Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Ocene

1915 epizod

Ocene

1915 epizod


Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.

09.10.2023

SNG Drama Ljubljana - Karl Ove Knausgård: Jutranja zvezda

Na Velikem odru Slovenskega narodnega gledališča Drama v Ljubljani so premierno uprizorili predstavo Jutranja zvezda. Gre za dramatizacijo istoimenskega romana norveškega pisatelja Karla Oveja Knausgårda, ki jo je pripravil Goran Vojnović, režiral pa Ivica Buljan. Karl Ove Knausgård Jutranja zvezda Naslov izvirnika: Morgenstjernen Krstna uprizoritev dramatizacije Premiera 7. oktober 2023 Režiser Ivica Buljan Avtor dramatizacije Goran Vojnović Umetniški svetovalec Robert Waltl Dramaturginja Mojca Kranjc Scenograf Aleksandar Denić Kostumografinja Ana Savić Gecan Avtor glasbe Mitja Vrhovnik Smrekar Lektor Arko Oblikovalec svetlobe son:DA Oblikovalka videa Toni Soprano Meneglejte Oblikovalka maske Merima Ćehić Asistentka kostumografinje Ana Janc V uprizoritvi so uporabljeni odlomki iz pesmi Paula Celana Ožina v prevodu Mitje Vrhovnika Smrekarja. Igrajo Marko Mandić, Pia Zemljič, Vojko Zidar, Petra Govc, Uroš Fürst, Jakob Merkač, Ivan Javornik, Brina Miholič, Gregor Baković, Nina Valič, Silva Čušin, Polona Juh, Rok Vihar, Iva Babić, Janez Škof, Matija Rozman, Eva Jesenovec, Jaš Fujs, Zvezdana Mlakar/Saša Pavček, Benjamin Krnetić, Maja Sever, Gorazd Logar, Valter Dragan, Maja Končar. Foto: Peter Uhan https://www.drama.si/dogodek/jutranja-zvezda/


07.10.2023

Dan, ko jaz ni bil več jaz

Roland Schimmelpfennig: dan, ko jaz ni bil več jaz Prva slovenska uprizoritev Režiserka Maša Pelko Prevajalka Anja Naglič Režiserka Maša Pelko Dramaturg Rok Andres Scenograf Dorian Šilec Petek Kostumograf Andrej Vrhovnik Skladatelj Blaž Gracar Lektorica Tatjana Stanič Oblikovalec svetlobe Andrej Hajdinjak Svetovalka za gib Bojana Robinson Oblikovalec maske Tomaž Erjavec IGRAJO Barbara Cerar Klemen Janežič Maruša Majer Domen Novak Saša Tabaković Ta konec tedna je tudi v znamenju gledaliških premier v naših teatrih, samo v ljubljanski drami je bila sinoči premiera v Mali drami, nocoj bo druga na velikem odru. Dan, ko jaz ni bil več jaz je naslov drame Rolanda Schimmelpfenniga (šímelfeniga), nemškega dramatika, režiserja in pisatelja. Napisal jo je pred nekaj leti. Prevedla jo je Anja Naglič, dramaturg je bil Rok Ándres, režirala jo je Maša Pelko. Premierno odigrano dramo Dan, ko jaz ni bil več jaz v Mali drami si je ogledala Tadeja Krečič:


02.10.2023

Lidija Dimkovska: Mejno stanje

Piše: Veronika Šoster Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Mejno stanje je sedma pesniška zbirka priznane slovensko-makedonske pesnice Lidije Dimkovske in četrta, ki jo lahko beremo v slovenščini. Izšla je letos pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Aleša Mustarja, zanjo pa je leta 2021 prejela nagrado bratov Miladinov za najboljšo pesniško zbirko v Makedoniji. Pesmi Lidije Dimkovske v zbirki Mejno stanje so nastale v času epidemije, kar po malem razkriva že naslovnica, ki jo je ustvarila Ana Maraž. Po moškem, ki ga vidimo v hrbet, namreč sega velika roka, ki ga skoraj prekrije, a tudi razmaže in raztrga, ob tem pa mu preprečuje miren pogled skozi okno. Tesnobnost in zamejenost, ki vejeta z nje, tako skupaj z naslovom zbirke odpirata prvo asociacijo – kaj nas privede do mejnega stanja in kaj to stanje je. Zbirka je razdeljena na tri sklope, ki se med seboj povezujejo in nadgrajujejo, ob tem pa vsi ostajajo zapisani istemu občutku ujetosti in tudi obupa. Opazimo veliko manj ironičnih podtonov kot v prejšnji zbirki Črno na belem, kar je škoda, saj ravno humor, četudi ironični, skoraj edini uspešno razbija mračnost in brezupnost, ki ju prinašajo epidemija, vsesplošno zaprtje in porast nizkotnosti in represij, pa tudi intimnih kriz in trpljenj. Najbolj svetel in še poln energije je v tem smislu prvi sklop, naslovljen Med jutri in včeraj, ki se napaja iz izvira družinske preteklosti, tradicije, korenin in spominov. Tu najdemo kar nekaj toplih metaforičnih podob, na primer babico, ki »z laktom odpira / in s kolenom zapira vrata, / da se ne bi ohladili izba, kruh, upanje«. Če se na začetku še zdi, da nas čaka melanholičen sprehod med prejšnjimi generacijami, pa se iluzija hitro razblini. Dimkovska začne nizati pretresljive podobe praznine, saj se tudi včeraj ne more otresti vsega, kar se vanj sipa od danes – preprosto pretežko je. Pesniški govorki se zdi, da piše epitaf svetu, ki umira pred njenimi očmi, občutek konca ere in sveta, kot smo ju poznali, jo tišči k tlom. To je tudi poezija tavanja, blodenja in izgubljanja, pa naj gre za pozabljeno šifro ključavnice za kolo ali za premikanje po velikem muzeju, ki nima nobenih orientacijskih oznak. Ob tem se zdi, da je zanosa ob vstopu v muzej še precej, a ga po blodenju med kameno in železno dobo s premorom v antiki vsega pobere: »Po novem veku se noge še komaj vlečejo, / ne iščeš več ne puščic ne napisov.« Močno zareže podoba petelina, ki je ostal v zapuščeni hiši in zdaj zbuja le samega sebe, ali pa krožniki v obliki rib, ki so bili leta in leta na videz varno spravljeni v kovčku, a se je izkazalo, da so se ribe med seboj pojedle. Pesničina metaforika je izdelana, prefinjena in bogata, navdušuje predvsem s konkretnostjo in izvirnostjo, se pa tokrat v pesmi prikrade več naivnosti in grobe direktnosti, ki ji ne dela usluge. Takšna so na primer pesem, ki pripoveduje o težkem letu 2020 in se hoče od njega na vsak način nepreklicno posloviti, ali pa pesmi o zlu in drugačnosti, ki so večinoma neposredne in mejijo na klišejsko. Res pa je, da je bila zbirka napisana sredi dogajanja, do katerega se je med izidom prevoda že vzpostavila približna distanca, in da smo se vmes že nasičili z leposlovnimi deli, ki so brez občutka za metaforo pridigala in moralizirala. Mejno stanje je dejansko produkt svojega časa, zato mu malo naivnosti lahko tudi oprostim. Predvsem je avtorica Lidija Dimkovska učinkovita pri grajenju morečega in težkega vzdušja. Zbirko od prve do zadnje pesmi zaznamuje smrt, zato je branje precej nihilistično, kar se v drugem in tretjem sklopu pesmi še stopnjuje. V drugem delu razpadajo razne stvari, kot so hiša, spomin, dežela, ljubezen, zgodovina, življenje, prihodnost in svet. Ta bliskoviti prehod v nestvarne pojme je še en pokazatelj logike zbirke, ki hoče sredi razčlovečenosti in obupa spregovoriti o temeljnih in bistvenih rečeh. Vsaka pesem v ciklu razpadanja se bere kot navodilo, kot nasvet, kaj narediti z nečim v primeru razpada, pri tem pa je banalnost žanra navodila za uporabo zaobrnjena v tragedijo, ker razpadajo stvari, ki jih ni mogoče kar tako popraviti, recimo z izvijačem in kladivom, saj niso odvisne le od nas. Obup ob izgubi nadzora nad situacijo se lepo preslika v pesmi, ki z epidemijo navidezno nimajo nič. Tudi v zadnjem sklopu prevladuje minljivost, a tudi vprašanja o človečnosti. Ni naključje, da se v zbirko prikrade tema koncentracijskih taborišč in nacizma kot ultimativnega zla in zatona človeškosti, ki je bila med izrednimi razmerami spet na preizkušnji. Ob tem se ponavljajo še podobe muzejev kot nosilcev in hraniteljev zgodovine, a tudi opomnikov in oprijemališč tega, kako biti človek. Kljub mejnim stanjem pa se proti koncu vzbudi želja po ponovnem zbliževanju: »Naj vaju predstavim, mi je rekel skupni znanec in nisem bila več x, ki se ga ne tiče y, ki sedi zraven mene v avtobusu, čaka pred istim javnim straniščem, trka pred istim okencem, stoka pred isto ordinacijo, živi na isti ulici in celo v istem bloku.« V zbirki se Lidija Dimkovska sprašuje, ali moramo res podreti zidove le v času mejnih stanj oziroma ali se ne moremo preprosto le približati drug drugemu, ne da bi morali doživeti katastrofo. Ob tem seveda odpira tudi vprašanje, kako se približati sebi. Mejno stanje je zbirka, ki ne dopušča veliko prostora za dihanje, temveč nas potisne v čas pobite tišine in samote, ki odzvanjata čisto drugače kot na hodnikih muzejev. Pa četudi takih brez smerokazov.


02.10.2023

Pia Prezelj: Težka voda

Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Roman Težka voda, knjižni prvenec Pie Prezelj, se v izbiri protagonistke in tudi kraja dogajanja zavestno odmika od za slovenski romaneskni okvir ustaljenega. Osrednja likinja je starejša podeželanka Ida, ki ji je nedavno umrl mož. Roman v prvi vrsti tematizira stisko, ki sledi smrti bližnjega, kar je, z vidika (ne)prisotnosti tematike mentalnih bolezni v slovenskem leposlovju že samo po sebi pomembna osvetlitev. Avtorica psihološko stisko opisuje izrazito naturalistično in z izjemnim občutkom za podrobnosti. Z vidika jezika kot umetniškega izraza, a tudi obrtniškega orodja, je Težka voda napisana z veliko natančnosti, izvirnosti, premišljenosti in spretnosti. V slogu romana je prisotna zavest o tem, na kakšne načine lahko mentalne bolezni krušijo bivanjsko izkušnjo, puščajo v njej zamolke in ustvarjajo fragmentirane podobe, ki do neke mere vselej ostajajo neizpolnjene, in kako se lahko zavest osebe v stiski nenehno vrača k iktičnim mestom, ki jih je težko preseči. Pia Prezelj jezikovne izmojstrenosti ne implementira zgolj na estetski ravni besedila, temveč jezik uporablja tudi kot sredstvo za izražanje vsebine. Drugi pomembni vidik je, kako se psihološki simptomi zajedajo v telo žalujoče in v njeno okolje. Popisi teh stanj so visceralni in se opirajo na svojevrstno estetiko razkrajanja in gnitja. Ida mentalno, čustveno in telesno propada pri živem telesu, njena okolica pa ima pri tem ključno vlogo: pretežno jo preprosto pusti, da se svojimi stiskami spopada sama. Edina, ki vztraja in skuša Idi – tudi precej vsiljivo – pomagati, je Marta, njena soseda, s katero je imel Idin mož afero. Pomenljivo v to razmerje vstopa tudi odnos do nečloveških živali, saj Marta po eni strani vzpostavlja oseben odnos s svojo kravo Bibo, po drugi strani pa jo, ko se zdi, da nikakor ne more okrevati po izgubi mladička, proda v zakol. Pisateljica Bibo izriše kot subjektko z notranjim izkustvom, ki korelira s človeškim izkustvom izgube. Tako imamo v romanu pravzaprav dve literarni osebi, ki prestajata izgubo bližnjega; Ida izgubo moža, Biba pa izgubo otroka. Recimo, da je tu neko ozko mesto, kjer je ženska solidarnost – v Martinem primeru najbrž zaznamovana tudi z občutkom krivde zaradi razmerja z Idinim možem – v primerjavi s solidarnostjo preostanka družbe bolj poglobljena; če družbe starejša, depresivna, bolna ženska do te mere ne zanima, da jo je pripravljena pustiti umreti, in če je povsem samoumevno, da bo krava ubita v hipu, ko preneha biti koristna, je ženska solidarnost vsaj v svetu Težke vode zmožna najti vsaj nek odvod, po katerem ponudi rešilno bilko starki, ki na svetu nima prav nikogar. Ko Ida Marti pojasni, da ji afere nikakor ne zameri, temveč ji je nekako celo hvaležna in se med njima nekako razpusti patriarhalni, monogamni okvir partnerskih odnosov, se med ženskama stke celo nekaj podobnega prijateljstvu, nastane nek prostor varnosti. Četudi je umestitev romana v ruralno okolje pomembna gesta, Težka voda marsikje zahaja v stereotipizacije in se zadovolji s preveč ustaljenimi podobami in predstavami o podeželskem okolju in ljudeh. Okolje se zdi zataknjeno v fiktivni časoprostor, podvržen nekakšnim splošnim predstavam o življenju na podeželju, ki mu umanjkajo specifike oziroma prepričljiv izris sedanjosti. To je problematično, saj je učinek teksta, ki skuša osvetliti zapostavljano okolje, ravno nasproten: utrdi stereotipno podobo, na podlagi katere se vzpostavljajo tudi razredne predpostavke, npr. o kmečkem, a tudi o delavskem razredu. Druga manj uspešna točka romana je tematizacija lezbištva, kar je sicer še ena pomembna tematika, zlasti ker je obravnavana v kontekstu ruralnega okolja. Ida skozi roman obuja spomine na Mileno, svojo prijateljico in simpatijo iz otroštva, nakazano je, da do moža ni gojila seksualne privlačnosti, po drugi strani pa so ti odnosi razdelani s premalo potrpežljivosti in psihološke poglobljenosti, da bi se nam Idino lezbištvo – ali biseksualnost – izrisalo kot kompleksna problematika. Nakazano je zgolj kot neka potlačitev, preveč naturalizirana je Idina izbira, da po prvem ljubezenskem razočaranju z Mileno preprosto zdrsne v ustaljen patriarhalni model. Onkraj teh dveh pomislekov je Težka voda Pie Prezelj roman, ki pokaže, kako pomembno je delo z jezikom in kakšna presežnost se iz take veščosti lahko porodi, hkrati pa naredi pomembne paradigmatske premike z izbiro osrednje likinje in obravnavanih tematik.


02.10.2023

Herta Muller: Kralj se prikloniin ubije

Piše: Jure Jakob Bereta: Jure Franko in Eva Longyka Marušič Pripovedni opus nobelovke Herte Müller je v naših logih že lep čas prisoten, v slovenščini šteje štiri romaneskne naslove in enega kratkoproznega, kar daje širok pogled v njeno primarno ustvarjalnost. Pri esejistiki, ki je njeno pomembno dopolnilo pa tudi hvaležno interpretacijsko pomagalo, prevodov ni toliko, doslej je v knjižni obliki izšel pravzaprav le en izbor, zato je zbirka esejev Kralj se prikloni in ubija za vse ljubitelje in poklicne spremljevalce te posebne in v več ozirih izjemne nemško¬-romunske avtorice dobrodošla obogatitev. Še bolj pa: poglobitev. Literatura Herte Müller je namreč v tematskem oziru omejena in osredotočena na nekaj bistvenih žarišč, ki jih je na kratko mogoče povzeti s krilatico "življenje posameznice v represivni totalitarni družbi". Gre seveda za stalinistično družbo Ceauşescujeve Romunije in za avtoričino življenjsko izkušnjo. Herta Müller je banatska Nemka, rodila se je v vasi Nitzkydorf na zahodu Romunije, kjer nekoč številna nemška etnična skupnost prebiva že približno 300 let. Romunščine se je naučila šele petnajstletna, ko je odšla na šolanje v bližnji Temišvar. Tam je tudi študirala nemščino in romanistiko ter se po končanem študiju zaposlila. Njena poklicna in življenjska pot se je kmalu zapletla, saj jo je v tovarni, kjer je delala kot prevajalka tehničnih navodil, hotela v svoje vrste rekrutirati romunska tajna služba Securitate, vendar je Herta Müller sodelovanje zavrnila. S tem se je vpisala na črno listo, postala je sovražnica delovnega ljudtsva, kot se je rado reklo sistemsko neprilagojenim posameznikom v realsocialističnih diktaturah. Odtlej pa vse do leta 1987, ko je emigrirala v Nemčijo, se je soočala z brutalnim in sistematičnim policijskim nasiljem. Primež zastraševanja in podlih intrig romunske tajne službe Securitate jo je stiskal še celo v emigraciji, popustil je šele s propadom Ceauşescujeve Romunije leta 1989 in z demokratizacijo vzhodne Evrope, ki jo simbolično predstavlja padec Berlinskega zidu. V vsakem od devetih esejev v knjigi Kralj se prikloni in ubija, ki je v izvirniku prvič izšla leta 2003, se Herta Müller navezuje na kopico dogodkov, pripetljajev ali pa spominskih detajlov iz svojega življenja. To navezovanje nima nobene zveze z nostalgičnim obujanjem spominov, ampak nudi izhodišče za premislek o temah, ki so za pisateljico trajno eksistencialno pereče, po drugi strani pa tudi v estetsko-ustvarjalnem pogledu avtorsko določujoče. V uvodnem eseju V vsakem jeziku tičijo druge oči jo tako nekateri spomini na otroštvo v garaškem vsakdanu kmečkega življenja napeljejo k premislekom o razmerju med molčanjem in govorom, med jezikom in predmeti, ki jih jezik poimenuje, ter o pomenskih premenah, v katere se besede nekega jezika zakotalijo, potem ko so osvetljene s pomenskimi konteksti svoje prevodne ustreznice v drugem jeziku. Pri tem izpostavlja, da je zanjo bistveno tisto območje, ki ga besede, svoji izrekovalski, denotativni vnemi navkljub, ne morejo zajeti, ampak ga le poetično nakazujejo, s tam ko poustvarjajo vtise, ki jih na svoji predbesedni ravni vzbuja predmetna, stvarna resničnost. Avtorica temu reče "območje blodenj" in dodaja: "Kriterij kakovosti besedila je bil zame vedno: se bodo v glavi pojavile blodnje ali ne. Vsak dober stavek v glavi vodi vedno tja, kjer tisto, kar izzove, s sabo komunicira drugače kot pa z besedami." Herto Müller (literarni) jezik zanima kot prizorišče novih možnosti, vprašljivosti, nestalnosti in iskateljske svobode. To še dodatno ponazarja s svojo dvojezično izkušnjo, ki je povzročila, da se v njeno nemško materinščino stalno vtihotaplja tudi pogled romunščine. Ta pogleda primarne nemščine ne razveljavlja oziroma ga ne spodbija, temveč jo širi in poglablja, zato tudi pravi, da "svoj lastni jezik podržati pred očmi tujega jezika vodi do nenehno pritrjevalnega odnosa, do neutrudljive ljubezni." Takšno najdevanje vedno novih pogledov z istimi, starimi očmi je pravzaprav naraven proces v zgodovinskem razvoju in živi rabi vsakega jezika. Ob tem Herta Müller kaže na primere iz živega, ljudskega govora, ki se je v okolju retorično visokoletečega ideološkega enoumja in kolateralne materialne bede romunskega stalinizma upiral represiji s subverzivnimi in inventivnimi besednimi domislicami, dovtipi in duhovitimi poimenovanji banalnih fenomenov iz vsakdanjega življenja. Tudi drugi, naslovni esej knjige, Kralj se prikloni in ubija, razodeva, kako iztanjšan, fin občutek za drobne jezikovne detajle vodi pisanje Herte Müller. Iz drobnega spomina na lastnoročno izrezljane šahovske figure, ki jih je njen stari oče iz vojnega ujetništva v prvi svetovni vojni prinesel domov in od katerih je nanjo največji vtis naredila figura kralja, razvije kompleksno in strašljivo, pa tudi dvoumno metaforo nasilne usode, ki se igra s posameznikom. Jezikovni artizem je ne zanaša v samozadosten larpurlartizem, ampak, nasprotno, z njim neprizanesljivo razgalja krutost in nasilje oblastnega sistema v totalitarni Romuniji, pa tudi poniglavo omejenost, provincializem in šovinizem vaške nemške skupnosti, ki ni znala in hotela obračunati z nacistično epizodo svoje preteklosti med drugo svetovno vojno. Oče Herte Müller – pisateljica se ga v esejih pogosto spominja – je bil med vojno član zloglasne SS, po vrnitvi domov pa se je grozovito zapil, a še vedno prepeval esesovske pesmi. S tem se je v pisateljičino zavest zarezala podoba klavrno propadlega vaškega kralja; podoba nasilja, ki se pogreza samo vase. Mestni kralj v nasprotju z vaškim svoje zlo in uničenje še dolgo neovirano seje in vliva po Romuniji. Pisateljica podrobno opisuje izkušnje prijateljev in znancev, ki jim je prisluškovala tajna policija, navaja primere insceniranih samomorov in opisuje zaslišanja, šikaniranja in ustrahovanja, ki jih je bila deležna sama. Mučnih spominov na osebno izkušnjo z nasiljem oblasti se Herta Müller dotika tudi v drugih esejih zbirke. Nečloveškost in nedoumljivost teh izkušenj se zrcali v poetičnih potujitvah in asociativnih preskokih jezika, s katerim vse to priklicuje. Njeni eseji zlo totalitarnega sistema in tudi udobno vzvišenost, samozadovoljnost in samozagledanost njenih rojakov, ki jih spoznava v emigraciji v demokratični Nemčiji, vešče razgaljajo ter jasno in nedvoumno obsojajo. A tega ne počnejo v pravičniškem duhu, ki mu je za nazaj in vnaprej vse jasno, temveč z osuplostjo, zgroženostjo, ki se ne neha čuditi, kako je bilo kaj takega sploh mogoče. Ki si ne laže, da se kaj takega ne more nikoli več ponoviti.


06.11.2023

Irena Svetek: Črni princ

Piše: Anja Radaljac. Bere: Eva Longyka Marušič: Zdi se, da v kontekstu slovenske kriminalke še vedno ni samoumevno, če zapišemo, da je knjiga napeto branje, ki ga vse od začetka do konca ne moremo spustiti iz rok. Črni princ Irene Svetek vsekakor je taka knjiga in z žanrskega vidika se s tem že prebije v vrh slovenskega kriminalnega žanra. Ne manjka krvavih, srhljivih, zelo visceralno spisanih prizorov nasilja, ne manjka trupel in ne manjka dramatičnosti; ne le poglavja, kar vsak daljši odstavek se konča s tako imenovanim cliffhangerjem, ki nas sili v branje naslednjega in naslednjega odlomka. Pravzaprav je ta postopek tako izrazit, da ga je mogoče imeti za eno od osrednjih orodij gradnje pripovedi v Črnem princu. Pisateljica v romanu veliko stavi na dinamiko in napetost pripovedi ter nenehno presenečanje bralstva, kar ji dobro uspeva kljub temu, da kot eden izmed fokalizatorjev pripovedi nastopa tudi morilec, čigar zgodbo pravzaprav spremljamo vse od začetka romana. Pomembno se zdi tudi, da Svetek v središče romana postavlja femicid in nasilje nad ženskami, tako v partnerskem odnosu kot tudi v širši družbi. Moški v romanu so ženskam pretežno nevarni ali pa se nanje vsaj ni mogoče zanesti; celo Mio Aurelli, ki ga je mogoče imeti za osrednjega protagonista Črnega princa, tožilec, ki se ves čas zavzema za pravico, je brezbrižen do svoje ljubice in v odnosu do nje izraža izkoriščevalske tendence, predvsem pa se ne ozira na njeno notranje doživljanje, njena čustva, potrebe ali želje. Pripoved to pojasnjuje z Miovim tragičnim intimnim ozadjem, ki ga spremlja kot breme, a tudi kot svojevrsten alibi. To je vzorec, ki ga je mogoče pripisati (skorajda) vsem moškim likom v romanu, vključno s storilci; imeli so tragično intimno zgodbo. To seveda ne prinaša le psihološke širine literarnih oseb, temveč je tudi točno; večina ljudi z antisocialnimi težnjami ali antisocialno osebnostno motnjo je v resnici imela neugodne življenjske okoliščine v otroštvu. Z družbenega vidika roman podaja zanimiv komentar o posledicah tovrstnih okoliščin glede na spol: kjer pri moških vznikne sadizem, vznikne pri ženskih mazohizem, kar je eden ključnih motivov romana. Literarno prepričljivo je, da Irena Svetek pri tem zrcaljenju pokaže celoten spekter vedenj in situacij, v katere lahko vodijo srečanja med ranjenimi osebami, ki se obračajo k sadizmu oziroma mazohizmu. Tako imamo na eni strani vztrajanje v nefunkcionalnih odnosih, na drugem, skrajnem koncu pa umor, ki se zgodi na mazohistično željo žrtve v odziv na morilčev sadistični impulz. Vzorec je izpisan v podtalju predvidevanja, da gre pri zločinih v romanu za medpartnersko nasilje in klasične primere femicidov. Ta dinamika povsem jasno razkriva realno pogostost medpartnerskega nasilja nad ženskami, po drugi strani pa pokaže tudi globlje psihološke trende in vzorce, ki jih ni težko povezati z družbenimi konvencijami v odnosu do spola, ki kot nek zunanji vzvod odmerjajo, kam se bo usmerila agresija travmatsko zaznamovane osebe – k sebi ali k drugemu. Dobro je izrisan tudi primer tega, kako je lahko tragično ozadje v družbi za moškega svojevrstna prepustnica za agresivno ali vsaj brezbrižno, egoistično vedenje, medtem ko se mora ženska, naj bo njeno ozadje takšno ali drugačno, s svojo stisko soočati sama, saj je sicer v družbi prepoznana kot nesposobna ali histerična. Zanimiv je primer Leje, Mieve ljubice, ki je psihiatrinja, a se sramuje svojih paničnih napadov in ni nikomur pripravljena zaupati, da se ji dogajajo, in jo, ko v paniki zakriči na sodelavko, naj jo pusti samo v prostoru, predvsem skrbi, kako naj zakrije stiske in kako naj kar najbolje prevzame odgovornost za povzdignjeni glas. Ženski njene stiske v družbi ne prinesejo simpatije ali popuščanja – kot ga denimo Miu – temveč breme, ki ga je treba zakriti. Manj prepričljiv je Črni princ v končnem razkritju velike prevare, ki je jedro romana. Težava je v tem, da bi bilo celotno tragično zgodbo mogoče preprečiti na precej elegantnejši in preprostejši način, na primer z vpeljavo policije ali s selitvijo. Zgodba, ki jo Črni princ podaja, je tako v svoji zasnovi polna pretiranosti, neverjetnosti (npr. da Mio po tridesetih letih enostavno ne ve več, kako je videti njegova sestra) in tudi patetike ter nepotrebne medosebne dramatičnosti. Besedilo se tako na koncu žanrsko zelo približa nekakšni melodrami, kar pa v kontekstu, da gre vendarle za žanrsko delo, ki naj predvsem zabava, morda ni tako zelo moteče, kot bi bilo zunaj žanrskih okvirjev; slednje Črni princ precej manj presega, kot jih je, na primer, presegla Rdeča kapica. Pod črto, gre za vešče in napeto napisano kriminalko, ki kljub bombastičnemu razvoju dogodkov vendarle opozarja tudi na nekaj družbeno relevantnih tematik.


29.09.2023

Potniki noči

Ocena filma Izvirni naslov: Les passagers de la nuit Režiser: Mikhaël Hers Nastopajo: Charlotte Gainsbourg, Quito Rayon-Richter, Noée Abita, Megan Northam, Emmanuelle Béart, Thibault Vinçon, Laurent Poitrenaux, Didier Sandre Piše: Gorazd Trušnovec Bere: Eva Longyka Marušič Élisabeth je mati dveh mladostnikov v situaciji tik pred ločitvijo. Vsi trije živijo v lepem pariškem stanovanju, a finančna situacija ni rožnata in Élisabeth si najde dve začasni službi: izmenično dela v knjižnici in kot asistentka v nočni pogovorni radijski oddaji. Medtem ko se hčerka in sin soočata s svojimi težavami odraščanja, se Élisabeth v knjižnici približa zadržani občudovalec, v nočni radijski oddaji pa spozna mlado, pomoči potrebno dekle, ki jo povabi k sebi domov. Film Potniki noči je novo delo francoskega avtorja srednje generacije Mikhaëla Hersa, ki se je s prejšnjimi celovečerci že uvrščal na najpomembnejše festivale in tudi film Potniki noči je bil premierno predvajan na lanskem Berlinalu. Zgodba je postavljena v več obdobij tekom 80. let prejšnjega stoletja, sam film pa daje nekako romanesken vtis. Soočeni smo sicer s kar nekaj težkimi in prelomnimi trenutki v življenju vseh članov družinske skupnosti, a vendar poudarek ni na dramatizaciji, ampak bolj na podrobnostih, vtisih, drobnih gestah in zagatah, atmosferi, njihovih čustvih in odzivih ter notranjih stanjih nasploh. Prevladujoč občutek je ležernost, režiserju se nikamor ne mudi, pristop Mikhaëla Hersa je skoraj observacijski in gledalca postavlja v položaj, ko postane tako rekoč eden od članov te družine. V veliki meri k temu vtisu pripomorejo igralci, v prvi vrsti je tu izvrstna Charlotte Gainsbourg, ki se mora kot Élisabeth na novo osrediščiti v življenju. Precejšnjo vlogo v filmu Potniki noči ima tudi novovalovska cinefilija, ne samo s stalnim obiskovanjem kina, ampak sin v vseh pogledih zelo spominja na mladega Jean-Pierra Léauda, njihova nova sostanovalka oziroma vrstnica pa na karizmatično igralko Pascale Ogier, prek katere pridemo do Érica Rohmerja. Truffaut in Rohmer pa sta ključni avtorski imeni, če bi želeli na kratko opisati Potnike noči. Film je po avtorjevih besedah tudi posvetilo določenemu obdobju in času njegovega lastnega odraščanja. Do poustvarjanja te ere je pristopal z veliko mero rahločutnosti, k čemur precej pripomore izbor glasbe. Kljub prikazu dokaj tipičnih problemov družine srednjega razreda prevlada vtis relativne brezskrbnosti, kar je na eni strani povezano z mladostno perspektivo, po drugi pa s samim zgodovinskim obdobjem. V 80. letih je bilo veliko stvari narobe, od vzorčne vpeljave neoliberalnih reform v Veliki Britaniji, brezposelnosti in inflacije, pomanjkanja dobrin in ekonomskih kriz, regionalnih vojaških spopadov pa tja do grozljive mode in frizur, za kar še danes ni jasno, kako smo to preživeli … Kljub temu pa se nikoli ni zdelo, tako kot danes, da smo samo en korak stran od popolne distopije. Potniki noči so v resnici zelo nostalgičen film.


27.09.2023

Mini teater: Vampirček gre v šolo

Premiera: 26. 9. 2023 Joann Sfar: Vampirček gre v šolo


25.09.2023

Mohamed Mbougar Sarr: Najskrivnejši spomin človeštva

Piše: Sašo Puljarević Bereta: Igor Velše in Eva Longyka Marušič O čem govori neka knjiga? Pisatelj Mohamed Mbougar Sarr v romanu Najskrivnejši spomin človeštva piše, da je edini možni odgovor na to vprašanje »o ničemer«. Kajti »mojstrovina nima nobene téme in o ničemer ne govori, prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti«. In »ta zgolj je že vse in ta nekaj je že vse«. Če torej vprašam drugače, kaj si Sarr prizadeva razkriti? Povedano zelo poenostavljeno, roman raziskuje zgodbo Elimana Madaga Dioufa, senegalskega pisatelja, ki v tridesetih letih prejšnjega stoletja pod psevdonimom T. C. Elimane v Franciji objavi delo z naslovom Labirint nečloveškega, potem pa nikoli ne objavi ničesar več oziroma izgine. V tem lahko prepoznamo motive iz življenja malijskega pisatelja Yamboja Ouologuema, ki mu je roman tudi posvečen, a narobe bi bilo trditi, da gre za nekakšno fikcionalizirano biografijo. Romanu je to predvsem plodno izhodišče, ustvarja poligon, prek katerega se prebije do osrednjega poudarka – narave in vloge literature. Kaj se je zgodilo z Elimanom, poskuša ugotoviti Diégane Latyr Faye, prav tako pisatelj iz Senegala, čigar raziskovanje, spoznavanje posledično določa tudi strukturo romana. A pri tem ne gre le za nelinearnost ali fragmentarnost, ki načeloma zaznamuje tovrstno raziskovanje, temveč za množico diskurzivnih pristopov (dnevnik, pripovedovanje drugih, pisma, literarne kritike …), ki vsak iz svoje smeri pokušajo dodati košček zgodbe odsotnega človeka, človeka, o katerem se ve zelo malo. Posledično je tudi Faye pogosto potisnjen vstran, reduciran na poslušalca, oziroma se kaže predvsem kot medij, ki urazmerja različne pripovedne strategije. In prav pripovedovanje je ključno, najsi bo to pripoved glavnega vira informacij o Elimanu senegalske pisateljice Sige D., njenega očeta ali njene prijateljice, pri čemer je tudi z obrtniškega stališča fascinantno, kako Sarru uspeva prepletati različne ravni pripovedi in nas lagodno voditi skozi prostor in čas. Vse od koloniziranega Senegala prek prve in druge svetovne vojne, še malo po Južni Ameriki, do sodobne Francije in Senegala. Podoba Elimana, ki v tej maniri raste pred nami, je precej kompleksna in, še pomembneje, nepopolna oziroma nujno odvisna od percepcije drugih, kako so njega in njegovo delo dojemali drugi pa eden odločilnejših razlogov za njegov poznejši molk. Čeprav mu kritištvo ni odrekalo slogovne spretnosti ali pisateljskega talenta, se je zapletalo predvsem z vprašanjem, ali takšno knjigo lahko napiše nefrancoski avtor; zaradi številnih, čemur bi danes rekli medbesedilnih navezav, pa so ga obtožili plagiata. S tem Sarr neposredno, posredno pa pravzaprav ves čas, odpira vprašanje položaja afriških frankofonskih avtorjev in avtoric. Eliman je namreč, kot nekje cinično piše Sarr, morda najuspešnejši produkt francoske kolonizacije, a je hkrati prav zato izpostavljen dvomom. Tovrsten položaj nepripadnosti ga vodi k temu, da si zatočišče in – naj se sliši še tako patetično – domovino poišče v literaturi. Pri tem ne gre za nekakšen eskapističen pobeg, temveč Sarrovi liki v odnosu do literature zavzemajo aktivno pozicijo, so pisatelji in pisateljice, s tem pa se izrišejo ključna vprašanja, in sicer kako literatura upoveduje resničnost, v kakšnem medsebojnem odnosu sta in kaj je lastno zgolj eni in kaj zgolj drugi. Elimane je namreč kritikom zameril predvsem to, da so se večinoma ukvarjali z zunajliterarnimi okoliščinami, medtem ko se je o njegovem delu razpisal le redkokdo. In pri tem tehtno vprašanje postavlja Siga D.: »So mogoče stvari danes drugačne? Mar govorimo o literaturi in njeni estetski vrednosti ali, nasprotno, o ljudeh, o odtenku njihove kože, o njihovem glasu, njihovi starosti, njihovih laseh, njihovem psu, kožuščku njihove muce, notranji opremi njihove hiše, barvi njihovega suknjiča? Ali govorimo o pisanju ali o identiteti, o slogu ali o medijskih platformah, na katerih je ta pogrešljiv, o literarnem ustvarjanju ali o kultu osebnosti?« A tovrstna trditev je spet lahko dvorezen meč. Ne gre za to, da bi bila literatura oropana družbene odgovornosti, še manj, da nekaterih tem ne bi prenesla, sploh ne, temveč se prej preizkuša v medijih, kjer ni doma. Ali pa jo bralstvo tlači tja? Ne vem. Skratka, gre za to, da literaturo ustvarja način, kako nekaj komunicira in zakaj ravno to. Sarr na to seveda ne ponuja odgovorov, se pa več kot uspešno podaja po poti raziskovanja. Kajti prizadeva si zgolj nekaj povedati ali razkriti in ta zgolj in ta nekaj je že vse.


25.09.2023

Muanis Sinanović: Na senčni stranu blokov

Piše: Miša Gams Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Pesnik, pisatelj ter literarni in filmski kritik Muanis Sinanović je avtor štirih pesniških in treh proznih knjig ter prejemnik številnih nagrad – leta 2012 je prejel nagrado za najboljši prvenec, leta 2021 nagrado kritiško sito, lani pa še Stritarjevo nagrado. Po esejistično obarvanem delu Beat v svetu, v katerem Muanis Sinanović podaja kritičen pregled sodobne družbe in meri utrip velemest v dobi globalizma, v zbirki devetih kratkih zgodb Na senčni strani blokov v značilnem prepletu realističnega in nadrealističnega pripovednega stila obravnava notranje razdvojenega posameznika, ki mu urbano okolje zrcali lastno odtujenost. Podobno kot že v romanu Anastrofa se v pričujoči kratkoprozni zbirki podaja skozi podzemne predore nezavednega in išče nove, inovativne načine dojemanja prostora in časa. V zadnji zgodbi, ki ima naslov Pobeg, v zvezi s tem zapiše: “V času živim kot v prostoru na impresionistični sliki.” V zgodbi Razglednica iz mesta džeza, svojevrstnem literarnem kolažu impresionističnih vtisov in doživljajskih povzetkov, se glavni junak nahaja v mestu ogledal, o katerem pravi, da ga je helikopter prestavil iz hribov na jugu. Njegov pogled skupaj s pogledom partnerke “poševno potuje skozi steklo v nebo”, medtem ko njuni srci bobnata v ritmu džeza in otroci pod bloki z metanjem petard “poskušajo ujeti čas za rep”. V zgodbi Bronja in Brokat se spomini glavnih junakov zlijejo z groteskno podobo apokaliptičnega mesta, za katero se zdi, da je sestavljeno iz računalniških pikslov, ki le še prispevajo k občutku odtujenosti. Tako Brokat izreče: “Včasih se mi zdi, da se nahajam znotraj, da ga poseljujem, a sem vendarle v njem tujec. Odteguje se mi kot rep mačke v otroških igrarijah.” In duhovito doda: “Spomin se upodobi kot prostor. Kar je bilo, je hitrejše od tega, kar je.” Bronja mu odvrne: “Meni se včasih zdi, da so nekatera mesta sestavljena iz pikslov. In morda moje pozorno oko opazi, da kakšen piksel manjka. Je pa premajhen, da bi lahko napako ozavestila. Tam nekje je utripajoče prazno mesto, kjer bi moral biti on, vendar ga ni.” Inženir, ki se v zgodbi Inženirjeva naloga odpravi v neznano mesto, za katero se zdi, da je obstalo v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ob pregledovanju starih fotografij ugotovi, da ne more zamrzniti časa in da čas v resnici ne mineva, “temveč soobstaja v zavesti; preteklost ali prihodnost mu pripisujemo malo zaradi svojega omejenega ustroja, dosti pa tudi zato, ker slabe stvari potiskamo v tisto, čemur rečemo preteklost, dobre pa v tisto, čemur pravimo prihodnost…” Zdi se, da čas ne obstaja niti za štiri brezdomce, ki z vedno istimi frazami in gestami vandrajo po mestu, ne da bi vedeli drug za drugega, dokler se ne znajdejo v nekakšnem podzemnem minotavrovskem labirintu, ki daje vtis, kot da se nahajajo v pisateljevem nezavednem. Prvoosebni protagonist v zgodbi Potovanje v New Haven se znajde v tem mestu, ga primerja z Ljubljano, na koncu pa v domačem stanovanju ženi zastavi pomenljivo vprašanje, kdo sploh je in zakaj ga prenaša, nakar mu ona preprosto odgovori: “Ker imaš odgovor na vprašanje, kdo sem jaz.” Zdi se, da se Muanis Sinanović v zbirki Na senčni strani blokov prek nenavadnih dialogov loteva temeljnih eksistencialnih vprašanj, ob tem pa poskuša obuditi nek arhetipski spomin, ki ni vezan na specifična čas in prostor, temveč ju poustvarja skozi številne variacije dekonstruktivističnih preigravanj bolj ali manj znanih življenjskih scenarijev. Ob branju njegovih zgodb imamo občutek, kot da bi gledali nadrealistično nanizanko, stkano iz prebliskov “deja vu” in filozofskih uvidov. Čeprav je stil pripovedi sila realističen, na določenih mestih celo dokumentaren, se Sinanovićevi junaki že v naslednjem trenutku lahko znajdejo v nadčasovni dimenziji, nekakšni spominski črni luknji, iz katere se morajo – tako kot protagonist zgodbe Spomini Šefketa Ramadanija – rešiti z rekonstrukcijo nevronske mreže, ki spominja na “lise na starem filmskem traku, ki so močno vtisnjene v spomin, prežete z nekakšnim svetlobnim nadihom”: “Vendar pa so prizori za temi plastmi svetlobe povsem banalni: kos kruha, ki ga subjekt pograbi v trgovini, sosledje dreves med blokoma, množica, ki prečka cesto, vlaki, pogled skozi okno ponoči, lastna stopala med ležanjem v postelji, pomivanje kozarcev.” To faktografsko in fotografsko nizanje na videz nepomembnih detajlov, ki na prvi pogled ne prispevajo k psihološkemu orisu likov, ustvarja dramaturško uravnoteženo podlago zgodbe, za katero se zdi, da je pisana za bolj poetičnega in filozofsko navdahnjenega kot avanturističnega bralca.


25.09.2023

Vinko Möderndorfer: Samota

Piše: Nada Breznik Bereta: Eva Longyka Marušič in Igor Velše Že naslov zbirke pesmi Vinka Möderndorferja Samota in uvodna pesem z enakim naslovom povesta, kaj je vodilna tema. Samostojni uvodni pesmi sledijo trije cikli z naslovi: Vzdih, izdih, V tej deželi se ne bo dalo več živeti in Nekdo drug in na koncu še pesem Nemoč poezije. Pesmi so nastajale od leta 2018 do 2021 v Parizu in na ljubljanskih Prulah. Naslova Samota in Nemoč poezije nas pri branju ne smeta zavesti, pesmi v zbirki niso ubrane samo molovsko ali pesimistično. Celotno zbirko zaznamuje oddaljenost, ki je krajevna in časovna, torej stvarna: oddaljenost od domovine in preteklosti, a tudi od sebe samega, sedanjega. Oddaljenost, ki daje krajem, ljudem in dogodkom novo perspektivo, nov zorni kot, distanco v samoti, ki izostri pogled, poglobi ranljivost in ustvari otožne pesmi, polne modrosti. Spomini, ki so hrana samote, jo polnijo ne le s podobami preteklosti, polnijo jo tudi z neminljivim hrepenenjem po dotiku, božanju, po znoju in krvi, po bližini, ki je ni več. V samoti je tudi kesanje in obsojanje. Pesnikov jezik s svojo močjo, nazornostjo in eruptivnostjo tudi v tej zbirki pričara strast ljubljenja, strast razhajanja, moč hrepenenja in poželenja, vendar tokrat z dodatkom rahločutnosti in razumevanja, ki na skrajnih mejah burnih čustev navadno umanjkata. Kot bi slavospev ljubezni s polno močjo pel šele v zrelosti jeseni. „tisoč besed, milijarda besed / ne odtehta enega molka / kadar molčita dva / ki sta v življenju spoznala tišino.“ Tako kot Ciril Zlobec opeva ljubezen dvoedino, tudi Vinko Möderndorfer pojmuje ljubezen kot eno telo in ga poimenuje z besedama jazti. tijaz. Morda je prav resnična krajevna oddaljenost dodala pesmim drugega cikla takšno ostrino, bridkost, nemoč in jezo. Dom, domača ulica, mesto in domovina, zemlja sama, črna prst … niso več prostor za razkošje brstenja in cvetenja, za naravno minevanje in menjavanje letnih časov, za pesmi, za zaupanje. Ob krivicah, sredi sovraštva, ki se razrašča, pesnika motijo brezbrižnost, gledanje vstran, molčanje in izmikanje problemom sedanjosti, zato spregovori ogorčen in sam. To je „volčji čas samih bratov, ki pijejo iz lobanj kot iz zlatih čaš“. Njegov gnev kipi iz pesmi v pesem, puščice letijo na vse strani, toda svoje samobitnosti ne da. Zato izročilo, ki ga kot oče piše hčeri, izvira iz njegovih vrednot: ljubi strastno, bodi samosvoja, druži se s knjigami, kajti knjige so zveste, čakajo, so okna v preteklost, v sedanjost in prihodnost. Tam nekje med besedami me boš našla, zapiše. Njegovo razočaranje nad aktualnim stanjem v domovini vodi v apatijo, saj glas poezije ni slišan. Zato resignirano ugiba: »če po vseh besedah, ne preživi ena sama / iz katere nastane svetloba / potem je svet pokrajina peska.« Toda strast in vitalnost, ljubezen in upanje pesnika ne zapuščajo, radost in svetloba sta mu preblizu. Radost si želi dotika, »rada bi kipela srhljivo na vrhu kože, rada bi postala meso.« Takoj za besedo sta pesniku pomembna dotik in objem. Čeprav pesnik Vinko Möderndorfer ni zelo metaforičen in ne mističen, je virtuozen v postavljanju besed. Njegove pesmi so polnokrvne, zadevajo naravnost v srce in v srčiko pojavov in problemov. Tako kot je neutruden ustvarjalec na številnih področjih ustvarjalnosti, se tudi v pesmih dotika življenja v vseh pojavnih oblikah: svojega, bližnjega, tujega, skupnostnega in skupnega. Kritično in ironično, kadar si to zasluži, rahločutno in obzirno, kadar se za takšno izkaže. Pravzaprav po tem zadnjem hrepeni in si zanj prizadeva. Tako kot si nemoč poezije prizadeva dobiti nova krila za besede, dotike, objeme.


25.09.2023

Vanja Huzjan: Materialni svet otroštva

Piše: Iztok Ilich Bere: Igor Velše Etnologinja, kulturna antropologinja in filozofinja Vanja Huzjan se že vrsto let sistematično posveča raziskovanju različnih vidikov otroštva ter gmotne kulture, vzgoje in družbenega položaja otrok skozi čas. Izkušnje, ki si jih je pridobila kot vzgojiteljica in pedagoginja, je dopolnjevala s študijem in jih leta 2020 strnila v doktorski disertaciji Gmotna kultura otrok v Ljubljani in okolici od začetka 20. stoletja do druge svetovne vojne. Svoje ugotovitve je še naprej objavljala v strokovni in znanstveni periodiki – med drugim je bila tudi soavtorica zbornika Govorica predmetov – ter jih nazadnje strnila v monografiji Materialni svet otroštva. V njej je dognanja svojih etnoloških raziskav, prvič pri nas tako poglobljeno, soočila z izsledki drugih avtorjev o sestavinah prehranske, oblačilne, bivalne in igralne kulture majhnih otrok v Ljubljani in na njenem obrobju. Čas, ki ga je raziskala, zajema prva štiri desetletja 20. stoletja, zaznamovana s prehodom iz predmoderne v moderno družbo. Slovenski prostor je bil pri tem nekoliko zamudniški. V prvem delu monografije avtorica s pregledom obsežne literature o filozofskih, socioloških, pedagoških in drugih teoretskih izhodiščih skozi stoletja najprej ilustrira razvoj pogledov na otroški svet in svet otrok. Izkaže se, da je otrok »od industrijske revolucije do danes prehodil pot velikih sprememb: bil je delovna sila v kapitalistični produkciji in potem postal sam del ogromnega porabniškega tržišča ter naposled objekt dela odraslih v obliki izobraževanja, otroškega varstva, socialnega skrbstva itn.« »Otroci,« še piše, »so vedno bili. Tudi vzgajali so jih v duhu vsakokratnih ideologij oziroma vsakokratne (re)produkcije družbenih razmerij, le njihova samoumevnost je postala razvidna šele v moderni dobi človeštva.« V 17. stoletju, času vznika radikalnih reformacijskih verskih skupin na Zahodu, na primer, so bili otroci, kot navaja, prva, a ne edina »skrb za moralistično-sadistično palico. Ljubkovanje, zabava in šala naj bi kvarno vplivale na nedolžno otroško telo.« Štela je le stroga vzgoja, »saj disciplina dobro vpliva na šibak otroški razum in 'umazano' dušo.« Tej praksi so ugovarjali le redki, med njimi češki filozof in pedagog Jan Komensky, ki je zavračal idejo o človekovi grešni naravi in telesno kaznovanje, angleški filozof John Locke pa je z mislijo, da je novorojeni otrok nepopisan list, začel spodkopavati dogmo o izvirnem grehu. Na Slovenskem, kjer je avstrijski Obrtni zakon šele leta 1859 omejil delovni čas otrok, je v obdobju, ki ga zajema Vanja Huzjan, imel podobno vlogo mladinski kriminolog in pisatelj Fran Milčinski. Nasprotoval je prisilnim delavnicam in poboljševalnicam za otroke, stare do 18 let, ter veliko prispeval k ustanovitvi Društva za otroško varstvo in mladinsko skrb v sodnem okraju Ljubljana. Ko avtorica s konkretnimi primeri osvetljuje gmotne življenjske razmere otrok v Ljubljani in okolici oziroma opisuje, kakšen materialni svet jih je obdajal in sooblikoval, opozarja, da je kulturo otroštva v prvi vrsti zarisovalo kulturno obzorje staršev oziroma drugega socializacijskega osebja. Ugotavlja tudi, da otroci v modernih meščanskih družinah v primerjavi z otroki revnega delavskega in kmečkega prebivalstva niso poznali ekonomskega izkoriščanja. In če so meščanski starši za svoje otroke naročali igrače tudi iz tujine, je bila kmečkemu otroku narava pogosto edina igrača. Družbena neenakost v obravnavanem času in prostoru se je zrcalila celo v treh posebnih poglavjih vzgojnega priročnika Kako vzgojim svojo deco. Eno je bilo namenjeno meščanskim, drugo kmečkim in tretje proletarskim otrokom. Podobno je tudi Angela Vode leta 1938 v znamenitem delu Spol in usoda razdelila otrokovo okolje na svet vaškega, delavskega in mestnega otroka, da bi poudarila vpliv okolja na odraščanje, Meščansko občutenje otroštva je bilo delavcem in nekvalificiranim priseljencem na obrobju prestolnice težko dosegljiv zgled. »Zaradi pogoste delovne odsotnosti staršev v večini delavskih družin,« še piše Vanja Huzjan, »ni bilo mentalnega prostora za občutenje otroštva, pač pa želja po čimprejšnji delovni opravilnosti otrok in njihovem lastnem zaslužku.« Hkrati je otrokov razvoj v prvih štirih desetletjih prejšnjega stoletja poleg razredne spremljala še spolna zaznamovanost. Čeprav so meščani, delavci in kmetje živeli na različne načine in otroke vzgajali z različnimi vzgojnimi prijemi, se je vse dogajalo v enakih patriarhalnih razmerjih, kjer so bile ženske povsem izključene iz političnega življenja in domačega odločanja. Avtorica pri tem v ponazoritev navaja besede Zofke Kveder iz leta 1938: »To je mogoče sploh usoda vseh žena, ki se poroče z možmi, pa z njimi niso istih misli in nazorov. In potem rode otroke, ki niso njihovi, čeprav so ustvarjeni iz njihove krvi in dojeni z njihovim mlekom.« V tako strukturirani družbi so bili otroci kajpada najšibkejši člen. Vanja Huzjan končuje svojo zanimivo študijo Materialni svet otroštva s hladno ugotovitvijo: »Otroštvo naj bi bilo vrednota 20. stoletja, vendar njegove vrednosti tedanji Ljubljančani niso uspeli spoznati.«


22.09.2023

Psom in Italijanom vstop prepovedan

V filmu Psom in Italijanom vstop prepovedan Alain Ughetto prek namišljenega pogovora s svojo babico Cesiro, razkrije zgodbo svoje družine, ki izvira iz gorske vasice v Italiji, nekje od preloma stoletja do konca druge svetovne vojne. Slovenska premiera filma je bila 20. 9. v Kinodvoru v Ljubljani, septembra in oktobra pa ga bodo predvajali tudi v drugih kinih slovenske art kino mreže. Oceno je pripravil Igor Harb, bere Renato Horvat.


22.09.2023

Dancing Queen

V mladinskem norveškem filmu Dancing Queen se vse dobesedno vrti okrog dvanajstletne Mine. Ta se prijavi na avdicijo za plesno skupino, čeprav ne zna plesati. Besedilo o filmu, ki otroke v prvi vrsti uči o tem, da je treba verjeti vase, je napisala Gaja Pöschl, bere Mateja Perpar.


21.09.2023

Prešernovo gledališče Kranj - Zadnji Hamlet, avtorski projekt

V Prešernovem gledališču v Kranju so kot zadnji del trilogije "Ko moški jočejo" premierno uprizorili predstavo Zadnji Hamlet, ki je nastala v koprodukciji z Zavodom Bunker. Gre za avtorski projekt režiserke Lee Kukovičič in Wojteka Ziemilskega. Avtorski projekt ZADNJI HAMLET Koprodukcija z zavodom Bunker Premieri: 14. septembra 2023 (Bunker- Stara mestna Elektrarna, Ljubljana); 20. septembra 2023 (Prešernovo gledališče) Besedilo Lea Kukovičič in Wojtek Ziemilski Režiserka Lea Kukovičič Dramaturginja Sodja Zupanc Lotker Scenografinja Zuzana Scerankova Kostumografinja Olja Grubić Oblikovalka svetlobe Zuzana Režna Koreografinja Nataša Živković Avtorica videa Toni Soprano Meneglejte Avtor izbora glasbe in oblikovalec tona Rok Kovač Lektorica Irena Androjna Mencinger Oblikovalec maske Matej Pajntar Asistent scenografinje in tehnični sodelavec Martin Lovšin Producentki Ajda Koloini, Alma R. Selimović Jokavec Ciril Roblek *V besedilu so uporabljeni citati Williama Shakespeara (v prevodu Otona Župančiča in Janka Modra), Jelisavete Blagojević, Eda Atkinsa, bell hooks, Filipa Mramorja, Adama Mantheya Steena, Anna Jane Utermøhl Lund, Blanca, Jelice Zupanc Igrajo Miha Rodman, Živa Selan, Blaž Setnikar, Borut Veselko Foto: https://pgk.si/repertoar/zadnji_hamlet/688


18.09.2023

Alma Karlin: Peš po domačih krajih

Piše: Iztok Ilich Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič Ena največjih svetovnih popotnic vseh časov, kot znamenito Celjanko Almo Karlin spoštljivo imenuje njena prevajalka in življenjepiska Jerneja Jezernik, je 73 let po smrti še enkrat presenetila. Knjiga Peš po domačih krajih ni prevod katere od izvirnih nemških izdaj, temveč je nastala po treh tipkopisnih zvezkih s pisateljičinimi popotnimi dnevniki iz let 1934–1936. Bili so sicer zabeleženi med njenimi deli, vendar so veljali za izgubljene. Pri tem bi najbrž tudi ostalo, če se Thea Schreiber Gammelin, življenjska sopotnica Alme Karlin, ki je še po smrti svoje sestre po duši ostala v njuni hiški v Pečovniku nad Celjem, ne bi zavedala vrednosti njenih spisov. Ko je obiskovalki Dorothei Wisenberger Zwach v osemdesetih letih izročila rokopise Alminih dnevnikov, da jih pregleda in morda poskrbi za objavo, je namreč na ovoj zapisala, da pripadajo rokopisnemu oddelku Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Obiskovalka iz Gradca je marca 2021 izpolnila obljubo in dnevnike poslala na označeni naslov s pripisom, da so pomembno gradivo za raziskovanje življenja velike popotnice in za zgodovino slovenske Štajerske. Ko je nepričakovana »najdba« prišla v prevajalkine roke, se je krog avtobiografskih del Alme Karlin z objavo manjkajoče knjige – po štirih desetletjih od izposoje oziroma skoraj devetdesetih od nastanka – srečno sklenil. Jerneja Jezernik je tudi tem spisom dodala spremno besedo in opombe, ki sproti pojasnjujejo različne podrobnosti, zlasti spremembe krajevnih imen in videza krajev, potrebne za razumevanje avtoričinih opisov. Pomagala si je tudi z informacijami, ki jih je našla v zapiskih Almine »sestre po duši« Thee Gammelin, in se po vrhu še sama podala po večini opisanih poti. Veliko pričevalno vrednost ima tudi Dodatek s predstavitvami v besedilih nastopajočih oseb ter z zbranim ilustrativnim gradivom, s katerim je pisateljica pospremila svoje dnevniške zapise. Največ je fotografij in reprodukcij razglednic, še bolj dragocene pa so njene risbe, skice in vinjete. Na veznih listih spredaj in zadaj sta dodana še zemljevida z vpisanimi obiskanimi kraji: spredaj so z avtoričino roko vpisani v nemščini, zadaj pa vneseni v zemljevid še v današnji slovenski obliki. Knjiga Peš po domačih krajih pomembno dopolnjuje svetovljansko potopisje, s katerim je Alma Karlin očarala milijone bralcev. In potrjuje, da pisateljica tudi doma ni strpela za štirimi stenami. V telesu je imela, kot je dejala, neke vrste hudiča, ki ji ni nikoli dovolil mirovati. »Vseeno, ali je pomladni veter govoril o nastajanju ali pa so jesenski vetrovi grozili z minevanjem, je človek prek svobodnih višin vedno hodil nekako osvobojen življenja,« je zapisala. Ustavile je niso ne nevihte ne neznosna pripeka, ne dirjanje za odhajajočimi vlaki ne druge neprijetnosti. In nič ji ni ušlo. V duhovite prispodobe je znala strniti prizore in doživetja, kot je bilo srečanje z gostilničarko na Svetini, podobno »hruški, iz katere je življenje iztisnilo že veliko soka, ne da bi ji zato vzelo ves okus …,« Alma Karlin se je na sprehod ali včasih več dni trajajočo turo le redko odpravila sama. Če ni bilo človeške družbe, je imela stalno pasjo spremstvo. »Ljudje podležejo svojim razpoloženjem, pes pa je čudovit sopotnik,« je bila prepričana. V prvem dnevniku je postavila svojevrstna spomenika Ludwigu Scheuu, z naravo povezanemu preprostemu možaku, ki jo je na mnogih, tudi nevarnih poteh spremljal in varoval kot dobri gorski duh Rübezahl, ter psičku Blackyju, živemu klobčiču volne, ki si ga je s prvim honorarjem kupila na Dunaju. Spoznanje ob neizogibnem slovesu od sladke živalce (»ljubezen se večinoma konča z ločitvijo«) jo je neizmerno potrlo, čeprav je o sebi zapisala, da ima »steklenico s svojimi čustvi praviloma dobro zamašeno, ker so čustva najstrožja zasebna zadeva, ki tujih ljudi prav nič ne zadeva ...« V prvem ciklu potopisov je Alma Karlin prišla tudi na avstrijsko Koroško ter do takrat italijanske Reke in južne Istre. V drugem delu je sicer stopil v ospredje Veliki pes, varuh Cerberus, kakor si je sama rekla prijateljica Thea, ko sta zaživeli skupaj, veliko spremembo pa je v njuno življenje prinesel grifon Joki – novi pravi pes za potepanje. Leta 1935 sta sami in v družbi odkrivali Gorenjsko in se vračali v že znane kraje v okolici. »Za obema ženskama v letih,« je zapisala Alma, ko je utegnila prisluhniti svojim mislim, »leži življenje kot globoko zarezana dolina – včasih sončna, včasih malce pusta, vendar le z malo sencami.« Več senc in z njimi temnih oblakov skrbi, negotovosti in odrekanja pa se pojavi v tretjem delu knjige. Leta 1936 sta si s Theo namesto poti v Dubrovnik lahko privoščili le Opatijo. »Evropa gre naproti svojemu zadnjemu poneumljanju,« je Alma slutila prihajajoče zlo. Ob vabilu v Salzkammergut sta z družabnico dolgo preštevali svoj drobiž, preden sta si drznili iti na pot ... Alma Karlin je umrla v velikem pomanjkanju, bolj zamolčana kot pozabljena. Noben totalitarni režim ne mara ljudi, posebno ne žensk, ki se mu ne podredijo, temveč so za svojo svobodo, neodvisnost in drugačnost pripravljene plačevati visoko ceno zavračanja, poniževanja in prezira.


18.09.2023

Goran Starčevič: Digitalna doba in novi barbari

Piše: Marjia Švajncer Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Hrvaški filozof Goran Starčević v eseju Digitalna doba in novi barbari, ki ga je bil posvetil Primožu Reparju in Janku Rožiču, kritizira moderno tehnologijo. Izhaja s stališč nekaterih sodobnih filozofov, med njimi Hamvasa, Baudrillarda, Foucaulta, Benjamina, Bergsona in Wittgensteina, vrača se tudi h Kierkegaardu in Heideggerju. Kozmologija antičnega filozofa Parmenida, ki ga ima za očeta vseh filozofov, po njegovem mnenju temelji na mistični celovitosti biti in ideji o povezanosti vseh pojavov v svetu. Starčevićevo premišljevanje je eno najbolj pesimističnih te vrste in hkrati brezkompromisno opozarjanje na negativnosti, ogrožanje in škodljivost digitalnega sveta. Ta svet je, kot pravi, sistematiziran in kot črna luknja posrka vase vse sledi humanega sveta. »Požira um in občutke, kakor telo in dušo. Spontanost, osebnost in svobodna volja posameznika izginjajo v megli preteklosti na podoben način, kot so z današnje politične scene izginile ideje svobode, bratstva in enakosti, ki so bile še do nedavnega univerzalno geslo sodobnih demokracij.« Novi barbari so vzgojeni v naročju znanosti in tehnologije, človeški svet zanje ni več cilj, temveč je postal kvečjemu problem. Vladavina tehnike je vrhunec racionalizacije, na koncu se izkaže za univerzalno tehniko vladanja, njen namen se naznanja kot popoln nadzor nad življenjem in uniformnost. Starčević se sprašuje, ali imajo ljudje še pravico živeti v humanem svetu. V hiperrealnosti digitaliziranega življenja prepoznava nenasitno voljo do moči ter željo po globalni prevladi nad ljudmi in naravo. Človek opušča stare in dobro utečene meje analognega sveta, analogija čedalje bolj izginja, pravzaprav bi že bilo mogoče govoriti o njeni smrti, neizprosno se napoveduje kataklizma. Digitalna doba od človeka zahteva, da se izneveri svojim čutom, očiten je proces trivializiranja njegove duhovnosti. Goran Starčević vidi digitalni svet kot nestrpen svet, v katerem se stari prepiri nadaljujejo v virtualni smeri. »Digitalizacija sveta je tudi zaključek procesa popolne medializacije sveta. Na tem planetu ni več mesta, ki bi lahko ušlo nadzoru globalnih elektronsko-nevronskih možganov, ki prek digitalnega signala utripajo kot en sam, edinstveni digitalni organizem.« Človek je, tako trdi filozof, postal popoln idiot medijev. Zavladala mu je vladavina podob in prividov, tako imenovana imagokracija. Še več, dogaja se dokončen razpad družbe – nekakšna tribalizacija ali porajanje plemena, digitalna tehnologija pa je pri tem le katalizator tega procesa. Zgodbo o koncu zgodovine je zamenjala zgodba o koncu človeka, je prepričan avtor. Subjektivnosti danes ni več, kot edini možni absolut deificiranega sistema se košati funkcionalnost. Tudi v esejih Optimizem in pesimizem v provincialni funkciji ter Teatrokracija in družba spektakla Starčevića vznemirja konflikt med humanim in sistematiziranim svetom, tako rekoč boj med avtonomijo človekove eksistence in totalizirajočo logiko sistema. Umetni inteligenci očita, da deluje po binarni ali digitalni kodi, in pripomni: stroji ne bodo nikoli naučili misliti. Spomni nas, da se je Aristotel zavzemal za preudarnost kot vladanje v imenu modrosti, Parmenid pa za pot resnice, ki jo nosi neomajna želja po redu in pravičnosti. Preteklega, domnevno resničnega življenja ni več, tudi osebnost in eksistenca sta po avtorjevem mnenju izgubili svoj pomen. Filozof bi hotel vedeti, ali človek sploh še čuti potrebo po resnici in hrepenenje po svobodi. Morda so načrti in ideje o vsem tem obstajali le v filozofiji in književnosti, o nekdanjem pristnem in resničnem življenju, ki ga danes baje ni več, bi lahko podvomili, ali je v svoji celovitosti in prepričljivi pojavnosti sploh kdaj obstajalo. Goran Starčević svoj pesimizem privede do skrajnosti, tako rekoč pred obličje smrti. Njegovo filozofsko plodovito in ustvarjalno življenje se je zaradi bolezni izteklo leta 2015, pri komaj devetinštiridesetih letih. Grožnja digitalnega sveta je morda pritiskala nanj kot nekakšna absolutna brezizhodnost in strahovita dokončnost, v njem ni videl ničesar dobrega ali vsaj pozitivne priložnosti. Danes je mogoče slišati tako kritična in odklonilna stališča do moderne tehnologije, zlasti umetne inteligence, kot tudi pozdravljanje napredka znanosti in neizčrpnih informacijskih možnosti. Eno pa je gotovo: poti nazaj ni več. Prav racionalnost, o kateri ima Starčević povedati marsikaj kritičnega, bo odločilna in bo morala preudarno uveljavljati tisto, kar je za prihodnost človeštva sprejemljiv in uporaben dosežek združenih umov. Pohoda znanosti ni mogoče ustaviti, nikakor pa ne bilo primerno odriniti etike.


18.09.2023

Miklavž Komelj: Med

Piše: Tonja Jelen Bereta: Eva Longyka Marušič in Jure Franko. Erudit, pisatelj, umetnostni zgodovinar, esejist, prevajalec in pesnik dr. Miklavž Komelj je v pesniški zbirki Med ustvaril zanimivo sliko območja vmesnosti, v katerem se družba še bolj razdeli. Te vmesnosti so mišljene kot razmisleki, tudi pomisleki, izraženi v štirinajstih pesmih. Naslovni predlog med zato ustvarja lok, s katerim pesnik ustvarja dialog med obema skrajnostma. Obenem pa je ta mèd lahko tudi méd – hrana, pogon – in je po večini zgoščen oziroma gost. Pri tem upoštevamo tudi oblikovno plat knjige, v kateri so tudi avtorjeva likovna dela. Igra z besedami je jasna in prepričljiva. Prispodobe kažejo tudi tisto, česar kdo mogoče ne želi videti ali sploh ne vidi. Vendar – mora. Najpomembnejše, tehtno in ključno v celotni zbirki je na ta način nenehno prevpraševanje, ki ves čas vznemirja in pušča veliko mest enkrat praznih, spet drugič na novo zasedenih. Čeprav na zavihku knjige piše, da gre za poezijo, ki je nastala iz zelo napetega zgodovinskega obdobja, se dvigne nad ta čas in jo je mogoče brati iz različnih vidikov. Mislim, da pesnik ne problematizira samo natančno določenega obdobja, ampak je bilo obdobje pandemije samo sprožilec celotnega, izjemno razmišljujočega cikla. Ta pa je zdaj nadčasoven. Če zbirko Med primerjam s Komeljevo predlani izdano Gorečo knjigo, lahko mirno rečem, da ji spet ne manjka intenzivnosti in tudi ne neposrednosti in prefinjenega dialoga z bralstvom. Soočanje z resničnim svetom in okoliščinami nastanka pesmi pa je v obravnavani zbirki veliko bolj drzno, celo nekoliko izzivalno in vznemirljivo. Čeprav zbirka govori tudi o pandemiji covida-19, Komelj poudarjs, da se taka apokalipsa dogaja ves čas. Pesniška zbirka smelo nasprotuje poročanju medijev, načrtovani paniki in vsem tistim, ki radi strašijo in ustvarjajo zmedo. Pa vendar ne gre za angažiranost. Dodelanost izraza, natančnost v odmerkih besed in izbrani citati ter njihovi ustvarjalci namreč mehčajo kritičnost. Zbirka Med si torej upa govoriti; pogosto sicer pogrešani iskrenost in nepredvidljivost sta v današnji umetnosti še kako pogrešani. Včasih je britev, ki zareže z besedami in prav zato pretrese – če parafraziram umetnika – nujna in manj škodljiva kot kaj drugega. V ogledalu ostaja dvom: »In kaj, če je svoboda / v tem, kar ne velja / za svobodo?« Pretresanje definicij in verjetje v zvestobo samemu sebi odpirata pomembno vprašanje o posploševanju in prehitrem zadovoljstvu z večinskim mnenjem: »Tvoja misel je čista, / če je tvoj duh res tvoj.« Zavezanost k zvestobi je kot rdeča nit, ki v zadnji pesmi Meja doseže poanto: »Resnična govorica je tista, ki vzdrži, da je njena resnica, kjer govorice ni. Brez razvozlavanja vozlov, brez iskanja poti domov. Tragedija je spev kozlov, ne spev bogov.« Pesmi v zbirki Med preveva veliko razmislekov o odločitvah in usmeritvah, ki ne nazadnje niso nikoli preproste. S premišljenim jezikom in izpeljavo pesniških sredstev Miklavž Komelj ustvarja miselne tokove in nam ponuja poglede, ki jih kot kritične opazovalke in opazovalci moramo najti. Ponujanje različnih literarnih svetov nam kaže dela in imena, ki jih verjetno premalokrat osvetlimo in se poglabljamo. Pomembna pa je tudi vmesnost, nekakšna zamrznitev: »Pot je nepremična. / Popolna statičnost.« Prav to je ključ, da lahko v posebni medenosti občutij uzremo še kaj drugega.


18.09.2023

Tatjana Plevnik: Vabe

Piše: Ana Hancock Bereta: Iztok Ilich in Eva Longyka Marušič. Tatjana Plevnik, po izobrazbi pedagoginja, se je v svoji karieri ukvarjala s izobraževanjem. S pisanjem je začela po upokojitvi. Od leta 2016 je zmagala na natečajih LUD Literatura, KUD Sodobnost, AirBeletrina in programa Ars. Zbirka kratke proze Vabe je njena prva knjižna izdaja. Že podnaslov Zbirka nepovezanih zgodb, v kateri vsaka stoji in pade samo zaradi svojih zaslug pove, da gre za zbirko samostojnih zgodb, ki jih je avtorica zasnovala z veliko mero kritičnosti, ironije in samoironije kot nekakšne literarne eksperimente. In res je vsaka zgodba kot bitje zase, celo eksotično bitje, ki ga je avtorica zasnovala in postavila na ogled, radovedno, kakšne poti bo ubralo v notranjih svetovih bralk. Ženski spol ni izbran naključno, saj avtorica nagovarja skoraj izključno žensko bralstvo. Morda bo kakšna izmed zgodb spodbudila naključno bralko k pisanju, kot piše na samem začetku zbirke: »Branje v bistvu ni nič drugega kot vaba za pisanje, ki se sproži takoj, ko odložite knjigo. Jaz bi tole napisala čisto drugače, si rečete.« Pisanje je tu poudarjeno dialog, saj je, kot piše, »naloga vsake piske, vsaj v teoriji, da se na neki način poveže s svojim bralcem, kar je precej težko, saj mora zlepiti skupaj tri predstavne izraze: svojega avtorskega, literarne osebe in tistega idealnega, ki ga zapoveduje literatura«. Tatjana Plevnik pa se v zbirki Vabe ne nanaša le na bralstvo, temveč vstopa v tudi dialog s priznanimi literati. Sestava zbirke je v glavnem takšna: poglavju, ki govori o literarnem ustvarjanju in se neposredno nanaša na bralke, sledi zgodba, nekakšen literarni eksempel, primer, ne nujno tistega, o čemer smo ravnokar brali. Vsaka zgodba je svet zase, v katerem avtorica ustvarja različna življenja, nekatera verjetna, druga možna nekoč v prihodnosti, tako kot v apokaliptični pripovedi z naslovom Ptice, rože, drevesa, nebo, otok, morje, polno rib, ki je del skupine treh zgodb pod skupnim naslovom Znanstvena fantastika. Za nekatere zgodbe se celo zdi, da bi jih avtorica lahko doživela, morda najbolj očitno zgodbi Jasnovidni pesnik in Slovo od hoochie mame, ki govorita o družabni sceni leta 68' in Radiu Študent, kjer je avtorica v tistem obdobju v resnici delala. A to niti ni pomembno, saj tudi izpovedna literatura nastane na »križišču med spominom na resnično izkušnjo in njeno literarno ubeseditvijo«. Če so nekatere zgodbe bolj ali manj blizu tistemu, kar si bralstvo predstavlja, da se je avtorici morda v večji ali manjši meri tudi zgodilo, so druge vaja v možnem nekoč v prihodnosti, v fantastičnem, ki se prevesi v čisto znanstveno fantastiko, ali v raziskovanju psihologije posameznikov z družbenega roba, kot je na primer srce parajoča Let's shoot the moon, v kateri je za vedno zapečatena usoda vseh vpletenih: »Turoben večer je, navaden večer nesrečnega dne, ko bo mlad moški, pred katerim je še skoraj vse življenje, povzročil nesrečo.« Pogosti so tudi nepričakovani obrati na koncu zgodb. Literarni subjekti so vsi do zadnjega tako verjetni, da je vsaka zgodba okno v drug do podrobnosti izdelan svet. Vsak pripovedovalec in tudi literarni lik govori s sebi primernim jezikom, bodisi knjižnim jezikom ali slengom, prilagojen je tudi besedni zaklad, kar je najbolj očitno v sopostavitvi sodnika in njegove nedojemljive soproge v Čebulni sodbi. Menjavanje perspektiv je namreč eno izmed prapočel ustvarjalnosti. Nekatere zgodbe so eksperimentalne tudi po obliki, na primer Sto razlag pustote in Sedeminpetdeset poklonov družini očeta in mame, kjer je ob naštevanju pomenov vsak primer nastavek za gradnjo zgodbe. Enako bi lahko dejali tudi za celotno zbirko, saj je vsaka zgodba le nastavek za možne zgodbe, ki bi lahko sledile iz nje. Vabe Tatjane Plevnik so tako res vaba za pisanje.


14.09.2023

Mestno gledališče ljubljansko - Eugène Ionesco: Plešasta pevka

Na Velikem odru Mestnega gledališča ljubljanskega so pripravili prvo premiero nove sezone. Absurdno komedijo Plešasta pevka francoskega dramatika Eugèna Ionesca je prevedel Srečko Fišer, režiral je Diego de Brea, ki je oblikoval tudi scenografijo in izbral glasbo. Kot pravi, ga je v igri zanimal: "človek … kot dezorientiran begunec, ki se zaveda svojega trpljenja, hkrati pa ne najde nekega višjega ali pa globljega smisla". Predpremiero Plešaste pevke si je ogledala Staša Grahek. Eugène Ionesco: Plešasta pevka La cantatrice chauve / The Bald Soprano, 1948 Komedija absurda Premiera: 15. september 2023 Prevajalec Srečko Fišer Režiser, scenograf in avtor glasbene opreme Diego de Brea Dramaturginja Eva Mahkovic Kostumograf Leo Kulaš Lektorica Barbara Rogelj Oblikovalec svetlobe Boštjan Kos Oblikovalec zvoka Sašo Dragaš Asistentka kostumografa Lara Kulaš Nastopajo Iva Krajnc Bagola, Uroš Smolej, Lena Hribar Škrlec, Jaka Lah, Matic Lukšič, Jana Zupančič (na posnetku) Foto: Peter Giodani https://www.mgl.si/sl/predstave/plesasta-pevka/


Stran 12 od 96
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov