Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
2129 epizod
2129 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše Marko Golja, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Poljska pesnica Anna Świrszczyńska je bralke in bralce prevodne lirike nagovorila že leta 1963 v antologiji Poljska lirika dvajsetega stoletja v prevodu urednika Lojzeta Krakarja, leta 1999 pa tudi v antologiji poljske ljubezenske lirike Prošnja za srečne otroke. Urednica Rozka Štefanova je poslovenila tudi njeno pesem Morilski ples, pesem, ki razume kot eno ljubezen, trpljenje in spomin, pesem, ki lepo naslika pesničino brezkompromisnost. Leta 2018 je pri Literarnoumetniškem društvu Literatura v knjižni zbirki Mozaiki izšla njena zbirka Baba sem. Knjižna zbirka je bila kratkosapna, toda zbirka je ponovno potrdila, da je prevajalka in publicistka Jana Unuk literarna posrednica v najboljšem, najlepšem in najvišjem pomenu besede. Že naslov je manifestativen in manifesten par excellence, kajti take oznake ne more izreči kdor koli. Pesnica pa se ni ustavila samo pri naslovu, ampak je rezko upesnila niz trpkih, bolečih ženskih usod v patriarhalnem svetu. Toda naj njene ženske še tako trpijo, naj jih moški še tako maltretirajo, ženske zmorejo, vztrajajo, njihova samozavest in moč rasteta, tudi njihova lepota. Skratka, Baba sem je zbirka, ki bi morala vpisati Anno Świrszczyńsko v zemljevid slovenske prevodne poezije. Morda ji je to uspelo, morda ne. Toda zagotovo je oziroma bo to uspelo knjigi Džingiskan v kopalnici. Knjiga vsebuje izbrane pesmi iz pesničinih pesniških zbirk, objavljenih v letih med 1936 in 1984 z izjemo pesmi iz zbirke Baba sem. Na prvi pogled je to škoda, kot da knjigi nekaj manjka, nekaj pomembnega, toda morda bo knjiga Džingiskan v kopalnici napotila bralko in bralca, da bosta pobrskala po Cobissu, našla pesničino edino samostojno zbirko v slovenščini in segla po njej. Naj bo tako ali drugače, Džingiskan v kopalnici prinaša vznemirljivo liriko. Pesnica je namreč ustvarjala v letih močne kulturne tradicije in zgodovinskih cunamijev, poljskega katolicizma, druge svetovne vojne in nacističnega terorja, socializma in vladavine komunistov, pa tudi feminizma in antifeminizma … Toda naj je bil svet okrog nje še tako nor in nasilen, je pesnica ohranjala svoj glas, ga razvijala in krepila. Njena ljubezen do moškega ni niti za hip hipa tradicionalna, njena ženska ni vdana žena, podrejena patriarhalnemu moškemu, ampak razume ljubezen brezkompromisno, absolutno, strastno. Tako kot v zbirki Baba sem se v njenih drugih zbirkah prav tako pojavlja trpljenje. Trpljenje je osebna izkušnja, neprenosljivo, intimno, hkrati pa izkušnja, ki trpečo ali trpečega spreminja, spremeni. Tako v pesmi Moje trpljenje v treh kratkih distihih zapiše »Moje trpljenje / je zame koristno. // Daje mi pravico pisati / o trpljenju drugih. // Moje trpljenje je svinčnik, / s katerim pišem.« Anna Świrszczyńska pogosto piše o trpljenju, vendar ne zato, da bi s temi zapisi gradila ideologijo trpljenja, nasprotno. Ko piše o trpljenju, piše o stanju sveta, osebne izkušnje, izkušnje ženskega spola, vendar tega stanja ne sprejema kot nekaj nesprejemljivega, dokončnega. Ne pristaja niti na polaščevalni in polaščevalski diskurz. Njena poezija je zavezana slikanju stanja sveta, hkrati pa temu stanju kljubuje in ustvarja prostor svobode, samozavesti, poguma, človeško prepričljive drže. Pa naj bo ta cena še tako visoka, ko v pesmi Samota v zbirki Veter, objavljeni leta 1970 zapiše verz »Sama sem, močna sem«. S takimi verzi že kar deklarativno nasprotuje tako poljskemu katolicizmu kot poljskemu socializmu. Vendar Anna Świrszczyńska ni asocialno bitje; v knjigi je vrsta pesmi, ki pričajo o njenem socialnem čutu, posluhu za drugo, empatiji v polnem pomenu besede. V tovrstnih pesmih ni prostora za ideologijo, skrepenele formulacije o človeku kot družbenem bitju ali kaj podobnega, ne, njene besede, verzi in prizori so vedno zelo človeški, tudi presunljivi. Tudi v pesmih, ko piše o trenutkih pred smrtjo, pred težko preizkušnjo, pred operacijo, ne ponuja nobenih zarotitvenih obrazcev, bližnjic in obljub, ampak je pogumna in mirna kot Sokrat. Kot da bi želela sporočiti svetu: Živela sem pogumno in polno in zdaj sem mirna. Tako da, ja, Anna Świrszczyńska je v slovensko prevodno književnost vstopala počasi, skoraj neopazno, ampak po zaslugi Jane Unuk, prevajalke knjig Baba sem in Džingiskan v kopalnici je zdaj tukaj, vznemirljiva in stroga in nežna in samozavestna in mirna, vredna naše pozornosti in naklonjenosti.
Piše Simon Popek, bere Igor Velše. Naključje je hotelo, da sta se na slovenskih knjižnih policah skoraj hkrati pojavili knjigi, ki s sorodnim poglobljenim poznavanjem obravnavata številna področja in jih s sintezo povezujeta s številnimi na videz nepovezanimi zgodbami. Roman Siri Hustvedt Kar sem ljubil je klasična literarna fikcija, Matrica fikcije Zdenka Vrdlovca pa je primer žlahtne teoretske razprave. Impresivni deli druži avtorjeva zahteva po pozornem in razgledanem bralcu, v obe deli sta namreč avtorja zamešala nepregledno množico referenc – od filozofije, psihoanalize in umetnostne zgodovine do literature, arheologije, mitoloških zgodb in popularnih kulturnih fenomenov dvajsetega stoletja. Ampak posvetimo se Vrdlovčevi Matrici fikcije, referenčno široko zastavljeni zbirki esejev o podobi, njeni lažnosti, varljivosti, izmuzljivosti in manipulativnosti, pa tudi o zgodovini fikcije. Kot teoretik filma se je Vrdlovec vprašanj fikcijskega in dokumentarnega dispozitiva loteval že v znameniti študiji Lepota prevare, objavljeni leta 1987, v Matrici fikcije pa je zdaj zajel precej širši zamah, saj se v študiji podob med drugim posveča prazgodovinskim jamskim slikarijam, kultu mrtvih, mumificiranim truplom in obraznim maskam v antičnem Rimu, pa motivu dvojnika, optične iluzije oziroma trompe-l'oeila in nenazadnje vlogi ogledal (z motivom Narcisa), od koder potem ni daleč do slikarstva, dagerotipije, fotografije in filma. Filmu se Vrdlovec, dokaj presenetljivo, posveča predvsem v njegovi pionirski oziroma arhaični fazi z začetka dvajsetega stoletja, Matrico fikcije začenja s kratko razpravo o »dveh prvotnih scenah« iz primitivnega obdobja, ko so bile gibljive slike še sejemska zabava za amorfne množice; v dveh serijah iz prvega desetletja zgodovine filma, t.i. filmih z vlaki (s poudarkom na bratih Lumière in Prihodom vlaka na postajo La Ciotat) ter »Peeping Tom« filmčki, ki so demonstrirali izvirni kinematografski voajerizem, je Vrdlovec odkril zametek tega, kar danes poznamo kot igrani, fikcijski film. Kar takoj odpre vprašanje mimezisa, v zvezi s posnemanjem stvarnega sveta pa sta se v antičnih časih spopadla že Aristotel in Platon, čemur avtor v sklepnem delu posveti dobršno mero prostora. Pri tako zahtevnem branju, kot je teorija umetnosti, sta zelo pomembni tudi določena notranja logika in dramaturgija knjige. Pretirana suhoparnost je namreč imanentna številnim teoretskim razpravam, Vrdlovcu pa občasno uspe tekstovna »montažna podob«, značilna za sovjetske avantgardiste izpred stotih let in še posebej za znameniti »efekt Kulešova«, s katerim je zgodnji teoretik montaže dokazoval, da ni pomembno, kako so kadri posneti, temveč kako so montirani – o čemer Vrdlovec razpravlja tudi v Lepoti prevare. Še lepši primer prinaša parafraza oziroma inverzija slovitega montažnega reza v Kubrickovi Odiseji 2001, ki nas iz »sodobnosti«, obdobja dominacije filma, s preprostim preskokom ponese v prazgodovino, med jamske poslikave iz mlajšega paleolitika v Altamiri in Lascauxu, ki so Vrdlovcu dale idejo o »arheologiji podobe« in potovanju nazaj do samega »rojstnega kraja podobe«. Tezo o genezi podobe potrjuje tudi knjiga Georgesa Batailla o Lascauxu kot rojstnem kraju umetnosti. V njej je trdil, da se je homo sapiens ali anatomsko moderni človek rodil prav z umetnostjo upodabljanja, s figuracijo, še več, s figuracijo, ki ne pozna portreta paleolitskega človeka. Človek, homo sapiens, v nadaljevanju zgodovine nato prevzame vodilno vlogo in podobe predrugači po svoje; postane gospodar podob, inovator, kreator, njihov kritik in manipulator. Ker se digitalne podobe 21. stoletja Vrdlovcu zdijo neobvladljive, se jim v celoti odreče, saj meni, da ne sodijo v koncept genealogije podobe. Vrdlovec skratka ostaja v svetu analognih podob in ta svet Matrica fikcije artikulira z svojim značilnim eruditskim zamahom.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Četrta knjiga kratkih zgodb Toma Podstenška Sprehod z neznanko prinaša najrazličnejše vsebine, dogajanje večkrat sprožijo strah, žalost, sočutje slaba vest, neutemeljena sovražnost. Prevladuje prvoosebni pripovedovalec oziroma pripovedovalka – zdravnica, soseda, prijatelj, prijateljica, hči, nečak, vnuk. Časovni okvir ni natančno označen. Pred nami se odpira vsakdanjost sedanjosti, ki ponekod prehaja v preteklost, kot spomin na dogodek, ki zaznamuje življenje. Pisatelj ostaja samo opazovalec in se izogiba etičnim sodbam. Literarne like opisuje s trpko humornostjo, spremlja jih kot snemalec s kamero, sledi njihovemu razmišljanju in odkriva skrito nezavedno. V zgodbi Sprehod z neznanko opisuje preganjavico ženske, ki ji na nočni poti po mestu sledi moški. Njena ogroženost se stopnjuje, saj je prepričana, da je zločinec, on pa ji sledi, ker ima po naključju isto pot, ko se vrača iz službe proti domu. Nehotni »zasledovalec« postane krivec za prometno nesrečo, ko neznanka steče čez cesto. Tudi v zgodbi Sreča revežev se zgodi nezgoda na cesti: moški iz mesta na podeželski cesti povozi kokoš revnega zakonskega para. Mrtvo kuro vrne lastnikoma in ponudi, da se dogovorijo o odškodnini, zakonca ga gostoljubno pogostita, nato pa … Rezka satira o novinarski etiki se oglaša v zgodbi O možu, ki ni dvignil roke. Novinar Igor išče snov za rubriko Na današnji dan ob obletnici Hitlerjevega obiska v Mariboru. Množica na fotografiji iz leta 1941 z dvignjenimi rokami pozdravlja Heil Hitler, razen moškega, ki ni dvignil roke. Fotoreporter v njem prepozna svojega starega strica, zato se oba z novinarjem odpeljeta na teren, da bi v pogovoru z junakom, ki ni dvignil roke, ustvarila prispevek. Sledi pa presenečenje: strica je takrat bolela zlomljena ključnica. A novinar Igor mora oddati članek. »Saj ne bom napisal, zakaj ni dvignil roke, Je pozdravil Hitlerja? Ni. To je važno, drugo so malenkosti. Bralci hočejo navdihujočo zgodbo, ljudje potrebujejo junake, ne pa resnice.« Ob branju zgodbe Vse najboljše se sprašujemo, zakaj si Klara tako brezmejno želi pozornosti, zakaj si ob rojstnem dnevu priredi slavnostno razstavo s torto, baloni in šampanjcem, da lahko potem na treh socialnih omrežjih pokaže posnetke in pripis: Moj dragi me je tudi letos presenetil za rojstni dan. A tega dragega ni nikjer. »Malo je počakala, da je telefon zabrnel in so začeli prihajati prvi všečki. Nato je enega za drugim izpraznila oba kozarca šampanjca in začela pospravljati. Prepičila je balone, pometla bleščice in vrgla torto v koš za smeti, da je beli labod elegantno zdrsnil z njenega vrha in si zlomil vrat.« Vzroke za to lažno predstavo nam razkrije naslednja (tragična) zgodba Besede in številke. O socialnih stiskah in trgovini s krvno plazmo pripoveduje ženska v zgodbi Schwer verdient, (Težko zasluženo). V zastavljalnici odkupijo pet sveže izdrtih še krvavih zlatih zob, zgodba Rezervni deli pa kaže, da se je mladenič kot dobrodošla žrtev znašel pred skupino, ki trguje s telesnimi organi. V nasprotju z drugimi vedno pretresljivimi nepričakovanimi obrati na koncu zgodbe je Uspavanka za Greto kot lirska pesem v prozi z iskrenim sočutjem do umirajoče povožene in obstreljene srne. »Iztegnil sem dlan in se narahlo dotaknil njenega kožuha. Bila je topla in mehka. Ne moreš umreti brez imena, sem pomislil. Greta, srna Greta. To se mi je zdelo lepo ime za srno. Počasi sem jo božal in ji nežno šepetal zloge brez pomena, kakor da bi poskušal uspavati otroka.« Tudi za zbirko Sprehod z neznanko velja misel, ki jo je Tomo Podstenšek zapisal ob izidu svoje zgodbe Izpit: »Kratka zgodba nastaja iz nelagodja in potrebe po soočanju z delčkom tistega, česar ne želimo videti ali vedeti.« V razkrivanju teh najglobljih resnic je pisatelj zelo prepričljiv.
Koreografski mit o prinašalcu ognja zanima odnos posameznika do množice, najsi bo ta božanska ali ljudska – uprizoritev pokaže, da sta to le dve plati istega obraza. Mistično odrsko delo pa vzpostavi tudi polemično vprašanje o prometejstvu danes. Plesna predstava je nastala v produkciji MN Dance Company in v koprodukciji SNG Nova Gorica, Cankarjevega doma Ljubljana in Evropske prestolnice kulture GO! 2025. Koreografa: Michal Rynia, Nastja Bremec Rynia Dramaturginja: Ana Kržišnik Blažica Avtorja glasbe: Sebastien Bal, Mateja Starič Scenograf: Michal Rynia Oblikovalec svetlobe: Matjaž Bajc Oblikovalec zvoka: Stojan Nemec Oblikovalec scenskih elementov in rekvizitov: Gorazd Prinčič Svetovalec za scenografijo: Aleksander Blažica Plesalci: Alexander Belin, Nastja Bremec Rynia, Nathan Dhugues, Rebecca Granzotto, Iva Ilievska, Eri Nishibara, Michal Rynia, Manon Veenstra, Luka Vodopivec, Lucy Woodhouse, Elia Zahnd, Stefania Pisapia Godalni kvartet Ensemble Dissonance: Klemen Bračko, Jelena Ždrale, Klemen Hvala, Deyan Muc, Jelena Pejić
Še pred uradnim odprtjem Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorica, ki bo na Slovenski kulturni praznik, 8. februarja, se je v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici začel projekt Gledališka Dodekalogija 1972 – 1983. To je celoletni gledališki omnibus v režiji Tomija Janežiča, sestavljen iz dvanajstih predstav, ki bodo premierno uprizarjane vsak mesec, vsebinsko pa so tesno povezane in prepletene. Prolog cikla dvanajstih predstav je gledališki dogodek 1972, ki si ga je ogledala Petra Tanko. vir foto: www.go2025.eu
Štiri leta po tem, ko je poljski cineast Pawel Pawlikowski odstopil od projekta snemanja biografije kontroverznega ruskega pisatelja in politika Eduarda Limonova, smo dobili nedvomno povsem drugačno različico, v kateri ruski režiser Kiril Serebrenikov skoraj nekritično malikuje nekdanjega disidenta, ki je postal neonacist. Oceno filma Balada o Limonovu je napisal Igor Harb. Bere igor Velše.
