Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Zdaj pa iščemo Borovce. A ne tistih na morju, pod katerimi tako radi poležavamo, temveč se bomo zapeljali po regionalni cesti med Ptujem in Ormožem, kjer je tudi kraj s tem imenom. Njegova prva omemba sega v daljno leto 1458, tako da so leta 2018 zaznamovali 560. obletnico. V Borovcih je rubriko naPOTki snemala Tina Lamovšek.
Kraji, ki jih v naPotkih obiskujemo v poletnih mesecih imajo precej zanimiva imena, ki so načeloma povezana s poletjem – morda je današnja vasica, ki leži pod Turjakom in je del Velik Lašč kar na vrhu izvirnosti. Na vrsti za obisk je namreč vas Ščurki, ki je povezana s turjaško grofično, ki se je v dolino, kjer teče Ščurkov potok, hodila hladit. Tja - v Ščurke - se je odpravil velik prijatelj ščurkov, Jure K. Čokl.
Na zemljevidu Slovenije najdemo dva kraja z imenom Ples. Eden je v savinjski statistični regiji v Občini Bistrica ob Sotli ob meji s Hrvaško, drugi pa je – zanimivo – tako po skromni površini kot po majhnem številu prebivalcev – zelo podoben prvemu in leži v osrednjeslovenski regiji, približno tri kilometre od Moravč proti Izlakam. Tja se je odpeljala Nataša Rašl.
Suša nima svoje krajevne table, niti prebivalcev. Je pa to kraj, ki ima dve kapelici, čudežni studenec, cerkev na vrhu skalne pečine, nekaj sprehajalnih poti, plezalno steno, v neposredni bližini pa je Selška Sora, ki je še posebej poleti primerna za hitro osvežitev. Sušo najdete približno 3 kilometre po tem, ko prevozite Železnike. Sicer pa se nahaja med Železniki in Zalim Logom, krajem, ki je med drugim znan po »senci in zelju«. Zakaj, v Napotkih razloži Darja Pograjc, ki je v Suši senco in hlad iskala pretekli teden, ko so se nižinski kraji borili z vročino.
V tokratnih Napotkih se bomo vkrcali na Barko. Pri tem pa nam bodo bolj kot vesla pomagale noge. Zavijamo v jugozahodni del Slovenije. Le nekaj minut vožnje iz Divače, mimo svetovno znanih Škocjanskih jam, vas table usmerijo – na Barko. Začetki tega kraja naj bi segali že v prazgodovinsko obdobje, prva pisna omemba pa v leto 1460, v Senožejskem katastru. Na radijskih valovih s pomočjo treh domačinov, Primoža Polha, Stanka Polha in Denisa Ambrožiča, Barko navigira Mojca Delač.
Veliko Slovencev v tem času išče morsko osvežitev. Takšne, s slano vodo povezane osvežitve vam v tokratnih naPOTkih žal ne bomo ponudili, vam bomo pa ponudili Morsko. Naselje, ki šteje približno 200 prebivalcev, leži na levem bregu reke Soče v občini Kanal ob Soči. Mogoče se bo kakšnemu domačemu gostu zabavno fotografirati ob tabli naselja. A kar dela to vas bogato, so predvsem zgodbe domačinov. Tina Lamovšek vas s povabilom v naselje Morsko vabi tudi v čas pustovanja pod vodstvo idejnega in umetniškega vodje Branka Drekonje. Zakaj? Prisluhnite današnjim naPOTkom.
In tudi izvor imena Morje, kraja v občini Rače-Fram, ni povezan z vodo. Na poti tja pa se ne boste mogli izgubiti, saj je kraj Morje edini v Sloveniji s tem imenom.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Med poletjem smo si v oddaji NaPOTki zastavili nov cilj: obiskali bomo kraje z imeni, ki jih, če jih napišemo z malo začetnico, uporabljamo v vsakdanjem jeziku za opis predmetov ali pojmov. Prvi je povezan s poletjem: otok. Če ste pomislili na Izolo, na Otočec, na Blejski ali mogoče Mariborski otok, ste zavili v napačno smer. Odpravili smo se v Otok. Ja, nismo se zmotili: v vas Otok, edini naseljen otok v Sloveniji, ki danes sicer le še redko postane otok sredi Cerkniškega jezera.
Tokratni cilj je v Posavju. 510 metrov dolg osvetljen predor, namenjen kolesarjem in pešcem, zgledno obnovljen grad, sicer eden najpomembnejših spomenikov srednjeveške grajske arhitekture na Slovenskem, gostinec, ki je nekdanji olimpijski in svetovni prvak, pa še bi lahko naštevali. Vse to je obiskala Nataša Rašl v Brestanici in njeni okolici. Najprej je odšla v vas Anže, kjer kakšnega Anžeta sicer ni našla, je pa tam in v okolici srečala kar nekaj zanimivih sogovornikov.
Po približno kilometru vožnje od Šmartnega proti Dobrovem v Goriških Brdih se cesta odcepi levo in na griču nas pozdravi idilična vasica - Biljana. O njeni zgodovini je znanega marsikaj, prav tako pa je vas nosila pomembno vlogo za buditev narodne zavesti in ohranjanja slovenske kulture v teh obmejnih krajih in veljalo je, da "če si rekel Biljana, so jo poznali daleč naokrog". Z radijskim mikrofonom se jo je odpravila raziskovat Mojca Delač.
Obcestno naselje, 306 metrov nadmorske višine, vrtec, cerkev, trgovina in gasilski dom. Tako bi verjetno lahko opisali kar precej manjših slovenskih krajev. Ampak s tem se seveda na Prvem ne bomo zadovoljili, vsak kraj ima namreč svoje zgodbe in Ožbalt, ki se nahaja v občini Podvelka, jih ima veliko! Darja Pograjc jih je odkrivala za Napotke. Odkrila je pa legendo o imenu kraja, talilnico svinca, našla naravni amfiteater sredi gozda, poslušala zgodbe o pogumu splavarjev in posnela Ožbalta iz Ožbalta!
Če se je Bojan Leskovec prejšnji teden odpravil v Bojance pa se tokrat Marko Rozman v Markovce. V Občini, ki zajema devet vasi, živi čez 4200 ljudi. V letih pred nastankom občine in v desetletju po tem je prišlo do pravega razcveta mnogih dejavnosti. Kot boste slišali v nadaljevanju se občino bogati izjemna etnografska dediščina. Govorimo o območju države, od koder izhajajo Kurenti in največje pustne zabave. Napotki tokrat v Markovcih.
Z NaPOTki gremo danes v Belo Krajino, na Bojance. Kraj je nastal v 16. stoletju, o tem pričajo tudi priimki prvih prebivalcev, ki so se ohranili do danes in tvorijo večino vaškega telefonskega imenika. Prebivalcev Bojancev je manj kot sto, ponosni so, da imajo vse kar pritiče sodobnemu načinu življenja. Za povrhu pa še neokrnjeno naravo, mir, kolesarske poti, seizmografsko postajo, skrivno tiskarno, sakralni biser v podobi pravoslavne cerkve ter odlično jagnječjo pečenko.
Tokratni naPOTki so se odpravili v Benedikt. V Slovenskih goricah. Občina, ki združuje dvanajst naselij, se počasi prebuja tudi turistično, gosti imajo za ogled na voljo številne naravne in kulturnozgodovinske znamenitosti. Ni kaj, tu si lahko turist v zelenju odpočije oči! In da, Tini Lamovšek je uspelo najti Benedikta, ki je v Benedikt zahajal službeno! Prisluhnite. Foto: Tina Lamovšek
V Sloveniji je 70 prebivalcev z imenom Miklavž in kar 5401 prebivalka, ki se podpiše z imenom Marjeta. Sliši se obetavno – je menila avtorica tokratnih naPOTkov, ki se je v iskanju soimenjakov krajev podala v Miklavža in Marjeto na Dravskem polju.
Občina Mirna je ena najmlajših slovenskih občin in spada v jugovzhodno statistično regijo. Obsega 22 naselij na 31 km2 in ima približno 2600 prebivalcev.
Ključna beseda oziroma ime današnjih Napotkov je Primož – ime ene od 11ih krajevnih skupnosti v Občini Sevnica, poimenovanje kraja s 24imi prebivalci, v katerem obstajajo tudi cerkev, gasilsko, kulturno-turistično in športno društvo, ki so jih prav tako poimenovali Primož. Med Primožani pa je Katja Krajnc našla tudi moškega s tem imenom, ki skupaj z ostalimi sogovorci poudarja, da imajo v Primožu »marsikaj za pokazat' in za videt'«.
V tretji sezoni Napotkov spoznavamo naselja in iščemo prebivalce, ki nosijo njihova imena. Pretekli teden je tako Darja Pograjc v Gaju poskušala poiskati Gaja ali Gajo. Še pred tem pa preverimo, kateri Gaj je sploh obiskala – po podatkih Statističnega urada RS so namreč v Sloveniji trije kraji s tem imenom ter več deset krajevnih imen s sestavino »gaj«. Tak je tudi na primer Spodnji Gaj pri Pragerskem, ki je pravzaprav »sosed« tistega Gaja, ki ga gremo zdaj obiskat. Napotki!
Neveljaven email naslov
