Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocene

1822 epizod

Ocene

1822 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

05.02.2024

Hanna Bervoets: Vse to smo videli

Piše Ana Geršak, bere Eva Longyka Marušič. Kot večina fikcije, ki želi vzpostaviti neposreden stik z zunajliterarno stvarnostjo, se tudi kratki roman nizozemske pisateljice Hanne Bervoets konča z navajanjem virov in pojasnilom, da podobnosti z resničnostjo niso naključne, temveč namenske in ključne. Avtorica namreč privzema prvoosebno perspektivo moderatorke spletnih vsebin, zaposlene pri neimenovani megakorporaciji, ter v njenem imenu pripoveduje o nevzdržnih delovnih razmerah in psiholoških posledicah vsakodnevne – kaj vsakodnevne, vsakourne! – izpostavljenosti najbolj krutim, krvavim, sadističnim prizorom. Bervoets se tako v naslovu kot v zgodbi poigrava z bralskimi pričakovanji: o pričevanjih spletnih moderatorjev in vsebini prepovedanih oziroma odstranjenih spletnih objav se govori že dovolj dolgo, da so podrobnosti znane – le malo ljudi pa jih je dejansko videlo. Roman Vse to smo videli nagovarja ravno diskrepanco med tem, kar je ali naj bi bilo splošno znano, ni pa tudi splošno izkušeno oziroma doživeto. Pripovedovalka Kayleigh ima s tem ves čas težave, ko skuša odgovoriti na vsiljivo, kot mantra ponavljajoče se vprašanje sogovornikov, ki se glasi: »Ampak kaj je najhuje, kar si kdaj videla? Kaj točno si videla?« Kot da bi bila groza ob videnem izmerljiva in bi jo bilo mogoče reducirati na eno samo ključno objavo, na en sam posnetek, o katerem bi se bilo mogoče pogovoriti s prijatelji ali psihiatri, da bi se travmatični učinek ublažil. Avtorica pravzaprav nikoli ne zaide v pretirano navajanje grozljivih podrobnosti, a tudi ko jih poda, je zaznati distanco, ki jo še dodatno poudarja Kayleighijino sklicevanje na vodstvene smernice za evalvacijo neprimerne vsebine, in to, da je roman zapisan kot odgovor na odvetnikovo prošnjo za sodelovanje v tožbi moderatorjev proti korporaciji. Kayleigh in preostali moderatorji so že davno prevzeli žargon nadrejenih, ki so z robotskimi izrazi izbrisali sleherno sled človečnosti v odnosu do videnega. Posledice jezikovne odmaknjenosti se v pripovedi izražajo kot anomalije nove normalnosti: na primer ko Kayleighijin sodelavec začne verjeti, da je zemlja ploščata ali da se holokavst ni nikoli zgodil. A tudi Kayleigh se izkaže za nezanesljivo pripovedovalko, saj je zaradi konstantnega bombardiranja s šokom, tako se zdi, do neke mere izgubila stik z realnostjo in sočutje. Ob tem pa se v naslov vpisuje tudi ironija: Hanna Bervoets se ne poigrava le s pričakovanji v odnosu do teme, temveč tudi do same resničnosti, ki jo eksplicitno povzema. Res smo vse to že videli, res smo vse to že slišali ... in kaj zdaj? Roman se na nek način ujame v lastno past, ko želi literarno nagovoriti družbeno pereč problem, vendar ne ponuja ničesar novega, razen prvoosebne perspektive, ki pa jo podajajo tudi novinarski članki, vezani na resnično tožbo kenijskih moderatorjev proti Facebooku. Vse to smo videli, vse to smo slišali, še huje – vse to smo brali. Preboj se kar ne zgodi, kot bi morda terjal obsežnejši pogled na celoto, kot bi tematika sama kričala po zaznavnejši spremembi značajev ali vsaj bolj definirani etični poziciji v odnosu do protagonistke oziroma delovanja korporacij. Pa vendar roman tudi z nezmožnostjo prestavljanja izbrane tematike v fikcijo nagovarja zagato, ki ga presega: vračanje literature v družbeno polje, literarizacija perečih in aktualnih družbenih problematik, celo vprašanje fikcije do resničnosti. Hanna Bervoets se ves čas sprehaja po robu preboja, ves čas se zdi, da ji bo uspelo iz novinarskega poročila izluščiti nekaj več o stanju človeštva, etičnih dilemah, razpetosti med angažmajem in vprašanjem preživetja v času in družbi, kjer je preživeti vse težje. Roman Vse to smo videli se konča tam, kjer se zgodba šele začne. Za tiste, ki se s tematiko spletnega moderiranja srečujejo prvič, je Hanna Bervoets nemara res odkritje; drugim, ki so o tem že kaj brali, pa ostaja zgolj kratko in ne pretirano poglobljeno povzemanje novinarskih poročil s terena.


03.02.2024

Mestno gledališče ljubljansko - Žiga Divjak, Gregor Zorc: Bodočnost

Festival Ruta, ki povezuje šest gledališč iz nekdanje Jugoslavije, se je začel na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega s premiero igre Bodočnost. Podpisujeta jo igralec in dramaturg Gregor Zorc in režiser Žiga Divjak, ki o Bodočnosti pravi, da "predstava govori o možnosti in nezmožnosti bivanja človeka in drugih bitij na tem planetu, kaže nam človeka kot smešno, nebogljeno bitje in hkrati kot zelo oholo in samozaverovano bitje, ki ne vidi ničesar drugega". Uprizoritev je nastala v koprodukciji ljubljanskega Mestnega in Beograjskega dramskega gledališča, od koder je tudi polovica nastopajočih igralcev. Premiero si je ogledala Staša Grahek. Bodočnost, 2023 Krstna uprizoritev Premiera: 2. februar 2024 Režiser Žiga Divjak Dramaturg in asistent režiserja Gregor Zorc Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Matija Zajc Nastopajo Bernarda Oman, Lara Wolf k. g., Lotos Vincenc Šparovec, Gregor Gruden, Iztok Drabik Jug k. g., Gregor Zorc k. g., Milena Vasić, Jana Bjelica, Marija Pikić, Milan Kolak, Stefan Starčević, Milan Zarić Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/bodocnost/#gallery-1855-10


02.02.2024

Severni sij. Marjetica.

V Mestnem gledališču Ptuj je bila sinoči premiera predstave Severni sij. Marjetica v režiji Primoža Ekarta, ki je nastala kot dramatizacija romana Severni sij Draga Jančarja. Ogledal si jo je Miha Zor. Drago Jančar, avtor romana Severni sij Primož Ekart, avtor uprizoritvenega besedila po motivih dramatizacije Alje Predan Maja Cerar, lektorica Primož Ekart, režiser Maja Kunšič, igralka Nika Rozman, igralka Vid Drašler, glasbenik, Silence (Boris Benko in Primož Hladnik), avtorja glasbe Meta Grgurevič, scenografka Tina Kolenik, kostumografka Rosana Hribar, koreografka Vesna Vega, oblikovalka videa Andrej Hajdinjak, oblikovalec svetlobe Jure Vlahovič, oblikovalec zvoka Matej Povše, snemalec in fotograf Sašo Vollmaier, pianist Matej Kirbiš, izdelava scene


02.02.2024

Nina in ježeva skrivnost

Režija: Jean-Loup Felicioli, Alain Gagnol, glasovi: Maja Kunšič (Nina), Blaž Šef (Sami), Teja Bitenc (Mehdi), Gašper Malnar (jež), Gašper Jarni (Vincent), Maša Derganc (Kamila), Vesna Pernarčič (gospa Kovač), Matej Recer (Jasin), Andrej Murenc (varnostnik Lupin), piše: Gaja Pöschl, bere: Eva Longyka Marušič. Ko si star deset let, je svet odraslih velik labirint. En dan so dobre volje in pripovedujejo pravljice, naslednji dan vsi zaskrbljeni s sklonjeno glavo posedajo po stanovanju in ne rečejo ne bev ne mev. Ja, ko si star deset let, je starše včasih prav zares težko razumeti in kar dobro je, če se v tebi skriva malo detektiva, da ti pomaga povezati drobce v smiselno celoto in predvsem – najti rešitev! Tako razmišlja tudi glavna junakinja najnovejšega animiranega filma Nina in ježeva skrivnost francoskega ustvarjalnega tandema Alaina Gagnola in Jean-Loupa Feliciolija. Kakor že v svojih prejšnjih dveh celovečercih, sta ustvarjalca tudi tokratno osrednjo junakinjo Nino poslala na nevarno pustolovsko misijo, polno pasti, čisto pravih kriminalcev, detektivskega raziskovanja, premišljenega načrtovanja, drznega plezanja čez ograjo (in to z renčečim psom tik za petami), neverjetnega poguma ter seveda obeta bogate nagrade, pravega pravcatega skritega zaklada. Nina je namreč prepričana, da bi ukradeni denar, ki je skrit nekje v propadli tovarni, lahko rešil njeno in številne druge družine nekdanjih tovarniških delavcev in pripravljena je poskusiti prav vse, da ga najde. Pri tem ji poleg odločnosti in tudi rahle trmoglavosti pomagata najboljši prijatelj Mehdi, previdni glas razuma, in navihani namišljeni jež, ki je izskočil iz pravljic za lahko noč Nininega očeta. Predvsem ježek – zelo domiselno je animiran v povsem drugačnem slogu od preostalega filma – je nekakšen Ninin alter ego in tako seveda glavni pobudnik za najbolj drzne detektivske podvige. Konec je, seveda, srečen, čeprav se ne konča ravno po pričakovanjih mladih pustolovcev in lahko predstavlja izvrstno izhodišče za pogovore o prijateljstvu, strahovih in vrednotah z najmlajšimi gledalci. Pri Kinodvoru so prav s tem namenom pripravili tudi novo poučno in zabavno knjižico. Nina in ježeva skrivnost, je napeta detektivka z natančno zasnovanim pripovednim lokom, ki se ne brani govoriti otrokom o nekoliko resnejših stvareh, s katerimi se soočajo njihovi starši. Vendar to dela na starosti prilagojen način, s čudovito animacijo, sončnim Nininim optimizmom, zvrhanim košem domišljije in predvsem – z majhnim, pogumnim ježkom; njegova spodbuda bi gotovo kdaj prišla prav tudi odraslim.


02.02.2024

Interesno območje

Režija Jonathan Glazer, nastopata Christian Friedel, Sandra Hüller, piše Gorazd Trušnovec, bere Ivan Lotrič. Rudolf Höss je uspešen menedžer srednje generacije, ki skuša uravnotežiti poklicno in zasebno življenje, njegova žena Hedwig pa skrbi za prijetno bivanje mlade družinice v hiški z lepo urejenim vrtom in za družabne dogodke, ki jih organizirajo. Le da smo leta 1940, Rudolf Höss pa je dolgoletni direktor koncentracijskega taborišča Auschwitz, katerega zunanji zid je meja njihove parcele in tudi meja njihovega zasebnega interesa. Film Jonathana Glazerja Interesno območje je na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije in je popolnoma upravičeno med najbolj razvpitimi deli leta 2023. Gre za samosvoje, pretresljivo avtorsko delo enega od najbolj vznemirljivih filmskih ustvarjalcev našega časa. S kliničnim hladom in odmaknjenim opazovanjem vsakdanjega življenja nacističnih zločincev ustvari hipnotičen učinek skrajnega nelagodja. Mojstrstvo filma Interesno območje je v tem, da ne moremo odvrniti pogleda od nasilnih prizorov, zato ker jih v tem filmu preprosto ni, pač pa ustvari skrajno moreče razpoloženje prav s pripovednimi elipsami in z zvočno sliko, ki pravzaprav pripoveduje vzporedno zgodbo v kontrapunktu z mirnim vsakdanjim življenjem družine Höss. Film ne govori o nevednosti, ampak o zanikanju in selektivni slepoti, ki je bila razumska izbira. Pred gledalca kot na posebno moralno tehtnico postavi Rudolfa in Hedwig ter neizgovorjeno vprašanje, kdo je hujši – on, ki vsak dan razmišlja, kako povečati število umorjenih taboriščnikov, ali ona, ki nikakor ne želi zapustiti svojega idiličnega doma na na novo osvojenih nemških teritorijih, v Oświęcimu. Interesno območje temelji na romanu Martina Amisa, vendar je šel Jonathan Glazer s svojo ustvarjalno ekipo korak naprej in v neverjetne detajle raziskal življenje svojega protagonista ter zgodovinsko dobo. Hkrati se delo zaveda svojih predhodnikov v smislu, da na ravni teorije vključuje vse znamenite teze o holokavstu, kot so jih zapisali Hannah Arendt, Theodor Adorno in drugi, in vendar mu uspe odpreti neverjetne nove prostore za sociološke, psihološke in tudi estetske analize. Aktualnost tega celovečerca za današnji čas se kaže na različnih ravneh. Seveda gre v prvi vrsti za nevarnost ideološke zaslepljenosti in sledenja dogmam, ki lahko pripeljejo do barbarskega zla. Družina Höss je sicer zanimiva in posebna, v resnici pa grozljiva prav zato, ker je povsem neizstopajoč del širšega sistema. Film Interesno območje nenazadnje s srhljivo natančnostjo analizira tudi menedžerski um – Rudolf Höss vodi Auschwitz oziroma po poklicnem napredovanju tudi širši sistem nemških koncentracijskih taborišč kot uspešno korporacijo. Ves čas se ukvarja z vprašanjem organizacijske učinkovitosti in stroškov, vpeljuje tehnične inovacije, ki pospešujejo zmogljivost tovarn smrti, in pričakuje dobičkonosnost operacij ...


29.01.2024

Dušan Merc: Picerist

Piše Tonja Jelen, bereta Mateja Perpar in Ivan Lotrič. V obsežnem romanu Dušana Merca Picerist je veliko zanimivih in pretresljivih pogledov in vidikov, ki jih (anti)junak predstavi v prvoosebni pripovedi. Čeprav bi nas žgečkljiva naslovnica lahko zavedla, berljivo besedilo že na začetku spretno nakaže ozračje in poznejše zaplete. Roman kljub tematiki ne obsoja, skuša samo razumeti. Pojasnjuje in prikazuje vzroke in posledice, ki so doletele tiste, ki so se izgubili v celotnem sistemu. Pravzaprav v življenju. Gre namreč za kompleksno večplastno pripoved o kriminalnih dejanjih in storilcih. v ospredju pa je zloglasni rop znane banke v Ljubljani. Ob nizanju najrazličnejših spletk je videti avtorjevo izrazito čutenje psihološkega in sociološkega ozadja oseb, prepletenost posameznikov, ki se znajdejo v zaporu in so se poznali že prej, zdaj pa so ujeti v sistem, ustanovo za resocializacijo. Dogodki so postavljeni predvsem v Ljubljano in okolico, ozračje je izjemno zatohlo. Odlično je prikazano občutje, ne glede na to, v katerem območju, družbenem sloju se nahajamo. Še posebej dobro so opisani položaji žensk, večinoma osamljenih in zlorabljenih, ne glede na njihov status. Najbolj pretresljivi so umori žensk. Razloge za to pisatelj zelo dobro opazuje s psihološkega in socialnega vidika morilca, zdaj nastajajočega pisatelja v zaporu. Delavnica kreativnega pisanja v zaporu je spomin na JAK-ov projekt Vključujemo in aktivirajmo, pri čemer pa mentorica naleti na provokacije, kot ženska je zbanalizirana na objekt. Njeno sodelovanje v projektu protagonist obsoja in ga označi za negativno. Čutiti je klasični moški šovinizem, ki mu ni videti konca. Pogled zapornika Merc izrazito objektivno predstavi na analitsko-sintetični ravni: "Aresta kot laboratorija ne od znotraj ne od zunaj ne more nihče ponazoriti in ponoviti tako natančno, da bi ustrezal resničnosti, če ni polbog, če ni bolan, če ni pacient ideologije. K sreči ga njegova umrljiva narava vedno premaga, tako da je vse skupaj samo epizoda. Če picerista primerjam s Podstenškovim »zapornikom« iz romana Sredi pajkove mreže, Merčev junak vendarle čuti nekaj več empatije, a zlomljen je že od otroštva. Travme in zločini so samo reakcija oz. posledica, začnejo pa se zelo hitro. Občasno picerist ironično interpretira tudi izjave in črno kroniko v osrednjem časopisju in televizijskih dnevnikih. Avtor prefinjeno prikaže, da v takih primerih poglobljenost odpove, dogodki postanejo le statistika. Nekateri večkratni družinski umori nas spomnijo na nedavne resnične dogodke. Roman Dušana Merca Picerist kompleksno in poglobljeno analizira dejanja in slikovito prikaže okolje, ki uničuje posameznike. Tako z vidika zlorabljenih ali ubitih žrtev, kot tudi z vidika zločincev. Ves čas pa je slutiti, da so bili tudi krvniki že v zgodnjem otroštvu najprej žrtve. Vse se nabira kot snežna kepa, dokler nekoč ne eskalira v odklon.


