Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocene

1867 epizod

Ocene

1867 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

18.12.2023

Ilma Rakusa: Impressum : Upočasnjena svetloba

Piše Silvija Žnidar, bereta Ivan Lotrič in Eva Longyka Marušič. Občasno se zgodi, da naslov kakšne leposlovne knjige temeljito in povedno povzame vsebino. To zagotovo drži za poslovenjen izbor pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba Ilme Rakusa. Osnovni gradnik te poezije je svetloba v različnih odtenkih, niansah, transformacijah v trenutku, dnevu, letu, v samem konceptu časa, kar pa se nato veže na reflektiranje občih eksistencialnih in ontoloških situacij ali na konkretne eksistenčne dileme in položaje. Po avtoričinih besedah gre za inscenacije »nekega elementa izvora«, se pravi svetlobe kot primarne prvine, točke rojstva življenja. Svetloba je tisto, kar v pesmih – in v življenju – omogoča stvarem, rečem, da vstopajo v vidno polje, jih osvetljuje v različnih perspektivah, in pesnica to vztrajno beleži. Pesmi se pogosto, predvsem v prvem delu zbirke, začenjajo oziroma odpirajo kot vstopi v pokrajino, v urbano prostorje, pri čemer verzi ne delujejo, kot da hočejo podati zamrznjeno sliko vidnega, temveč »lovijo« impresijo, kot da želijo zgostiti trepetanje nekega doživetja, vizije v preseku časa, prostora in človeške zaznave. Poetična pisava, ki ob tem nastaja, je zelo jasna, izkristalizirana, observativna, ilustrativna, opisna, bralstvo brez ovir sledi njenemu nizu podob in besed, zlahka si je, vsaj v večini pesmi, predstavljati območja, v katera nas pelje: »Oprano popoldne proseva / skozi poslednji javorov list. / Pozno je že. / Ni hrupa ne kantilene. / V hiši cvrkuta kurjava. / Kmalu bo prišla sivina, / hladno bo legla na asfalt.« Figurativni jezik, ki je ob tem v rabi, je zelo rahel, metafore ali prispodobični spoji niso premočni, ne zmotijo toka misli. Prenesena, metaforična ali simbolična razsežnost se še najbolj razodeva na ravni celotne, posamične pesmi, ki razodeva neko občutje, čustvo, razširjeno misel ali refleksijo. Pokrajine, vedute in vsa bitja, ki se »ujamejo« v pesničino pisanje, tako niso nekakšne prispodobe za njen duševni interier, niso njene pozunanjenosti. Pesmi tudi ne bi mogli označiti za izpovedne; da, od pesniškega glasu prejemamo, zaznavamo čustva, miselne zavoje, a to prihaja skozi vijuganje med pesniškimi podobami. Tukaj gre bolj za poetiko prostora, v katerem se pesnica koordinira, išče spoje z njim, z njegovimi fenomeni, in pesmi so kot odzivi na ta shajanja in prehajanja. Znotraj tega se ji pojavi razodevajo v različnih barvah, v njih skozi prizmo svojega naziranja najdeva spomine, nenavadna bistva, razodetja, razpira svoje čute temu, kar jo nagovarja. Pri tem pride seveda tudi do zlitja ali kolizije nasprotujočih si »silnic«; svojo vseprisotno svetlobo Rakusa pogosto obdaja z zimo, hladom, uzira prezenco, obliko ene pojavnosti skozi drugo. V tem kontekstu imata lahko mraz in sneg več konotacij, lahko delujeta pomirjevalno, kot tišina, ali pa funkcionirata kot zareza v bivanje. Odkrivanje kompleksnih, prelivajočih se nians materije in »duha«, ki jo naseljuje, je tako, se zdi, eno izmed glavnih vodil teh poem. Poudarjeni mesti v zbirki sta tudi motiva poti in časa oziroma je vse nekako prepleteno. Pesničin pogled in njena bit sta večinoma v stanju lahnega nemira v premikanju, njeno oko, misel nenehno lovi tudi najmanjše premike med bitji, med kraji, med ljudmi. Njena besedila do neke mere zaznamujejo konkretni kraji, potovanja, na kar napotujejo nekateri naslovi pesmi, ali vmesne, bežne omembe, ki omenjajo mesta, kot so Praga, Berlin, Teheran in Kjoto, vendar ne odražajo nekakšnih mestnih ali popotnih atmosfer, še vedno gre za skiciranje drobnih momentov, vizij. Za tekste, ki se vežejo na japonska mesta, bi lahko dejali, da so nekakšen poetičen poskus približanja misli zen budizma; pod vsem vrvežem in videzi sveta pesnica najdeva nekakšen krogotok, ciklično izmenjavo življenja in minevanja: »bobneče zastave / plastične ponjave / raztrgan reklamni napis / le drevesa stojijo / strumno v / tresavici zraka / zeleni bogovi / dokler jih povodenj ne osmuka.« Pesnica na svojih poteh, takšnih ali drugačnih, pogosto išče nekakšen »pobeg« linearnemu teku časa, nekakšno čisto prisotnost biti v trenutku, zlitje z nekim momentom ali prostorom. V osnovi gre pri delu Impressum: Upočasnejna svetloba za zelo rahlo, tenkočutno, »lirizirano« govorico, poetiko. A prevečkrat dobimo občutek, da je prerahla. V svojem iskanju kontrastnosti, kontradikcij, v uprizarjanju stvarnosti med njimi se ne odpira dovolj, ostane pri nastavkih, ne gre zares daleč v njihovem trasiranju, plastenju. Ostaja pri nekakšnih osnovah, pri poetiki, ki smo jo že neštetokrat slišali, brali. Sama pisava deluje morda preveč skopo, premalo izdelana v smeri »umetniškosti, ne nudi pravih izzivov. Pesmi tako pogosto na koncu izpadejo ohlapno, rahlo estetizirane, pogosto se zanašajo na konvencionalne prijeme pesniške naracije, zaradi česar marsikateri verz deluje klišejsko. Nekateri teksti so glede na ubesedovanje svoje tematike pretihi, včasih se zdi, kot da jim zmanjka zagona. Z nekaj izjemami morda zbirki primanjkuje tudi močnejši ritem, zven pesmi – kar pa se je morda do neke mere zgubilo v prevodu, zato so tudi dobrodošle dvojezične izdaje. Nerodna pa je mestoma tudi vpeljava družbeno-kritičnih momentov, vezanih predvsem na vojno v Ukrajini, saj v toku celotnega pesniškega nabora delujejo kot nenavadni tujki, ali pa pesmi preprosto znova izpadejo izpisane na način obrabljenih vzorcev, z igranjem na čustva skozi konvencionalne motive, podobe. Pod črto je torej zbirka Ilme Rakusa Impressum: Upočasnjena svetloba dokaj pretehtano strukturirana in zastavljena, ponuja potencialno zanimive vsebine, njena lahna govorica »pritegne uho«, a vsemu skupaj na koncu umanjka preseženi element, korak dlje, kakšno presenečenje več, večja moč v toku jezika.


15.12.2023

Wonka

Willy Wonka je verjetno eden najbolj prepoznavnih, vsekakor pa eden najbolj čudaških in ekscentričnih likov mladinske literature, ki že vse od leta 1964, ko ga je pisatelj Roald Dahl predstavil svojim bralcem v fantazije polnem romanu Čarli in tovarna čokolade, vzbuja tudi zanimanje filmskega sveta. In kako ga le ne bi! Wonka, po mnenju nekaterih Dahlov alterego, je neobičajen, nagajiv, pogosto nesramen, objesten, prebrisan in zelo energičen možic pisanih oblačil in še bolj pisanega razpoloženja, da o prismuknjenih navadah niti ne govorimo. Nič presenetljivega torej, da je le slabih pet let po izidu knjige filmska platna že osvetlil istoimenski film z Genom Wilderjem, za marsikoga še vedno »edinim pravim Willyjem Wonko« v naslovni vlogi. A kakšen je bil Wonka, preden je ustanovil svojo znamenito tovarno čokolade? Je bil od nekdaj tako … no, poseben? In kako je spoznal svoje miniaturne pojoče pomočnike? Je bil bolj čarodej ali izumitelj ali oboje? O tem je Dahl razkril le drobce, ostalo pa prepustil domišljiji, ki je bila tako glavno vodilo režiserja in soscenarista Paula Kinga pri ustvarjanju najnovejšega poskusa razkritja ozadja slavnega čokoladnega mojstra, glasbene družinske pustolovščine Wonka! Pri tem je zelo očitno črpal iz svojih izkušenj pri ustvarjanju toplega in ganljivega Medvedka Paddingtona ter se še bolj očitno in z veliko mero spoštovanja zgledoval pri že prej omenjenem filmu iz leta 1971. Rezultat je vizualno spektakularna avanturistična komedija, v kateri je za kanček preveč računalniško obdelanih posebnih efektov, s sicer predvidljivo, rahlo predolgo, a kljub vsemu dovolj zanimivo in preobratov polno zgodbo ter osupljivo igralsko zasedbo. Že res, da mlademu Timothéeju Chalametu morda manjka malo norosti, kakršno sta Wonki vdahnila Wilder in predvsem Johnny Depp v Burtonovi različici filma, vendar to zelo uspešno zapolni z vztrajnim in nalezljivim optimizmom neke nepokvarjene duše, ki še verjame v uresničitev svojih sanj. Poleg Chalameta, ki je priznal, da je bilo zelo težko hkrati plesati, peti in igrati, so svoj košček k čarobnosti tega filma dodali še Olivia Colman, odlična celo v vlogi zlobne perice, Sally Hawkins, Rowan Atkinson, naravnost fantastični Hugh Grant kot zagrenjeni oranžni možic z zelenimi lasmi in še številni drugi. Film Wonka, ki se na daleč izgone vsaki kontroverznosti, s katero se v zadnjem obdobju povezuje Dahla in njegova dela – razprava o upravičenosti poseganja v literarna besedila, namesto da bi se jih primerno kritično obravnavalo, je še zelo vroča – je vsekakor eden boljših svojega žanra in bo mlajše občinstvo nedvomno navdušil. Nekoliko starejši pa bodo morda vseeno pogrešali ščepec tiste posebne začimbe, ki dobro čokolado spremeni v odlično.


15.12.2023

Okus strasti

Slovenski naslov filma Okus strasti povsem nazorno predstavi njegovo vsebino. Zgodba namreč spremlja kuharico Eugénie, ki živi in dela pri gastronomu Dodinu Bouffantu, večina dogajanja pa je osredotočenega na njuno skupaj strastno pripravljanje slastnih jedi. Obenem sta tudi par in tako dobimo vpogled še v njuno romantično strast. Ta je sicer nekoliko bolj umirjena, saj je dogajanje postavljeno na francosko podeželje v začetek 20. stoletja, zaradi česar je nujno izkazovanje romantike podvrženo določeni meri zadržanosti in družbenih protokolov, ki so nam danes morda tuji. Vseeno niti za trenutek ne podvomimo v iskrenost njune ljubezni ali v njuno enakopravnost v odnosu. Režiser Tran Anh Hung se je s svojim drugim francoskim filmom lotil predelave literarne klasike, ki je sicer nimamo v slovenskem prevodu, njen avtor Marcel Rouff pa sodi med pionirje pisanja o gastronomskih užitkih. Hungov film te užitke mojstrsko prelije v žive podobe, k temu pa izdatno pripomoreta tudi Juliette Binoche in Benoît Magimel v glavnih vlogah. Ne le, da izkažeta izjemno mero žara in strasti drug do drugega, prav fascinantno je opazovati, kako vešča sta v pripravi hrane in s kako predanostjo se lotevata kuhe. Žanrsko je Okus strasti romanca in to odlična, prehranski vidik pa ga uvršča tudi v vse bolj priljubljen podžanr gurmanskih filmov. Za te je značilno, da pripravo hrane predstavljajo s skoraj erotičnim žarom, pri čemer je hrana včasih metafora za druge pomembne življenjske stvari, denimo ljubezen ali kreativnost. Posamezni gurmanski vložki so sicer že desetletja stalnica kriminalk in filmov borilnih veščin iz Hong Konga in Japonske, kjer pogosto služijo kot lahkoten premor za umirjanje tempa in napetosti, ko denimo med obleganjem gangster pripravi pojedino za svojo ekipo ali talce. Obenem je vloga chefa tudi izziv za igralce, da izpilijo lastne spretnosti, tako smo lahko pod prste gledali hollywoodskim zvezdnikom, kot so Jon Favreu, Bradley Cooper in Nikolaj Coster-Waldau, pri nas pa tudi Juriju Zrnecu in Klemnu Janežiču. V zadnjih letih je gurmanski film napredoval do te mere, da smo začeli dobivati že revizionistične poskuse žanra. Tako je denimo predlanska danska drama Okus lakote prikaz propada v katerega obsesija s hrano žene uspešnega chefa in njegovo družino, medtem ko lanski srhljivi triler Mení prikaže chefa kot vodjo kulta, ki gastronomijo uporabi kot orožje za množično uničenje. No, Okus strasti je nasprotje tega – film poln topline, romantike, ljubezni in drugih slastnih dobrot.


11.12.2023

Pod svobodnim soncem na odru SNG Nova Gorica

V SNG Nova Gorica so v koprodukciji s Cankarjevim domom, Dramo SNG Maribor in Zavodom Škrateljc pripravili uprizoritev Pod svobodnim soncem, ki se naslanja na znameniti istoimenski roman Frana Saleškega Finžgarja, še bolj pa na leta 2021 izšli strip Gorana Vojnovića in Damijana Stepančiča, temelječ na Finžgarjevem romanu. Predstave v Novi Gorici tečejo že od premiere 30. novembra, ljubljanska in mariborska premiera pa bosta sledili 18. decembra oziroma 19. januarja.


10.12.2023

Slovensko mladinsko gledališče: Argonavti

premiera: Slovensko mladinsko gledališče, 9. december 2023 Radio Slovenija, informativne oddaje, 10. december 2023 V Slovenskem mladinskem gledališču je bila sinoči premiera predstave Argonavti, ki je nastala po navdihu istoimenske knjige Maggie Nelson in besedilu, katerega avtor je dramaturg Tomasz Śpiewak. Predstavo z odličnimi, močno angažiranimi, osmimi igralskimi kreacijami, katerih liki so upodobljeni tudi na podlagi pripovedi anonimnih sogovornic in sogovornikov v Sloveniji, je režiral Michał Borczuch. Več Magda Tušar: ZASEDBA Mark Jacob Cavazza Damjana Černe Daša Doberšek Voranc Mandić Vlad Novak Ivan Peternelj Draga Potočnjak Matija Vastl USTVARJALCI Dramaturgija: Tomasz Śpiewak Prevod izhodiščnega gradiva: Tatjana Jamnik Scenografija in kostumografija: Dorota Nawrot Koreografija: Dragana Alfirević Glasba: Bartosz Dziadosz Oblikovanje zvoka: Bartosz Dziadosz, Sven Horvat Oblikovanje svetlobe: Robert Mleczko Oblikovanje videa: Dušan Ojdanič Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj Asistent režije: Bor Ravbar Vodja predstave: Urša Červ


08.12.2023

Rdeče nebo

Redkokateri filmski ustvarjalec v svojih delih tako kreativno uporablja metafore kot nemški scenarist in režiser Christian Petzold. Če pomislimo na njegovo dramo Phoenix, postavljeno v razrušeni Berlin tik po drugi svetovni vojni ali na Tranzit in Undine – filma, v katerih je prav tako kot v svojem novem celovečercu Rdeče nebo v glavno vlogo postavil igralko Paulo Beer. Besedilo o filmu je pripravil Igor Harb, bere Igor Lotrič.


08.12.2023

Medvedkov božični čudež

V okviru programa Kinobalon je prišel na spored Kinodvora norveški otroški božični film Medvedkov božični čudež, ki si ga je ogledala Gaja Pöschl – kot boste slišali v naslednjih minutah, ogled tega dela toplo priporoča. Njeno oceno bere Maja Moll.


08.12.2023

Srečno naključje

Woodyja Allena ni treba posebej predstavljati. Nekateri njegovi filmi so se zasluženo uvrstili med klasike filmske umetnosti – pomislimo na Annie Hall, Manhattan, na film Hannah in njeni sestri ali na Otožno Jasmine izpred desetih let. Eden njegovih bolj zanimivih filmov je tudi Zadnji udarec s Scarlett Johansson in Jonathanom Rhys Meyersom v glavnih vlogah, v katerem Woody Allen ni gradil na komičnosti, ampak je ustvaril razmišljujoče delo o medčloveških odnosih in o pomenu sreče v življenju. S srečo, ki se hitro spreobrne v svoje nasprotje, se ukvarja tudi v filmu Srečno naključje, svojem petdesetem filmu in prvem, ki ga je posnel v tujem jeziku, v francoščini. Ocenjuje ga Ana Jurc, bere Maja Moll.


05.12.2023

Mini teater: Snežena sestra

Maja Lunde: Snežena sestra premiera: 1. december 2023 informativne oddaje, 4. december 2023 Tudi v skandinavsko kičasto božično ikonografijo in impresivno zasneženo pokrajino, infrastrukturo, ki namiguje na običajno praznično patetiko, lahko vdrejo nenadni in hudi življenjski dogodki. Norveška pisateljica Maja Lunde, avtorica zgodbe Snežena sestra, ki so jo v Mini teatru priredili za oder, je zapisala, da je v njej želela opozoriti na pereč problem duševnih stisk in psiholoških motenj pri mladostnikih in na potrebo po komunikaciji med starši in otroki. Predstavo Snežena sestra, ki je namenjena družinskemu gledanju, je režiral Luka Marcen, v vlogah otrok, staršev in skrivnostnega neznanca, so tako radoživo kot turobno podobo uprizoritvi vtisnili: Gaja Filač, Timotej Novakovič, Luka Bokšan, Sara Gorše in Nika Korenjak. O predstavi, ki je premiero doživela v petek, več Magda Tušar


04.12.2023

Boža Herek: Davek na pamet

Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Odgovor na vprašanje, zakaj je Boža Herek začela pisati satirične, včasih precej ostro začinjene zgodbe o razvadah in slabostih posameznikov in banalnih pojavih v javnem življenju, je z mislijo na oblastnike, ki jim je osebna korist pomembnejša kot dobrobit države, že pred dva tisoč leti napisal rimski pesnik satirik Decimus Juvenalis: Difficile est satiram non scribere – Težko je ne pisati satire. Težko je verjeti, da so humoreske v knjigi Davek na pamet stare že več kot dvajset let, njihovi liki bi bili lahko tudi naši sodobniki. Prva zgodba nas spomni na Butalce, ki so kupovali pamet, le da je pripoved modernizirana z uvedbo inteligenčnega količnika za vsako delovno mesto. Vlada v domu demokracije soglasno sprejme davčno reformo in za odstopanje od predpisanega količnika uvede nov davek na pamet, ki bo zagotovo v celoti napolnil državni proračun. »Sistem je na moč human za tiste, ki so obvladali odtujitve velikega formata – kot so po novem rekli navadni kraji,« pravi sindikalist. V izogib zapleteni metodologiji vlada sklene, da se letna stopnja davka določa z žrebom. Humoreska Naša kultura govori o tankočutnem uličnem violinistu Gregorju, ki postane minister za kulturo. Na prvi seji vlade dobi nalogo, naj na dolgem seznamu umetnikov zamenja vse neustrezne s pravimi. Črtal naj bi ljudi, ki so kot paraziti polno desetletje živeli brez dela, pri tem pa se mora soočiti z ministrico za obrambo svobode misli, ministrico za socialne programe in družinsko pragmatiko, prisluhne pa tudi mnenjem stanovalcev v živalskem vrtu. V naslednji pripovedi vlada razpravlja o izboljšavah vremena in sprejme več koristnih ukrepov: na primer o nakupu termometrov, ki bodo kazali samo do petindvajset stopinj Celzija, vročino pa bodo merili v Fahrenheitih. Največji dosežek pa je priprava evropskega zakona o vremenu. »Tudi vreme je stvar demokratične javne razprave, najširša demokratična razprava lahko prinese novo kvaliteto, ljudstvo pa naj razmišlja, se ozira v nebo in se jezi. Naj se ukvarja z vremenom. Sicer nam bodo začeli vtikati nosove v pravo politiko in se ukvarjati s tem, o čem kdo odloča in na kateri račun gre kakšen znesek.« Precej pogosta slovenska lastnost je ustvarjanje videza, vtisa na druge in dokazovanje lastne pomembnosti. Iz te izvira absurdna potegavščina, ki si jo v humoreski Sanjske počitnice privošči lastnik turistične agencije Modra palma z reklamo: »21 čarobnih dni na Bahamskih otokih za samo 999 dolarjev za štiri osebe«. Na koncu so kljub trdemu garanju v vinogradu vsi zadovoljni, ko za nevoščljive sosede in prijatelje kot dokaz posnamejo video o svojih počitnicah pred kulisami s posnetki Bahamov. Težavna pa je lahko tudi izbira otrokovega imena, saj imajo v satiri Ime po mnenju nove mamice vse Anice, Bojane Mojce, Marije, Jožice, Dragice, Nine, skratka vse dobre znanke, preveč slabih lastnosti, da bi po njih imenovala svojo novorojenko. Humoreske Bože Herek v knjigi Davek na pamet odlikujejo spreten tok pripovedi in zanimive zgodbe iz vsakdanjega življenja preprostih posameznikov in pomembnežev – klavrnih literarnih junakov, ki jim je skupno hlepenje po bogastvu in karieri. Pisateljica s posmehom in bridkim humorjem razgalja zlaganost uglednežev, nesmiselne politične odločitve, birokracijo, laži, podkupovanje in krajo. V nekaterih lahko zaznamo sledi znanih literarnih del tega žanra, kot so Milčinski z Butalci, Dickensov Božični duh v zgodbi Kako sem postal pameten ter Hašek in njegov Dobri vojak Švejk v humoreski Pred volivci ob ustanovitvi 'Stranke zmernega napredka'. Knjižna oprema Bojana Hereka se ujema z vsebino, prikazuje na primer bankomate in okenca z duhovitimi napisi: »Davkarija. Vplačila 24 ur. Vse dni v letu samo za vas.«


04.12.2023

Lutz Seiler: Zvezda 111

Piše Matej Bogataj, bere Ivan Lotrič. Vse bolj uveljavljen in nagrajevan nemški pripovednik Lutz Seiler je podobno kot njegov rojak Inge Schultz eden od premišljevalcev o obdobju padca Zidu in začetka tranzicije, vsaj če sodimo po njegovih poslovenjenih romanih. Ozračje tik pred združitvijo obeh Nemčij v obdobju demokratične otoplitve, posledično tudi množičnega prebega zaradi čudežno odprtih mej na drugo stran železne zavese, je bilo namreč ozadje romana Kruzo. To je zgodba o teoriji in praksi, tudi o utopičnih vizijah vzhodnonemške mladine, ki je sanjala o drugačni prihodnosti in se nanjo pripravljala na utrjenem otoku v bližini danske meje, ki so ga obkrožali patruljni čolni, da bi preprečevali pobeg na Zahod. Pripovedovalec tam spozna Kruza, duhovnega voditelja, ki vidi dlje kot drugi in nastopa v vlogi nekakšnega guruja, modreca in nosilca utopije. Kruzo se pod psevdonimom comandante, kar ga seveda postavlja v bližino latinskoameriških nosilcev revolucionarnih, utopičnih in protiimperialističnih projektov, nekakšnega Che Guevare ali Fidela Castra, pojavi tudi v Seilerjevem romanu Zvezda 111 kot eden od vodij avtonomne in osvobojene cone v Berlinu tik ob Zidu. Predlaga nakup nemških ovčarjev, nekdanjih čuvajev v ruski vojaški službi, ki bodo v primeru intervencije branili cono pred policijo. Pripovedovalec Carl se namreč že na začetku tega obsežnega in razvejanega romana, v katerem zasledujemo kar nekaj pripovednih linij, sooči z odhodom staršev na Zahod, čim se jima je ponudila priložnost; očitno sledita skrivnim sanjam, o katerih on ne ve nič. Zapustita mu avto in stanovanje, ostal naj bi v nekakšni zaščitnici in varoval dom, medtem ko bi šla onadva skozi zapletene migracijske postopke, taborišča za prebežnike in iskanje službe. Vendar se Carl odloči, da ne bo skrival njunega bega pred sosedi, spakira očetovo orodje in se z ruskim avtom odpravi v Berlin, ki je ravno pred tranzicijo. Oblasti dovolijo naselitev čudakov in sanjačev v nenaseljena stanovanja, saj hočejo preprečiti špekulativnemu kapitalu, da bi zagospodaril s celimi soseskami. Carl, ki spi v avtu in do nastopa mafijske konkurence, ki mu resno zagrozi, na črno vozi taksi, se tako znajde v vzhodnonemškem skvotu, med uličnimi delavkami, ruskimi oficirji in z vseh vetrov nabrano mladino, polno utopičnih idej o novih skupnostih in obetov umetniške slave. Seiler sicer omenja Kreuzberg, znamenito berlinsko okrožje na zahodni strani, ki so ga zaskvotali, vendar je Carlova družba v svojih zahtevah in načinih delovanja inventivna in samostojna, tako da Zvezda 111 ob romanu Kruzo predstavlja dragoceno pričevanje o podtalnem dogajanju in o zgodovini alternativne scene na ozemlju vzhodnonemške demokratične republike. Dobesedno podtalnem. Carl, ki se medtem ukvarja z zidarskimi deli za skupnost, saj je zidaril že prej, se namreč postopno oblikuje v pesnika, ima nekaj ljubezenskih prigod, predvsem pa je roman, ki je dobil ime po starem radijskem sprejemniku z mačjim očesom, pričevanje o na novo odkriti svobodi. Tudi o pojavljanju špekulantov vseh vrst, o tem, kako je Zahod s svojo kapitalsko logiko pojedel prejšnje načine bivanja. Tudi o tem, da svoboda, o kateri sta sanjala starša, ni dovolj za srečo, saj Carl pravzaprav ne ve, kaj bi z njo, ne na ljubezenskem ne na pesniškem področju, išče se in občuduje odločnost staršev, čeprav dvakrat starejših z dvojno voljo in prilagodljivostjo. Seiler svoj roman ob neposrednem pričevanju izpisuje prek pisem matere, ki natančno poroča o svojih migracijskih epizodah, in s poznavanjem berlinske alternative od znotraj. Seveda je tam je polno nesporazumov, skupnost z vseh vetrov nabrane mladine, ki se bojuje za svoj prostor, tudi v vlažnih in opuščenih kleteh in razdejanih stanovanjih je pravzaprav pomanjšan družbeni model, ki še danes razločuje mentaliteto obeh nemških hemisfer. Radio, model Zvezda 111, ki je nekoč pomenil zvezo s svetom zunaj, z radiom Luksemburg in rokenrolom, ter spodbujal sanje generacije staršev, konča na ameriški Zahodni obali, Seiler pa z romanom dokazuje svojo visoko pripovedno kondicijo, širok zamah in dober smisel za tenkočutno izpisane portrete posebnežev in sanjačev iz berlinskega podzemlja na začetku devetdesetih let.


04.12.2023

Andreja Vidmar: Iz nedotika

Piše Andrej Lutman. bereta Ivan Lotrič in Maja Moll. Po že ustaljeni navadi besedila, prispela na razpis Sončnica, izbere selektorska ekipa. Njen član Zoran Pevec je svojo izbiro v spremni besedi k zbirki Andreje Vidmar Iz nedotika poimenoval Celjenje spomina, popis rodovnika. Izbor je utemeljil z besedami, da zbirka 'ponuja dominantno sporočilo samoodkrivanja in obračanja navznoter, kjer se osvobaja odvisnosti od drugega in kreira samozavestni pesniški jaz'. Lirska subjektinja Andreja Vidmar svoje pesmi ponuja v knjižni prvenki, objavljala pa je že v glasilih Mentor in Kralji ulice, na spletu in tudi v radijskem Literarnem nokturnu. Začetki njenega pesniškega ustvarjanja so stari vsaj pet let, plemenitila pa se je tudi z udeležbami na kreativnih delavnicah, ki jih prireja Javni sklad za kulturne dejavnosti. Poleg slovenščine je njena strast angleščina, ki jo poučuje na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška v Mariboru. Predvsem je ognjevita bralka in organizatorka inovativnih pedagoških pristopov, zavzema se za izobraževanje mladih v begunskih centrih doma in po svetu. Za izhodišče njenega pristopa k poeziji lahko služijo zadnji verzi pesmi z naslovom Bližina: »Zarana dlan še kar tiščim / v tisto smer. / Mogoče, / mogoče bo zdaj lažje / vstati iz postelje / in se odpeljati // v praznino.« Zbirka je tridelna. Prvi del je nostalgičen, saj je v njem izpostavljen spomin na preteklost, meječo kar na prekletost. Pesem Netopirka se namreč začne takole: »Dolgo sem živela z njo, / svojo nadomestno mamo. / Ko sva se našli, sva druga drugi / s kože postrgali nezaupanje. // Zasušeno popkovino je privezala / na svoje koničaste zobe. / Z nogami sem se oklenila / njenega života.« Pesmi prvega dela so vsekakor mračne, nakazujejo otroštvo in mladost brez cvetic; če pa že so, so spletene v venčke, tiste pogrebne, in ne tiste, s katerimi dekleta lovijo ljubljence in morda poznejše ljubimce. Pesmi drugega dela so delno odmaknjene od mrakobnosti prvega, saj se v lirski subjektinji prebudi ljubezen, ljubezen do ustvarjanja in izpovedovanja. Pesem Zaljubljena se konča z verzi: „Ponoči ne spim. Počasi / slačim pesmi / pod / modrimi / platnicami.“ V tem delu so tudi pesmi, ki napeljujejo na telesnost. Na primer pesem z naslovom Razpok: „Napeta popka se pričakujeva / vsak v svoji pozabljeni gredi.“ Tretji del zbirke Iz nedotika se vrača k prvemu delu in še okrepi njegovo žalobnost, zanikanje in odsotnost. Prav vrtajoče se konča pesem Načrt, kjer en sam stavek določi vse: »Izza reber zajoče pogrešanje.« Osrednja tema tega dela je smrt v kar premnogih oblikah, in pesmi popolnoma definirajo naslov zbirke: Iz nedotika. Ne le da pesnica zaznava stanja, kjer ni stikov, kjer ni povezav in ljubezni, ki naj bi združevala; vživlja se v stanja, kjer je gibalo odbojnost. A da ne bo pomote: ni sovraštvo tisto, ki naj bi bilo nasprotje ljubezni. Ne. Je zgolj zanikanje nečesa, zaradi česar so ljudje člani in članice, členi in deli celote – človeštva. S takimi občutji pesnica izpostavlja čas apatije, čas brez simpatije in brez empatije. Pesem Želja je več kot povedna: „Mesnate muhe / na pol zmrcvarjene / pustim razstavljene.“ Ob zbirki Iz nedotika se pojavi starodavno spraševanje o pesnjenju, ki naj bo sočasno ustvarjanje in tudi zdravljenje. Je izpovedovanje skozi pesem le prenašanje razočaranja na druge, na bralstvo? Je pesnjenje zgolj krinka za terapevtskost, češ: če lepo povem, da mi je hudo, mi bo potem lažje? Kakorkoli: pesmi, s katerimi Andreja Vidmar izpopolnjuje slovensko pesniško ustvarjalnost, vsekakor obetajo, saj njihov izraz odseva izredno stanje razčlovečenja, in to tako dovršeno, da je njihov obet tudi obet mnogih, ki se le z detekcijo krize lahko dotaknejo sveta onkraj životarjenja.


04.12.2023

Hinko Smrekar: Poznal sem tokove sveta

Piše Marija Švajncer, bereta Maja Moll in Ivan Lotrič. Leta 2021 je bila v Narodni galerij v Ljubljani pregledna razstava del Hinka Smrekarja. Ob tej priložnosti sta izšli zajetni knjigi, skupaj na več kot sedemsto straneh, in sicer monografija Hinko Smrekar, Življenje in delo in Katalog dokumentiranih in evidentiranih del. Nova knjiga Poznal sem tokove sveta, slikarjevo lastno pisanje, je zgovorno dopolnilo odmevnega galerijskega dogodka in možnost vpogleda v umetnikovo osebnost, njegovo duševno počutje ter odzivanje na čas in družbene razmere, v katerih je živel. Smrekar je bil rojen leta 1883, njegovo življenje se je nasilno izteklo leta 1942. Ker je sodeloval z borci za svobodo, ga je italijanski okupator ustrelil v Gramozni jami. Hinko Smrekar ni bil samo nadarjen likovni umetnik, temveč tudi zelo dober pisatelj. Knjiga je celota dveh videnj: slikarskega in besednega. Smrekar slikovito piše o svojem življenju – od otroštva, mladeniškega obdobja, ogroženosti v prvi svetovni vojni in spremljanja razstavne dejavnosti drugih slovenskih slikarjev in slikark pa vse do odzivanja na politične in kulturne dogodke. Veliko pozornosti nameni Ivanu Cankarju, umetniku, ki ga ima za prijatelja in brata. Ne prizanaša njegovim izpadom in ostrini v komuniciranju, povzdiguje pa pomen njegovega literarnega opusa. Ob prvem srečanju mu je Cankar navrgel, da ima strašno bedast obraz, Smrekar pa mu je s kislim smehljajem odgovoril, da je tak obraz zanj kaj prikladna maska, ker rad nemoteno opazuje ljudi in jim z očmi sega za rebra in lobanjo. Priznava, da je sam postal nekakšen ekscentrični klovn slovenskega naroda. Smrekarjevo pisanje je duhovito in šegavo, humor se preveša v sarkazem, cinizem in obešenjaštvo. Umetnika lahko spoznamo kot otroka. Še ne dveleten se je v frančiškanski cerkvi zazrl v nabožno fresko na steni, prisluhnil božanski orgelski glasbi in doživel duševni pretres. Občutljiv človek je ostal vse življenje, pa tudi bolehen, s težavami na pljučih, rahlih živcev in ogrožen zaradi nevrastenije. Iskreno pripoveduje o različnih pripetljajih in ne skriva, kako neposredno se je zanj zanimal ženski svet, pa tudi sam se ga ni branil, ne veselih deklic in cipic, tako imenuje prodajalke ljubezni, kot tudi ne intelektualk. V knjigo so uvrščene tudi Smrekarjeve pesmi. »Trubadurji pesnijo, in celo najdolgočasnejša grinta postane trubadur, če je močno zaljubljena.« Govori o mačehovskem odnosu družbe do umetnosti in težavnem položaju umetnikov, je kronist in že skoraj mislec, ki se loteva splošnejših življenjskih vprašanj. Ker je brez dlake na jeziku, se tisti, v katere uperi svoje ostro pero, oglašajo in branijo, kakor vedo in znajo, on pa jim pove svoje. »Sam za svojo osebo se nisem in se ne bom dal od nikogar, niti od pendrekov in bajonetov, prisiliti, da bi nekritično goltal napačne in zmešane pojme.« Prepira se s svetom in samim seboj. Kako tudi ne, saj je svet v njegovih očeh razdrapan, malovreden, zmeden in preklet, obdobje, v katerem živi, pa je po njegovem mnenju krizno. »Tako malo nas je, na tako tesnem prostoru živimo, da se bojimo, da utegne en intrigant uničiti vse lepe načrte za napredek in čaščenje naše kulture!« Prepričan je, da je prava narodna umetnost mogoče le tam, kjer je narodna individualnost ostro izražena in kjer vlada trdna tradicija sloga. Umetnost razume kot ustvarjanje lepotnih vrednot in dobrin po nareku narave in z namenom oplemenitenja in obogatitve človekove duše in človeškega življenja. Njegov najljubši motiv so mistični nočni prizori. Zaradi stiske je prisiljen prositi različne odbore in posameznike za denarno pomoč in pri tem ne skriva zagrenjenosti in obupa. Življenje zanj ni nič drugega kot dolga bolezen in slaba navada. Večkrat omeni, da ima pripravljeno vrv, s katero bo vsemu napravil konec. Smrekarjeve zapise in estetsko dognane ilustracije, karikature in reprodukcije v knjigi Poznal sem tokove sveta je zbral in uredil Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in doktor zgodovine. Opravil je veliko in pomembno delo. Zapise je natančno pojasnil in komentiral ter prevedel latinske reke in citate v nemškem jeziku. Dodal je opombe, s katerimi širi obzorje bralk in bralcev, ter predstavitve osebnosti s področja likovne umetnosti, literature, kulture, politike in še marsičesa. Nekatera poglavja in slike so bili sicer že objavljeni, toda nova izdaja je kot celota nadvse dragocena, vsebinsko povedna in slikarsko vrhunska, lahko bi celo rekli, da imamo pred seboj knjigo leta.


04.12.2023

Fun Fact / Zanimivo dejstvo

Don't look back /ne oziraj se nazaj/ je replika iz predstave Fun Fact, Zanimivo dejstvo, ki smo jo minuli konec tedna lahko gledali v Stari mestni elektrarni – Elektro Ljubljana. Soustvarili so jo umetniki kolektiva Beton Ltd. in talinskega gledališča Kanuti Gildi SAAL. Oziranje nazaj, v spomin, je nenavadna izkušnja. Saj se zdi, da nič več ni tako, kot je bilo. Gre seveda za srečanje dveh spominskih podob, ki nikoli ne bosta enaki. Predstavo si je ogledala Petra Tanko. grafična podoba letaka za predstavo, www.bunker.si


04.12.2023

Paradiž

Sinoči je bila v Slovenskem ljudskem gledališču Celje premiera Paradiža, predstave gostujočega italijanskega režiserja Mattea Spiazzija o starostnikih. Ogledala si jo je Vilma Štritof. Premiera: 1. 12. 2023 Režiser Matteo Spiazzi Dramaturginja Tatjana Doma Scenograf Primož Mihevc Kostumografka Dajana Ljubičić Oblikovalka in izdelovalka mask Alessandra Faienza Oblikovalec svetlobe Gregor Počivalšek Igrajo: Žan Brelih Hatunić David Čeh Maša Grošelj Lucija Harum Aljoša Koltak Rastko Krošl Urban Kuntarič Manca Ogorevc Lučka Počkaj Tanja Potočnik Branko Završan