Režiser James Mangold je pred 20 leti posnel film Hoja po robu o ljubezenski zgodbi med Johnnyjem Cashem in June Carter, tokrat pa se je lotil zgodnjega obdobja ustvarjanja Boba Dylana, pri čemer se ni izognil tudi ljubezenskim prigodam. Recenzijo filma Bob Dylan: Popolni neznanec je pripravil Muanis Sinanović. Bere Igor Velše.
Ena od pomenljivejših posebnosti tekmovalnega programa lanskega Festivala slovenskega filma so bili kar trije igrani celovečerni filmi, namenjeni otroškemu oziroma mladinskemu gledalstvu. Eden od njih, Čao Bela režiserja in scenarista Janija Severja, je ta teden prišel v redno distribucijo naših kinematografov. O filmu razmišlja Gaja Pöschl, besedilo bere Eva Longyka Marušič.
Za odrsko adaptacijo romana Draga Jančarja In ljubezen tudi sta poskrbela Luka Marcen in Tatjana Doma. V predstavu v vlogi Sonje in Valentina zaigrata Gaja Filač in Žan Koprivnik.
Piše Miša Gams, bereta Igor Velše in Eva Longyka Marušič. Petra Bauman, mariborska pesnica, pisateljica, igralka, po izobrazbi pa diplomirana novinarka, je po pesniškem prvencu Januar iz leta 2008 in zbirki Paradiž izpred petih let v sklopu razpisa Sončnice 2024 izdala tretjo zbirko z naslovom Dan v zalivu. Lahko bi rekli, da ji je večletni premor v ustvarjalnem smislu koristil, saj pesmi, ki jih prebiramo v minimalistično zasnovani tanki knjižici, kipijo od intimnih doživetij, življenjskih refleksij in vsestranskih razodetij, opisanih na izjemno liričen in intuitiven način, pri čemer stoji z nogami trdno na tleh. Pesničina zmožnost, da v vsakem detajlu izsledi zgodbo in da v še tako banalnem koščku stvarnosti zasluti subtilen preplet mikro- in makrokozmosa, je vredna občudovanja. Zbirka je razdeljena na tri dele – prvi se nanaša na prednike in rodbino, drugi je zasnovan kot paleta ljubezenskih odnosov, tretji pa je posvečen pokojnim ali kako drugače izginulim ljudem, časom in prostorom. Ko prebiramo njene pesmi, se pred nami odpirajo svetovi mimo bežečega trenutka, ki s sabo prenaša celo vrsto čustev. Ta postajajo vse bolj otipljiva in telesna – v pesmi Tu zapiše: “Slišim solze / starejše kakor morje, glasne / kakor ploha.” Šele na koncu zvemo, da solze, ki se razlivajo “od oči do ust” in ki pridejo v podobi hudournika, ki “lomi nežno lesovino mize”, briše moški izpovedovalec: “Tvojo žalost sprimem v kepo / in jo shranim kot drva za zimo / in takrat, ko bo najhuje, / jo bom prižgal.” V pesmi Mravlje na duhovit način zaslutimo staranje z “drobci oglja”, ki se sprehajajo po mrežastih stezah in peščenih sipinah vse bolj zrele kože – ta s svojimi kraterji ustvarja ribnike za žejne živalce, ki v nekem trenutku ugriznejo v “belo poseko”. Motivu vode – sicer univerzalnemu simbolu za čustva – ki se bodisi kopiči v jezerih oz. ribnikih, bodisi ledení bodisi kaže svojo moč v rekah in potokih, lahko sledimo skozi celotno zbirko. V pesmi Slovo piše, da so skozi njo stekli “vsi srečni dnevi in vsi utopljenci tega mesta”, v pesmi Zlitje pa postane eno s starimi algami, ribjimi kostmi in praznimi školjkami, ki so prevzeli žensko, ki “vsak dan postaja / malo bolj / voda”. Moč vode zaslutimo tudi v pesmi Sekvoja, “kajti še tako močno drevo nekoč / nova voda izpodje,” v pesmi Vodovnik pa se pesnica dotakne starega ljudskega mita o povodnem možu, ki potrebuje človeško žrtev, a ga ljudje vse bolj obmetavajo le s starim železom in pljunki. Kdo je tisti, ki drobi led, ki lirsko subjektko uklešča nekje globoko pod kožo, pa se sprašujemo v pesmi z naslovom Stolčen led: “Že dvakrat si stolkel moj led / gladek si kot kamen pod gubasto kožo, / s svetom pod pazduho / in s kladivom pod drugo.” Šele ko ljubimec položi svet pod svojo glavo in odloži kladivo, se lahko spočneta mir in ljubezen, led pa se spremeni v neustavljiv potok, ki prinaša katarzo in poživitev. Odnos med ljubimcema je najbolj pronicljivo in metaforično opisan v pesmi Soba – na začetku, ko se še ne poznata, se zdi, kot da je razdalja med njima ogromna, nato pa se vse bolj manjša: “Prvi dan najine ljubezni / so med nama bila mesta. / Ko si me ljubil še bolj, / sva hodila po vaseh. / Z leti sva drug do drugega morala / prehoditi razdaljo hiše. / V visoki ljubezni je med nama bila soba, / potlej divan in stol in miza. / Predzadnji dan najine ljubezni / sva imela pod sabo le tla, / zadnji dan sva izobesila belo zastavo …” Motiv sobe, polne skrivnosti, in majhne hiše se pojavlja na več mestih v zbirki Dan v zalivu. V pesmi z naslovom V treh korakih pesnica osebi, ki jo imenuje “mlajša sestrica z drugače zažganimi koreninami”, v izpove svoje misli: “Bili sva hiša, ki jo je mogoče prehoditi v treh korakih. / Zdaj sva neprehodni hiši. / V vsaki ena soba. / Ena po apnu, po fotografijah rajnkih in po / božičnem drevesu dišeča soba, / ki jo bo spet mogoče prehoditi / v treh korakih.” Zdi se, kot da pesnica šteje čas v korakih, odnose pa primerja s toplim hišnim zavetjem: pristni se nahajajo v istem prostoru, bolj odtujeni pa se oddaljujejo skupaj z razdaljami med naselji in mesti. V pesmi Rodbina se lirska subjektka odpravi na nomadsko pot po stopinjah prednikov, ki postajajo njeni novi podplati. Medtem ko rodbinci gledajo le še v konice svojih čevljev, ona opazuje svoje roke: “… nekaj močnega je na njih, / da lahko gnetejo / kruh in pripovedi / dan za dnem” ter dodaja: “To je tvoja stranpot, / uhojena kot od divjih živali, / mehka od šap, / ki puščajo novo, svežo sled v snegu.” A včasih je treba skreniti spoti prednikov in na novo ustvariti stopinje. V pesmi Volkulja sledimo ženskemu telesu, ki stoji “kot popotna žival v temnozeleni noči” v nemem pričakovanju volka in mladičev, in v sebi prepoznava svetlobo in temo oziroma igro dveh diametralno nasprotnih principov. Pesniška zbirka Petre Bauman Dan v zalivu je polna barvite simbolike in večplastne metaforike. Pesnica jo lušči plast za plastjo, dokler ne pride do prvinskih elementov, do ljudskega izročila, univerzalnih arhetipov in vprašanj, ki vznikajo iz kolektivnega nezavednega. Namenja jih v enaki meri sebi in drugim, povezanim s koreninami in semeni, kot zapiše v pesmi Izginuli: “Bili smo izbrani v pleme, / v odprti krog, kamor pridejo tisti, / ki jim je okoli prekatov vzklilo / tudi nekaj srebotja in vrb žalujk.” Poleg tega da ima Baumanova izjemen občutek za poudarjanje sugestivnosti, lucidnosti in inovativne metaforike, ima precejšen občutek tudi za dramaturgijo pesmi. Tako kot že v prejšnjih zbirkah tudi v tej počasi stopnjuje napetost in se iz deročih voda nenehno vrača v mirne zalive, kjer umiri svoje misli in iskanja. S ponavljanjem besednih zvez ustvarja svojevrstne semiotične kanale, skozi katere posreduje svoja sporočila jasno in prodorno ter hkrati izjemno ritmično in sugestivno, da se bralcu na trenutke zazdi, kot bi v odmevu zaslišal Malo nočno muziko pesnika Tomaža Brenka, kateremu je posvečena ena izmed pesmi. Včasih pa kakšno izmed pesmi uzremo tudi kot barvito ekspresionistično sliko s plejado barv, ki se prelivajo kot kolaž najrazličnejših intimnih vtisov. Takšna je pesem Hči, v kateri se mogočen oranžni veter preplete z rdečim soncem in črno podobo jetnikov za rešetkami, medtem ko se lirska subjektka vsakič znova prepoznava kot neugledna hči vetra, sonca in pesmi. Če povzamemo zadnje verze iz pesmi Slovo, lahko le še dodamo, da se ne moremo znebiti avtoričinega petja v ušesih in da ne moremo nehati ležati pod plahtami pesmi, ki izginjajo v čas, dokler se – čez bogsigavedi koliko let – znova ne sklenejo v novi pesniški zbirki.
Piše Marija Švajncer, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Slovenski teolog in filozof Peter Kovačič Peršin v obsežnem in problemsko tehtnem delu Kako misliti Boga kaže velik polet ustvarjalne energije. Loteva se novih in novih vprašanj, razgrne veliko vednosti ter ohranja pošteno in pokončno držo. Premišljuje o neustreznosti ontoteološkega pojmovanja Boga in izhaja iz sodobne kritične misli o doslej veljavnem katoliškem nauku o Bogu. Odgovarja na vprašanje o neustreznosti takega pojmovanja Boga pri nekaterih slovenskih literatih, ki so o Bogu in krščanstvu razmišljali kritično. Ontoteologija, kot pravi, išče gotovost spoznanja in človeku daje varnost bivanja v vsakdanjem življenju, čeprav zgolj navidezno. »Ontoteologija je s stališča filozofije kot kritičnega mišljenja ideološka redukcija mišljenja. Filozofija kot iskateljica modrosti je odprto in kritično mišljenje, ki je kot tako vedno nujno in živo. Ideologije pa so zaprt mišljenjski sistem, ki so časovno pogojene. Vprašanje kako misliti Boga bi moralo biti le vprašanje vere in kot tako je vedno aktualno in odprto, ker človek pač biva neprenehoma v negotovosti zunanjega in notranjega življenja in želje po preseganju vseh omejitev.« Vera zahteva svobodo duha in je po Peršinovem mnenju pot bivanjske odprtosti, tako rekoč bivanjska avantura. Nekaj čisto drugega pa je religiozna struktura, ki postane dogmatičen oklep, torej ideologija kot utesnjevanje duha. Seveda pa ima vera tudi družbeno razsežnost in lastnosti kulture kot temelja človeške medsebojnosti. Še več, je prepričan avtor, religija je kot organizirano verstvo eden temeljnih izrazov določene civilizacije. Peršin pojasnjuje tudi svoje razumevanje drugih pojmov. Metafiziko ima za resnico o bivajočem v celoti. Veliko mu je do tega, da bi razčistil svoj odnos do slovenskega katolicizma. Krščanstvo je zanj duhovno-religiozno gibanje, strukturo Katoliške cerkve pa je že v mladosti občutil tudi kot institucijo prisile. Filozofsko analizira pisanje slovenskih literatov ter njihov odnosa do Boga in krščanske vere. Pri tem poudarja, da vrhunsko leposlovje dosega raven umetniške veljave in metafizične globine ne le z jezikovno, stilno in poetično besedo, temveč predvsem s svojim metafizičnim sporočilom, saj prav z njim človeku odpira duhovna obzorja. »Metafizična struktura leposlovnih stvaritev je namreč tista izpovedna razsežnost besedne umetnosti, ki odpira vpogled v pisateljevo duhovno zavest in njegov duševni ustroj.« V metafizični strukturi se zrcalita tako ustvarjalčeva osebnost kot tudi duhovna zavest v času in prostoru, v katerem je literarno delo nastalo. To je tudi avtorjevo vodilo poglabljanja v izbrana literarna dela. Prešernov Krst pri Savici analizira in interpretira s poglobljenim poznavanjem eksistencialij in sporočilnosti Kierkegaardove misli. Pri danskem mislecu in slovenskem pesniku odkriva sorodno občutenje bivanja ter s tem podobno idejno in duhovno usmeritev. Peršin preučuje zgodovinsko ozadje, spopadanje in krvavi boj ter razliko med naravno in religiozno ljubeznijo. Krst pri Savici je, tako ugotavlja, predvsem stvaritev, ki se s svojim metafizičnim sporočilom ravna po zgledu vodilne linije evropskega razsvetljenstva. Prav v zavračanju katolicizma kot ideologije je bistvo Prešernovega zgodovinskega vprašanja o Bogu zgodovine. Pesnik Dragotin Kette se je dokopal do spoznanja, da samo medčloveška ljubezen vodi do presežnega vzpona človekovega duha. Njegovo spoznanje Boga je trezno in razumno. Bog se mu razkriva v naravi, človekovem delovanju in zmožnosti ljubezni in je zanj vesoljna harmonija. Kette je v slovenski duhovni zgodovini prvi izpovedal novo umevanje Boga. Napravil je korenit obrat od sholastičnega, dogmatičnega in brezosebnega razumevanja k eksistencialnemu in osebnemu doživljanju Boga kot temelja človekove intimne eksistence. S tem je bil storjen radikalen premik k modernemu razumevanju človeka. Ivan Cankar je svojo religioznost vezal na osebni etični kodeks in vprašanje socialne pravičnosti. Njegova maksima se je glasila: »Srce je pravičen sodnik, ki ne pozna malenkosti.« Cankarjev odnos do krščanske vere in njene prakse, meni Peršin, je v primerjavi s Kettejevim idejno globlji in družbeno zrelejši in zato tudi radikalnejši pri kritiki institucionalnega krščanstva. V romanu Bogovec Jernej pisatelja Ivana Preglja je v ospredju vprašanje, ali je Bog kaka druga bitnost kot Bog vere. Pregelj je strukturo tradicionalnega romana razkrojil, saj njegov antijunak vstopa v prostor epohalnega nihilizma. Očiten je nov metafizični položaj, s katerim je izničen položaj človeka kot avtonomnega subjekta. Obsežno poglavje o dramatiku Ivanu Mraku je napisano v heideggerjanski maniri in pomeni subtilen prikaz vsebine njegovih himničnih tragedij. O Francetu Balantiču Peršin premišljuje v literarnem slogu in mu priznava pesniško genialnost, hkrati pa poet nanj deluje kot labodji spev tradicionalnega katolicizma. Tako ga je Peršin doživljal, ko ga je odkril v letih bogoslovnega študija. Že tedaj ga je spodbudil k miselnemu in življenjskemu preseganju obstoječe katoliške duhovne in ideološke strukture na Slovenskem. Oriše pesnikovo življenjsko pot in se poglobi v njegovo poezijo. Balantič se je pridružil domobranski vojski, aktivno deloval v boju proti partizanom in dobil čin narednika. Pristal je na kolaborantski strani. Ob napadu Tomšičeve brigade, ki ji je poveljeval španski borec in znani partizanski komandant Daki, je zgorel skupaj z dvaintridesetimi borci. Stane Semič – Daki je po vojni v pogovoru z učenci, med katerimi je bil kot otrok tudi Peršin, povedal, da je Balantiča osebno večkrat pozval, naj se preda in mu ne bodo sodili, a tega ni hotel storiti. Balantičevo poezijo Peršin občuti kot klic po smrti in napovedovanje konca neke dobe, njegova religiozna lirika pa izraža oseben in neposreden odnos do Boga. Peter Kovačič Peršin se je v delu Kako misliti Boga ustavil tudi pri razdvojenosti Marja Rožanca in njegovem priznanju, da sta vse življenje nad njim kraljevali dve obsedenosti – z Bogom in spolnostjo. Preučil je še razvojni lok Kocbekove vere ter poezijo Božjega molka, kakršno je ustvarjal pesnik in duhovnik Vili Stegu. Filozof Tine Hribar, pisec spremne študije, je nekatera avtorjeva stališča še razširil in svoje premišljevanje končal z besedami, da ima misel sposobnost misliti Boga ne glede na to, ali Bog biva ali ne biva, in ne glede na to, ali je svet bogov realen, imaginaren ali simbolen.
Piše Sanja Podržaj, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Davorin Lenko se je do sedaj predstavil predvsem kot romanopisec in avtor kratke proze, napisal pa je tudi pesniško zbirko in kot soavtor sodeloval pri nastanku dveh biografij. Njegova avtorska dela zlahka prepoznamo, saj gre pri pisanju, kot pravi, vedno na nož, do konca in še malo naprej, ko piše o nasilju, seksualnosti in najrazličnejših patologijah. Njegov jezik ne pozna olepšav, slog pa ne odvečnih okraskov in opisov, rajši se zadržuje v dialogih ali monologih, skozi katere bralko sooča z vprašanji o ustaljenih normah, ki jih njegovi liki in likinje ves čas sprevračajo. Te elemente najdemo tudi v njegovem najnovejšem delu Goli objem, ki pa kljub temu preseneča s svojo formalno in žanrsko hibridnostjo ter nenadejano nežnostjo. Ne le hibridnost, Goli objem zaznamuje tudi nekakšna neulovljivost. Lahko bi rekli, da gre za zbirko kratke proze, ampak s tem bi povedali premalo. Delo združuje avtofikcijo z esejističnimi elementi in fikcijo. Beremo daljše besedilo, ki bi ga lahko označili kot avtofikcijski esej z izpovednimi elementi, tega pa sečejo kratke zgodbe, ki se na trenutke zdijo nepovezane z okvirnim besedilom, spet drugič pa se z njim popolnoma zlijejo. Z branjem se pomikamo od zunanjega opazovanja generacije in družbe v notranjost, k opazovanju in izpovedovanju osebnega. Posebnost Golega objema je tudi to, da pripovedovalec nagovarja samega sebe in se naziva kot Pisatelj, po čemer lahko sklepamo na že omenjeno avtofikcijskost in izpovednost dela. Pisatelj se je znašel v krizi srednjih let in se zdaj zazira v svojo preteklost, v čas, ki je zaznamoval njegovo odraščanje, in v leta svojega ustvarjalnega življenja, ki se je, tako kot njegova identiteta, znašlo v negotovem položaju. Okvirno besedilo se bere kot brskanje po preteklosti, nekakšen obračun s predstavo, ki si jo je Pisatelj ustvaril o sebi, in zgodbo, ki jo je spletel o svoji pisateljski poti. Hkrati pa tudi kot iskanje novih načinov izražanja in pisanja, ki se nakažejo v globoki in brezkompromisni introspekciji. Lenko začne s premišljevanjem o generaciji, ki ji pripada, in odraščanju v devetdesetih letih. Svojo generacijo je poimenoval po strelskem napadu na ameriški šoli Columbine leta 1999: “Mi smo generacija znotraj generacije in Columbine je naša manifestacija [...] Samo tisti, ki so bili v času pokola v srednji šoli (ali tik pred njo) tudi sami, imajo potencial, da ji pripadajo. Odrasli smo z nasiljem in v nasilju, čeprav ni nujno, da smo nasilje zares poznali na lastni koži.” Ko to preberemo, se nam morda zdi nenavadno – kakšno zvezo ima pokol na srednji šoli v ZDA z otrokom na prehodu v najstništvo, ki je odraščal na slovenskem podeželju in ob nedeljah spremljal babico v cerkev? Po kratkem premisleku pa postane jasno, da so bila devetdeseta leta prejšnjega stoletja obdobje, ko je tudi naš del sveta zajela globalizacija, kar v večji meri pomeni amerikanizacija. Vse večji je namreč postal dotok medijev iz ZDA in tudi dostop do tehnologije, ki je omogočala konzumiranje le-teh. S tem svet ni postajal večji, nasprotno, začel se je krčiti in polniti z občutki strahu in nasilja: “Agresija je vstopala v nas in se kopičila. Čeprav smo jo deloma izrazili prek igre, športa, glasbe, videoiger, filmov, pornografije, drog in alkohola, je nikdar nismo zares sprostili, nikdar se nismo zares sprostili.” Columbine je torej manifestacija nakopičenih frustracij in jeze v generaciji najstnikov, ki je prva spoznala nasilje prek medijev, pa tudi t. i. bullyjing, nasilje zaradi nasilja. Je generacija, ki nikoli ni zapustila najstniških let, ki pa ne pozna zunanjega agresorja ali zarote. Agresija se kopiči in nazadnje obrne navznoter. Generacijska zaznamovanost je ključna, da je Pisatelj sploh začel pisateljevati in da je kot svoje glavno izrazno sredstvo izbral prav nasilje. Pripovedovalec nam predstavi otroka, tistega že omenjenega, ki živi na podeželju in hodi z babico v cerkev. Ta otrok ne spada nikamor, vrstniki ga zavračajo, zato je osamljen. Ima pa svojo sobo, mamin pisalni stroj, očetovo pištolo in viski, predvsem pa bujno domišljijo. Poletja preživlja v temi, ob mehaničnih zvokih pisalnega stroja, ki ga vznemirjajo. Piše zgodbe, se igra s pištolo, pije viski, se pretvarja, da je odrasel. Avtor na več mestih postavi Pisatelja v dialog s tem otrokom, sedanjega sebe v dialog s preteklim. Včasih se zdi, kot bi se pogovarjala starejši in mlajši brat in ni občutka, da bi starejši na mlajšega gledal s prezirom. Pisatelj je do otroka sočuten in z njim tudi pomirjen. Tako je bilo, zdaj pa bi rad drugače. Iz časovne distance vidi, da otrok ni potreboval pisalnega stroja, pištole in viskija, otrok je potreboval objem. Nasilje sicer kdaj tudi kaj reši, ampak le za kratek čas, poleg tega pa ustvarja nov krog nasilja. In kako se ta krog lahko prekine? Avtor odgovarja: “Z objemanjem. [...] Protiutež nasilju namreč ne more biti nekaj, kar bi posameznika izoliralo, ampak ga mora, ker je nasilje družabni pojav (in nenazadnje je dejavnost, aktivnost), privabiti nazaj k sočloveku.” Goli objem pa gre še dlje, za avtorja postane koncept, ki ga prenese tudi na svoje zgodbe:“Utrujajoče in ceneno je ves čas govoriti o drugih kot o nekakšnih zgledih ali lutkah, ki jih premikaš samo zato, da pokažeš neko poanto. Rad bi ... drugače.” Kljub temu da to narativo od nasilja do objema sekajo kratke zgodbe, fikcija, se vseskozi nakazuje obrat od nje: “Obstaja čas za oblečene zgodbe; za prilike in parabole ... In potem obstaja čas za goloto. Čas bližine. Zakaj bi pripovedovali zgodbe, če lahko govorimo resnico?” Tudi občutek nekaterih zgodb je takšen, da so precej bliže avtofikciji, vsaj delni resničnosti, kot pa popolni fikciji. Zanimivi primer je zgodba Edging, ki je izredno samonanašalna na pisateljski proces: v njej se kot seznam vrstijo začetki neke zgodbe, ki jih pripovedovalčev glas drugega za drugim zavrača z veliko ironije in humorja, razumemo pa jo lahko tudi kot nekakšen komentar k vprašanju izvirnosti, s katerim se avtor ukvarja v okvirnem besedilu. Hudomušno pripombo na to temo najdemo tudi v predhodni zgodbi Smrt pornografije, ki se bere kot scenarij za še nenapisan roman. V njej zapiše: “... toda porniči navsezadnje temeljijo na ponavljanju – eksistencialna vprašanja pa tudi niso več ravno vrhunec izvirnosti.” Avtor se torej zaveda, da tema pisatelja v eksistencialni in ustvarjalni krizi ni ravno nekaj novega in da eksistencialnih vprašanj v literaturi praktično ni mogoče v celoti obiti. Njegova izvirnost je v povezavah in tudi v novih konceptih, kot sta generacija Columbine in goli objem. Tudi če koncepta nista splošno uporabna in služita samo avtorju, da si osmisli svoj delček sveta, izkazujeta inovativnost, ki lahko razširi polje razmišljanja tudi bralki. Kratke zgodbe, ki prekinjajo tok okvirnega besedila, na nek način ustvarjajo suspenz, saj si zgodbo o Pisatelju in otroku, ki se v vsakem sklopu konča udarno in intrigantno, želimo brati naprej. Kljub povezavam, ki jih med zgodbami in besedilom lahko iščemo ali pa tudi ne, se kratke zgodbe ne zdijo enakovreden del besedila, temveč ostajajo v ozadju okvirne pripovedi. Nekatere jo bolj organsko dopolnjujejo kot druge, ki bi bile zlahka tudi izpuščene. Zanimiva je na primer zgodba V vrsti, v kateri blagajničarka v trgovini pripoveduje o tem, kako iz izdelkov, ki jih ljudje kupujejo, ustvarja zgodbe o njihovem življenju: “V resnici mi je vseeno za žanre, ki se odpirajo pred mano, ko sedim za blagajno. Stranke mi lahko dajo socialni realizem ali pa romantiko ali karkoli vmes. Pomembno mi je, da mi dajo nekaj.” S tem Lenko na svoj način pove vse o žanrski izmuzljivosti Golega objema – kategorizacija enostavno ni pomembna, če nam je branje nekaj dalo. Po drugi strai pa se zdi zgodba Bele ladje, v kateri smo priča spolnemu odnosu med turistko in grškim domačinom na plaži, nekako neumestna, kot da ne sodi v ta izbor. Kljub temu pa kombinacija okvirnega besedila in kratkih zgodb večinoma deluje premišljeno. Delo Goli objem je nekaj posebnega, a ne nazadnje smo pri Davorinu Lenku tega že vajeni. Njegova dela niso za vsak bralski okus. A vendar z njimi preseneča, saj se od samega začetka bralke sprašujemo, kam to pravzaprav vodi. Ko pa nas končno popelje do pojma golega objema, ta objem tudi začutimo.
Ne na odru, temveč v dvorani Male drame na Litostrojski je bila premierno - in v Sloveniji krstno - uprizorjena igra z naslovom Bog nemškega pisatelja in odvetnika Ferdinanda von Schiracha (izg.: fon šíraha). Besedilo je prevedla Mojca Kranjc, dramaturginja je bila Eva Kraševec, režiser pa Peter Petkovšek. Nastopa šest igralcev ljubljanske Drame in dva gosta: Ivo Ban v glavni vlogi in Primož Vrhovec kot medicinski izvedenec. Na premieri je bila Tadeja Krečič. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković. Dramo je iz nemščine prevedla Mojca Kranjc, avtorji priredbe prevoda so ustvarjalci uprizoritve. Avtorsko ekipo pod vodstvom režiserja Petra Petkovška sestavljajo dramaturginja Eva Kraševec, lektor Arko, avtor videa Urban Zorko, scenografinja Sara Slivnik, kostumografinja in oblikovalka maske Gordana Bobojević, skladatelj Peter Žargi, oblikovalec svetlobe Dani Žorž in asistentka režiserja (študijsko) Lucija Trobec. Igrajo Maja Sever, Ivo Ban k. g., Barbara Žefran, Maša Derganc, Pia Zemljič, Veronika Drolc, Primož Vrhovec k. g. in Saša Tabaković.
Na velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so premierno v režiji Žige Divjaka uprizorili novo besedilo Katarine Morano Zakaj sva se ločila. Preizkušeni ustvarjalni dvojec v tokratni uprizoritvi razvija znane in preizkušene teme medčloveških odnosov parov in družin v sodobnem svetu. Zakaj sva se ločila, 2024 Drama Krstna uprizoritev Premiera: 16. januar 2025 Režiser Žiga Divjak Dramaturginja Katarina Morano Scenograf Igor Vasiljev Kostumografka Tina Pavlović Avtor glasbe Blaž Gracar Lektorica Maja Cerar Oblikovalec svetlobe Borut Bučinel Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka dramaturginje (študijsko) Nejka Jevšek Nastopata Jana Zupančič in Matej Puc. Foto: Peter Giodani; https://www.mgl.si/sl/predstave/zakaj-sva-se-locila/
Bosanski scenarist in režiser Danis Tanović je s svojimi filmi Nikogaršnja zemlja, Cirkus Columbia in Epizoda v življenju zbiralca železa požel veliko mednarodnih nagrad in vzbudil pozornost svetovne javnosti. Pozno poleti je filmska pripoved o ženski, ki mora obračunati s svojo preteklostjo, več o njej pa v besedilu Miše Gams. Bere Eva Longyka Marušič.
Vsi odtenki svetlobe je prvi indijskim filmom po 30 letih, ki se je uvrstil v tekmovalni program Cannskega filmskega festivala. Igrani prvenec Payal Kapadia je na festivalu na koncu prejel veliko nagrado žirije. Osrednjo vlogo v njem ima 21 milijonsko mesto Mumbaj, Kapadia pa v središče postavi vprašanja o sodobnih ženskah v Indiji. Recenzijo filma je pripravil Muanis Sinanović, bere Igor Velše.
Avtorska ekipa: REŽISER Vito Taufer DRAMATURGINJA Mojca Kranjc LEKTORICA Tatjana Stanič SCENOGRAFINJA Urša Vidic KOSTUMOGRAF Alan Hranitelj SKLADATELJ Schatzi OBLIKOVALKA SVETLOBE Mojca Sarjaš OBLIKOVALEC VIDEA Sandi Skok ASISTENTKA KOSTUMOGRAFA Ana Janc Igralska zasedba: BENJAMIN KRNETIĆ Aleksij pl. Gornik VALTER DRAGAN Dr. Anton Grozd, dež. poslanec, obč. svetnik itd. ZVEZDANA MLAKAR Katarina, njegova žena ANA PAVLIN Matilda, njegova nečakinja JURE HENIGMAN Dr. Pavel Gruden, drž. poslanec, obč. svetnik itd. TINA VRBNJAK Helena, njegova žena BOJAN EMERŠIČ Jožef Mermolja, obč. svetnik BORIS MIHALJ Klander, obč. svetnik SAŠA MIHELČIČ Mrmoljevka MARKO MANDIĆ Julijan Ščuka, žurnalist ROK VIHAR Siratka, literat NEJC CIJAN GARLATTI Fran Kadivec, jurist, sorodnik Grozdov GREGOR BAKOVIĆ Profesor Kremžar MATIJA ROZMAN Stebelce, poet NIKOLA DROLE Slabo oblečen mlad človek DOMEN NOVAK Sluga pri Gorniku Foto: SNG Drama Ljubljana
Piše Muanis Sinanović bere Igor Velše. Uveljavljena slovenska publicistka in nagrajena literarna kritičarka Mojca Pišek v esejih v knjigi Globalni južnjaki na podlagi izkušenj s potovanj po tako imenovanem globalnem Jugu, še posebej Latinski Ameriki, razmišlja o razmerju med tem sveta in tako imenovanim globalnim Severom. Besedila, zbrana v knjigi, so izjemno lucidna in dragocena, ko premišljujejo neokolonialne odnose. Nasprotno pa so precej nelucidna, ko obravnavajo lastno izjavljalno pozicijo. V prvem primeru avtorica s pretanjenim in lucidnim pogledom secira mnogoplastnost (neo)kolonialnega pogleda, ki se v svojih povratnih zankah vedno znova vzpostavlja kot samoumeven. Na poteh se znajde v situacijah, ki te odnose jasno izpričujejo, in iz njih povleče spoznanja in potrditve prej obstoječih teoretskih ugotovitev. Gre za srečanja, denimo, s taksistom, ki se imenuje Stalin, ameriškimi turisti v latinskih državah, ameriškimi najemodajalci; v vseh teh se razkrivajo protislovja, ki jih udeleženci ne osvestijo, piska pa jih razkriva na prodoren način, ki mu ne manjka svojstvene angažirane in iskrive igrivosti, v kateri se mešajo jeza, dobrohotna želja po spremembah, solidarnost in intelektualna strast. V teh delih razkriva materialno, zgodovinsko ozadje in logično protislovnost posameznih prepričanj in izjav, ki so del splošnega repertoarja tako imenovanega Zahoda. Zanimiv je tudi prikaz osebne »spreobrnitve«. V prejšnjem življenju nagrajena literarna kritičarka je ameriški in evropski kanon dojemala kot samoumevnega. Navaja primer pisanja nobelovca Johna Steinbecka, ki ji je bilo zelo ljubo, v zadnjih letih pa je ob srečevanju z globalnim Jugom prišla do točke, ko se ji zdi neberljivo, saj je osvestila rasistične in imperialistične implikacije njegovega »velikega dela«. Podoben obrat se zgodi v predstavljanju svoje dežele tujcem. Od začetne posvojitve osamosvojitvene naracije o premagovanju socializma do današnjega sramu, predvsem sramu za druge, ki so ponosni na svoje slovensko poreklo. Vendar je tovrsten sram simptomatičen in pogost pri ljudeh, ki zamenjajo ideologijo. Kot rečeno, se avtorica v knjigi kaže kot odlična opazovalka in slabša samoopazovalka. Slovenijo in sploh prostor nekdanje Jugoslavije zmotno popisuje kot prostor enoznačnega pristajanja na kapitalistične in prozahodne poglede ter zavračanja socialistične preteklosti. Če ta pojav odlično analizira na primeru Vzhodne Evrope, pa se tukaj zatakne. Slovenija je namreč država, v kateri se elite kitijo z rdečimi zvezdami, zaničujejo religijske prakse – kot se mestoma zazdi, da tudi piska tekstov –, preprečujejo razpravo o povojnih pobojih, ministrica za kulturo se udeležuje obletnice ustanovitve komunistične partije, kjer je veliko antiameriškega sentimenta, kjer ljudje solidarizirajo s Palestino in so jugonostalgični. Jugonostalgije je veliko tudi v drugih državah na tem območju, razen morda na Hrvaškem, Srbija pa je še bolj protizahodna kot Slovenija. Ko lucidno opazuje, kako se je pri Čilencih, tudi na levici, vzpostavila vloga žrtve, ki levici preprečuje, da bi učinkovito delovala, tudi sama zapade v vlogo žrtve. Jugoslavijo stereotipno prikazuje kot državo, ki jo je zrušila napačna zavest državljanov, v sodelovanju z zunanjim dejavnikom. Ne upošteva pa problema pomanjkanja izvirnih ekonomskih rešitev, nizke produktivnosti in prevelike zakreditiranosti v zadnji fazi države, ki se je prikrivala s spektaklom kulta osebnosti in popkulturnim kičem. Ne vključi, denimo, možnosti, da obstajajo dobri razlogi, zakaj so Slovenci in drugi narodi želeli izstopiti iz Jugoslavije, razlogi, ki ne izhajajo iz gole zaslepljenosti. Pri tem povzema postjugoslovanski svetovnonazorski marksizem, ki ne problematizira evrocentrične perspektive pri samem Marxu. Ta je razglašal, denimo, da kolonializem prinaša napredek med barbare, in je potreben, da bi vzpostavil buržoazijo kot predpogoj za revolucijo. Industrializacija nastopa kot nedvoumno dobra in potrebna stvar, brez pomislekov o odtujitvi, ki jo prinaša, in neujemanju s svetovnimi nazori domorodcev – ki so pogosto religiozni, kar v knjigi ni ravno pogosto omenjeno. Tako prek zvijačnosti sodobnih evrocentričnih ideoloških binarizmov začne sama pokroviteljsko in polkolonialno obravnavati lastno ljudstvo, ki še zdaleč ni tako nestrpno in omejeno, kot ga predstavlja, obenem pa tudi vsa ljudstva, ki ne verjamejo v pri Marxu od Hegla podedovano idejo velikega Napredka.
Piše Marica Škorjanec Kosterca, bere Višnja Fičor. Filozofinja dr. Marija Švajncer, profesorica, je ustvarila bogat opus, ki obsega monografije, eseje in razprave s področja filozofije, pa tudi izvirno leposlovna dela: pesniške zbirke, mladinska dela in romane. V romanu Poteptana ljubezen slika razburkan današnji čas in spremembe z vsemi nasprotji v družbi in življenju posameznika, ki jih prinašajo odmevi vojne v Ukrajini in na Bližnjem vzhodu, politične razmere v državi, ekološke grožnje, pandemija in elementarne nesreče. Vse to občuti in doživlja neimenovana mlada psihoterapevtka, ki svoj poklic razume kot poslanstvo in pomoč ljudem v stiski. Življenje jemlje resno, občutljiva je na odnose med ljudmi, saj tudi nepremišljene besede lahko uničijo prijateljstva. Največ ji pomeni klasična glasba, zlasti Mahler, Chopin in Beethoven, obožuje pa tudi gledališče, posebno balet. Že v otroštvu se je odločila, da bo pomagala drugim, šibkejšim, spoznala je, da je veliko laže biti hudoben kakor pa dober človek. »V tej vnemi, da bi bila trpečim na voljo, … se je ljudem pogosto zdela neumna, če že ne neumna, pa vsaj smešna,« ugotavlja. Do slabosti trenutne politike v državi je strpna in razumevajoča. Nestrpnost do homoseksualcev, temnopoltih, beguncev in muslimanov ji je tuja, vendar o tem ne more govoriti, saj se zaveda, da nima pravice po svoje spreminjati drugih ljudi in jim vsiljevati svojih stališč V središču njenega razgibanega življenja je velika ljubezen, najdragocenejše čustvo, ki se mu brezpogojno predaja in jo povsem osrečuje. Njen moški, tako ga imenuje pisateljica, je postaven samozavesten lepotec, ki je ženskam zelo všeč. Zaljubljena mlada psihoterapevtka ga obožuje, a ob njegovi lepoti in razgledanosti se sama počuti manj vredna. Svojo ljubezen skuša obvarovati pred vsemi ujmami in nevarnostmi. Strogi ukrepi v času epidemije korona virusa so zaradi omejitev gibanja in uvedbe policijske ure vzbujali proteste in demonstracije, ki pa jih je oblast nasilno zatrla. Njen moški je imel do ukrepov drugačne nazore, preziral je slabiče, homoseksualce, nasprotoval je politiki sprejemanja množice migrantov in multikulturnosti. Z ljubezensko zgodbo se kot kratki eseji prepletajo protagonistkina razmišljanja o naravnih nesrečah, neutemeljenem sovraštvu, delitvah na »naše« in »vaše«, nesrečah in zločinih, evtanaziji, umetnosti in »grdem« v literaturi. Kresanja mnenj med ljubimcema se stopnjujejo. Moški zagovarja Nietzschejevo teorijo o nadčloveku, mlada ženska svoje življenje posveča dobremu in živi po etičnih načelih, prepričana, da je na svetu zato, da dela dobro. Ob pogostih žalitvah se iz ponižanja zateka h glasbi in baletnim uprizoritvam Edwarda Cluga in Valentine Turcu. Pripoved o ljubezni in željah po duhovni, ne le telesni ljubezni, ki jo sicer osrečuje, prehaja v tragično kriminalno zgodbo o moškem, ki ga je mlada ženska nadvse ljubila, vendar na njem odkriva vse več slabih lastnosti, zlasti egoizem, skopost in pohlep. Kljub razočaranju ne more zatreti ljubezni, moški jo je vklenil v obroč silnih čustev, potisnil jo je v kletko odvisnosti. Roman Marije Švajncer opisuje odtenke in globino čustev ljubeče ženske. Moški prevzema lastniški odnos, ki se stopnjuje od posmeha, prezira, žalitev do telesnega nasilja. Zgodbo o poteptani ljubezni spremlja dobrohoten humor, kot nasprotje naivnemu pogledu na svet v času, ki podira nekdanje etične vrednote.
Piše Tatjana Pregl Kobe, bereta Eva Longyka Marušič in Igor Velše. Za razvoj pesniškega jezika Zorana Pevca velja, da je njegova idejna struktura podobna. Nikoli se ni odrekel zavezanosti filozofiji in duhovnim razmislekom, prav tako kot je v njegovi poeziji vselej dosledno navzoče samoizpraševanje. Ocene vsake njegove nove pesniške zbirke navajajo, da gre za nadaljevanje in nadgraditev avtorjevega dosedanjega opusa, ki jemlje iz postmodernističnih in metafizičnih širjav. Vsekakor drži, da se pesnik Zoran Pevec, samohodec, ozira za vedno novimi interpretacijami, izpeljanimi kot enovita celota na podlagi ideje, ki ga vznemiri in ji nato sledi. Vsaka njegova knjiga poezije je enota zase, vse so konceptualno zgrajene na osnovi ene, vodilne ideje, kar razkrivajo že premišljeni naslovi zbirk. Če preskočimo prve knjige Orbis pictus (1986), Zapisi pozabljenih (1996), in Pod silikonskim nebom (2000) ter v zbirki Moški v sobi (2004), začinjeni z rahlo samoironijo, prisluhnemo pesnikovi vsakodnevnosti, preverjanju dvomov in lucidnemu samoizpraševanju, se presenečeni znajdemo v svojevrstnem monologu pesniške zbirke V neki točki (2006), v kateri se Pevec že počasi odreka realnemu. Tako je tudi v neki točki skoraj dve desetletji pozneje kot Edvard Kocbek pesem strnil v preobsežnosti jezika, / v kamen in v nočno hišo / brez oken, brez oči. Radikalna sprememba sledi v zbirki To ni Michel Foucault (2014) z jasno, bolj poetično kot filozofsko aluzijo na Magrittovo slavno sliko To ni pipa, pri čemer gre za razglabljajoč odnos med besedo in vizualnostjo kot prevaro. Pomenski okvir zbirke V sobi na osnovi naslova ni tako berljiv, a tudi te pesmi temeljijo na berljivih podobah in prispodobah, gradijo na odsevanju sodobnega sveta na odblesku preteklosti, se potapljajo v paradokse in praznino različnih časovnih obdobij ter pristajajo v sedanjosti. Še dlje nazaj, k izvoru zahodne misli, k Sokratu in k osvoboditvi od primarnega strahu pred fizično smrtjo je pozivala zbirka z naslovom Kako postati nihče (2018) in podnaslovom melete thanatou, ki je hkrati naslov sklepne pesmi v knjigi. Naslov napeljuje bralca na budistično nirvano, na popolno izpraznjenost. V najnovejši zbirki V sobi pa Pevec, kot pesnik Louis Zukofsky, zapiše: »Lahko se je ločil od sebe, / od poezije nikoli.« Zbirke z začetka dvajsetih let so Pevčevo premočrtno smer še utrdile. Zbirka Na objektivističnem stolu (2021) je zgoščeno razmišljanje, ki na različne načine zaznamuje položaje sodobne družbe, mitsko preteklost in poezijo iz različnih zornih kotov. Za pesniško zbirko Beckett – moj advokat (2022) pa je značilna izgubljenost posameznika v razčlovečenem svetu, v katerem išče lastno identiteto. V njej je Beckett kot advokat ves čas absurdno navzoč med pesnikovimi verzi kot predstavnik nekdanjega, ne tako kaotičnega sveta. Srhljivo ironična verza zadnje pesmi »problem smrti je le umrljivost / sicer pa bi menda kar šlo,« se ujemata tudi z zaključki posameznih družbenokritičnih pesmi, ki niso optimistični. A vendar! V zbirki V sobi Pevec kot Hegel v iskanju lastne neskončnosti ve, da je pisanje poezije ustvarjanje lastnega sveta z besedami, ki zavzeto čakajo – ne na Godota, temveč na lastno razsvetljenje. V tem kontekstu je kot logična nadgradnja dosedanjih zbirk poezije nastajala tudi zbirka pesmi V sobi. Iteracija besedne zveze v sobi je slogovna figura, ki določa ritem pripovedi. S ponavljanjem istih besed v prvi vrstici vsake pesmi Pevec razkriva podobe kot v filmu, kader za kadrom, pri čemer so pomembne njegove posamične poante in razmisleki ob njih, s katerimi posega v njihovo intimo, se z lucidnimi pomisleki tihotapi v njihova sporočila in jih vpenja v samosvojo celoto. Ni presenetljivo, da je za sogovornike izbral štiriindvajset pesnikov, petnajst pesnic, osem filozofov, Platona, ki ni sedel v sobi / temveč v skupnosti Akademije , / na prostem, tri glasbenike, dve pevki in enega pevca ter celo mističarko. Izbral je torej petinpetdeset avtorjev in avtoric različnih umetniških glasov ter jih bralcu v uvodnih verzih predstavil najprej kot poročevalec, v nadaljevanju pa vanje rafinirano vpleta svoja osebna, poetična in filozofska gledišča. Gre torej za premišljeno izbrana intimna vabila, objektiven odnos do izbranih 'gostov v sobi' in subjektiven pogled nanje. Bolje rečeno – za lastno razčiščevanje bivanja v svetu, ki je, kakršen je. V vsaki pesmi je pesnik hkrati biograf in avtobiograf in ravno ta dvojnost je dramaturško privlačna. Jasna in premočrtna je od trenutka, ko se je Zoran Pevec domislil, kako bi prek izbrancev ubesedil svoje stanje duha, svoj lirično-filozofski pogled na svet. Zbirka V sobi ni razdeljena na cikle ali posamezne dele. Pesmi, ki niso enako dolge, gradijo kratki verzi, prefinjeno izpiljeni v tekoči pripovedi brez kitic. Začetek je navadno pripovedno umirjen, nekako na sredini pa se skoraj vsaka pesem prelomi v dramatično poved, ki se navezuje na izbrančeve osebne in umetniške značilnosti, ter se navadno zaključi s pesnikovim povzetkom, razmislekom, komentarjem, poglobljeno poanto. Drzno preigravanje med komentiranjem in vključevanjem pesnikovega eksistencialnega in filozofskega razmišljanja bralca ves čas 'drži v šahu'. Kakšen je Pevčev na prvi pogled prepoznaven upesnjeni svet, se izriše že v vizualni podobi med plešočimi listi spominov, v nadrealistični fotografiji Mana Raya, na drevesu spoznanja, ki mu je zmanjkalo figovih listov, v zadetku tarče natančno v sredino črnega centra, med Kooningovimi in Pollockovimi slikami v newyorškem muzeju moderne umetnosti, na livadi marjetic, kjer vsakdo govori vsakomur, na vrtu, kjer angel hodi v krogu, prekrit z lučjo in temo, ter v temnih sanjah in besedah mraka na osamljenih ustih in v sanje zaviti pisani blazini na armaturi življenja. Prispodobe v zaključkih pesmi so paradoksalne, abstraktne, in celo slavospevne, pomensko se vedno navezujejo na izbranega obiskovalca sobe: »Iz antičnih spisov preberemo, / da je bil Platon njegov učenec / in tako je menil tudi naš največji pesnik, / ko je dejal, / da bi vsak Tomaž hotel biti Šalamun.« Poezija je najbolj izčiščena, izpiljena raba jezika, kjer je vsaka najmanjša beseda pomembna. Zoran Pevec se pri luščenju bistva in plastenju lastnega lirskega nagovora tega v celoti drži. Portreti z njegovimi komentarji so asketsko zgoščeni, iskrivi in poglobljeni. Nobena beseda ni odveč in nič ne manjka.
Neveljaven email naslov