Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več možno – razen za izjeme, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer, in sicer je tam po podatkih SURS-a iz leta 2018 živelo povprečno 9 prebivalcev. Dejstvo pa je tudi, da je vožnja skozi občino prava paša za oči, to lahko pove Tina Lamovšek, ki jo je doživela. Vabljeni na popotovanje po občini Jezersko!
Foto: Tina Lamovšek, Prvi program Radia Slovenija
Na kvadratnem kilometru površine občine Jezersko živi povprečno devet prebivalcev, a gostoljubja je vsaj za desetkrat več ljudi
Prehajanje med mejami občin že nekaj tednov ni več mogoče – razen v primeru izjem, seveda – zato na Prvem potujemo za vas, in sicer v rubriki naPOTki. Tokrat smo se odpravili proti severu, v občino Jezersko, ki je del gorenjske statistične regije. Med občinami, ki se začnejo na črko J, ima najmanj prebivalcev na kvadratni kilometer. Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 208. mesto. Na kvadratnem kilometru površine občine je živelo povprečno devet prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu manjša kot v celotni državi (102 prebivalca na kvadratni kilometer).
Jenkova kasarna
Dan je bil kot nalašč za obisk nekaterih izbranih postojank v občini Jezersko. Vozila sem se po ovinkih, ki jih spremlja reka Kokra, odpiral se mi je skoraj idiličen pogled na ozko sotesko zeleno-rdeče-rumenih dreves, obsijano z jesenskim soncem. Zadnji kilometri pred ciljem, t. i. Jenkovo kasarno, je moj službeni avto premagoval ovinke in vzpone, dokler se po tresenju na makedamski poti nisem ustavila pred kasarno in pozdravila njene gospodarice Olge Tičar. Časom primerno, seveda, smo se pokomolčkali.
Marsikateri obiskovalec si zastavi vprašanje: zakaj poimenovanje kasarna? Saj navsezadnje ne gre za vojašnico. Odgovor je preprost, pojasni ga moja sogovornica: "Jezerjani so dejali: 'To je tako veliko kot ena kasarna.' Ena legenda sicer pravi, da je tu nekoč šla mimo Napoleonova vojska, ampak tu so samo prenočili. Namembnost stavbe nikakor ni bila vojaška."
Pravo zgodovinsko bogastvo Jenkove kasarne pa se pravzaprav skriva v vrhnjem nadstropju, do katerega sem se povzpela po strmih stopnicah. Na stenah prostora, v katerem so tovorniki spali, so različni napisi. Eden celo z letnico 1573, drugi 1575. Napisani so v različnih jezikih: nemškem, italijanskem, latinskem. "Pisava pa je taka, bolj 'dohtarska'," se pošali Olga Tičar. A zakaj so tovorniki pisali po stenah? Jim je zmanjkalo papirja? "Kaj pa vem, mogoče so se takole kdaj zamotili. Zdaj pravimo otrokom, da ne smejo pisati po stenah, malarji so dragi, ampak če bi včasih tako razmišljali, danes ne bi imeli ničesar pokazati."
Šenkova domačija
Do naslednje turistične točke v občini Jezersko bi pravzaprav lahko šla tudi peš, saj sem z avtom potrebovala le pol minute, da sem parkirala pri Šenkovi domačiji, prejemnici priznanja naša slovenija 2019, ki ga podeljuje gibanje za ohranjanje in uveljavljanje slovenske kulturne in naravne dediščine Kultura – Natura Slovenije za zgledne dosežke v celotnem slovenskem kulturnem prostoru.
Sprehodila sem se čez velikansko dvorišče, po katerem je razkropljenih osem zgradb domačije. Ena izmed zgradb se imenuje volovjek. Lastnica Polona Virnik Karničar pojasni: "Volovjek je hlev za vole, ki so seveda kastrirani biki. Uporabljali so jih za oranje, za težja kmečka dela." Čisto na drugem koncu posestva pa stoji preužitkarska hiša, kamor se je umaknil gospodar kmetije, ko je predal kmetijo naprej.
Na poti po posestvu sva srečevali številne živali, kokoši, gosi, pse, mačke … In ve se, kdo je bil najglasnejši. Namig: kokoši. Del doživetja pa je bila tudi okusna kulinarika. Ta se je navezovala na to, kar so doma pridelali. Kuhali so masunjek, kar mi dandanes pripravimo gostom kot predjed. Je iz kisle smetane in ajdove moke. Se pravi kisla smetana je iz kislega mleka, se posname, zavre in vanjo vsuje moko. Nastane takšna topla pašteta." Slina se mi cedi, ko Polona Karničar opisuje kmečko pico: "Otroci so komaj čakali, da bo mama spekla kruh, kar je ostalo od testa, ga je podrgnila ven iz posode, oblikovala iz tega testo za pico, hlebček namazala s smetano, včasih dodala tudi kakšne ocvirke, kakšna zelišča. Vse skupaj popekla in nastala je nekakšna pica."
Partizanska bolnica Krtina
Za konec me je pričakal skok v preteklost: partizanska bolnica Krtina, ki je proti koncu druge svetovne vojen služila kot bolnica za ranjene partizane. Kočo so zgradili septembra 1944, le nekaj mesecev pozneje, januarja 1945, so jo požgali, pove predsednik krajevne organizacije Zveze borcev Jezersko Dušan Šemrov: "Januarja 1945 so izdali lokacijo bolnice, ubili so tudi Stanka Grošlja, ker ni mogel pobegniti, ostali so se lahko rešili. Njega so ustrelili, bolnico pa požgali." Pozneje so se vrnili in ga tudi pokopali, ga prekopali, doma je bil namreč iz Hotemoža pri Preddvoru. Čez hrib so sicer ranjenega Grošlja partizani nosili kar tri dni, saj je bilo meter snega.
Pobudo za bolnišnico je dala organizacija Zveze borcev z Jezerskega, oskrbovali so jo tudi z materialom in prehrano. Gradil jo je domačin Anton Štirn. Leta 1951 so jo ‒ zaradi prej omenjenega požara ‒ obnovili kot spomenik; pri tem je spet sodeloval Štirn.
Če parkirate na parkirišču blizu bolnišnice Krtina, vam vzpon vzame od 5 do 10 minut. Tisti brez kondicije boste do bolnišnice prišli malce zadihani, a uspelo vam bo! Dobro je tudi vedeti, da so vrata vedno odklenjena.
Na Prvem odprava NaPOTkov nadaljuje s potepi in raziskovanji slovenskih dolin in grap. Slikovita Bohinjska proga, reka Bača, s katero je mogoče tudi slikati, sledovi Rapalske meje, tematska pot Na svoji zemlji, izzivi za gorske tekače in kolesarje, botanične posebnosti in presežki- vse to v Baški grapi, ki jo je obiskal Bojan Leskovec.
Tokrat smo obiskali eno najlepših alpskih dolin – Logarsko dolino. Marsikomu je dobro poznana, najbolj obiskana je v poletnem času. Recimo na topel oktobrski četrtek pa boste tam našli tudi še kakšno organizirano skupino šolarjev ali upokojencev, največ pa domačinov, kolesarjev.
Začenjamo novo sezono naPOTkov, do decembra bomo vijugali med nekaterimi slovenskimi dolinami. Danes navigacijo nastavljamo v porečje poljanske Sore, na območje jugovzhodne Gorenjske in tja, kjer je pisatelj Ivan Tavčar našel navdih za eno najlepših slovenskih ljubezenskih zgodb. V Poljansko dolino in v novo sezono naPOTkov vabi Nadia Petauer.
Bukovniško jezero leži čisto blizu meje z Madžarsko, v občini Dobrovnik, ne poznajo pa ga le prekmurski ribiči, temveč tudi ljubitelji lepe narave in iskalci človeku blagodejnih energij in izvirov zdravilne vode. Kar nekaj presenečenj nas je čakalo tam, tudi to, da je jezero trebutno prazno! A na srečo okolica jezera ponuja številne druge možnosti za preživljanje časa v lepi naravi, jezero pa bo spet polno prihodnje leto, upajo ribiči.
Z Napotki se tokrat odpravljamo v Triglavski narodni park, kjer nad Mojstrano leži jezero Kreda. Kot je izvedel avtor oddaje Aleš Ogrin, ki je omenjeno umetno jezero obiskal, je bilo nekdaj industrijsko pomembno – nastalo je zaradi kopanja Krede – danes pa je pravo nasprotje tega, saj je postalo vodni biser sredi narave. A jezero nad Mojstrano ni edino z imenom Kreda na tem območju.
V 8. sezoni oddaje naPOTki raziskujemo slovenska jezera in njihovo okolico. Jezero, ki vam ga bomo predstavili danes, je že odkrilo veliko prebivalcev osrednjeslovenske regije, ob njem pa se radi ustavijo tudi tuji popotniki. Leži namreč nedaleč od Ljubljane, blizu štajerske avtoceste, delita pa si ga dve občini: občina Lukovica in občina Moravče. Gradiško jezero, ki je nastalo šele pred dvema desetletjema, obdaja dobre 4 kilometre dolga sprehajalna pot, po kateri se rada sprehodi tudi kolegica Andreja Čokl, tokrat se je tja odpravila z mikrofonom. In še to: če boste Gradiško jezero obiskali prav danes, boste tam srečali številne tekače, danes dopoldne bo namreč okoli jezera potekal Gradiški tek. Dodajmo še, da bo okolica Gradiškega jezera kmalu bogatejša še za sedež Lovske zveze Slovenije, medtem ko le nekaj kilometrov stran, na Brdu pri Lukovici, že 20 let kraljuje Čebelarski center Slovenije oz. sedež Čebelarske zveze Slovenije.
NaPOTki nas danes popeljejo v deželo Martina Krpana, na nadmorski višini približno 750 metrov leži jezero, ki je sredi gozdov, ki jim gospodari medved, dobilo ime Volčje, v širši javnosti pa je bolj znano pod imenom Bloško jezero. Spada med manjša jezera, saj je njegov obseg le dober kilometer. Njegovo zaledje pa je izjemno bogat habitat rastlinskih in živalskih vrst. Na pot se je odpravil Bojan Leskovec.
V tokratnih naPOTkih se odpravljamo na severovzhod države. Če približno na sredini avtoceste med Mariborom in Mursko Soboto zavijete proti vasi Cerkvenjak ali pa proti Svetemu Juriju ob Ščavnici, se lahko kaj hitro pripeljete do precej velikega in z gozdom obkroženega Blaguškega jezera. Kako je to sploh nastalo in kaj vse je tam mogoče početi, je raziskovala Alja Zore.
Starodavni gozdovi Pohorja, ki se razprostirajo nad geološko najstarejšo kamnino pri nas, skrivajo v svojih nedrih zaklad črne barve. Do njega na nadmorsko višino 1197 m pridemo po skrivnostnih stopnicah, stezicah in brveh. Če boste tam imeli občutek, da vas nekdo opazuje, imate prav. Starodavna bitja, ki so burila domišljijo naših prednikov, imajo tam svoj dom. In še danes spremljajo naključne mimoidoče in skrbijo, da po njihovem obisku jezero ostane prav takšno, kakršno je bilo. Ob Črno jezero na Pohorju se je odpravil Jure K. Čokl.
V naPOTkih smo se odpravili proti Ilirski Bistrici in obiskali dve jezeri, ki ležita jugozahodno od tega mesta: Klivnik in Mola. Obe sta umetni, nastali sta zaradi uravnavanja vodostaja reke Reke v sušnih mesecih in preprečevanja poplav v času obilnih padavin. Kopanje v obeh jezerih je prepovedano, kljub temu pa sta vredni obiska – zelo dobro ju poznajo ribiči in domači ljubitelji narave in miru.
V naPOTkih se tokrat odpravljamo na jug države, v Kočevje, da od bliže spoznamo Kočevsko oziroma Rudniško jezero. Kot razkrije že ime, je tesno povezano z rudnikom rjavega premoga, ki je 175 let obratoval na tem mestu. Površina jezera meri približno 1,5 km2, naravna kulisa, ki ga obdaja, pa je pomemben habitat za rastline in živali ter v vseh letnih časih skrbi za impresivne prizore, ki so v navdih tudi fotografom. Vse bolj priljubljeno točko za turistični postanek, je obiskala Mojca Delač.
Čas je za novo izdajo NaPOTkov. Andrejo Gradišar je pot nedavno vodila v kraje, kjer se pozdravljajo s »srečno«. Gre torej za rudarsko območje. Prav rudarstvo in iskanje energentov v globinah Zemlje pa je razlog, da je nastalo jezero, ki ga bomo podrobneje spoznali tokrat. Družmirsko jezero je to; v širši Sloveniji ga verjetno bolje poznamo pod imenom Šoštanjsko. Nastalo je leta 1975 in je z izjemo sifona Divjega jezera najglobje jezero v Sloveniji. Pa ga obiščimo.
Na začetku leta, januarja, smo v oddaji Napotki obiskali kraj Podpeč, tokrat pa predstavljamo jezero v bližini tega kraja. Jezero pri Podpeči ali kar Jezero je pravi naravni biser ob robu Ljubljanskega barja. Je majhno, skoraj popolnoma okroglo, globoko in se napaja iz sedmih kraških izvirov pod bližnjim gozdom. Velja za priljubljeno izletniško točko in kraj osvežitve v vročih poletnih dneh. Z njim pa je povezanih tudi veliko različnih pravljic in pripovedk. O vsem tem v nadaljevanju. Na Jezero se je odpravil Marko Rozman.
Pivška presihajoča jezera so tema oziroma lokacija tokratnih naPOTkov. Najbrž ni treba podrobneje razlagati, da je od jezer trenutno prisotna le trava oziroma sušno dno. Je pa Nadia Petauer v Pivki oziroma v tamkajšnjem Krajinskem parku našla štiri odlične sogovornike. V reportaži o rastlinah, ki rastejo na območju jezer, nekdanjem vojaškem poligonu, ledu, ki so ga pivški kmetje od konca 18. do sredine 20. stoletja vozili v Trst ter o povezanosti sedanjih prebivalcev z vodo.
Nekoč so bile Trboje znane po nogometu in smučarski skakalnici. Zajezitev Save, zaradi katere je v 80-ih nastalo Trbojsko jezero, pa je življenje domačinov za vedno spremenilo. Umetno jezero je danes tisto, kar privablja domače turiste, predvsem ljubitelje supa in jagod! Do ene redkih točk, kjer obiskovalec lahko dostopa do sicer precej zaraslega obrežja jezera, se je v sredo odpeljala Darja Pograjc in nastali so današnji Napotki.
4. postaja aktualnih naPOTkov, v katerih raziskujemo slovenska jezera, je na največjem slovenskem umetnem jezeru. Ima kar 113 hektarov površine, celotna pot okoli jezera je dolga 12 kilometrov. Večina ga leži v občini Celje, del v Vojniku. Ime je jezero dobilo po krajevni skupnosti, v kateri se ga nahaja velik del – KS Šmartno v Rožni dolini. In iz vsega tega je verjetno že jasno, da je Andreja Gradišar obiskala Šmartinsko jezero. V dnevu, ko je temperatura zraka presegala 30 stopinj, je tam srečala kar nekaj obiskovalcev, ki so iskali ohladitev; naletela pa je tudi na tekmo ribičev upokojencev.
Tokrat se bomo ustavili nekaj kilometrov severovzhodno od Maribora ob akumulacijskem Perniškem jezeru. Na prvi pogled naravni biser, košček neokrnjene narave, s katerim pa so žal že več kot 50 let – praktično od njegovega nastanka – povezane anomalije z neurejenim lastništvom, koncesijo in posledično nabiranjem mulja.
Nekoč so tu kopali glino, zdaj pa je priljubljeno sprehajališče ter prostor za rekreacijo in srečanja. Veste, o kateri točki v Ljubljani govorimo? Koseški bajer – rečejo mu tudi Koseško jezero – je umetno jezero, ki pa je del Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib. Ima pa tudi slavne prebivalce – labodjo družino, ki je postala v zadnjih letih prava privlačnost. V naPOTkih, ki se to sezono posvečajo jezerom, je Koseški bajer raziskala Tina Lamovšek.
Na Prvem začenjamo že osmo sezono oddaje in podkasta Napotki. Vse do oktobra bomo namreč spoznavali slovenska jezera. Ana Skrt se je za uvod v sezono odpravila k najglobljemu pri nas, k Divjemu jezeru. To, na površju majhno jezero, velja za prvi naravni spomenik, zanimivo pa je tudi pod gladino, saj še niso dokončno izmerili dolžine rova in s tem njegove globine. Sogovorniki pravijo, da gre za geološko, hidrološko, botanično in speleološko posebnost. Če prav je po imenu divje, pa je treba za to lastnost počakati na pravi trenutek.
7. sezono oddaje naPOTki, v kateri raziskujemo občinske grbe, končujemo v »srcu Slovenije«. Osrednjeslovenska regija je središčna, po gostoti prebivalcev najgosteje naseljena, po številu prebivalcev največja, po površini pa druga največja statistična regija. Pripada ji 25 občin, dve od njih oz. njuna grba je pod drobnogled vzela Andreja Čokl. Pri obeh je v ospredju človeški lik, uravnoteženo enkrat ženski, drugič moški, oba lika pa sta tudi sicer močno povezana z zgodovino in sedanjostjo obeh občin. Kdo še ni slišal za kamniško Veroniko in kdo ne pozna rokovnjačev iz Lukovice? Izbor je torej dobro utemeljen, pod drobnogledom pa grba občin Kamnik in Lukovica.
Neveljaven email naslov