01.12.2023

Novi film Nejca Gazvode Vzornik

Osrednja tema Vzornika je medvrstniško nasilje, kar je kompleksna tematika, ki jo film potencira z umestitvijo dogajanja v postpandemični čas in vključevanjem množice drugih pretresljivih življenjskih dogodkov, med drugim ločitve in alkoholizma. Film se začne abruptno in šokantno s poskusom samomora, kar zaznamuje njegov ton. Kmalu ugotovimo, da glavni junak ni tisti, ki je skočil z balkona, temveč je to njegov sošolec, ki kot stranski lik kroji njegovo usodo. Ko spoznamo glavnega junaka Jana, ki ga odlično upodobi France Mandić, se ta odpravlja prvič v šolo v nov razred. Sošolce je sicer že spoznal, a samo prek spleta, saj je med pandemijo zamenjal šolo. Z mamo Majo, ki dela na šoli kot svetovalna delavka, sta se namreč takrat preselila iz Ljubljane v manjše mesto, kjer se zgodba odvija. Prav majhnost in z njo povezana hermetičnost kraja potencirata Janove in Majine težave. Jan kmalu ugotovi, da so edini vrstniki, s katerimi se lahko druži, tisti, ki nad njim izvajajo nasilje, Maja pa je po drugi strani v službi zadolžena za poskus razreševanja primera njegovega glavnega nasilneža. Njena zgodba se dodatno zaplete, ko se neuspešno trudi navezati stike s sodelavkami, medtem ko Jan pridobi prijatelja v čudaškem sosedu, katerega nameni in cilji niso povsem jasni. Vzornik vodi gledalca skozi to ponekod že preveč zapleteno krajino, medtem ko se junaki vse globlje zapletajo v vedno nove krizne situacije. Občasno se tako zdi, da je vsega že preveč, da bi gledalec še lahko sočustvoval z liki, vendar se film odkupi, ko pripelje njihove usode z roba prepada. Režiser in soscenarist Nejc Gazvoda je bil v svojih romanih pogosto kronist patologije predmestja, medtem ko sta se njegova prva dva filma ukvarjala z bolj urbanimi temami. V Vzorniku sicer ne izpostavlja širših družbenih ali razrednih vidikov nastalih konfliktov, temveč jih predstavi kot posledico splošnih vzrokov, kot sta pandemija koronavirusa in zaprtost majhne skupnosti. Pri tem je iskren predvsem prikaz nezmožnosti razreševanja duševnih stisk in težav, ki mučijo več likov, medtem ko jih okolica ignorira, ali pa jim poskuša pomagati iz povsem sebičnih razlogov in neučinkovito. Vzornik ponudi iskren vpogled v mikrokozmos krize, vendar zaradi izobilja različnih tegob, ki pestijo junake, občutek didaktičnosti ponekod preglasi sicer pristno podano in odlično odigrano zgodbo, ki se odvija na platnu.


01.12.2023

Animatekin Svetovni jagodni izbor

Programski sklop Svetovni jagodni izbor, kot običajno premišljeno razporejen v štiri festivalske projekcije, predstavlja najboljše med najboljšimi, in ponuja celovit in temeljit pregled trenutnega dogajanja na področju avtorske animacije z vsega sveta. Med več kot tridesetimi žanrsko, vsebinsko in tehnološko popolnoma različnimi kratkimi filmi avtorjev in predvsem avtoric je tako moč najti številne "nagrajevane animirane dragulje", kot je sekcijo pospremil programski direktor Igor Prassel, med drugimi tudi na letošnjem zagrebškem Animafestu z Grand Prixom ovenčanega Vanlava Varje Jakovljeve. Številni filmi se ukvarjajo predvsem z odnosom do osebne ali zgodovinske preteklosti, skozi katerega ustvarjalke in ustvarjalci poskušajo najti ravnovesje v minljivosti sedanjega trenutka. Med njimi še posebej izstopa tako imenovano filmsko pismo Draga jaz indijske animatorke Suchane Saha, ki s premišljeno in izrazno izredno močno tehniko slikanja na steklo v zgolj dobrih treh minutah ponuja skorajda katarzično soočenje in sprijaznjenje s praznino osamljenosti. Med močneje zastopanimi temami so tudi nezdravi oziroma toksični ljubezenski odnosi, ki vodijo bodisi do družinskega nasilja (vizualno izjemno močno jih obarva poljska režiserka Izabela Plucinska v z ogljem narisanem filmu Zunaj) bodisi v razpadu razmerja in njegovi boleči refleksiji. Z veliko mero humorja se moževega kritiziranja ženinega telesa z zanj pogubnimi posledicami dotakneta Aude David in Mikaël Gaudin v preprosti črno-beli francoski zgodbici Drobni mož, nema švicarska Raca, režiserja Elie Chapuisa, posneta v stop-motion tehniki, pa se iz navidezne družinske idile preobrne v pravcato srhljivko. Posebno omembo si zaslužijo še koprodukcijska Sopostavljena zemlja, ki je nekakšna animirana ilustracija naključnih besed, uličnih grafitov, citatov iz klasične literature in podob sodobne fotografije, eksperimentalen poklon staremu klavirju in njegovi poslednji melodiji Piano Pieces ter pretresljiv in z resničnimi dogodki navdihnjen film o uporu Hadis azerbajdžanske režiserke Nazrin Aghamaliyeva. Prav poseben delček Svetovnega jagodnega izbora, ki brez dvoma izpolnjuje pričakovanja celo najzahtevnejših animatečnih gledalcev, pa je tudi letos namenjen nekoliko mlajši publiki. Skupaj s članicami in člani Kinotripovega filmskega kluba so namreč pripravili enkratno projekcijo "mladostno odštekanih, družbeno-kritično nabritih in slogovno raznolikih osmih filmov", namenjeno starejšim od petnajst let. Za vsakogar nekaj torej, ali z besedami, ki so se slišale ob uvodu v projekcije: "Če ne utegnete na Animateki ujeti nič drugega, ujemite vsaj Svetovni jagodni izbor."


