Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
582 epizod
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Sprehod po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino
Kdor se resno ukvarja s politično, gospodarsko, socialno in kulturno zgodovino Slovencev, je zagotovo že vstopil v knjižnico Inštituta za novejšo zgodovino (INZ), ki domuje v veličastni ljubljanski Kazini v središču mesta. V tej specialni knjižnici zbirajo in hranijo gradivo za raziskovalce in ljubitelje naše novejše zgodovine. Knjižnica INZ je starejša od inštituta, ki letos praznuje 60-letnico. Fond knjižnice obsega več kot 52 tisoč enot. To so knjige, časopisi, dokumentarno gradivo, priročniki, zemljevidi, enciklopedije, letaki …
Kateri so zakladi knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino? ”Iz ostankov Federalnega zbirnega centra, ki je bil začetnik D-fonda, je prišlo v knjižnico tudi nekaj starih knjig, verjetno iz gradov. Najstarejša knjiga v knjižnici so Petrarkovi soneti iz leta 1528, imamo Plinijevo Della naturale historia (1548), hranimo prvo in drugo izdajo Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske,” našteva Igor Zemljič, vodja knjižnice.
Knjižnica Inštituta za novejšo zgodovino hrani tudi časopise, od Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic do današnjih. Na mizo Igor Zemljič položi veliko knjigo, časopis Slovenec, vezan letnik 1911. Sobotne izdaje so bile polne oglasov: ”V teh časopisih izvemo marsikaj o vsakdanjem življenju. Nekateri časopisi so lepo ohranjeni. Bralci pa niso bili vedno sočutni do tega gradiva, zgodilo se je, da je kdo z britvico ali s škarjami iz časopisov kaj izrezal … Zdaj lahko to le nemočno opazujemo,” pripoveduje Igor Zemljič.
V vsakem kotu knjižnice Inštituta za novejšo zgodovino lahko najdemo kaj zanimivega. V kleti smo na primer zagledali kupe starih zaprašenih map. To so Tanjugova poročila od leta 1945 naprej, ki niso del gradiva knjižnice. Vodja knjižnice Igor Zemljič nam je povedal, da mape čakajo na nekoga, ki jih bo uredil in arhiviral.
V kleti je posebnost knjižnice, to je že omenjeni D-fond, Direktorjev fond, ki sprva zaradi nacističnih, fašističnih, protikomunističnih vsebin ni bil vsem dostopen in direktor je imel takrat pravico, da je določal, kdo ima dostop in kdo ne. Večina je nemškega gradiva, 20 odstotkov italijanskega, slednjega so popisali pred kratkim, ostanek pa so zavezniški časopisi, ki so izhajali ob koncu 2. svetovne vojne. Zemljič poudarja, da takšne celovite zbirke nacistične in fašistične propagande vsaj v naši bližnji okolici ni mogoče najti.
V D-fondu je trenutno na polici približno trideset Hitlerjevih knjig Mein Kampf, imajo pa tudi mapo s sedmimi reprodukcijami Hitlerjevih akvarelov, ki so bile v času nacizma nekakšno reprezentančno darilo. Zanimivost D-fonda je velika knjiga, ki slavi Mussolinija, zasežena je bila na enem izmed mejnih prehodov z Italijo. Spominska knjiga, ki ima posebne kovinske platnice, je v Italiji izšla leta 1970. “V Italiji fašizma niso nikoli kolektivno obsodili, zato je njihov odnos do zgodovine, do fašizma zelo svojski,” je povedal Igor Zemljič, ko smo se čudili, da Mussolinijevi sledilci kaj takega lahko v sosednji državi brez težav natisnejo.
Ali D-fond, ki je zdaj javnosti odprt, obišče tudi kak neonacist? “Seveda. Mi se sicer ne ukvarjamo in se ne smemo ukvarjati s političnimi usmeritvami obiskovalcev, smo pa lahko sklepali po frizurah, oblačilih, pa tudi po izposojenem gradivu. Politika knjižnice je, da ne oviramo takih obiskovalcev,” pojasni Zemljič.
Na sprehodu po knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vstopimo tudi v sobo z razgledom na ljubljanski grad, Univerzo, Kongresni trg in na spomenik sprave. Igor Zemljič se ob pogledu na spomenik nasmehne in pove, da je knjižnica najboljši spomenik sprave: ”Naša knjižnica je osrednja knjižnica 20. stoletja. Dobro in nepristransko omogočamo bralcem in obiskovalcem, da si ustvarijo svojo sliko o tem času, ne usmerjamo jih v eno resnico. Ja, knjižnica bi bila koristnejši spomenik sprave kot nekaj kubičnih metrov betona.”
Inštituta za novejšo zgodovino in knjižnica INZ domujeta v središču Ljubljane, v Kazini, ki so jo zgradili leta 1837. Ker se bo v prenovljeno Kazino vselila Akademija za glasbo, bodo inštitut in knjižnico morda še letos preselili … Vsaka selitev je za knjige in za knjižničarje posebej stresna. ”Upam, da bodo ti novi prostori primerno urejeni, da bodo dovolj veliki, da bodo v njih ustrezni klimatski pogoji za knjižnico. Na selitev, ki za knjižnico ni enostavna, se pripravljamo temeljito in prepričan sem, da jo bomo preselili v zastavljenih rokih,” razlaga Igor Zemljič, ki ob slovesu doda, da v knjižnici Inštituta za novejšo zgodovino vsakemu obiskovalcu radi in z veseljem pomagajo.
V domnevno najstarejše slovensko mesto nas je zapeljal nedeljski izlet, ki tudi mimo Kurentovanja prinaša neskončne možnosti za raziskovanje zgodovinske, kulturne in etnografske dediščine. Danijel Poslek se je sprehajal po Ptuju, ki mu ga je pomagal odkrivati eden najbolj prepoznavnih slovenskih fotografov – mojster fotografije Stojan Kerbler.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Kam na izlet? In kako pogosto? Val 202 se odpravlja vsak teden, vse naše cilje pa smo vrisali na zemljevid, ki se odziva na vaše ukaze.
Od starih lokalnih bifejev, do kina, kamor treba je čez most, pa vse do dvorcev, muzejev in gorc ter orehov, ki so bili inspiracija za marsikatero lirično in epsko pesnitev. Po Rogatcu s pesnikom, pisateljem, glasbenikom in članom skupine Mi2 Jernejem Dirnbekom - Dimekom.
V seriji izletov z naslovom Zapeljani gremo tokrat na Gorenjsko, v gručasto naselje pod cesto Jesenice – Kranjska gora, znano po izjemnih športnikih, 21 zimskih olimpijcih, po izhodišču za alpinistične podvige v Julijcih, pa po fužinarstvu in nahajališčih železove rude v bližini, ki so zdaj le še spomin na čase, ko se je vas najbolj razvila. Mojstrana je tokrat naš nedeljski izletniški cilj, kamor se je v torek odpravil Aleš Smrekar v družbi enega od najbolj znanih domačinov, zdaj sicer priseljenega v Ljubljano – Jureta Koširja.
Če se boste kdaj vozili pod obronkih Slovenskih goric in vas bo pot pripeljala do Ormoža, se zapeljite še malo proti meji, mimo Ormoškega jezera, neposredno povezanega z Naravnim rezervatom Ormoške lagune. To je območje ki ima dolgo in izjemno zgodbo o tem, kako lahko sobivata narava in industrija in kako so bazeni nekdanje Tovarne sladkorja postali mokrišče in s tem naše najpomembnejše gnezdišče in postaja za vodne ptice. Po rezervatu nas bo zapeljal ornitolog Dominik Bombek.
Z znanimi osebnostmi vam bomo predstavili neznane posebnosti njihovih domačih krajev. Začenjamo v Zagorju ob Savi z Vladom Poredošem, ki ga je obiskal Damjan Zorc. Insajderski potepi po slovenskih krajih bodo v izogib zimskim razmeram in vremenskim nevšečnostim vodili pretežno po urbaniziranih okoljih, tako da prezeblih udov in zanohtanih prstov med izletniki ne bi smelo biti.
V tokratnem nedeljskem izletu smo se podali po poteh soške fronte. Obiskali smo Kobariški muzej, ki prikazuje dve leti in pol trajajoče bojevanje na območju Zgornjega Posočja, posebej 12. soško bitko, znano kot preboj pri Kobaridu, in se z društvom 13-13 sprehodili po muzeju na prostem Ravelnik v okolici Bovca. Ozemlje, ki se je raztezalo 93 kilometrov in na katerem je v 29 mesecih padlo 300.000 vojakov, danes povezuje Pot miru.
Gnezdo para orlov belorepcev v Kočevski Reki je bilo odkrito v 80. letih prejšnjega stoletja, le nekaj let po izgradnji jezu, za katerim je nastalo Reško jezero. Odkritje je predstavljalo prvo potrditev gnezdenja te vrste na naših tleh. Belorepec je vse od takrat na Kočevskem stalno prisoten. V Kočevski Reki oziroma ob tamkajšnjem jezeru so pred dvema tednoma zato odprli Orlovo gozdno učno pot, posvečeno najbolj prepoznavnemu prebivalcu tega območja. Po njej se je sprehodil naš dopisnik Marko Škrlj.
12-kilometrska tematska pot s sedmimi točkami, lokacijami, kjer so posneli najpomembnejše prizore kultnega slovenskega filma
Letos mineva 70 let od nastanka prvega slovenskega zvočnega celovečernega igranega filma Na svoji zemlji režiserja Franceta Štiglica. Prikazuje boj partizanov in civilnega prebivalstva na Primorskem za osvoboditev izpod 25-letne italijanske okupacije. Večina prizorov po scenariju Cirila Kosmača in njegove novele Očka Orel je bila posneta v Baški grapi, kjer so zasnovali tudi tematsko pot Na svoji zemlji, ki vas popelje po vseh zanimivih točkah, kjer so znameniti film snemali.
Če bi vse suhe zidove, ki prekrivajo kraško pokrajino, postavili v eno vrsto, bi bila ta daljša od Kitajskega zidu, gradišč pa je na Krasu več kot je dejanskih vasi. Kraška gmajna je posajena s številnimi kamnitimi mojstrovinami, ki pričajo o tem, da se je poselitev na tem območju začela že pred 4000 leti. Še pred nekaj leti povsem neraziskana in zato tudi nerazumljena zapuščina pa danes s svojo veličino privablja vedno več turistov, domačini na Krasu pa bogato preteklost povezujejo tudi s sodobnostjo. Foto: FB profil Kraška gmajna
Ob tem, da je spomenik Iz druge svetovne vojne, je njeno poslanstvo, da prenaša obče človeške vrednote, kot so solidarnost, enakopravnost, multikulturnost na mlajše rodove.
Muzej na prostem Rogatec živi že svoje četrto desetletje. V Rogatec ob hrvaški meji se lahko sicer odpravite po obsotelskih cestah, a največ vas bo zagotovo izbralo drugo pot - z avtoceste boste v bližini Celja zavili proti Šentjurju in prek Šmarij pri Jelšah. Potem samo še pazite, da boste v samem Rogatcu zavili na Ptujsko cesto - v nasprotnem primeru boste zašli na Hrvaško. Damjan Zorc si je pred dnevi privoščil obisk tega Skanséna, kot po švedskem izvirniku imenujemo podobne muzeje ljudskega stavbarstva povsod po svetu.
Nedeljski izlet nas odnaša globoko v Slovenske Gorice. Tam se med vinogradi in griči skriva vasica Jakobski Dol. Bog ve, kaj pomeni dol, kajti naselje vsi imenujejo zgolj Jakob. Po navadi je vasica polna sredi poletja, ob godovanju sv. Jakoba, osveščen nedeljski izletnik pa jo obišče tudi izven glavne sezone. Kot je to storil Marko Radmilovič.
Če je Kras, ki se razteza od našega zahodnega dela pa vse do Tržaškega zaliva, dobil ime po goli, kamniti pokrajini, to še ne pomeni, da Kras nima tudi svoj o-kras. V Registru kraških jam Furlanije – Julijske krajine je vpisanih skoraj 8000 jam. Ena prvih izmerjenih in vpisanih, pod številko 24, pa je jama, za katero pravijo, da je ena najlepših na Tržaškem. V devinsko-nabrežinski občini, prav na meji med Nabrežino in majhno kraško vasjo Slivno, je turistična kmetija Le torri di Slivia, ki naj bi bila edina kmetija v Italiji, ki ima svojo turistično kraško jamo, po kateri je kmetija tudi dobila ime. Vprašanje, kako je biti lastnik jame, večkrat dobi Corrado Greco, glavni na kmetiji pa tudi zaslužen za to, da od leta 2012 po jami, ki je ime dobila po svojih veličastnih osmih stalagmitih, spet potekajo vodeni ogledi in tudi za to, da se do vhoda v podzemlje Tržaškega krasa pripeljete v traktorski prikolici.
Slovenija še zdaleč ni tako majhna, kot se nam morda dozdeva. Skoraj nepreštevni so briljantni kotički, ki se jim leta dolgo izogibamo samo zato, ker se nam pač mudi mimo njih na vnaprej izbran cilj. Mašun je eden takšnih skritih gozdnih biserov, ki ga zajetna večina Slovencev nikoli ne bo videla, pa ni ne majhen ne preveč skrit. Celo tujci so ga že odkrili, in to iz obeh najbolj znanih smeri. Iz Pivke zavijejo prek Knežaka in Koritnic, iz Ilirske Bistrice pa prek Sviščakov. Enega najlepših pogledov na Snežnik si je na najbolj vroč letošnji dan privoščil Damjan Zorc.
Kjer marnajo po svoje in bajsa pomeni ovco bele barve, imajo le dva letna časa, zimo in avgust, nosijo žoke in kuhajo krape, tam so Rateče. Zadnja vas pred tromejo, kjer način življenja narekuje tudi mraz, pečat pa sta pustili dve sosednji deželi. Nekateri pravijo, da so tam posebni, mi pa smo preverili predvsem tamkajšnje posebnosti. Nekatere pokažejo tudi na Vaškem dnevu, to je kulturna etnološka prireditev, ki jo vsako leto 15. avgusta organizira Turistično društvo Rateče – Planica na vaškem trgu.
Nedeljski izlet nas bo tokrat vodil visoko nad Bohinj, na planino Krstenica, kjer skupinica mladih počitnikuje malo drugače. Veronika, Pika in Matevž, ki jih skupaj ne štejejo 50, kot pravi majerji pazijo na živino in pridelujejo sir. Oživljajo dejavnost, ki je na slovenskih planinah živela dolga stoletja, danes pa je le še eksotična ostalina, ki jo lahko iščemo s povečevalnim steklom.
Neveljaven email naslov