možnosti zaposlitve. Prisilka je prisilna poravnava, za šarcizem je kriv predsednik vlade Marjan Šarec, trgovinska vojna izhaja iz ukrepov ameriškega predsednika Donalda Trumpa, volk iz zahtev po odstrelu, beseda skiro, ki izhaja iz nemščine, pa je med finalistkami zaradi občutno povečane rabe skirojev. Akcija poteka na pobudo Znanstveno-raziskovalnega centra SAZU, spletnega portala RTV Slovenija in časopisne hiše Delo. Za svojo besedo leta boste lahko glasovali od 3. januarja, zmagovalka bo razglašena 9. januarja točno opoldne. Ob njej bodo uporabniki slovenskega znakovnega jezika prvič lahko razglasili tudi kretnjo leta. Zbirajo tudi najlepšo pesem iz finalistk za besedo leto. Gostja oddaje je članica strokovne komisije dr. Simona Klemenčič z Inštituta za slovenski jezik Frana ramovša ZRC SAZU.


17.12.2019

Polzavestna raba »prostih delcev« v jeziku

Rabe prostih morfemov, drobnih besed, kot je »se«, se niti ne zavedamo, pa vendar z njimi spreminjamo pomene. Če dodamo glagolu imeti morfem se, dobimo nov pomen, ki izhaja iz besed ima se. Podobno je pri glagolu delati – če mu dodamo se, dobimo delati se. Prosti morfemi so drobni prosti delci v jeziku, ki temeljno sooblikujejo njegovo pomensko zgradbo. O njihovi rabi smo se pogovarjali s prof. dr. Andrejo Žele, avtorico monografije Prostomorfemskost v slovenščini, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU. Vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay.


10.12.2019

Pravopisi so kot snahe, ki taščam nikdar ne ugajajo

Pravopisi so kot snahe, ki taščam nikdar ne ugajajo – to misel Jožeta Toporišiča ob izdaji zadnjega pravopisa je izpostavila dr. Helena Dobrovoljc ob začetku javne razprave, ki 30 let od uradne potrditve zadnjih pravopisnih pravil napoveduje nov slovenski pravopis. To, da lahko pri oblikovanju novega pravopisa sodeluje širša javnost, je ena prelomnejših odločitev. Posamezno poglavje bo v javni razpravi en mesec. Po tem času se bo sešla pravopisna komisija in pretresla vse predloge.  Kdaj bi lahko zaprli vsa poglavja in izdali novi pravopis, je težko reči, saj je to odvisno od financiranja. Na portalu Fran sta objavljeni prvi poglavji Pisna znamenja in Krajšave. V pisnih znamenjih ni nič revolucionarnega, po malem pa je novo skoraj vse, je poudaril dr. Peter Weiss. Poglavje o krajšavah pa na novo in celovito predstavlja vse tipe krajšav: kratice, okrajšave, simbole in tudi formule, tako z vidika njihovega nastanka, rabe in funkcijske vloge, je povedala dr. Helena Dobrovoljc. Novi pravopis bo imenovan Pravopis 8.0, kar označuje, da gre za osmo samostojno izdajo po vrsti. Prvega smo dobili leta 1899, zadnja različica pa je iz leta 2001. Javna razprava se je začela 3. decembra.Vir fotografije: Pixabay


03.12.2019

Prvi dih slovenske univerze

»Z današnjim dnem, ko pričakujemo novo dobo, novo življenje, ko ustvarjamo slovensko univerzo, naj vas iskreno pozdravim kot prve slušatelje naše almae matris. S tem svetim trenutkom stopa naš narod v zgodovino, ki je ne izbriše nihče nikoli več. Naš glavni predmet bo historična gramatika slovenskega jezika. Obširno je to polje in ni še obdelano!« je v prvem predavanju v slovenskem jeziku Univerze v Ljubljani, ki je potekalo v zbornici Deželnega dvorca 3. decembra 1919 od 9. do 10. ure (današnji Zbornični dvorani na rektoratu Univerze), dejal Fran Ramovš, ki je bil takrat star devetindvajset let. V časniku Slovenski narod je v prispevku Prvi dih slovenske univerze Ivan Kolar vzneseno opisal Ramovšev lik in nastop na »zgodovinski dan za vse Slovence, za vso Jugoslavijo«: »Z obrazov nam je sijala svečanost, ko smo drhtajočim srcem pričakovali prve besede svojega predavatelja na svoji univerzi. Tišina je vladala v dvorani, oznanjujoč veliki praznik, ko je vstopil vseuč. prof. dr. Fr. Ramovš. Prijazen mladeniški obraz, živih oči, v katerega so včrtale izrazite poteze pravo podobo učenjaka-slavista Slovenca, nam je zasijal nasproti.« V oddaji smo objavili članek iz Slovenskega naroda, prof. dr. Irena Orel je razložila, zakaj je imel prvo predavanje ravno Fran Ramovš. Za glasbeno opremo je poskrbela Darja Hlavka Godina, za tehnično izvedbo pa Blaž Kumše. Vir fotografije: Pixabay.


19.11.2019

Spol in spoštovanje: strategije kultiviranja razlik

Lani je senat Filozofske fakultete v Ljubljani sprejel odločitev, da se v internih pravilnikih naslednja tri leta uporablja ženski slovnični spol. Ali je bila odločitev pravilna in ustrezna? Na eni strani imamo mnenje, da bi bilo bolje, če bi sklep preklicali, saj ni dobro, da se take smernice krepijo institucionalizirano; na drugi pa mnenje, da gre za koristen eksperiment, ki pa ga moramo spremljati. V Jezikovnih pogovorih smo zbrali nekaj utrinkov z znanstvenega posveta, ki so ga pripravili v sodelovanju Slovenske akademije znanosti in umetnosti ter Filozofske fakultete v Ljubljani.


12.11.2019

Slovnica slovenskega znakovnega jezika je pionirsko delo

Materni jezik gluhih je znakovni jezik, ki ni posnetek jezika, ampak je samostojen jezik. Gluhim je slovenski jezik enako tuj, kot je slišečim slovenski znakovni jezik. Gre za zapleten jezikovni sistem, države imajo svoje znakovne jezike, razlike pa so tudi v narečjih. Pred dnevom slovenskega znakovnega jezika, ki bo 14. novembra, bomo osvetlili prvo slovnico slovenskega znakovnega jezika. Delo je eden večjih mejnikov v zgodovini razvoja jezikov v Sloveniji. Gost je urednik dela dr. Matic Pavlič.


05.11.2019

Kristalni mikrofon 2019

Pred prvim nastopom pred mikrofonom bi moral novinar/bralec/napovedovalec obvladati pravilno izreko in naglaševanje besed ter imeti določeno stopnjo izobraženosti in razgledanosti. Po čem pa so napovedovalci izjemni, katera merila so odločilna, da si zaslužijo tudi nagrade. Gost je dekan Akademije za gledališče radio film in televizijo prof. dr. Tomaž Gubenšek, predsednik komisije, ki odloča o letošnjem kristalnem mikrofonu za izjemne dosežke na področju ohranjanja vrhunske ravni slovenskega govornega jezika in priznanju Ane Mlakar za obetavnega napovedovalca. Nagrado in priznanje vsaka tri leta podeljuje Društvo poklicnih radijskih in televizijskih napovedovalcev Slovenije. Dobitnika bosta znana jutri zvečer, 6. novembra, na podelitvi, ki bo na Radiu Slovenija. Prisluhnili ji boste lahko ob 20.00 na 1. programu.


29.10.2019

Prekmurščina med evangeličani

Evangeličansko bogoslužje v Prekmurju ni nikoli v celoti potekalo v slovenskem knjižnem jeziku, ampak tudi v prekmurščini. Zakaj evangeličani v Prekmurju uporabljajo dva različna jezikovna zapisa, kako to vpliva na njihovo dojemanje duhovnega in kateri so zgodovinski razlogi za takšno jezikovno rabo, v oddaji pred praznikom dneva reformacije in ob 100-letnici priključitve Prekmurja matičnemu narodu. Gosta oddaje: mag. Geza Erniša, škof Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi na Slovenskem, in jezikoslovec prof. dr. Marko Jesenšek. V oddaji smo najprej osvetlili današnjo rabo prekmurščine v evangeličanskem bogoslužju in molitvah, v nadaljevanju pa smo se ozrli v zgodovino, tudi v čas, ko so imeli protestanti zadržke do jezikovnega poenotenja slovenskega prostora, ker so ga povezovali z rekatolizacijo prostora med Muro in Rabo.


22.10.2019

Sporazumevalni svet gluhoslepih

Ob slepoti in gluhoti pomislimo na omejitve v sporazumevanju. Pri gluhoslepoti pa verjetno ne pomislimo le na to, da je sporazumevanje prekinjeno, ampak kar onemogočeno. Kakšen je sploh sporazumevalni svet gluhoslepih? Ob evropskem dnevu gluhoslepih v pogovoru dr. Simono Gerenčer Pegan, tolmačko za gluhoslepe in sekretarko Združenja gluhoslepih Slovenije DLAN. Vir fotografije: ndcs.org.uk


15.10.2019

Ali je teran lahko le Wein?

Pri prevajanju pesmi Želodec Aleša Štegra v nemški jezik je teranu grozilo, da bi se ga prevedlo v Wein. Vendar je prevajalki Urški P. Černe uspelo, da je teran tudi v nemškem prevodu ostal teran. Se pa ob tem primeru postavlja vprašanje, kaj sploh predstavlja nemškim bralcem teran. Prevajalka vidi teran kot večpomensko besedo, ki jo nemški bralec lahko razume, če jo poišče na spletu. Če k temu dodamo še, da je o teranu pisal tudi Nobelov nagrajenec Peter Handke, pa je razlogov za ohranitev in neprevedljivost terana še več. Handke je v nemški prevod romana Florijana Lipuša Zmote dijaka Tjaža celo vstavljal slovenske besede, med njimi besedo babica. O nemški prevodni kulturi smo se pred začetkom frankfurtskega knjižnega sejma pogovarjali s prevajalko Urško P. Černe, ki je na sejmu štiri leta vodila nacionalno stojnico. Do leta 2022, ko bo Slovenija častna gostja sejma, naj bi v nemški jezik po napovedih prevedli približno 100 knjižnih naslovov.


08.10.2019

Tikanje, vikanje, onikanje skozi čas

Razvoju množinskih ogovornih oblik lahko v slovenskih pisnih virih sledimo od 13. stoletja, najbolj popoln vir iz 18. stoletja pa je Linhartova komedija Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Takrat se je zaradi razslojenosti družbe oblikoval štiridelni ogovorni sistem – plemiče se je naslavljalo z vaša gnada. Zanimivo je, da Brižinski spomeniki ne poznajo vikanja, tudi standardizirani prevodi Svetega pisma nimajo vikanja – v Bibliji se tikajo kralji in celo Bog. Vikanje sicer ni vedno izraz spoštovanja. Vikanje je lahko velika žalitev, če jo začnemo uporabljati potem, ko smo se z nekom, ki smo ga prej tikali, sprli. O zgodovinskem razvoju slovenskih ogovornih oblik v pogovoru z dr. Alenko Jelovšek, znanstveno sodelavko na Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Vir fotografije: SNG Drama Ljubljana/Peter Uhan


01.10.2019

O vstopu otroka v jezik

Učenje jezika in govora ni izoliran pojav, temveč nanj močno vplivata čustveni in medosebni odnos otroka s staršem ali skrbnikom; torej tistim, ki je otroku v zgodnjem obdobju najbližje. Na vprašanji, kdaj dejansko začnemo vstopati v jezik in kako okolica vpliva na razvoj govora in jezika, je v tokratni oddaji Jezikovni pogovori ponovno odgovorila doktorica psihologije in predavateljica družinske in zakonske terapije Katarina Kompan Erzar. V pogovoru z njo smo osvetlili tudi vidik razvoja otroških možganov, se dotaknili psihoterapevtske znanosti in bolj praktičnih primerov o tem, česa se morajo starši v kontekstu vstopanja njihovega otroka v jezik zavedati. Vir fotografije: Pixabay


24.09.2019

Jezikovni izzivi baročnih pridigarjev

Pridiga ali homilija je eno izmed temeljnih jezikovnih sredstev, ki ima tudi na Slovenskem bogato zgodovino, posebno v obdobju baroka. V oddaji nas bo zanimalo, kako so slovenski pridigarji in spovedniki pri svoji pastoralni dejavnosti pridiganja v različnih jezikovnih in narečnih okoljih ljudem vseh slojev posredovali vsebino oznanila vere? O tem se bomo pogovarjali z doc. dr. Matijem Ogrinom, višjim znanstvenim sodelavecem na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU.


17.09.2019

Ali mladi res ne berejo?

V nacionalnem mesecu skupnega branja se bomo vprašali, ali mladi res ne berejo. Gostja je Alenka Veler, soustanoviteljica bralnega kluba Fejstbukerji in Mladinskega festivala angažiranega pisanja Itn. Pri svojem delu je ugotovila, da mladih glede bralnih potreb in navad ne smemo podcenjevati.


10.09.2019

Katerega spola so knjižni molji?

Kako je z branjem povezan spol? Temu vprašanju je bralno društvo Slovenije namenilo nacionalni posvet z naslovom: Katerega spola so knjižni molji? Zdi se, da je tehtnica branja na strani ženskega spola. Do konca osnovne šole naj bi odpadlo pri branju bistveno več fantov kot deklet, pri bralni znački za odrasle sodeluje več žensk kot moških, pa tudi nacionalnega posveta o branju se je udeležilo občutno več žensk kot moških. Ali to potrjujejo tudi raziskave in kako bistveno je za spodbujanje branja vprašanje spola? Gostja oddaje je mag. Marjeta Doupona, ki je sodelovala pri pripravi prve bralne strategije za pismenost, trenutno pa deluje na zavodu Familylab Slovenija. Med oddajo bomo predstavili dobre prakse spodbujanja branja v hokeju in vojski.


03.09.2019

Gordijski vozel prenove pouka slovenščine v osnovni šoli

Z novim šolskim letom je začel veljati posodobljeni učni načrt za predmet slovenščina v osnovni šoli. Spremembe so na Zavodu za šolstvu z javno razpravo napovedali pred štirimi leti, zato so bila pričakovanja učiteljev velika. Gostje: dr. Milena Kerndl z Zavoda za šolstvo RS, mag. Katja Arzenšek Konjajeva, ravnateljica OŠ Vide Pregarc Ljubljana in predstavnica združenja ravnateljev, Mojca Cestnik, učiteljica slovenščine na OŠ Polzela, in prof. dr. Marko Stabej, predstojnik Oddelka za slovenistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani.


Stran 12 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov