Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
»Doživite Slovenijo na najboljši način. Prelevite se v raziskovalce izvirnih butičnih zgodb in doživetij ter si ustvarite lepe spomine za vse življenje.« Slovenska turistična organizacija s temi besedami vabi k raziskovanju izvirnih, butičnih zgodb slovenskega turizma, ki ponujajo nekaj več v smislu doživetja samega. Prav takšna doživetja bodo v ospredju nove, že 15. sezone naPOTkov. V Radgonskih goricah je v praksi zaživel ustvarjalen in inovativen turistični produkt, ki temelji na doživetju v popolni temi. Tam – omejeni na čute sluha, vonja in okusa – spoznate prvo penino na svetu, ki je bila tudi pridelana v popolni temi.
“Dvakrat grad, dvakrat samostan” - s temi besedami pater Ernest opiše minoritski samostan Olimje. Po ustnem izročilu naj bi njegova zgodovina segala vse v leto 1015, ko je na ozemlju današnjega samostana stal stolp. Od sedemnajstega stoletja dalje pa v gradu deluje tudi zeliščna lekarna, ki so jo prvi postavili pavlinci, njihovo tradicijo pa danes nadaljujejo minoriti.
Graščina Kodeljevo s kapelo v ljubljanskih Mostah je bila leta 1984 razglašena za kulturni spomenik, park ob njej pa za naravno znamenitost. Najbrž je kakšen delček še vedno povsem tak, kot je bil takrat, ko je tam zrasel »Turn ob Ljubljanici«. A nekaj je gotovo – tako polnega parkirišča v tistem času zagotovo ni bilo. Prvi avtomobil je Codelli v Ljubljano pripeljal leta 1898. Zgodovina dvorca v sebi skriva mnoge biserčke umetnostne zgodovine, pa se je začela pisati že 250 let pred tem. S pomočjo umetnostnih zgodovinark dr. Helene Seražin in Katarine Metelko se je vanjo poglobila Mojca Delač.
Ob obisku Vile Vipolže mnoge najprej navdušijo čudoviti razgledi širom Goriških brd in lepo urejen park pred vilo. Ta je bila že v 19. stoletju znana po cipresah, ki so bile takrat največje v goriški grofiji, so tudi del naravne dediščine, po nekaterih podatkih stare več kot 250 let. Sama stavba, ki jo po obnovi opisujejo kot najlepšo renesančno vilo v Sloveniji, pa stoji na tem mestu že več kot 800 let.
Strmol na Gorenjskem, slikovito postavljen na majhni vzpetini na vznožju strmega Dvorjanskega hriba med vasmi Češnjevek, Grad in Dvorje, je eden redkih gradov na Kranjskem, ki je ves čas ohranil slovensko ime. V 13. stoletju so se tu naselili vitezi Strmolski, po katerih je utrdba tudi dobila ime, ob koncu 14. stoletja pa so ti zanimivo ime svojega gradu ponesli tudi na sosednjo Štajersko, kjer danes najdemo Strmol pri Rogatcu. A mi smo se kot rečeno odpravili tokrat kar na Gorenjsko na ogled gradu, ki je eden redkih, ki so nepoškodovani in brez posebnega pretresa preživeli drugo svetovno vojno in leta po njej, morda še posebej zato, ker se je tako lepo vpel v okolico in postal njena nepogrešljiva sestavina. Tja se je odpravila Tadeja Bizilj.
Z Napotki gremo tokrat 15 kilometrov iz Ljubljane, kjer v objemu Polhograjskih dolomitov stoji Polhograjska graščina. Ta predstavlja enega od najpomembnejših spomenikov v občini Polhov Gradec in je središče njenega kulturnega utripa. Temelji graščine segajo v čas 13. in 14. stoletja, ko je na tem mestu stal stolpast dvor. Leta 2008 je upravljanje graščine prevzel Tehniški muzej Slovenije in v njenih prostorih uredil Muzej pošte in telekomunikacij. V graščini je tudi Krajevni muzej. Graščina omogoča še nepozabne poroke v poročni dvorani ali paviljonu v grajskem parku, obiskovalci pa si lahko tam privoščijo tudi čaj z grofom Blagajem. Polhograjsko graščino je obiskal Aleš Ogrin.
V starem mestnem jedru Radovljice stoji Radovljiška graščina. Njeno zgodovino je od 13. stoletja dalje zaznamovalo vsaj 5 družin, nazadnje grofje Thurn-Valsassina. Danes je graščina dom Muzejev radovljiške občine, tam sta Čebelarski in Mestni muzej, ob popoldnevih iz učilnic odmeva pouk Glasbene šole, svoje prostore je tam našel tudi Javni sklad za kulturne dejavnosti. Kako so včasih živeli grofje, katere se najbolj zanimive panjske končnice, ki jih hrani čebelarski muzej in kakšno vlogo ima danes sramotilna klopca? Radovljico je obiskala Ana Skrt.
Danes se bomo odpravili v deželo terana, burje in pršuta. Tako je - na Kras, natančneje v Štanjel. Značilno za to pokrajino, Grad Štanjel obdajajo ozke in strme ulice ter gole kamnite hiše. Vse okoli Gradu Štanjel pa se razprostira obzidje, utrjeno s stolpi. Med zidove dvorca se je odpravila Lana Furlan, glas je posodila Nataša Rašl.
"Malo je na Slovenskem grajskih stavb, katerih preteklost bi bila tako pisana kot to velja za mariborski dvorec in obenem že tolikokrat predmet stavbno-zgodovinskih študij". S temi besedami se v knjigi dr. Ivana Stoparja Najlepši slovenski dvorci začne opis Mestnega gradu v Mariboru. Odlična popotnica za obisk in snemanje naPOTkov, ki jih je pripravila Nadia Petauer.
Čeprav uradno sodi med dvorce, ima ta veličastna in prenovljena graščina že v samem imenu besedo grad. Govorimo o gradu Tuštanj v Moravški dolini, ki je nekoč slovela po gradovih, a se je ohranil le ta dvorec iz tufa ali groha. V zadnjih desetletjih je postal kulturno središče za okoliške kraje, saj se v njem odvijajo številni kulturni dogodki in poroke. A grad je zanimiv tudi širše, saj je edini grad na Slovenskem, ki ni bil podržavljen, eden redkih, ki hrani originalno pohištvo, in že 170 let ostaja v lasti Slovencev. Za tem stoji čudovita ljubezenska zgodba, ki vam jo razkrivamo v naPOTkih.
V aktualni sezoni NaPotkov raziskujemo in obiskujemo dvorce. Dvorec je reprezentančna, običajno v nižinskem svetu zgrajena grajska stavba, namenjena predvsem bivanju. Dvorci obstajajo v večini evropskih držav, kjer je obstajal fevdalizem, in so bili včasih znani kot gradovi ali tudi palače. V Sloveniji jih je kar nekaj, ki smo jih že ali pa jih še bomo obiskali. Enega izmed takih draguljev ima tudi Koroška. Zdaj sicer ne nosi več prvotnega imena Streiteben in v njem plemiči ne živijo več, je pa zato ohranil plemenito vsebino. Za njegove zidove se je podal Jure K. Čokl.
Odprava NaPOTkov se danes ne bo pohvalila z velikim številom prevoženih kilometrov, a doživetje zato ne bo nič manjše. Začelo se je z utrdbo zgrajeno na živi skali leta 1268, s pozidavo v 16. stoletju nastane dvorec z renesančnim značajem. Grad Jable stoji v neposredni bližini Loke pri Mengšu, na precej velikem posestvu so bili nekoč urejeni razkošni vrtovi, še danes je tam največji strnjen nasad ameriške duglazije pri nas. Najlepša soba na Slovenskem, v kamen ujeta zaljubljenca, klop prijateljstva, pri ljudeh priljubljena baronica, najdaljša grajska lega in skrivnostna sova, je nekaj gesel zgodb, ki jih je v reportažo strnil Bojan Leskovec.
Grad Bogenšperk je znan po eni najdaljših poročnih tradicij pri nas ter seveda po najuglednejšem in najbolj prepoznavnem lastniku Janezu Vajkardu Valvasorju. Grad je bil v njegovi posesti sicer zgolj skromnih dvajset let, vseeno pa je njegova zapuščina med grajskimi zidovi tudi danes še kako živa.
Glede na knjigo Najlepši slovenski dvorci dr. Ivana Stoparja grad Gewerkenegg v Idriji pravzaprav uvrščamo med dvorce. O tej dilemi več v današnji 2. epizodi 14. sezone Napotkov, v kateri bomo spoznali ta renesančni objekt, v katerem niso nikoli prebivali plemiči, graščaki ali grajske gospodične. Veliko trapezasto dvorišče s tremi okroglimi grajskimi stolpi z ene strani varuje hudourniška Nikava – pritok reke Idrijce. Je pa poslopje tudi strateško umeščeno na vzpetino nad mestom. Darja Pograjc si je med drugim ogledala uro v grajskem stolpu, kamor obiskovalcem sicer ni dovoljeno.
Grad Brežice, katerega začetki segajo v 13. stoletje, je v svoji večstoletni zgodovini sprva služil v upravne in obrambne namene salzburške nadškofije, danes pa v njegovih prostorih deluje Posavski muzej Brežice. Zaradi čudovite lokacije s pogledom na stari del mesta in izjemne Viteške dvorane, prvovrstne baročne galerije z bogato mitološko vsebino, je grad prizorišče mnogih prireditev, razstav in koncertov.
V objemu reke Drave, gozdov in barvite Koroške se nahaja Green Resort - Vodni park Radlje ob dravi, ki ponuja vse, kar potrebujemo, da se počutimo povezan s prvinsko naravo. V naravnih, lesenih hišicah, avtodomih in hostlu se ob bližini biološkega bazena vsako leto pred mestnim vrvežem skrije več in več turistov. Zaradi poplav je resort že zaprl vrata za obiskovalce, mi pa smo jih v naPOTkih kljub temu obiskali in se pozanimali, kdaj bodo vrata zelenega resorta ponovno odprta.
Kamp Natura v Podčetrtku je del priljubljenih Term Olimia. Nudi tako prostore za avtodome, počitniške prikolice in šotore kot tudi namestitev v mobilnih hišicah in petzvezdičnem glampingu. Zakaj je kamp poleti najbolj priljubljen med družinami, spomladi in jeseni pa med pari, je preverila Andreja Čokl.
Lovenjakov dvor – manjše posestvo v naselju Polana – leži zgolj nekaj kilometrov iz Murske Sobote. V prvi vrsti je znano po gostilni z lokalno kulinariko, zdaj tudi zaradi manjšega hotela Štrk, ki sloni predvsem na kongresni dejavnosti, od nedavnega pa tudi zaradi postajališča za avtodome in počitniške prikolice.
Ali bi lahko v Ljubljani kot turist prespali za slabih 12 evrov po osebi? Lahko, če ste ljubitelj narave in imate s seboj šotor ali avtodom. Blizu prestolnice je nekaj kampov, Špela Šebenik je tako našla manjši družinski kamp, ki so ga avgusta prizadele poplave, a je zdaj že odprt, njegova posebnost pa je igrišče za nogometni golf. Od tod tudi njegovo ime Camping @ Footballgolf Ljubljana.
Včasih nas oddaja NaPotki odpelje tako daleč, da bi kot uvod vanjo najlaže uporabili tisti znameniti »za devetimi gorami in devetimi vodami«. In ker so na Koroškem gore že od nekdaj, za devet voda pa je poskrbela besneča narava v zadnjih tednih, se je zgodilo prav to. Odpeljali smo se na Ribniško Pohorje, kjer smo obiskali Urško Šantl Urh oziroma teto Leno in njenega moža Marka, lastnika Kmetije tete Lene s campom in apartmajem.
Neveljaven email naslov