27.11.2023

Sylvain Tesson: V sibirskih gozdovih

Piše: Katarina Mahnič, bereta: Mateja Perpar in Ivan Lotrič. Francoski pisatelj, popotnik in pustolovec Sylvain Tesson se je v življenju lotil številnih izzivov in nenavadnih, napornih odprav – najsi bo to enoletno potovanje s kolesom okoli sveta, šestmesečno pešačenje vzdolž Himalaje od Butana do Tadžikistana, pet mesecev jahanja po srednjeazijskih stepah, hoja od Sibirije do Indije po poti ubežnikov iz gulaga, zasledovanje snežnega leoparda na visokih planotah Tibeta s fotografom Vincentom Munierom ali pešačenje po podeželskih poteh Francije, za katero se je odločil namesto običajne rehabilitacije po hudem padcu z višine. Njegovo pisanje je večinoma avtobiografsko, a vendar daleč od klasičnega ali literarnega potopisa; to tudi ni esej, niti ga ne bi mogli, kljub nekaterim prvinam, prišteti k pikaresknemu ali razvojnemu romanu. Tesson piše izjemno filmsko – jedrnato odmerjene misli in kratki, udarni dialogi res še najbolj spominjajo na filmski scenarij. Zato ni čudno, da so po kar nekaj njegovih knjigah, med njimi je tudi V sibirskih gozdovih, posneli filme. V sibirskih gozdovih je dnevnik, ki ga je Sylvain Tesson pisal v šestmesečni osami na bregu Bajkalskega jezera od začetka februarja do konca julija 2010, od v led vkovane zime do prebujanja narave in razcveta poletja. Naporno pustolovščino Tesson je začel v supermarketu v Irkutsku, kjer si je priskrbel obsežno zalogo za mesece izolacije in ob ugotovitvi, da prodajajo kar petnajst vrst kečapa, zapisal prvega od tragikomičnih uvidov, kakršnih je v knjigi vse polno: “Zaradi takih zadev sem si zaželel zapustiti ta svet.” Samotno bivanje pa se konča s čakanjem na prevoz domov, nazaj v Francijo. “Sem sem prišel, ne da bi vedel, ali bom zmogel ostati; odhajam, vedoč, da se bom vrnil.” Priznava, da se je sredi tajge preobrazil in da mu je, čeprav človeku nemirnega duha, nepremičnost prinesla to, česar mu potovanja niso več nudila. Tesson piše dnevnik vsak dan, vseh šest mesecev. Dnevi so nabiti z dogajanjem, notranjim in zunanjim, čeprav bi si kdo mislil, da se mu v negostoljubni divjini ne more zgoditi nič, ali vsaj nič izjemnega. Njegova koča je stara geološka postojanka, zgrajena v osemdesetih letih dvajsetega stoletja, ki je od najbližjega soseda oddaljena pol dneva hoda. Srečanja z ljudmi so redka, a zato toliko bolj slikovita. Brezhibno ubesedeno ter ostroumno in z veliko mero humorja in ironije je zabeljeno vse njegovo početja, najsi bo to sekanje drv – “nekoč je življenje na podeželju in v gozdovih ohranjalo človeka v formi”,vlečenje vode iz luknje, ki jo je zvrtal v zaledenelo Bajkalsko jezero – “kakšen občutek, da si si zaslužil svojo vodo”, pripravljanje obrokov, lovljenje rib, pohajkovanje z mladima psičkoma, občudovanje siničk, čuvark gozda v objemu ledu, ki jim je “tuj snobizem lastovk, ki zimo preživljajo v Egiptu”, branje svetovnih klasikov, kriminalk, filozofskih del, pustolovskih romanov … knjig, ki jih je izbral posebej za to priložnost in prinesel s sabo. “Knjige so bolj v pomoč kot psihoanaliza. Vse povedo, bolje kot življenje. V koči, pomešani s samoto, tvorijo perfekten poživitveni koktajl.” Pisatelj drsa po zaledenelem jezeru, hodi na raziskovalne pohode v okolici, po ledu in snegu obiskuje sosede pol dneva hoda daleč, gosti nenapovedane obiskovalce, opreza za medvedom, si spomladi privošči vožnje s kanujem. Pije vodko in nepremično vpija razgled skozi okno, saj je “misel, da bi ga fotografiral, najboljši način, da ubiješ moč trenutka”. V osami ga doseže tudi novica o ljubezenskem polomu. Pa vendar Tesson ni samoljubno zagledan vase, tudi ne stavi vsega na dih jemajoče opise narave in vseh majhnih in velikih bitij v njej, ampak se povezano s svojim doživljanjem in vsakdanom ves čas dotika najbolj perečih okoljskih groženj, sive energije in ogljičnega odtisa ter predvsem brezbrižnega, predrznega in vzvišenega odnosa do narave, saj človek ves čas stremi k izboljševanju svojega ugodja in materialnega kopičenja. Morda je prav življenje v koči, ki ga večina vidi kot regresijo, napredek, se sprašuje Tesson. “Ne predstavljaj preveč teže na površini zemeljske oble,” je njegov moto. Knjiga V sibirskih gozdovih je danes še bolj aktualna kot v času, ko je bila napisana, saj je v njej poleg vsega drugega veliko govora o svobodi, trenutno zelo izrabljani in pogosto napačno interpretirani besedi. Kajti svoboda vsebuje tudi odgovornost, odrekanje in pogum, da se znaš v samoti poglobiti vase. In morda potem tudi kaj spremeniti, pri sebi in širše. Prav v zvezi s svobodo je Tesson napisal enega najlepših, najmočnejših in najbolj poetičnih odstavkov v knjigi: “Svoboden človek ima čas. Človek, ki obvlada prostor, je preprosto močan. V mestu nam uhajajo minute, ure leta. Tečejo iz rane ranjenega časa. V koči se čas pomiri. Uleže se k vašim nogam kot star prijazen pes in nenadoma niti ne vemo več, da je tam. Svoboden sem, ker so taki moji dnevi.” V poplavi raznoraznih potopisnih knjig, domačih in tujih – saj takšen ali drugačen potopis napiše že skoraj vsak, ki se za nekaj dni odpravi po uhojenih, markiranih poteh – je V sibirskih gozdovih Sylvaina Tessona delo, ki ga je težko pripisati kakršni koli literarni zvrsti, in ima res kaj povedati. Ta brutalno odkriti naravoslovno-pkoljski dnevnik z esejističnimi in pesniškimi vložki in primesmi duhovitega vandrovskega pripovedništva je hvalnica človekovi volji in vzdržljivosti, napisan tako popolno, da so vse besede odveč. Najbolje je uporabiti Tessonove, da se nikoli ne počutiš tako živega, kot ko si mrtev za svet. A čeprav po njegovem ni ničesar lepšega od samote, se navadnemu smrtniku, ki o njegovih pustolovščinah samo sanja, približa z zelo povednim stavkom: “Do popolne sreče mi manjka le nekdo, ki bi mu to lahko povedal.”


27.11.2023

Eva Mahkovic: Toxic

Piše: Anja Radaljac, bere: Lidija Hartman. Fasciniranost z grdim, morbidnim in mrakobnim kot podstat (ali, bolje, ena od podstati) knjige, napisane v tako imenovani avtofikciji, morda ni prvo, na kar pomislimo ob tem; problem z avtofikcijo je namreč pogosto prav mesto umestitve filtra. Ne gre za to, da avtor ali v našem prostoru v zadnjih letih pogosteje avtorica ne bi stremela k temu, da se v tekst izpišeta s svojo avtentično subjektivno, individualno izkušnjo; težava je preprosto v tem, da vsak literarni tekst, vsak izraz, poteka skozi neki filter, interpretacijo, doživljajsko prizmo in pogosto za žanr je popisovanje neke zamejene epizode bivanjske izkušnje in njene refleksije. Eva Mahkovic se tovrstnemu postopku odreče. Toxic je in obenem tudi ni popis bivanjske izkušnje Eve Mahkovic, pravzaprav nas pripovedovalka ves čas opozarja, da je nemogoče, da bi karkoli, kar počnemo (vključno s pisanjem avtofikcije) počele, ne da stalno nekaj oziroma nekoga performiramo. Toxic je napisan, kot opredeljuje avtorica, kot obdukcija, pregled telesa in »možganskih smeti« Eve Mahkovic, literarne osebe knjige Toxic. Ker je linearnost tako v literaturi kot v življenju zgolj način in orodje za sortiranje realnosti in vsega doživetega – ne pa neka zunanja danost – Mahkovic dnevniško formo, ki implicira upovedovanje lastnega življenja, prepleta z življenjepisi žensk, ki so jo tako ali drugače nagovorile, z miti, zgodovinskimi podatki, pismi, osebnimi anekdotami iz preteklosti in seveda tudi refleksijo same sebe v tem kolažu. Toxic je avtofikcijski hibrid, širok in nikakor ne naključen nabor žanrov, ki se v njem pojavljajo, in je spet s konceptoma deklištva oziroma vprašanjem spola – pogosto ali kar vedno je to tudi neločljivo povezano. Dnevniški zapis je tako nekaj, kar je stereotipno povezano z deklištvom, z izražanjem čustvenih stanj deklic, ki so sicer pogosto razumljena kot nepomembna – tako v zasebnih prostorih kot v širši družbi – in ki nimajo prostora drugje kot v dnevniku. Biografije žensk so, podobno kot historično in mitološko obarvani pasusi, poskusi zapolnjevanja lukenj, ki obstajajo v beleženju ženskih usod – ključen pri tem je torej spoj med zgodovino, ženskami, ki so živele pred desetletji in stoletji ali obstajale zgolj v mitih, ter sedanjostjo. Mahkovic ga uveljavlja skozi upovedovanje življenjskih izkušenj žensk, ki še vedno živijo. Tisto, kar je pri tem morda posebej pomembno, je, da Mahkovic žensk, o katerih piše, ne vpisuje po liniji razreda; med njimi najdemo zelo raznolike osebnosti, ki pripadajo zelo različnim okoljem in živijo zelo različna življenja. Po eni strani na primer piše o Taylor Swift, po drugi strani o anahoretah. Vse reference v Toxicu so ženske, ženske in njihova izkustva in tisto, kar je Mahkovic v odnosu do njih bistveno zaznamovalo. Toxic je tekst, ki ženske postavi v središče duhovnega sveta (pri tem je zanimiv lik Device Marije, ki se pojavlja ne le v tekstu, temveč tudi v njegovi likovni podobi), pa tudi v središče umetniške sfere, pop kulture in vsakodnevnega življenja. To sledenje je morda najbolj eksplicitno prav s popisom naziranj, občutkov, prepričanj o sebi in svetu ter anekdot Eve Mahkovic. S temi literarnimi postopki Mahkovic samo sebe – oziroma sebe, kot se pač performira skozi Toxic – nenehno umešča med druge likinje, med njihova življenja in v družbeni kontekst, ki jim je po liniji spola skupen. Skorajda popolnoma se izogne teoretizranju ali analiziranju ženske usode v sodobni družbi; namesto tega nam podaja celovit svet deklištva in ženskosti. Ta svet je mrakoben, pogosto potisnjen v plehkost, ki nikoli ne pride in ne more priti brez bolečine in luknje v telesu in duši osebe, ki jemlje nase svet in kapitalistično ureditev družbe, v kateri se nahaja. Opozarja nas, da je nemogoče, da tega ne bi jemale nase, da ni mogoče, da bi se mu povsem iztrgale, in tukaj je prva špranja, ki iz »rožnatega« napravlja tako rekoč neskončno prazno, vedno nezadostno, mrakobno življenjsko izkustvo, ki pa ni – in to Toxic odlično pokaže – toliko stvar Eve Mahkovic kot izkušnja biti dekle, biti ženska. Kjer je Mahkovic po drugi strani izrazito osebna, ostaja v liniji z bistvenostjo telesa, izkušnje telesnega za žensko in tukaj se srečujemo s čudovito temačnimi in obenem lepimi, izrazito poetsko dovršenimi opisi notranjih stanj in izvrstno metaforiko. S tem svoje najbolj intimne izkušnje ne le popiše, kar je pogosto v avtofikciji, ampak vanje prelije tisto, kar je morda celo najbolj subjektivno, neke svoje notranje podobe in slike in vizualizacije, ki imajo, spete z osebnimi doživljanji in mnenji, zelo veliko izrazno in pomensko moč.