29.01.2024

Neža Vilhelm: Sotto voce

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Lidija Hartman. Neža Vilhelm je profesorica latinskega in grškega jezika ter svobodna prevajalka. Prevaja tako filme kot knjige ter vodi literarne prireditve. Njena pesniška zbirka z naslovom Sotto voce je razdeljena na štiri sklope. V ciklu Drobtinice se pesnica predaja eksistencialnim občutjem in želji po preprostem bivanju, razgalja svoje strahove in željo po bližini sočloveka, ki pa jo hkrati utruja: “Rada bi samo bila. / Pomirjena in zadovoljna,” v drugi jo tišina navdaja z navdušenjem in obenem z grozo, ki se izkaže za dialektično nasprotje hrepenenja: “Ko sem tu, / bi bila rada tam. / Ko sem tam, / hrepenim po tu. / Hrepenim in se bojim.” Zdi se, da za pesnico vse stvari v življenju prihajajo v polarnih dvojicah, ki so v osnovi “naelektrenega” značaja – podobno kot France Prešeren ugotavlja, da ni upanja brez strahu in nasprotno. Strah in bližino sprejema kot del življenja in hrepenenj in to v eni izmed “drobtinic” izrecno zapiše: “Hrepenim po bližini, / a se je bojim. / Strah sprejemam, / saj vem, da živim.” Neža Vilhelm pesmi večkrat začne s pomenljivim vprašanjem, na primer Kdo sem?, ali s ponavljajočim se nizom besed, ki ustvarja napetost z repeticijo posamične besede ali sorodne besedne zveze. Psihično razpoloženje se tu in tam prelije v doživeto občutenje trenutka tukaj in zdaj. “Čutim vodo. / Čutim veter. / Čutim vsak zavesljaj. / Čutim vsak premik. / Sup. / Super.” V drugem sklopu pesniške zbirke Sotto voce z naslovom Veselje avtorica opisuje vsakdanje stvari, ki razbarvajo sivino ter ji omogočijo vsaj začasen pobeg iz realnosti. Najsi gre za preživljanje prostega časa z jazbečarjem, ki ga imenuje “svobodni vilinec”, ali za čisto in plemenito ljubezen do prijatelja, ki jo sprejema takšno, kot je. Včasih ji je v pomoč že kratek filmski pobeg, drugič zadošča izlet na morje, kjer se nahaja kip “vražje dobrega glasbenika”: “Rada bi ujela staccato jezika, / ga prenesla v svojega.” Tudi naslov knjige Sotto voce je izposojen iz glasbe in pomeni navodilo, naj glasbenik nadaljuje v bolj umirjenem ali subtilnem tonu. In res se nam med branjem pesmi zazdi, kot da slišimo avtoričin nežni glas, ki išče načine, da se prebije skozi kaos zunanjih zvokov v upanju, da se tišina v njej razleže po vseh kotičkih (pre)glasnega sveta. V pesniškem sklopu z naslovom Iskanje se znova zateče k eksistencialnim vprašanjem in spraševanju, kdo v resnici je: “Sem igralka? / Seveda. / Imam masko? / Več mask. // Koliko vlog obvladam? / Precej. / Mi katera dela težave? / Kako biti čisto prava, pravcata jaz.” Pesnica se sprašuje, ali ima smisel raziskovati sebe, če ni nikogar ob njej, in se razglasi za največjo, a koristno laž v vesolju. V pesmih se trudi, da bi si povrnila zaupanje vase in v svoje delo, čeprav tu in tam ponikne v nihilistične misli: “Prevajam. / Zanič. // Pišem. / Zanič. // Sem. / Zanič. // Zakaj? / Za nič.” V zadnjem sklopu z naslovom Telo se Neža Vilhelm sooča z bolečinami v telesu, ki jih prinaša fibromialgija – bolezen, o kateri se šele v zadnjem času govori kot o psihosomatski bolezni, ki obolelemu bistveno otežuje življenje, zdravila zanjo pa ne poznamo. Pesnica tako že na začetku cikla ugotavlja “Telo je vsota bolečin. / Vsota diagnoz.” … ter se posveti doživljanju tegob v telesu “Spustim se in spremljam. / Čutim. / Butanje v glavi. / Trganje v mišicah. / Mrcvarjenje v križu. / Špikanje v lakteh. / Ščemenje v okončinah. / Teža.” Na več mestih motri diskrepanco med dušo in telesom, pri tem pa poudarja, da ji večina s svojimi pronicljivimi dovtipi in naivnim zasliševanjem ne pomaga, temveč ji zgolj otežuje vsakdanje življenje. Pravi, da ji nazadnje ostanejo tisti “pravi, čeprav nepričakovani,” ki jo sprejmejo takšno, kot je, brez sprenevedanja in utopičnih pričakovanj. Pesniški izraz Neže Vilhelm je skromen in minimalističen, brez grandioznih metafor – pesnica s svojimi krhkimi, a neposrednimi vzkliki drega v srž človekove biti in odtujenih medčloveških odnosov. Je glas vpijočega v puščavi, ki se ne pusti spreminjati zgolj zaradi družbenih stereotipov in obeta morebitnega udobja. Je vzklik nekoga, ki si v življenju zavestno izbere težjo pot in se prav zaradi prestanih muk razvije v najbolj žarečo “sončnico” na obzorju. Lahko bi rekli, da pesmi Neže Vilhelm s svojo enostavnostjo in neposrednostjo razgaljajo lažni dualizem in kažejo na to, da se pod številnimi statusi in družbenimi vlogami nahaja ista prestrašena in hrepeneča bit, ki jo med branjem zbirke Sotto voce začutimo tudi v sebi.


29.01.2024

Haruki Murakami: V prvi osebi ednine

Piše Leonora Flis, bereta Lidija Hartman in Ivan Lotrič Japonski avtor Haruki Murakami ima veliko talentov. Poleg pisanja romanov, kratkih zgodb in esejev tudi prevaja, predava, veliko časa posveti teku. Kot je povedal v enem od intervjujev, je začel resneje teči pri 33. letih. V tistem času je bil tudi lastnik jazz kluba v Tokiu, ki se je čez dan spremenil v kavarno. Najprej mu ni šlo preveč dobro, potem pa je počasi le pridobil dovolj publike in zaslužil je toliko, da se je lažje posvetil pisanju in teku. Je tudi ljubitelj bejzbola in vedno si je prizadeval živeti v bližini kakšnega stadiona. Prav tako si je vedno želel napisati roman, a ni vedel, kako začeti, zato je po zaključku študija najprej opravljal vrsto priložnostnih del. Vse te teme je tako ali drugače zajel v zbirki V prvi osebi ednine, ki jo lahko razumemo kot (vsaj delno) avtobiografsko. Ne nazadnje se avtor v eni od zgodb poimenuje s pravim imenom. V Sloveniji Murakamija poznamo po vrsti odličnih del, tako leposlovnih kot tudi po dokumentarni prozi, kot je na primer knjiga O čem govorim, ko govorim o teku. Od fikcijskih del lahko izpostavimo romane Norveški gozd, 1Q84 ter pravkar ponatisnjeni roman Kafka na obali. Zbirka zgodb V prvi osebi ednine se giblje nekje na presečišču med dokumentarno (spominsko) prozo in fikcijo; vsaj v primeru nekaterih zgodb lahko govorimo o avtofikciji. Kot pravi že naslov in tudi zadnja od osmih zgodb v zbirki, je glavni protagonist obenem tudi pripovedovalec in morda, tako daje misliti ena od zgodb, kjer se avtor imenuje s pravim imenom, tudi avtor sam. Skozi zgodbe sledimo moškemu v različnih življenjskih obdobjih, od srednješolskih do starejših let. Ženske so v zbirki navzoče, vendar bolj kot spremljevalna kulisa, saj nimajo pomembnejše vloge oziroma je njihova eksistenca pomembna za različna spoznanja glavnega junaka. V zgodbah je očitna avtorjeva navdušenost nad glasbo, zlasti jazzom (recimo zgodba Charlie Parker Plays Bossa Nova), nad bejzbolom (še posebej v zgodbi Pesmi o Yakultovih lastovkah) in tudi nad literaturo. V prvi zgodbi Na kamnito zglavje izvemo, da protagonist študira književnost in tudi v naslednjih zgodbah je očitna junakova naklonjenost knjigam. Zgodbe so načeloma precej realistične in nas soočajo s situacijami, ki so večkrat tudi težke, boleče, kot je na primer samomor, osamljenost, odtujenost, stare zamere, ki glodajo duha, in podobno. Za Murakamija to ni nič novega, le da se v pričujoči zbirki še bolj približamo piscu samemu. V zbirki najdemo tudi domala fantastično zgodbo Smetana, kjer junaka neko dekle povabi v odročen gorski kraj na klavirski recital, ki pa se nikoli ne zgodi. Vse, kar protagonist vidi, so opustele ulice in »globoka tišina«. Sreča starca, ki mu začne razlagati o »krogu z več središči«, potem pa ta nenadoma izgine. Zgodbo o tem čudnem pripetljaju leta kasneje glavni lik pripoveduje prijatelju in zapleteta se v filozofsko razpravljanje o smislu življenja. Tudi sicer je to vprašanje eno od glavnih gibal te zbirke. Takole zaključi Murakamijev junak: »Včasih imam občutek, da sem dognal kakšen krog je to, a se mi globlje spoznanje že naslednji hip izmuzne. Tak krog najbrž ni konkreten lik, ampak obstaja samo v človekovi zavesti. Kadar, na primer, nekoga srčno ljubimo, kadar občutimo globoko sočutje, kadar idealiziramo svet, v katerem živimo, kadar najdemo vero (ali kaj podobnega?), takrat nam je obstoj takega kroga povsem samoumeven, razumemo in sprejemamo ga ... Glavo imaš za to, da razmišlja o težkih stvareh. Za to, da razume nerazumljivo. To je samo po sebi smetana življenja. Vse ostalo je živ dolgčas.« Murakamijev jezik je relativno preprost, nekako svareč, tudi nekoliko moralizirajoč, na trenutke hladen in oster. V vsaki zgodbi pride do zavedanja nečesa, do spoznanja kakšnega ključnega vidika življenja, včasih neposredno, drugič bolj prikrito, skozi metaforo ali simbol. Vredno branja in razmisleka.


26.01.2024

Gepack

Ocena filma Režiser: Žiga Kukovič Nastopajo: Jan Gerl Korenč, Maks Dakskobler, Pia Skvarča, Robert Kladnik, Tine Ugrin, Matjaž Javšnik Piše: Igor Harb Bere: Ivan Lotrič Gepack je slovenski neodvisni film, ki je nastal po scenariju in v režiji najbolj priljubljenega slovenskega uporabnika Tiktoka Žige Kukoviča oziroma Kuxale. Vendar to na njem ni pustilo močnega pečata, prej nasprotno. Namesto gagov in dovtipov, ki polnijo prostor Tiktoka, nam ustvarjalci v Gepacku ponudijo izrazito tradicionalno zgrajen film, ki se zgleduje po delih Martina Scorseseja, Stevena Spielberga in seveda Mitje Okorna. Okvirna zgodba je preprosta – štirje prijatelji se po koncu izpitnega obdobja odpravijo na morje, toda eden izmed njih skrivoma tihotapi mamila. V dogajanje so vpleteni še dekleta, pokvarjen avtomobil, agresiven avtomehanik in sumničav carinik, a film je zgrajen predvsem na medsebojni dinamiki štirih glavnih likov. Ti pomenijo štiri različne stereotipe, vendar jih zasedba dovolj plastično oživi, da postanejo prepričljivi. Podobnosti z Okornovim filmom Tu pa tam izpred dveh desetletij so očitne, vendar je Gepack videti neizmerno bolj profesionalen in izpopolnjen. V tem času se je seveda močno izboljšala raven tehnologije, ki je dostopna tudi neodvisnim filmarjem, opazno pa je tudi vse delo, ki sta ga Kukovič in ekipa vložila v priprave in produkcijo. Ne le, da film ni videti amaterski, občasno celo preseneti z drznimi prijemi, kot je skrbno koreografiran dvominutni kader v nočnem klubu, v katerem se kamera premika med glavnimi liki in plesalkami. Čeprav bo brez dvoma postal uspešnica, saj so prve projekcije že razprodane in imajo nekatere šale potencial, da ponarodijo, pa ni brez napak. Te so predvsem posledica nedovršenosti zgodbe oziroma presečišč njenih različnih niti. Čeprav je osrednje dogajanje dobro predstavljeno in uravnoteženo, motivacije likov občasno niso popolnoma razumljive, glasbeni vložki so včasih predolgi in se premalo navezujejo na glavno zgodbo, konec z razlagalno montažo prebliskov prejšnjega dogajanja pa je pretiran, če že ne odveč. Kljub tem pomanjkljivostim je Gepacku težko kar koli očitati, saj iz vsakega kadra kipita kreativnost in navdušenje nad filmom. Kukovič je samouk, a ima občutek za filmski jezik in pripovedništvo, ki ju je tokrat vpregel v popolnoma komercialne vzorce, da bi ponudil mikaven in zabaven izdelek. Zgodba o prijateljih, ki potujejo na morje, kakopak kliče po primerjavi z Izletom, prvencem Nejca Gazvode iz 2011, in čeprav ga na ravni izpovedništva in vpraševanja o družbeni stvarnosti na novo ne doseže, bo zagotovo našel mlado občinstvo, ki ga bo enako posvojilo in poustvarjalo.


26.01.2024

Stric

Ocena filma Izvirni naslov: Stric Režiserja: David Kapac in Andrija Mardešić Nastopajo: Predrag Miki Manojlović, Goran Bogdan, Ivana Roščić, Roko Sikavica, Kaja Šišmanović Piše: Muanis Sinanović Bere: Ivan Lotrič Stric je psihološka grozljivka, ki se z zgodbo sicer zgleduje po delih nekaterih velikanov evropske kinematografije, recimo Michaela Hanekeja, pa vendar pomeni izviren prispevek k filmski umetnosti. Pri tem se spretno ogiba zankam, ki si jih po lastni naravi neogibno nastavlja. Tako se na primer ogne neposredni politizaciji, ki bi lahko izvirala iz zastavljene pripovedi. Zgodba namreč pripoveduje o družini, ki jo izsiljuje moten sorodnik. Želi si podoživeti popoln božič iz otroštva v obdobju nekdanje Jugoslavije, ko jih je obiskoval kot mogočni stric, gastarbajter. Gastarbajterji so uživali velik ugled in so si lahko zaradi svojega dobrega zaslužka privoščili tudi objestnost, vsaj če verjamemo prikazu v filmu. Temu bi lahko sledil neposreden politični komentar, vendar je ideološka ost prepuščena interpretaciji gledalca. Ravno zaradi te nenujnosti za samo zgodbo pa se lahko še bolj izrazi kot pri neposrednem podajanju sporočila. Stric, ki ga v njegovi duševni iztirjenosti posrečeno zadržano in na videz normalnega upodobi legendarni Miki Manojlović, dobro preigrava tako imenovana razmerja moči med zatiralcem in zatiranim ter v skupini zatiranih. Čeprav se sprva zdi, da ima nad družino popolno oblast, nam film s počasnim odmerjanjem podrobnosti ponuja tudi drugačne poglede na položaj oziroma na izmuzljivo psihologijo zatirane skupine same. Pri tem uspešno zajame naravo tipičnih družinskih odnosov med zakoncema in potomcem. Igralka Ivana Roščić v okviru, ki bi ga lahko imeli tudi za kritiko patriarhata oziroma predvsem jugoslovanske moškosti, s svojimi veščinami dobro uprizori tudi uničevalnost narcisoidne figure matere ob podrejenem očetu. Pri tem je pomenljiv tudi odnos med materjo in hčerko, ki jo je stric ugrabil kot talko, s katero izsiljuje družino. Predvsem na začetku se občasno zazdi, da se film opira na nekatere scenaristične klišeje, ki sicer niso pretirano opazni in so pri taki zgodbi delno neizogibni, pa vendar nas njihova izpeljava lahko zmoti. A z razvojem v drugem delu in razpletom nas prepriča z izvirnostjo. Svojega grozljivega učinka ne dosega toliko s samim prikazom nasilja, ki ga zunanja sila izvaja nad skupino, temveč s prikazom posledic na čisto vsakdanje prakse te družine, kadar ni pod neposrednim nadzorom, oziroma s prikazom podrobnosti družinskega življenja, skozi katere odseva duševna uničevalnost podreditve, pa tudi grotesknost samega užitka v podrejenosti. Iz te grozljivosti izvira spoznanje, ki je osvobajajoče: v življenju so situacije, ki se zdijo brezizhodne, vendar za tem občutkom brezizhodnosti stoji tudi naš lastni prispevek, ki se ga je mogoče vsaj delno osvoboditi.


25.01.2024

SNG Nova Gorica, mali oder - Pier Paolo Pasolini: Ubesedovanje

SNG Nova Gorica, mali oder - Pier Paolo Pasolini: Ubesedovanje Affabulazione, 1966–1970 Tragedija Prva slovenska uprizoritev; premiera 10. januar 2024 Prevajalec Gašper Malej Režiser Jan Krmelj Dramaturginja Živa Bizovičar Lektorica Anja Pišot Scenograf in oblikovalec videa Dorian Šilec Petek Kostumografinja Brina Vidic Avtorja glasbe Jan Krmelj, Luka Ipavec Igrajo Miha Nemec, Marjuta Slamič, Željko Hrs k. g., Žiga Udir, Lara Fortuna, Peter Harl Foto: SNG Nova Gorica / Peter Uhan https://www.sng-ng.si/repertoar/premiere/2023060910501433/


22.01.2024

Nežka Struc: Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni

Piše Miša Gams, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Antropologinja in pesnica Nežka Struc je pred šestimi leti izdala prvenec Nihanja, zdaj pa je tu njena druga zbirka z naslovom Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni. Iz zbirke ne izvemo, za katerega Ivana naj bi v šlo – pisatelja, politika ali morebiti prijatelja – na nekaterih mestih, npr. v pesmi črna magija zajčkov, zasledimo celo moško in žensko različico imena: “poleti ni literarnih dogodkov / vsi pišemo pesmi o morju / pravi ivana: vse je v pastelih” in v drugi polovici pesmi omenja še Ívana: “kje je zdaj to morje da o njem napišem pesem ivan? / morje je sava in sava je drava in drava je reka in drava je sava in / donava in ne bom rodila ker ne bom vrgla sinka v suho strugo // ivan v katerem mesecu pa si? boš rodil vodjo očeta in vseveda? / njegova pesem bo krasna / prelepa / navdihujoča / nadzemeljska / privzdignjena / milozvočna / ker pesem mora biti takšna in takšna / in govoriti o tem in tem / če ne to ni to in je slaba”. Noseči Ivan oziroma Ivana bi bil tako lahko avtoričin alter ego, ki v sebi nosi množico spoznanj in arhetipov ter z njimi vztrajno išče ravnovesje v nihilističnem svetu, v katerem se je diskrepanca med označevalci in označenci zgodila še pred vznikom prvega verza. Iz pesnice bruhajo asociacije v obliki neposrednih misli, le redko razmejenih z vejicami ali drugimi ločili, sklepamo lahko tudi na izostanek moralne cenzure in tako imenovanega pesniškega sita, skozi katero večina pesnikov v več krogih preseja svoje zapise. V pesmih Tolstojevo pismo izgoreli ljubimki in pismo izgorele ljubimke poteka nekakšna korespondenca, v kateri vznikne tudi Ivan oz. Ivana: “To zame ni poezija, bi rekel Ivan. Le kaj bi rekel Ivan. Koga briga Ivan? Kdo je Ivan? Ne vemo. Ivan je lirski subjekt, včasih je tudi Ivana. Poje dvoglasno, kot se v duetu oglašata hladilnik in zmrzovalna omara, kot bi kdo grebel pod ledom.” Pesniška zbirka Nežke Struc Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni po eni strani spominja na strukturalistični realizem, po drugi pa na kolaže in montaže nadrealistov, ki so že utečene verze razstavili in iz njih sestavljali najbolj nelogične in bizarne stavke. Tako v eni izmed najkrajših pesmi v zbirki z naslovom nihče ne ve da sem napisala pesniško zbirko o zombijih pesnica zapiše: “če si ne umijem nog / v posteljo pride ves dan: / zrak vremena / tesnoba miši / želja kamnov / trpeči asfalt / stokanje parketa / zmečkano sadje / in vaša odsotnost.” Avtorica se zaveda, da je nezavedno sestavljeno kot govorica in da ji nepremišljene besede, ki jih dobesedno vrže na papir, sporočajo več o njej sami kot bi o sebi izvedela v pogovoru s psihologi najrazličnejših praks in orientacij. Je brez dvoma ena tistih pesnic, ki piše o sebi in za sebe, ne glede na to, kaj si o njenem pisanju mislijo drugi. Njen jezik je dinamičen, barvit, večplasten in duhovit – zdi se, kot bi se sporazumevala v metaforah in šifrah, ki jih le sama razume. V pesmi z naslovom ljubič piše: “koliko alkohola rabiš, da odplakneš človeka? Koliko enačb rabiš, / da ustvariš svet? 7 rakij, pijani komet.” V daljših pesmih uporablja tudi alineje, v katerih na kratko strne pomembne misli in z njimi razbije preveč zgoščeno besedilo ali pa ga razmeji s prečnimi črtami, da poudari pomembnost samega procesa nastajanja, na primer v pesmi afterafterafter, ko na hudomušen način opisuje kuhanje: “kuham 3 kg riža / 3x po 45 minut / riž potrebuje čas / potrebuje nego in brezbrižnost / potrebuje samoto in dotik / predvsem pa toploto in na koncu temo” Vizualno gledano ima vsaka pesem v zbirki unikatno podobo in strukturo, zato ne preseneča, da je avtorica svoje pesmi že večkrat razstavila v mariborskih galerijah, saj jo poezija med drugim zanima tudi iz vidika antropologije prostora in vizualne podobe. Zbirko Le kaj bo rekel Ivan? Nismo utrujeni bi po stilistični plati lahko uvrstili med konkretno poezijo, saj avtorica išče navdih tako med modernisti in postmodernisti, kot tudi v strukturalizmu in antropologiji, pri tem pa s svojo družbeno-kritično noto oplazi tudi problematiko prekarnosti in podcenjenega (intelektualnega) dela: “barantam za plačo / 1300? / 1200? / 500? / naslednji mesec? čez dva meseca? čez pol leta? / na rame se mi usedeš mraz”. Ne glede na naslov, ki ga lahko beremo tudi kot metaforo, lahko pripomnimo, da iz vsebine zbirke ni zaslediti, da bi bila Nežka Struc utrujena, je pa v svojem načinu ubesedovanja že precej utrjena in samozadostna. Na njeni pesniški poti ji želimo še veliko takšnih in drugačnih sončnic …


22.01.2024

Tjaša Mislej: Naše skladišče

Piše Veronika Šoster, bere Eva Longyka Marušič. Naše skladišče Tjaše Mislej, dramo o štirih delavkah v skladišču supermarketa, je žirija za nagrado Slavka Gruma označila za socialno dramo, ki pa je v resnici tudi smešna kot komedija, mogoče celo farsa. Res gre za precej tragikomičen tekst, ki se sprehaja po meji absurda, sploh z dogajanjem, ki je pogosto privedeno do skrajnosti, da so družbene poante še bolj zaostrene. Naslov sicer aludira na neko drugo, svetovno priznano in s Pulitzerjevo nagrado ovenčano ameriško dramo – Naše mesto Thorntona Wilderja iz leta 1938, ki slika vsakdanje življenje prebivalcev nekega mesta. Tudi v Našem skladišču spremljamo vsakdanji, rutiniran in ustaljen način dela v skladišču, ki za glavne junakinje pravzaprav je njihovo mesto, saj skoraj ne vidijo zunanjega sveta, temveč vse dneve in noči preživijo kar na delovnem mestu. Spijo v skladišču na zložljivih posteljah, zvečer pa ob skrbno odmerjenem času skupaj gledajo televizijo. Le včasih, če se zares izkažejo, če ni kakšnega praznika ali posebnega dogodka, se lahko ob nedeljah odpravijo domov. Sanjska služba, ni kaj. Besedilo močno temelji na pogovorih štirih sodelavk in njihovih različnih značajih in ozadjih, didaskalij je le za vzorec, kar govori tako o simbolni izpraznjenosti potrošniško natrpanega sveta – skladišča, kot o ekonomičnosti avtorice, ki se zanaša na vihrave in dinamične besedne izmenjave. Drama je zato razgibana in živahna, edino, kar delavkam med telesno izčrpavajočim delom preostane, pa je seveda bežen pogovor, ki se pogosto vrti v krogih in se vrača k zmeraj istim temam, celo istim replikam. Ujetost delavk v skladišče je jasna, besedilo se bere prav tako tesnobno kot kakšen psihološki triler, čeprav se v njem srečujemo le z nepreglednimi policami konzerv. Te nas pozdravijo že takoj na notranji strani knjige, če razpremo zavihke, in vizualno spominjajo na Warholovo grafiko paradižnikovih juh Campbell. Konzerve lahko pomenijo marsikaj, poleg embalaže so nekakšne časovne kapsule, stisnjene sanje, ki bodo na polici ostale, dokler jih kdo končno ne odpre – morda jih ne bo nikoli. Ali kot ob napisu na nalepki uvoza pomenljivo reče Suzi: »Ta fižol je videl več sveta kot jaz.« Vsaka delavka je namreč edinstvena in rahlo obupana prav v svojih sanjah, take jih spoznamo že čisto na začetku. 27-letna Evelin bi rada zaslovela z nastopanjem, enako stara Maria bi bila rada pisateljica, da bi pisala zgodbe o ljudeh, ki živijo posebna življenja, 35-letna Suzi bi rada odprla svojo cvetličarno, 58-letna Vera pa čaka na mirno upokojitev z možem, a kmalu izvemo, da je v resnici že vdova. To laganje samemu sebi in zatiskanje oči pred resničnostjo je prisotno pri vseh, čeprav pri nekaterih bolj prikrito kot pri drugih, obenem pa njihovo vztrajno sanjarjenje in zamišljanje vedno novih čudovitih prihodnosti poskrbi, da vanje verjamemo in zanje navijamo – kar je v kontekstu skladišča in hipermegamarketa, ki vse pogoltne vase, še bolj boleče. Nočemo, da bi se zataknile v skladišču, kot pravijo, a se zavedamo, da je kak drug scenarij še bolj nemogoč. Dogajalni prostor je torej skladišče bizarno velikanske trgovine, ki se razteza na šest tisoč kvadratnih metrih, tako ogromne, kot pravi Evelin, da v enem tednu ne moreš prit peš z enega konca na drugega, tako velike, da moraš ob vhodu kupit zemljevid, drugače ne najdeš več poti ven, tako ogromne, da ženske v njej rojevajo, ko čakajo na kruh, moški si morajo na novo obriti brade, starci se poslavljajo in odhajajo na drugi svet … Posebej komičen je pojav zmedenega kupca v skladišču. Ves dan namreč išče nov grški jogurt z okusom japonskih mandarin z marmelado iz švedskih gozdnih jagod s semeni španskega sezama iz Andaluzije, nato pa se pojavi še drugič, čez noč je namreč omagal sredi oddelka za gospodinjske aparate. Njegova izgubljenost v prostoru se tako preslika v simbolno izgubljenost med vso ponudbo, ki ji niti približno ne moremo več slediti, kar seveda spomni na preveč izbire in sindrom strahu, da ne bi česa zamudili. Drama tako spominja na satirični roman Gradyja Hendrixa Horrorstör, v katerem kupci čez noč obtičijo v neprehodni Ikeini trgovini. Utopične sanje o obilju, ki mu ni konca, se hitro sprevržejo v nočno moro, ko se na nas zgrinja vedno več nepotrebnega materiala, zato ni nič čudnega, da se drama proti koncu sprevrže v kar groteskno smer. Prav tako ni nič čudnega, da se pojavi lik novinarja, ki pa ironično ne bo razkril hudega izkoriščanja, ampak bi samo rad nekaj posnetkov za priljubljeno oddajo o malih ljudeh, ki živijo svoja bedna življenja v kapitalizmu. Prav nič nas ne more več šokirati, ne skladiščnik voznik, ki dela prek prijateljeve napotnice, ne katastrofalne delovne razmere, to sploh ni več distopija. Drama Tjaše Mislej Naše skladišče je zastavljena na trdnih temeljih, za tako težko temo je presenetljivo humorno zastavljena, kar jo odreši moralizma, ne gre pa dlje od tega in ne naredi nekega preloma. Seveda to lahko razumemo kot ujetost v kapitalistično mašinerijo, kjer sanje o stavki in sindikatu odpihne čas za televizijo, a vse ostaja preveč na površini. Sploh v zadnji tretjini in sklepnem dejanju bi pričakovala malo več drznosti, saj nas zgodba pripelje točno tja, kamor smo pričakovali že od začetka, kar ji ne naredi usluge. Kljub temu pa odpira veliko relevantnih tem in jih uspešno širi le s preprostimi dialogi. Ti delujejo, ker se z delavkami povežemo, ker imajo svoje sanje, želje in tudi muhe. In če je Shakespeare zapisal, da je ves svet oder, je zdaj ves svet pač – skladišče.


22.01.2024

Blaž Kutin: Kenozoik

Piše Ana Hancock, bereta Eva Longyka Marušič in Ivan Lotrič. Blaž Kutin je scenarist, režiser, pisatelj in prevajalec. Leta 2006 je v Cannesu za scenarij prejel nagrado novi talent Evropske unije. Režiral je tudi z vesno nagrajeni kratki film Poslednji dan Rudolfa Nietzscheja in celovečerec Nikoli nisva šla v Benetke. Obvladovanje filmskega jezika se pozna že v zbirki kratke proze Tempirana bomba, izdani leta 2017, zasledimo lahko tudi fantastične elemente in tematiko razkroja družine kot varnega zavetja. Vse to se ponovi tudi v Kutinovem romanesknem prvencu Kenozoik. Protagonista Luka in Lena sta par v tridesetih letih, oba zaposlena v zdravstvu. On je voznik rešilca, ona pa medicinska sestra, ki v prostem času pomaga v begunskem centru. Čeprav oba svoje delo razumeta kot poslanstvo, Leno globoko pretrese vsako trpljenje, ki mu je priča, v jok jo spravi že pogled na zgrbljenega starčka: »Ni več čustvovala le s pacienti, čustvovala je s potepuškimi psi, z begunci, s kanarčki, z izruvanim grmom.« Lenini bližnji vedno težje prenašajo njeno po njihovem mnenju pretirano občutljivost. Navdihnjeni z newagevskim priročnikom za samopomoč ji za rojstni dan pripravijo negativno presenečenje, misleč, da jo bo izpostavljenost ekstremnemu stresu spametovala. Ideja, ki bi že v teoriji morala biti slaba. Zgodba o tem, kako pet odraslih verjame za lase privlečeni postavki, se zdi kot novica iz tuje črne kronike. Še bolj nemogoče se zdi njeno udejanjenje, vendar v romanu deluje. Konec koncev gre za svet kolektivne tesnobe, iz katere se vsak skuša rešiti po svoje: Lenin oče s pisanjem knjig, s katerimi želi svoje bivanje ovekovečiti, njena mati z lepotičenjem in materializmom. Zvesto sledenje enodimenzionalnemu priročniku pa seveda ne predvidi zapleta: »Videti je bila v šoku, neodzivna. Zmedlo jih je, kajti kaj takega v knjigi nikjer ni bilo omenjeno.« Po travmatični noči se Lena, sprva sicer prefinjeno, začne sistematično maščevati vsem vpletenim, enega za drugim prizadene na področju, kjer je najbolj ranljiv. Postane sebična in neobčutljiva, Luka pa, ironično, postaja vse bolj podoben Leni, kakršna je bila včasih. Sistem pa deluje le, dokler so njegovi akterji čustveno indiferentni, kar je samoumevna norma. V končni fazi gre za svet, kjer preživijo najbolj neobčutljivi, sebični in egoistični. Roman Blaža Kutina Kenozoik je psihološka srhljivka, kriminalka, v osredju katere sta travma in maščevanje. Kot senca ves čas implicitno spremlja vprašanje odpuščanja. V svetu, polnem ironije in krutih naključij imata posebno mesto črni humor in groteska. Humor je subtilen in v osnovi situacijski, na primer v opisu Lukove na novo odkrite skrbi za rože, s čimer, ironično, preseže Lenino občutljivost: »Vseh šest rastlin je odnesel v avto in se zapeljal do cvetličarne, ki je bila na poti v Šiško. Avto je pustil na štirih žmigavcih, odhitel noter in cvetličarki razložil situacijo«. Ali ko Lena materi na steno stanovanja pritrdi reprodukcijo Munchovega Bolnega otroka: »Se mi samo zdi, ali deklica zgleda nekam bolna? Naslov je Bolni otrok. Lepa, ne?« Prevladujoče občutje Kutinovega Kenozoika je tesnobnost, prikazana z vizualno bogatim jezikom. Odnosi in značaji posameznikov so prikazani brez olepševanja. Oportunistični odnosi z bližnjimi posameznikovo tesnobo le še poslabšujejo, saj se na nikogar ni mogoče zanesti. Gre za popolno deziluzijo družine in prijateljstva, ki pa ne osvobaja, temveč povzroča izolirane posameznike. Bralec marsikaj le sluti, prav tako literarni subjekt, ki ne more zaupati niti lastni presoji. Kenozoik je tako distopična kritika vsega: ideologije, širše družbe, bližnjih odnosov in na koncu lastne presoje. Iz vsega, kar se je subjektu zgodilo in kar je ta prizadejal drugim, ni mogoče potegniti nobenega pomirjujočega nauka: »Življenje ne ponuja odgovorov, meteoriti padejo nepričakovano«. Največ, na kar lahko upamo, je morebitno sprijaznjenje z inherentno nesmiselnostjo: »Morda je smisel prav v nesmislu.«


22.01.2024

Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata

NAPOVED: V dobrem tednu sta se na slovenskih gledaliških odrih zvrstili kar dve uprizoritvi Sartrove drame ZA ZAPRTIMI VRATI, po Mestnem gledališču ljubljanskem so jo včeraj predstavili v Slovenskem ljudskem gledališču Celje, tokrat v novem gibkem prevodu Žive Čebulj in v režiji Mateje Kokol. Najbrž v obeh primerih ni bil nepomemben razlog letošnje maturitetno čtivo in z njim posredno vabilo mlademu občinstvu k obisku predstav. Sinočnjo premiero si je ogledala Vilma Štritof. Premiera: 19. 1. 2024 prevajalka Živa Čebulj režiserka Mateja Kokol dramaturginja Katja Gorečan scenograf Mark Požlep kostumografka Iris Kovačič avtor glasbe Nebojša Pop-Tasić oblikovalec svetlobe Darjan Domadenik lektorica Živa Čebulj igrajo Sobar Tarek Rashid Estelle Eva Stražar Inès Jagoda Garcin Lovro Zafred FOTO: Eva Stražar, Lovro Zafred, Jagoda Foto Jaka Babnik/SLG Celje


20.01.2024

Adamant

Ocena filma Izvirni naslov: Sur l'Adamant Režiser: Nicolas Philibert Piše: Urban Tarman Bere: Igor Velše Adamant francoskega režiserja dokumentarnih filmov Nicolasa Philiberta je samo na prvi pogled alegorija, ki je našla filmsko upodobitev. Dvonadstropna železno-lesena hiša zaobljenih oblik z dvižnimi senčili, ki razpirajo krasne poglede na Seno, se je naselila na splavu. Sidro je privezala v središču Pariza pri mostu Charlesa de Gaulla. Plavajoča stavba je nastala šele pred kratkim in postala dnevni center za ljudi z duševnim težavami. Ladja na reki, kot jo spoznamo v Adamantu, je precej več kot pregovorna »ladja norcev«, o kateri pripovedujejo alegorije od antike do francoskih poststrukturalistov z Michelom Foucaultem na čelu. Foucault je pred dobrega pol stoletja pisal o tem, kako je – moderna doba še posebej intenzivno – oblastne in disciplinske mehanizme podredila racionalnosti in racionalizaciji. Široko pahljačo človeške drugačnosti in samosvojosti je z uveljavljanjem norm izrinila na drugo stran: v domeno norosti. Adamant uporabnice in uporabniki radi obiskujejo. S terapevti, psihiatri in socialnimi delavci gradijo skupnost bolj na kreativnih impulzih kot na morebitnih primanjkljajih članov: spodbujajo izražanje, ustvarjanje, komunikacijo. Ljubiteljsko umetniško ustvarjanje in strpna skupnost, kjer so sodelujoči opazno naklonjeni drug drugemu; to je najbrž prav tako zdravilno kot farmacevtske učinkovine. Toda obiskovalci Adamanta, ki jih režiser povabi pred kamero, so realistični. Frédéric jasno pove, da so zdravila zanj temelj: brez njih bi verjel, da je Jezus; namesto da bi sodeloval v filmu, bi verjetneje plaval v Seni. Philibertov dokumentarec je posnet observacijsko, vendar kamera, ki jo usmerjata s psihiatrinjo Lindo de Zitter, ni vzvišena ali distancirana »muha na steni«, ampak deluje podobno kot v Družini in Domu slovenskih dokumentaristov Roka Bička in Metoda Pevca. Ko režiser recimo z brega opazuje center in na ladijskem mostu prepozna obiskovalce, malce nerodno zumira in nas opozori, da gledamo film in ne resničnosti same. Adamant ni spoliran izdelek in v tem je njegov čar. V nekem trenutku zaslišimo glas izza kamere. Režiserjevo oko je namreč odprto za dialog: ne samo sprašuje, ampak tudi odgovarja na radovedna vprašanja portretirancev. Razvidno je, da je v montaži režiser pripravljen predčasno končati kakšen že malo mučen prizor ali na drugi strani iskrivemu in duhovitemu sogovorniku pustiti, da razvije krhko misel do konca. Zdi se, da dnevni center stoji na mestu, zunaj časa, medtem ko Sena in z njo običajno dogajanje v družbi utečeno tečeta naprej. Tako je najbrž vedno bilo in film v tem smislu ne dodaja aktivistične komponente. Adamant je film za vse radovedne duše, ki razumejo, kako pomembno je, da v družbah ohranjamo prostore, kjer je z mislimi mogoče plavati tudi proti toku, ne le z njim.


20.01.2024

Šterkijada

Ocena filma Režiser: Igor Šterk Nastopajo: Silva Čušin, Janez Škof, Jernej Gašperin, Tito Novak, Blaž Setnikar, Saša Pavček, Primož Pirnat Piše: Gaja Poeschl Bere: Eva Longyka Marušič Šterkijada, življenjska odisejada jadralca Jureta Šterka, intimno portretirana skozi filmske oči njegovega sina Igorja, je film o svobodi. Tisti svobodi, v kateri lahko svoje sanje ne le sanjaš, ampak jih tudi uresničiš, o svobodi, ki izpolnjuje najbolj skrite želje, a je hkrati to tudi tista svoboda, v kateri večkrat ni prostora za potrebe bližnjih, partnerja, otrok, družine … Svoboda posameznika je v svojem najglobljem bistvu verjetno vedno nekoliko egocentrična in cena zanjo po navadi ni prav majhna. Zato se ji scela lahko predajo le redki in Jure Šterk se ji je predal vse do v valove skrivnosti zavitega konca. Vendar pa Šterkijada ni biografski portret enega naših najdrznejših jadralcev, ki je na doma izdelanih jadrnicah premikal meje mogočega in čigar misteriozno usodo smo pred skoraj natanko petnajstimi leti spremljali tudi popolni nepoznavalci – tak film bi verjetno lahko posnel marsikateri režiser – ampak je predvsem močna avtobiografska refleksija enega najvidnejših slovenskih filmskih ustvarjalcev, ki ponuja edinstven intimen vpogled v kompleksno dinamiko svoje primarne družine. Igor Šterk se je žalostnih, trpkih, a hkrati komičnih in absurdnih družinskih trenutkov, ki jih sam omenja kot glavne gradnike Šterkijade, lotil predvsem – pošteno. Verjetno se je v subjektivnosti spomina marsikaj že davno izgubilo, a gledalec tega ne občuti, saj je zgodba sem in tja tako absurdna, da v resnici enostavno ni moglo biti kaj dosti drugače, nosilni trije liki – poleg očeta Jureta še mama Vojka in seveda Igor, osrednji katalizator zgodbe – pa so prikazani stvarno in neolepšano, brez tako privlačne črno-bele karakterizacije, tako rekoč z vseh plati, tudi tistih nekoliko manj pohvalnih. Igralska zasedba vseh treh je brezhibna. Silva Čušin, ki je bila menda sploh edina možna izbira za upodobitev Vojke Šterk, je v čakanju na vedno odsotnega moža, kar sčasoma seveda pusti tudi določene posledice, z minimalistično natančnostjo preigrala celo paleto čustvenih stanj od obupa do apatije in spet nazaj. Jernej Gašperin se je odlično znašel razpet med ne le dvema, ampak več ognji družinskega in osebnega kaosa, Janez Škof pa je s svojo iskrivo zvedavostjo in neizčrpno strastjo do vedno novih življenjskih dogodivščin, verjetno zadel v samo bistvo avanturističnega duha Jureta Šterka. Čeprav bi na prvi pogled morda lahko rekli, da je Šterkijada nekakšna sprava Igorja Šterka s sabo, s svojim odraščanjem in predvsem s svojim precej samosvojim in v odnosu do družine večkrat precej sebičnim očetom, je vendarle še nekaj več – je pogumen in iskren film o ljubezni, ki pa jo je vsak družinski član razumel na svoj način.


20.01.2024

Nesrečna bitja

Ocena filma Izvirni naslov: Poor Things Režiser: Yorgos Lanthimos Nastopajo: Emma Stone, Mark Ruffalo, Willem Dafoe, Ramy Youssef, Christopher Abbot, Suzy Bemba, Jerrod Carmichael, Kathryn Hunter, Vicki Pepperdine, Margaret Qualley, Hanna Schygulla Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Igor Velše Bella je nesrečna lepotica, ki naredi samomor s skokom z mostu. Genialni zdravnik dr. Godwin Baxter jo z eksperimentalnim postopkom vrne v življenje, vendar pa se mora kot odrasla ženska z možgani otroka vsega naučiti na novo. Bella se izkaže za inteligentno ter hitro učljivo in v zrelem telesu kmalu odkrije lastno seksualnost. Z odvetnikom, ki pripravlja predporočno pogodbo med Bello in Baxterjevim pomočnikom, pobegne na avanturo po Evropi. Celovečerni film Nesrečna bitja, zmagovalec festivala v Benetkah, je nova mojstrovina grškega šampiona avtorskega filma Yorgosa Lanthimosa. Posnet je po provokativnem romanu in z blagoslovom pokojnega škotskega avtorja Alasdairja Graya. Dogajalni čas je deloma abstrahirana viktorijanska doba, vendar s svojo tematiko še kako nagovarja naš tukaj in zdaj. Zgodbo požene v tek frankensteinovski zdravnik, sicer pa gre žanrsko za presek znanstvene fantastike, drame, razvojnega romana in črne komedije. Lanthimos z neverjetno veščino in z vrhunskim nastopom ustvarjalno vedno pomembnejše Emme Stone krmari med karikaturo in satiro, pri čemer z vsakim prizorom ponudi nov miselni izziv. Stalno se vrača k temam kot so vprašanje ženske emancipacije in patriarhata, determiniranosti in izkoriščanja, vloge spolnosti pri osebni neodvisnosti in opolnomočenju, vprašanja družbene neenakosti in feminizma, pri čemer ne pozabi zbujati dvomov v prikazano. Skratka, kot že doslej avtor postavlja bolj vprašanja kot ponuja odgovore in kot v prejšnjih filmih Yorgosa Lanthimosa gre tudi tokrat za sijajno sociološko analizo z dodatkom lingvistike in filozofije, pri čemer se vsega loteva z nemara največjo mero humorja doslej. Ta smešna plat celovečerca Nesrečna bitja korenini predvsem v nelagodju in brechtovskem učinku potujitve, ki se ga poslužuje pri vseh elementih kinematografskega jezika. Tu se tudi kaže, kako temeljno pomembna je arhitektura pri oblikovanju miselnega prostora filma in dojemanja notranjega sveta junakov. Spremembe v vizualnem pristopu tako spremljajo tudi razvoj likov, predvsem seveda večpomensko odraščanje Belle Baxter iz izkrivljenega črno-belega viktorijanskega okolja prek bohotnega art-deco razcveta v pisan futurizem. Z nekaj cinizma bi lahko rekli, da so Nesrečna bitja prvi avtorski celovečerec, ki je videti, kot da bi ga vizualno zasnovala umetna inteligenca. Pri fotografijah, ki so izdelane s pomočjo digitalnih algoritmov, običajno lahko razberemo številne reference, spojene v nove podobe, vendar nam intuicija govori, da je nekaj pri teh slikah narobe, da so očitno »nenaravne«. In točno ta občutek zbujajo prizori Nesrečnih bitij – pri čemer je najbolj briljantno, da je prav to vprašanje naravnosti tudi temeljna poanta Lanthimosovega dela …


18.01.2024

SNG Drama Ljubljana - Molière: Skopuh

Novo postavitev Molièove igre Skopuh na velikem odru ljubljanske Drame je zrežiral Slobodan Unkovski. Zamisel, igro postaviti kot "elegično nerodno baletno komedijo s petjem, o ljubezni, siromaštvu in zlasti samoljubju", je več kot uspešno udejanjil z deseterico igralcev – z izjemnim Bojanom Emeršičem v naslovni vlogi. Medtem ko se dramaturginja predstave Diana Koloini sprašuje, ali je skopost sploh lahko smešna, je premierno občinstvo sinoči z dolgim aplavzom potrdilo, da je bilo priča izvrstni komediji. Ogledal si jo je tudi Dušan Rogelj: Naslov izvirnika: LʼAvare Premiera 16.1.2024 Prevajalec Aleš Berger Režiser Slobodan Unkovski Dramaturginja Diana Koloini Lektorica Tatjana Stanič Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Roza Trajčeska Ristovska Avtorica glasbe Irena Popović Dragović Oblikovalka svetlobe Mojca Sarjaš Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek Asistentka scenografa Nika Curk Nagode Svetovalka za madžarščino Irena Varga Igrajo Bojan Emeršič, Nejc Cijan Garlatti, Sabina Kogovšek, Domen Novak, Saša Pavlin Stošić, Matija Rozman, Maja Sever, Vojko Zidar, Uroš Fürst, Valter Dragan Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/skopuh/


15.01.2024

Jurij Hudolin: Velika in moški spol

Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Maja Moll. Jurij Hudolin je pesnik, pisatelj, scenarist, kolumnist in prevajalec. Še pred študijem primerjalnega jezikoslovja in srbohrvaškega jezika je izdal pesniški prvenec Če je laž kralj in nadaljeval kot pesnik, napisal je obilo scenarijev za dokumentarne filme ter se proslavil kot kolumnist pri vseh večjih časopisih v državi. V zadnjih dveh desetletjih ga poznamo zlasti kot pisca romanov, med katerimi naj omenimo Objestnost, Pastorek, Vrvohodec, Ingrid Rosenfeld in Osnove ljubezni in zla ter Ljubljanske ulice in Trst via Ljubljana. V letu 2023 je Hudolin izdal kar dva romana, ki ju je pisal pet let in o katerih pravi, da sta povezana in da združujeta avtobiografske in fiktivne prvine. Vsak iz svojega zornega kota odgrinjata plasti ženske psihologije in podajata različne vidike razumevanja odnosov med spoloma. Roman Čas lepih žensk piše moška roka in v njem nastopa veliko junakinj s konkretnimi imeni, roman Velika in moški spol pa je napisan iz vidika ženske osebe – v ospredju je zgodba, imena pa so bolj ali manj nepomembna. Hudolin protagonistko imenuje kar Velika, njenega partnerja oziroma soproga Moški in njegovega sina Mali. Prek razmišljanja glavne junakinje gradi napetost, ki pa nenehno niha; pri tem pisatelj vključuje dolge in kompleksne stavke in vanje mojstrsko vstavlja starinske izraze, da pripoved deluje nekoliko arhaično, čeprav je postavljena v sodobni čas. Brez dvoma je roman, gledano iz stilističnega vidika, izjemno večplastno in zahtevno delo, pri katerem je Hudolin pokazal ves razpon pisateljskih zmožnosti. Na začetku romana pisatelj navaja, da mu je zgodbo nekega vetrovnega večera pripovedovala prijateljica, kot da bi bralca želel opozoriti, da je napisana po resničnem dogodku. Ne glede na to, ali gre za pretežno resnično ali fiktivno delo, je v drugi polovici romana veliko dramatičnih zasukov, ki nas do zadnje strani držijo v šahu, ne da bi nam uspelo uganiti, kako se bo zgodba razpletla. Zdi se, da se pisatelj na eni strani poigrava z bralčevimi pričakovanji, na drugi pa z družbenimi tabuji in stereotipi. Eden izmed njih je incest oz. erotična zveza med Veliko in pastorkom, ki ga naziva “moj moj” ali Mali in ki ga dobro desetletje vzgaja kot svojega sina, dokler se nedolžna simpatija nekega večera ne prelevi v večletno ljubimkanje. Čeprav bi Hudolinu lahko očitali, da tudi sam nehote zapada v stereotipe, zlasti ko opisuje brstečo življenjsko energijo Velike, ki jo v nasprotju z depresivnim Moškim kar razganja od poželenja, se po drugi strani zavemo, da je roman pravzaprav kronologija neke ženske želje, ki jo zaznamuje težko otroštvo z zasvojeno materjo – prostitutko – in odsotnim očetom. Hudolinov roman Velika in moški spol namreč lahko beremo tudi kot eksperimentalen odgovor na Freudovo vprašanje “Kaj neki ženska hoče?”, saj nam pisatelj postreže s pronicljivim pogledom v protagonistkino nezavedno, nakar nam njene iracionalne odločitve postanejo precej bolj jasne: “… seks je v sodobnem svetu pogosto nekakšna tržna menjava, čeprav s tem ne mislim na prostituiranje ali kak podoben deal in se zato pogosto identificira z neoliberalnim kapitalizmom; zame je seksualnost gola emocija in skrajno razdajanje strasti, čista, globoka in jasna ljubezen, v tem sem do skrajnosti sproščena …” Protagonistka se ne zaveda, da imajo “problemi” z zasvojenostjo od seksa in drog zametke že v otroštvu, ko je bila spolno zlorabljena, in da njena psihopatologija ni nič manjša od psihopatologije nevrotičnega Moškega, ki je v preteklosti zakrivil nesrečo s smrtnim izidom. Hudolin daje bralcu posredno vedeti, da smo že v štartu žrtve svoje preteklosti – najsi gre za slabo vest, ki razdira Moškega ali pa za žrtev nasilja (Velika), ki na eni strani nenehno hrepeni po ljubezni kot neponovljivi ekstazi, na drugi pa nezavedno zahteva ponovitev travme. Zanimivo je, da je tudi ljubezenski odnos do literature za protagonistko – tako kot vsaka druga ljubezen – “mejno stanje”: “mejen je, na robu skrajnosti in to si je treba priznati in pogosto tudi mračnjaški, saj književnost več ali manj poganja vsebinska skepsa,” Pozneje suvereno doda: “… svet literature me je vedno privlačil prav zaradi svoje izmuzljivosti, večplastnosti in možnosti neštetih izborov interpretacije in percepcije in mogoče se bom kdaj kasneje ukvarjala le z njo: zadovoljena sem že s tem, če imam občutek, da sem pozorna bralka, čeprav je tudi res, da sem spoznala, da mi največ pomeni življenje samo po sebi, ljubezen, spolnost, prijateljstvo. Osebna sreča, kakor radi rečemo. Ta je več kot literatura, biznis, uspeh. Živeti!” Protagonistka živi v svojem iluzornem mehurčku, ne da bi se zavedala, da jo žene samodestruktivni libido, ki ga v skladu s psihotično naravnano neoliberalno družbo razume kot nekaj pozitivnega, ne nazadnje ji uspe zagnati slaščičarski posel in vzgojiti pastorka v vzornega študenta filozofije. Tudi ko se njemu sesuje družinsko življenje v Ameriki in ko sama po smrti Moškega zaživi kaotično življenje z zasvojenim mafijcem in doživi odvisniški kolaps, se ne neha tolažiti, kako najboljše za njo šele prihaja. Velika in moški spol je roman, ki prepleta in nadgrajuje tri plasti neke življenjske zgodbe: sedanjo, preteklo in prihodno, ki se nenehno obrača nazaj k preteklosti in nam sporoča, da se v tem kroženju oz. dramaturškem “loopingu” skriva ljubezen sama. Začutimo jo lahko tudi v številnih slikah Vladimirja Lebna, ki je z živalskimi motivi, razporejenimi v popolne kroge, ustvaril ilustrativno platformo romana in nam sporoča, da nobeno življenje ali dejanje n vredno moralne obsodbe ali samoobžalovanja.


Stran 2 od 92
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov