Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Marsikje smo v rubriki Napotki že bili, v kraju, ki na zemljevidu niti ne obstaja, pa še nikoli. A vse je enkrat prvič in tako sem se je Jure K. Čokl odpravil na Katarino nad Ljubljano.
Lenart je ime kar nekaj slovenskih naselij, med drugim v občinah Škofja Loka, Gornji Grad in v istoimenski Občini Lenart. Poleg tega je Lenart tudi osebno ime, nosi ga 882 Slovencev, ali priimek, z njim se podpisuje 489 prebivalcev naše države. Ob obisku je Andreja Čokl združila vse štiri možnosti – naselje, občino, ime in priimek Lenart. Dobrošlico sta ji izrekla sedemletni Lenart Maj in predstavnik družine Lenart, po kraju (oz. po novem že drugič mestu) jo je popeljal ovtar Marko Šebart, okoli jezera Komarnik pa ornitolog Robi Šiško.
384. Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije je to število prebivalcev Slovenije z imenom Florjan. Največ (91) jih živi v savinjski statistični regiji, kjer je tudi naselje Florjan pri Šoštanju. Na vrsti je nova epizoda naPOTkov, ki v 3. sezoni odkrivajo kraje, s pomočjo soimenjakov. Tokrat je ključno ime Florjan, avtorica reportaže pa Nadia Petauer.
Na Prvem bomo nedeljska jutra popestrili že s 3. sezono naPOTkov. Tokratna rdeča nit bodo kraji, ki so hkrati tudi osebna imena. Lucija, Lenart, Draga, Zala, Bela, Biljana, Florjan, Gaj, Vitan, Dane. Kot prvo naselje s soimenjakinjo med prebivalkami Slovenije, ki ga predstavljamo v novi sezoni, je Lucija. Tini Lamovšek sicer ni uspelo najti prebivalke s tem imenom, je pa našla neko drugo. In sicer cerkev svete Lucije. Foto: Tina Lamovšek, Radio Prvi
V naPOTkih tokrat pod drobnogled jemljemo najmanjšo izmed treh slovenskih občin, ki se začnejo s črko Z, in sicer Zavrč. Gre za majhno občino z malo prebivalci, ki se je leta 1994 odcepila od Mestne občine Ptuj. Najrazvitejša dejavnost v Zavrču je vinogradništvo, poleg tega pa so prisotne tudi gostinska, trgovska in drobna obrtna dejavnost. Neokrnjena narava in naravne lepote pomenijo tudi potencial za pohodništvo in kmečki turizem, se pa Zavrč sooča z veliko težavo demografske narave.
Nastavimo navigacijo na (ne)znane koordinate in se z napotki opremimo za pot po Sloveniji.
Na kvadratnem kilometru občine, v katero gremo danes v naPOTkih, živi približno 28 prebivalcev. Glavna atrakcija je mogočna trdnjava nad reko Krko – grad Žužemberk, vendar domačini stavijo še na nekaj drugih zgodovinskih, kulturnih in naravnih znamenitosti. Občina s tem imenom poleg dveh glavnih naselij obsega še številne druge manj znane in redko poseljene vasi na planotah.
Črka T je danes na vrsti na našem seznamu najredkeje poseljenih slovenskih občin. Pelje nas na severozahod naše države. Če bi občini, ki smo jo obiskali, morali dodeliti eno barvo, bi to bila zagotovo smaragdno modra – zaradi Soče. V Tolmin, ki je (še posebej v toplejših mesecih) razmeroma dobro obiskan, je pot vodila Andrejo Gradišar, ki je v tem koncu naše države poskušala najti tudi kaj malo manj poznanega oz. poznano predstaviti z druge plati. Odpravila se je na Kozlov rob, ki na enem mestu združuje ostaline tako daljne kot bližnje preteklosti, hkrati pa ponuja še razgled na celotno tolminsko kotlino. Ogledala si je domačo zbirko ostankov 1. svetovne vojne, se okrepčala s sirom Tolmincem in za konec šla napolnit svojo stekleničko z zdravilno vodo.
Še na začetku 20. stoletja je naselje Šalovci bilo eno največjih naselij na Goričkem. Danes v Šalovcih živi le nekaj več kot 430 ljudi, še slabša je demografska slika v drugih naseljih občine, ki jo sestavlja 6 naselij: Budinci, Markovci, Dolenci, Čepinci, Domanjševci in Šalovci. Idilična gričevnata prekmurska pokrajina je sicer izrazito kmetijsko območje, na katerem se opazen del prebivalstva preživlja s kmetijstvom. A nove priložnosti se kažejo v t.i. mehkem turizmu, ki ga omogočata neokrnjena narava in industrijska neobremenjenost. Na pot na skrajni severovzhod Slovenije se je podala Nadia Petauer.
Med Štajersko, Koroško in Kranjsko je »ujeta« odmaknjena občina Solčava, ki velja za najredkeje poseljeno občino v naši državi. Na kvadratnem kilometru v povprečju živi zgolj 5 prebivalcev. Naravne zanimivosti v občini so Logarska dolina s slapom Rinka in izvirom potoka Črna, seveda pa si želijo razbremenitve te doline s preusmeritvijo turistov še v druge, morda manj poznane dele občine. Solčavsko, ki ima kar 37 kilometrov panoramske poti, je bilo upravno, gospodarsko in kulturno povezano s sosednjo Koroško do leta 1894, ko so, zato je tudi narečje bližje Koroški. Od najbližjih urbanih središč je oddaljena več kot 34 km (Mozirje), 41 km do Kamnika, do Velenja 53 km, do Celja, Ljubljane in Celovca 70 km. Občino Solčavo je za rubriko naPOTki obiskala Tina Lamovšek. Še to: v reportaži boste slišali tudi instrumentalno glasbo, ki pa je prav tako povezana s Solčavskim. Glasba, ki jo je izbral Rudi Pančur, pripada solčavskemu citrarju (sicer pokojnemu) Karliju Gradišniku.
Ribnica na Pohorju leži na Ribniškem Pohorju. Občina je majhna po površini, majhna po številu prebivalcev, bogata pa z lepo naravo, saj so šotna barja, mokrišča, planje – travniki – in smrekovi gozdovi pravi raj za številne rastlinske in živalske vrste, pa seveda tudi za pohodnike in ljubitelje narave. A Ribniško kočo in Ribniško jezero smo pustili za poletni obisk, naš prvi postanek je bilo središče občine, nato smučišče, ki je sicer samevalo, sledil pa je še obisk Kmetije tete Lene.
Podvleka je bila nekoč pomembno splavarsko središče v Dravski dolini, danes se zakladi skrivajo v ljudeh, ki skrbijo za kulturno in naravno dediščino teh krajev.
Po kratkem decembrskem premoru nadaljujemo Napotke – serijo reportaž, v kateri obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž. Danes gremo v Jugovzhodno statistično regijo, ki jo sestavlja 21 občin. Ena izmed njih je Osilnica, ki ima dobrih 36 kvadratnih kilometrov površine in okoli 370 prebivalcev. V Deželo Petra Klepca se je odpravila Darja Pograjc.
Nedeljska jutra na Prvem so kljub protikoronskim ukrepom in omejitvi gibanja na lastno občino rezervirana za odkrivanje Slovenije in njenih zanimivosti. Če pridno beležite naše predloge za oglede in doživetja v občinah z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer, boste lahko po odprtju občinskih meja morda vsaj nekatere od teh točk tudi obiskali. Tokrat vas vabimo v »slovenski Nazaret«. Zakaj se je Nazarij prijelo to ime in kaj si v tej občini morate ogledati, je raziskovala Andreja Čokl.
Danes gremo v Prekmurje, katere del so tudi Haloze, kjer smo z Napotki, v katerih obiskujemo občine z najmanj prebivalci na kvadratni kilometer od A do Ž, že bili. Tokrat bomo prečesali občino, ki je geografsko največja v regiji in v kateri je 28 naselij. V njej najdemo številne kulturne spomenike in pestro, marsikomu všečno, kulinarično ponudbo. Vsekakor pa je zaščitni znak tega predela države zdraviliški turizem. Z Markom Rozmanom se tokrat odpravljamo v Moravske toplice.
Skrb za tradicijo in ohranjanje okusov. Tako bi lahko opisali občino Luče, ki jo danes predstavljamo v naPOTkih. Občina Luče poleg istoimenske vasi, obsega tudi zaselke: Krnica, Podvolovljek, Podveža, Raduha, Stremec in Konjski Vrh. Med naravnimi znamenitostmi občine je sicer najbolj obiskana in znana Snežna jama, ki pa jo je Nadia Petauer namerno izpustila, ter se podala na pot raziskovanja drugih lokalnih posebnosti. Pomembno je omeniti, da so se lansko leto Luče pridružile mednarodni mreži Gorniške vasi, ki povezuje alpske turistične kraje, predane spoštovanju gorniške tradicije in trajnostnemu razvoju turizma. Skupni imenovalec naslednje reportaže je torej tradicija.
Občina, v katero se odpravljamo tokrat, je Občina Kostel, ki je del jugovzhodne statistične regije. Leži med občinama Kočevje in Osilnica, ob mejni reki Kolpi in po površini meri 56 km2. Sedež občine je v vasi Vas. Po podatkih statističnega urada iz leta 2018 je imela občina Kostel približno 650 prebivalcev. Kostel ima 54 vasi in 16 zaselkov, nima trgovine, gostilne ali stalnega zdravnika, ima pa zakladnico geografskih značilnosti, zgodovinskega dogajanja in naravnih ter kulturnih bogastev. Z radijskim mikrofonom se je na pot po napotke tja odpravila Mojca Delač.
V naPOTkih smo prišli do črke I in po površini druge največje slovenske občine. Prečkamo jo, ko se poleti odpravimo na morje, v zadnjem obdobju se v medijih večkrat pojavlja zaradi migrantov, ki vanjo nezakonito vstopijo iz Hrvaške, zaradi skoraj 1.800 metrov visokega Snežnika pa jo bolje poznajo tudi planinci in ljubitelji gora. Ostale lepote in zaklade občine Ilirska Bistrica je odkrivala ekipa Prvega in kmalu ugotovila, da sta en dan in ena oddaja premalo za raziskovanje tega območja, ki leži na meji med Notranjsko in Primorsko.
Neveljaven email naslov