27.11.2023

Marija Švajncer: Zrcalo Hinka Smrekarja

Piše: Miša Gams, bereta: Ivan Lotrič in Mateja Perpar. Marija Švajncer je pesnica, pisateljica, recenzentka in doktorica filozofskih znanosti, napisala je več esejističnih del in knjig s filozofsko vsebino, dva mladinska romana, dva romana za odrasle in šest pesniških zbirk. Svojo ljubezen do gledališča, glasbe, slikarstva in filozofskih vsebin spretno umešča tudi v poezijo. Tako smo pred tremi leti v zbirki z naslovom Igralca lahko brali refleksije ob smrti Gašperja Tiča in Jerneja Šugmana, v zbirki z naslovom Zrcalo Hinka Smrekarja pa beleži vtise in razmišljanja o življenju tega zanimivega slikarja, ki je ustvarjal v prvi polovici prejšnjega stoletja in sredi 2. svetovne vojne zaključil svojo pot. Najsi je nanjo naredila vtis razstava njegovih karikatur in drugih umetniških del pred dvema letoma v ljubljanski Narodni galeriji, najsi so jo pretresli dogodki iz njegovega turbulentnega življenja, dejstvo je, da je v zbirki opozorila, da se tudi dandanes v podobnem položaju nahaja večina umetnikov, ki se na več frontah bojujejo s finančnim pomanjkanjem, depresijo, nerazumevanjem okolice in birokratskimi mlini na veter. Hinko Smrekar nam tako po eksistencialni kot po nacionalni, simbolni in estetski plati nastavlja zrcalo, v katerem se marsikdo noče ugledati, saj bi ga sicer lahko popadla silovita občutja sramu, gnusa, žalosti, jeze in samopomilovanja. Vsega, skratka, kar Slovenci pridno tlačimo v nezavedno in se pri tem sklicujemo na potrpežljivost, skromnost, enakopravnost in težnjo po spravi, ob tem pa malikujemo zdrav individualistični duh v zdravem, čeprav razpadajočem kolektivnem telesu. Hinka Smrekarja pesnica že na začetku zbirke razglasi za “skoraj absolutnega” in “ljubečega cinika” ter v pesmi z naslovom Človek monstrum zapiše: “Narisal je vedomca, vešče in druge pošasti / trosil je grozo in strah, / toda prav dobro je vedel, / da je največji monstrum človek, / pošast, ki tistemu ob sebi streže po življenju / in ne dovoli, / da bi se bližnji gibal sam / in po lastni volji.” V nadaljevanju se Marija Švajncer dotakne Smrekarjevega odnosa do umirajoče matere, pretresov ob bratovi in očetovi smrti, njegovih prošenj deželnemu zboru za pridobitev denarja za pogreb ter pri tem na več mestih skicira začaran krog revščine, iz katerega se slikar nikoli ni povsem izkopal. V pesmi z naslovom Prošnja tako z grenkobo zapiše zaključno misel: “Ali vse imenitne podobe niso bile / vredne plačila? / So imeli nevedneži in prazni ljudje pravico, / da so mu rezali tako tenak kruh? / Da, vzeli so si jo, / umetnik pa naj bo lepo tiho / in mirno čaka, / da se bo komu zazdel uporaben.” Več pesmi Marija Švajncer konča z neposrednim naslavljanjem Smrekarjevim delodajalcem, mecenom in ljubiteljem umetnosti, ki pričakujejo, da bo slikar iz dneva v dan razveseljeval javnost z vedno novimi deli, ne da bi za to prejel ustrezno plačilo. V pesmi z naslovom Nepotreben iz verza v verz stopnjuje svojo ogorčenost in vedno bolj neusmiljeno terja denar, da ima bralec občutek, kot da je Hinko Smrekar še vedno živ in ne bo umrl, dokler ne bo za svoje trpljenje prejel “odškodnine”: “Dajte mu svoj umazani denar, / ne zastirajte sonca, / ne utrnite luči v njegovi samotni sobi, / Nepotrebnega potrebujete. / Nekdo vam mora razkriti vaše laži, / prikazati poniglavost / in potuhnjeno klečeplazenje. / Dajte mu tisti drobiž, / od daru vas ne bo konec. / Priznajte si, / da osuplo občudujete, / kar je narisal.” Pesnica tu in tam opozori na psevdonime, ki jih je Hinko Smrekar občasno uporabljal, ker se ni smel podpisati z akademskim nazivom, čeprav je včasih na rob slike pripisal “popotnik in umetni slikar”. To je pesnico navdalo z mislijo, da je bil s svojimi karikaturami in svojevrstnimi portreti popotnik po svetu obrazov in hkrati popotnik v času – nemi pričevalec ponavljanja zgodovinskih smernic: “Res je potoval, / po obrazih in njihovi zlobi, / posmehu in izgubljenosti, / umetno in naravno, / z močjo, da podobe ostanejo za vselej, / za pomladno jutro, / ko leta 2022 divja vojna / in ljudi ugonablja korona. / Smrekar je tukaj, / z opozorili, sarkazmom in razkrivanjem, / da se skoraj nič ni spremenilo.” Pesniška zbirka Zrcalo Hinka Smrekarja vsestranske ustvarjalke in filozofinje Marije Švajncer se bere kot poetična biografija, še bolj pa kot filozofsko-esejistično in refleksijsko obarvana poezija v prozi, ki želi na konkretnem primeru slikarja prikazati zrcaljenje nekega časa, prostora, vrednot in podob v sedanjosti. Slog, ki je nadvse realističen, tu in tam ciničen in čustveno “pretresen”, posredno opozarja tudi na to, kako se dedujejo kolektivne travme, kulturni vzorci in jezik oziroma retorika nekega naroda. V pesmi Narod si Švajncerjeva zastavi retorično vprašanje: “Narod, ki sta mu kultura in kulturnost / nepotreben luksuz, / sploh ni narod. / Ali ni še danes tako?” Bolj kot opisu slikarskih tehnik in del se Marija Švajncer ob opazovanju Smrekarjevih slik posveča njegovim odnosom z ljudmi, zlasti s književniki. Tako jo zanima, zakaj je Aškerca postavil na grmado, Finžgarja na lov, Župančiča naslikal kot petelina, Zofko Kvedrovo pa vedno v duetu. O Ivanu Cankarju pravi, da sta se s slikarjem “zavohala” in da je na portrete prenesel vse tisto, “kar je pisatelj bičal”, v pesmi Pojasnila pa piše, da je včasih skice pojasnjeval, znal pa je tudi razgaljati in groziti: “Ujel se je v lastne stvaritve / in se ni več trudil, / da bi se jih osvobodil.” Tako kot se ni trudil niti za lastno osvoboditev 1. oktobra 1942, ko so ga italijanski fašisti postavili pred strelski vod in ga po hitrem postopku usmrtili. Njegova tragična in junaška smrt, ki jo pesnica Marija Švajncer izpostavlja na več mestih, nas spremlja skozi celotno zbirko Zrcalo Hinka Smrekarja ter reflektira njegovo življenje in slikarski opus kot celoto – brezkompromisno, načelno in onstran besed.


Stran 6 od 94
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov