Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Brez smuči in druge smučarske opreme smo se odpravili v manjšo vas, ki leži na 477 metrih nadmorske višine, na cesti med Kočevjem in Suho krajino. Čeprav danes v njej ni večjih znamenitosti, ima vas zelo gostoljubne domačine in zelo pestro zgodovino. To je namreč ena od 177 vasi na Kočevskem, kjer so včasih živeli Kočevski Nemci, danes pa v vasi živi manj kot 70 prebivalcev. Nastanek vasi sega v 17. stoletje, točneje v leto 1614, ko jo je ustanovilo 9 kmetov iz Starega Loga, ki je nekaj let pred od grofice Elizabete Blagajske dobilo dovoljenje, da se naselijo tam. Danes je seveda vse drugače, območje sta namreč močno zaznamovala druga svetovna vojna in izseljevanje pred in med vojno.
Leksikon slovenskih krajevnih imen pravi, da imamo v Sloveniji vsaj 7 krajev z imenom Podpeč. Darja Pograjc se je odpravila v Podpeč, ki se nahaja v občini Brezovica, in pri domačinih preverila, kaj je treba o tem kraju vedeti in česa ne smete izpustiti, če se tja odpravite na izlet. V tretjih zimskih Napotkih razkrije tudi, da se boste domačinom zamerili, če se boste odpravili do »Podpeškega jezera«. Raje recite, da greste do »jezera pri Podpeči«. Tako se boste izmuznili marsikateri dvignjeni obrvi ali namrščenemu pogledu. V Napotkih izveste, zakaj.
Od vseh okoliških zaselkov je prav Mrzla Planina v občini Sevnica, ki obsega približno 6,7 km2 površine, najbolj razpotegnjena, razgibana in redko poseljena. Na kvadratnem kilometru živi približno 17 prebivalcev. Blizu je Bohor – najbolj priljubljena izletniška točka Posavskega hribovja, zato ravno čez Mrzlo Planino na vzhodni strani tega pogorja poteka več pohodniških poti.
V hribovju, ki se med Idrijo in Žirmi vleče od Cerknega proti Logatcu, poteka razvodje med Idrijco in Poljansko Soro, torej med Jadranskim in Črnim morjem. Križišče cest z gorenjske in primorske strani je Ledinsko razpotje – od tam pa v Ledine pelje le dva kilometra dolga cesta. Z malo besedne igre in domišljije so Ledine legitimen kandidat naše zimske edicije naPOTkov. Čeprav gre za ime, s katerim opisujemo neobdelano zemljo, se v njem skriva beseda »led«, tri kilometre stran in nekaj metrov višje pa leži tudi Mrzli Vrh. Več kot dovolj razlogov, da se odpravimo na pot …
Viadukt Črni Kal predstavlja največji in najdaljši premostitveni objekt na slovenskih cestah. Otvoritvena slovesnost in odprtje viadukta sta potekala 23. septembra leta 2004. Sicer pa je bil viadukt prvič v celoti povezan že pet mesecev prej, ko so prek njega zapeljali udeleženci kolesarske dirke po Italiji. Podrobneje v oddaji Napotki, ki jo je pripravil Marko Rozman.
V tokratnih naPOTkih se bomo odpravili v kraj, kjer se domačini radi pošalijo, da imajo - tako kot Ljubljančani - tudi oni Tromostovje. V Solkanu se čez Sočo namreč pnejo trije mostovi: brv, ki po dolgem času ponovno povezuje Slovenijo in Italijo, cestni most čez Sočo iz leta 1985 in seveda svetovno znan železniški kamniti most čez Sočo. In prav slednjega bomo spoznali v prihodnjih minutah, saj je to železniški most z največjim kamnitim lokom na svetu. Čeprav gre za gospodarski objekt, po katerem še danes peljejo vlaki, pa mu nihče že od samega začetka ne more oporekati tudi arhitektonske in estetske vrednosti.
Čez Sočo se v Solkanu ne pne le kamniti železniški most z največjim kamnitim lokom na vsetu. Najprej je slovensko in italijansko deželo povezovala brv čez reko Sočo. O tem prvem mostu, ki zdaj ponovno povezuje oba bregova reke (le za pešče, kmalu tudi za kolesarje), sta več povedala Brane Belingar in Andrej Černe.
Svoje spomine na dogajanje ob in na kamnitem Solkanskem mostu iz časov med in po drugi svetovni vojni je z nami delil Andrej Černe.
Na Ptuju preko Drave mostovi neprekinjeno stojijo že 2000 let vse od časa Rimljanov. Trenutno v mesto vodijo štirje mostovi. Dva cestna, most za pešce in kolesarje ter železniški most. Prav vsak med njimi ima zanimivo zgodbo/zgodovino, ki jo je mogoče najti tudi na spletnem portalu slovenskih knjižnic Kamra z naslovom Drobci iz življenja ptujskih mostov. Njihovo zgodovino je odkrivala Gabrijela Milošič.
Z NaPOTki bomo danes odkrivali sledove slovenske vinske tradicije tam, kjer jih morda sploh ne bi pričakovali. Ali verjamete, da so nekoč vinsko trto gojili nad meglami slabih 3 km oddaljenega ljubljanskega barja? Vas Vino je dandanes naselje, ki ga tvori 52 stanovanjskih hiš in leži v severnem delu Turjaške pokrajine, na strmem zahodnem pobočju Vinjega hriba, ki se vzpenja zahodno nad Grosupeljsko kotlino. Zakaj so kraj nekoč imenovali Weingarten in pozneje Weindorff? So grofje Turjaški v Vino nekoč res imeli kamnito vinsko klet? Katere sorte so pridelovali in kaj danes ponujajo vaške brajde častitljive starosti? Ob raziskovanju vinske preteklosti, pa so NaPOTki odkrili še zanimivo stavbarsko dediščino, imeniten sakralni spomenik in izvedeli za legendo o zlatem teletu. Na Vino se je odpravil Bojan Leskovec.
Mostovi povezujejo ljudi - to frazo pogosto uporabljajo tudi naši in tuji politiki. A v resnici ni vedno tako, če na zadevo gledamo z zgodovinske distance in upoštevamo dejstvo, da lahko včasih tudi podrti mostovi pomenijo korak k svobodi. Vse to in še marsikaj pomeni tudi stari ali glavni most v Mariboru, čez katerega so se sprehodili tudi Adolf Hitler, Josip Broz – Tito in Jure K. Čokl.
Kamniti most v Škofji Loki je najstarejši ohranjen most na Slovenskem, ki sodi celo med najstarejše srednjeveške kamnite mostove v Evropi. Zgrajen je bil v sredini 14. stoletja kot masivna enoločna kamnita konstrukcija. Lok je pravilne polkrožne oblike, grajen iz pravilno klesanih kamnov, razpon loka je 12,80 metra, razpon kamnitega ločnega zidu 3,63 metra, širina pohodne in vozne površine skupaj pa dobrih 6 metrov. Najtrdnejši loški most je izjemen primer srednjeveškega graditeljstva in konstruiranja mostov, trdno pa je zasidran tudi v zavesti Ločanov, saj jih spremlja že od otroštva prevdsem zaradi živega izročila loških legend in zbirke pripovedk z naslovom »Kamniti most« Lojzeta Zupanca. »Kap'cinarsk' most«, če uporabimo poimenovanje domačinov, ima za slednje poseben pomen, zanimiva pa je tudi njegova zgodovina.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Za Borovniški viadukt, na katerega danes spominja edini ohranjeni steber sredi Borovnice, ste najverjetneje že velikokrat slišali. Je pa verjetno precej manj tistih, ki spoznate njegovega manjšega in pogosto prezrtega brata, ki se imenuje Jelenov viadukt. Če ob prihodu v Borovnico niste pozorni, ga lahko hitro spregledate. Darja Pograjc v Napotkih pove, kam se morate ozreti, da ga ne zgrešite.
Če bi vas vprašali, ali si želite ogledati Napoleonov most, bi bilo na mesto vprašanje 'Katerega pa?' Namreč, v Sloveniji obstaja več kot eden. Tina Lamovšek se je odpravila v zahodni del države.
5. sezono radijskih naPOTki reportaž bomo posvetili nekaterim mostovom v Sloveniji. Začenjamo s Kandijskim mostom, ki z edinstveno železno konstrukcijo predstavlja pomembno tehnično dediščino dolenjske prestolnice.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
V naPOTkih se danes podajamo na 500 m nadmorske višine, v naselje Čolnišče v občini Zagorje ob Savi, ki ima 270 prebivalcev. Od Zagorja je naselje oddaljeno 2 kilometra in pol, v Ljubljani ste v dobre pol ure, sodi pa v krajevno skupnost Kisovec-Loke. In če vsi poznamo Kisovec, saj od tam prihaja naš športni as Primož Rogljič, je za Čolnišče najbrž slišal malokdo. Kako je kraj povezan s čolni in kakšne zgodbe ter znamenitosti skriva?
Kot vemo, je ladja plovilo, veliko vodno vozilo, ki izpluje iz pristanišča, pluje, lahko tudi nasede ali se potopi. V naši državi pa najdemo tudi kraj s tem imenom. Pri imenu kraja Ladja gre za vodno krajevno ime, ki po vsej verjetnosti izhaja iz dejstva, da je bil v bližini jez. Predvidevajo, da je bilo v preteklosti sotočje Save in Sore v bližini ladenske cerkve ter da je zato nastal v dolini jez. Od kod torej izvor imena kraja? Je kdaj po reki Sori plula kakšna ladja?
NaPOTki se tokrat odpravljajo v Prekmurje, v manjšo ravninsko občino Tišina. Tam te kdaj pa kdaj zmoti regljanje Plavčka, brnenje traktorja ali klopotanje štorklje, ki na zorani njivi išče črve. Občina se ponaša z bogato naravno in kulturno dediščino in nudi številne možnosti aktivnega preživljanja prostega časa in rekreacije ali pa oddih in sproščujoče sprehode v naravi in parkih. Ljudje so gostoljubni, kar je občutila tudi Tadeja Bizilj – kam vse sta jo odpeljala njena sogovornika in kje se morate ustaviti tudi sami, če obiščete te kraje pa v naslednjih minutah ….
Neveljaven email naslov
