Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1879 epizod
1879 epizod
Literarne, gledališke, glasbene in filmske ocene.
Piše: Miša Gams Bere: Matjaž Romih Prozni prvenec Ajde Bračič Leteči ljudje vsebuje dvajset kratkih zgodb, v katerih se avtorica, po izobrazbi arhitektka, domiselno poigrava s formo in vsebino. Zgodbam jer skupen pogled na realnost, ki ni trdna, temveč se v skladu s počutjem in dejanji protagonistov nenehno spreminja – osrednji liki spreminjajo identiteto, “agregatno stanje”, bivanjski prostor ter celo prehajajo iz tostranstva v onstranstvo in nasprotno. Brezdomcema, ki se v zgodbi Skozi daljnogled izmenično selita izpod mostu v bližnji mestni park, si z daljnogledom na bolšjem sejmu lahko približata svet, ki je v vseh pogledih identičen z njunim, le da je, kot piše, “malce večji, malce bližji in malce boljši”. Snaha, ki skrbi za na pol dementno taščo v zgodbi Hiša spomina odpira številna vrata hiše, skozi katera vstopa v preteklost, zaznamovano s tragično nesrečo enega izmed otrok njene tašče, medtem ko protagonistka zgodbe Prisluškovanje ugotavlja, da je blok “telegrafska žica, speljana v vse smeri”, pri kateri ni nikoli jasno kdo komu prisluškuje in “se hrani z drobci tujih življenj”. Junakinja zgodbe Nikogar ni, ki bi ti bil podoben obsedenost s sosedi nadomešča z zagrizenim iskanjem dvojnikov, medtem ko po smrti enega od sicer značajsko povsem različnih dvojčkov v zgodbi Škrlatica drugega šele ponovni vzpon na goro obudi iz neme otopelosti. Protagonist zgodbe Efekt Kuleševa nerazločno mrmra besede ter ponavlja ene in iste kretnje, s katerimi se prestavlja iz ene časovno-prostorske dimenzije v drugo, čeprav se bralcu dozdeva, da se celotno življenje tega osamljenega možakarja odvije v enem samem trenutku, ki v nedogled traja v sedanjosti. Na prvi pogled se zdi, da želi Bračičeva z omenjenimi zgodbami pokazati na fluidno naravo realnosti, ki razgalja travme ljudi, ki ne znajo ali ne zmorejo obračunati s svojo preteklostjo, vendar nam kmalu postane jasno, da so prav protagonisti tisti, ki iz trenutka v trenutek spreminjajo koncept časovno-prostorske matrice, ki jo doživljamo kot fiksni model sestave družbe. Njihovi prisluhi, prividi, fantazije in obsesije potiskajo meje stvarnosti do neslutenih razsežnosti in neizpodbitno kažejo na to, da je ves naš univerzum narejen iz takšne snovi, kot so narejene naše sanje oz. fantazme. Vendar pa osrednji liki kratkoprozne zbirke Ajde Bračič Leteči ljudje tu in tam vendarle trčijo na povsem fizične ovire v prostoru, kjer se zataknejo zaradi povsem banalnih razlogov. V zgodbi Svetozarjeva smrt se duh umirajočega odcepi od telesa in si na vse pretege prizadeva, da bi se vrnil na kraj nesreče in pobral pločevinko fižola, ki jo je obljubil ženi. V zgodbi Izkopavanja spremljamo arheologinjo, ki odkopava stara grobišča in med okostji neznanih otrok zasluti zgodbo misteriozne deklice iz blata, medtem ko se njena hčerka Nasrin bojuje s posledicami katastrofalnega potresa v Izmirju in ne odgovarja na materine klice, saj ji zameri brezbrižnost ob očetovi smrti. Bračičeva nalaga segmente te kompleksne zgodbe enega na drugega in hkrati po odlomkih razgalja plasti družinske preteklosti, ki pripeljejo do tega, da se v nekem trenutku vprašamo, ali morda v resnici ne prepoznamo okostja starodavne deklice kot žrtve nedavnega potresa ali celo kot “fantoma” družinske tragedije. Tudi pri ostalih zgodbah avtorica piše, kot da bi odkopavala plasti nezavednega in nam po segmentih razkrivala osebne zgodbe ljudi, ki so se ujeli v določen prostor ali bivanjsko situacijo. V uvodu nas že s prvim stavkom vrže v osrčje dogajanja in šele ob temeljitem opisu prostora in tamkajšnjih predmetov nam predstavi protagoniste, vpete v precej neobičajne, celo bizarne izzive. Zdi se kot da bi pisateljica z njimi zastavljala bralcu psihološke rebuse in detektivske uganke, da bi ga izzvala in pozvala k temu, naj aktivira celotne možgane – najbolj pa tisti del, ki je zadolžen za vizualizacijo in intuicijo. V kratki zgodbi Trenutek nepazljivosti nam v nekaj dolgih povedih predstavi osebo z opisom raztresenih predmetov, ki jih protagonistka najde na tleh poleg izgubljene torbice, v katero nazadnje vstopi tudi sama. V zgodbi Dekle v modri jopici pa nam glavno junakinjo predstavi prek elektronskih sporočil, ki jih piše telefonskemu centru, saj želi dobiti odgovor na vprašanje, zakaj na razgovoru za službo ni bila izbrana. Sprva so njena pisma povsem uradna in formalna, sčasoma pa dobivajo vse bolj osebno noto – dotično osebo naslavlja kot dekle v modri jopici, kot sodelavko, ki jo poimenuje Ana in s katero se na neki točki povsem poistoveti, čeprav ob tem ne skriva zavisti, žalosti, jeze, nemoči in prezira – sluti namreč, da se ji zaposlitev, ki si je tako zelo želi, z vsakim njenim vprašanjem vedno bolj izmika. Na neki točki bralec pomisli, ali si ne dopisuje kar sama s sabo, saj se zdi, da postaja dvojnica, ki vprašanja zastavlja svoji “zaposleni” polovici, kot bi s tem želela priti do dna svoji brezposelnosti oz. prekarnosti. Leteči ljudje Ajde Bračič so izjemni posamezniki, ki se ne sramujejo svojih hib in življenjskih spodrsljajev, temveč se ob vsakem padcu poskušajo pobrati s tal. “Z vztrajnostjo lesketajoče se črne rane, ki se znova in znova odpira”, se poženejo v višave in globine ter potrjujejo misel, da je zgodovina na strani drznih, malce norih junakov, ki jih ni strah skočiti v brezno, v svet paralelnih realnosti, v katerem je smrt le prehodno stanje duha, ki nenehno išče načine in izzive za novo utelešenje. Čeprav je Ajda Bračič na začetku svojega literarnega ustvarjanja, je s prvencem Leteči ljudje brez dvoma pokazala stilistično raznovrstnost, eksperimentalno igrivost, intuitivno globokoumnost in nepretenciozno pisateljsko suverenost – vse to so vrline, ki jih pogosto ne zasledimo niti pri pisateljih, ki imajo za seboj že več kratkoproznih zbirk in romanov. Le pobožno si lahko zaželimo, da bi v tej smeri zasnovala tudi naslednje knjige.
Piše: Anja Radaljac Bere: Lidija Hartman Splav je (tudi) v sodobni levi misli pogosto razumljen zlasti kot orodje osvobajanja, oblika zaščite ženske avtonomije in ženske izbire, da razpolaga s svojim telesom. A četudi ostaja dejstvo, da dostopnost splava pomeni večjo zdravstveno varnost žensk, na simbolni ravni pa večjo odprtost do ženskega samoodločanja, ostaja dejstvo, da imajo ženske z zgodovino umetne prekinitve nosečnosti višjo stopnjo mentalnih bolezni, vključno z občutki krivde, dvomom, anksioznostjo. S tem splav seveda ne more pomeniti samo orodja osvobajanja, temveč tudi potencial stiske, ki pa lahko ostaja spregledana. Narativ, po katerem se zarodka ne razumeva kot otroka ali bitja, je v konstelaciji boja za pravice žensk smiseln, obenem pa pomeni tudi obliko izkrivljanja in zakrivanja izkustev številnih žensk; tako tistih, ki so se za splav odločile, še bolj pa tistih, ki jim ta izbira ni bila dana. Pri tem se zdi pomembno opozoriti, da bi bilo smiselno uvesti širše oblike podpore ženskam, ki so naredile splav ali pa se jim je splav zgodil. Roman Materinska knjižica Katje Gorečan se ukvarja prav s posledicami te družbenopolitične situacije, kot jo izkuša ženska, katere nosečnost se je končala neželeno, s spontanim splavom. Materinska knjižica je izrazito intimnoizpovedno delo, ki z glasom nerojenega otroka, Tobije, govori o stiski, ki jo njegova mati doživlja po spontanem splavu, ko ugotavlja, da se o tem nihče ne želi pogovarjati z njo ter da, še več, družba pričakuje, da bo izgubo prebolela tako rekoč hitro in elegantno, saj »je bila samo malo noseča«. Nadrejeni v službi od nje pričakujejo, da bo delala tudi iz bolnišnice, po enem tednu bolniške pa ji naložijo, naj nosi težke škatle, čeprav jih opozori, da tega ne bi smela početi. Spontani splav družba v romanu dojema kot nekakšno nevšečnost; stiska je nevidna in nerazumljena, četudi je za Tobijevo mamo popolnoma uničujoča; sesujejo se ji svet, odnosi in zlasti odnos do lastnega telesa, odnos do lastnega jaza. Da si Tobijeva mati odmerja čas za žalovanje med vožnjo v službo in iz nje, je dober znak tega, kako tudi sama od sebe zahteva enako, kot od nje zahteva družba; pojdi naprej, zgodilo se ni nič takega – ona pa čuti, kako se je v njenem telesu zgodila smrt in jo za vedno zaznamovala. Četudi roman nikjer eksplicitno ne naslavlja družbenega vprašanja splava, temveč je popolnoma potopljen v osebno izkustvo, je družbenokritična ost jasna; narativ, v skladu s katerim je zarodek zgolj »skupek celic«, je pogosto, zlasti pri ženskah, ki so doživele spontan splav, ostro nasprotje z nekim visceralnejšim izkustvom, ki razvijajočega se organizma v maternici ne razume kot zgolj »tkivo«, ampak že kot osebo, na katero se vežejo pričakovanja, želje in s katerim se ustvari določena čustvena, ljubezenska vez. Tobijeva mati se tako ves roman sprašuje, kaj naj zdaj z vso to ljubeznijo, ki je »ostala nekje vmes«. Pomembno je, da je pri tem ekspliciran izraz »ljubezen«, pomeni namreč, da v narativu, ki zarodek popolnoma disociira od (potenciala) osebe, nastaja pomembna vrzel v odnosu do doživljanja vsaj nekega deleža žensk; Materinsko knjižico zanima, kje je to izkustvo lahko vidno in kje je lahko pripoznano, kje je zanj sploh prostor. Izbira pripovedovalca je s tega vidika literarno zelo pomenljiva; roman daje prostor in glas tistemu, ki mu je glas odvzet s smrtjo, a tudi z družbenopolitičnega vidika, ki pa za mater v romanu nikakor ni odsotni glas, temveč edini glas, h kateremu se v stiski obrača, kar pa znova nakazuje neko linijo odnosnosti s Tobijo. Drugi zelo pomemben element romana je spregledovanje čustvene in telesne stiske sočloveka obče; Tobijeva mati se ob splavu sooča tudi s smrtjo babice in izgubo sluha. Njena depresija je stanje skupka izgub, a okolica nima posluha v nobenem od teh primerov; pretežno je prepuščena sama sebi, njena naglušnost je ljudem v breme in tudi s to stisko ostaja sama. Rešitev se zdi preprosta: kupi si pač slušni aparat. V neki svoji podstati je Materinska knjižica Katje Gorečan roman, ki govori o neslišanosti in nekompleksnih rešitvah za kompleksne probleme, ki ustvarjajo številne zamolke in stiske. V tem smislu je ponavljajočnost v romanu, ki se stalno vrača k istim stavkom, istim mislim, istim občutkom … smiselna; odpira vprašanje, kaj, koliko izraza nemoči in stiske bi bilo potrebnih, da bi se prebile iz nevidnosti in osame.
Piše: Nives Kovač Bereta: Jure Franko in Lidija Hartman Pesniške zbirke Mojce Seliškar izhajajo v dolgih razmikih. Prvo z naslovom Kitara v žepih je izdala leta 1982, deset let pozneje je sledila Prah in jagode. Navdih za naslov tretje zbirke Sanjarije samotne sprehajalke je dobila pri nedokončani knjigi Jeana Jacquesa Rousseauja Les Rêveries du promeneur solitaire, posmrtno izdani leta 1782. V pesničinem samotnem preživljanju časa se zvrstijo štirje sprehodi. Dobesedni in metaforični. Pesem Jezero ima pet sklopov. Pesničin glas je čist in jasen kot jezero, žito, sneg, mirta, jasmin, morje … »O jezero! / Nocoj si ljubezenska postelja. / Tvoje vode spijo v votlinah, / stezica spremlja dišečo mejo, / šipkov grm se sveti iz nje, / ne samo grm, / svetloba, ki jo pošilja je nebo, / gleda iz rumenih in belih cvetov, / tudi nebo cveti belo. / Tvoj resnobni hrib je žameten / v poletnem večeru / … /« Na drugem pesniškem sprehodu se v jezik izpovedi zareže bolečina. Vprašanja o celosti, izgubi, bolečini in nervoznem srcu, ki brezumno divja. »Bi se rada zacelila, / postala cela, / prevzela svojo polovico? / Ne bo šlo. / Je biti cela lažje? / Res to hočeš? / Res to zmoreš? / Kaj bi imela od tega?« Pesmi, v katerih se prepletajo poezija, potovanja, valovi, narava, vsakdanjosti in domače intimnosti, se pred nami vrstijo kot živobarvna tapiserija. Kot da bi lovljenje živali zamenjalo lovljenje ljubezni. Ljubezni, ki je ni več, pa vendar ostala v svoji živosti in neminljivosti. Zadnja sprehoda sta nostalgična in polna spominov. Obračunavanja s seboj, z leti, ki so minila, z mladostjo, otroštvom – vračanjem v preteklost, sedanjost, mogoče malce manj v prihodnost. V Žalostnem pismu, v katerem se zdijo dnevi razvlečeni kot Dalijeve palačinkaste ure, se pesnica ob opazovanju mimoidočih znova vrača v preteklost pogrešane ljubljene osebe. »De la musique avant toute chose / … / Pred vsem drugim bodi glasba / … /, je v Art poétique zapisal Paul Verlaine. In glasba se pojavlja tudi v besedah, v katerih Mojca Seliškar morda najmočneje (kljub bolečini) razkrije svojo moč in neizmerni vitalizem. Pesničin eros – thanatos. Ubesedi se glasba sanjarij samotne sprehajalke. »Predanost življenju je predanost smrti, / zeleneča v plahutanju vej / s hitečimi poganjki obnavljanja. / Ali pomirjenost ob valovanju temnega morja. / Ali blaženost z vonji zemlje prepojenih teles, / ganjena nemost, sporazumno molčanje / ob nenadnem obdarovanju z vednostjo, / ki jo spet in spet prekrijeta noč / in moč novih juter. / … /
Piše: Sašo Puljarević Bere: Jure Franko Zbirka kratkih zgodb Marka Sosiča Samotne ljubezni je izšla leto dni po avtorjevi smrti in prinaša pet zgodb, ki so bile pred tem objavljene v Primorskem dnevniku, in tri, ki pred tem še niso bile natisnjene, zgodba Ob sosednji mizi je bila nagrajena na Arsovem natečaju za kratko zgodbo, zadnja zgodba v zbirki pa je ostala nedokončana. Marko Sosič tudi zgodbah, ki so izšle v zbirki Samotne ljubezni, postavlja v središče notranji svet protagonistov, njihova občutja in spomine. Z dosledno rabo sedanjika, ki trajanje skoncentrira na izbran trenutek, ustvarja vtis hipnosti, hkrati pa mu izhodišče večne sedanjosti omogoča, da se vešče premika po miselnem svetu junakov, brska po njihovih spominih, utvarah, predstavah, čustvih in občutkih. Že prva zgodba Julijan, Bahiri vpelje tonaliteto hrepenenja, ki ga zaznamuje trk med tistim, kar je minilo, in zavedanjem o nezmožnostih danega trenutka. Julijan si želi med topole, da bi tako kot nekoč morda tudi tokrat spet našel svojo ljubo. V zgodbi Ženska ob oknu Sonja, poročena mati, hrepeni po ljubimki, protagonistka zgodbe Anastazija, njeno jutro pa po očetu in morju … Tesno povezana s tovrstnim hrepenenjem je posledično tudi osamljenost, ki prav tako preveva vse zgodbe in njihove junake v zbirki. A Sosič osamljenosti ne razgalja, prej jo estetizira. Nekakšna vztrajnost, morda celo kljubujoča, ki pa se prav zaradi nemoči zateka v umetniški izraz. V prvih treh zgodbah Sosič to dosega s stapljanjem pripovedovalcev in glavnih likov oziroma s preigravanjem fokalizatorjev. Sprva se zdi, da pripovedovalec govori o nekom tretjem, na koncu zgodbe pa subtilno nastopi preobrat in pripovedovalec preide v tistega, o katerem pripoveduje. Morda se po treh zgodbah zdi, da se bo tovrstna fluidnost perspektiv, naratološki prijem zamenjave likov, ki namenoma zavaja bralca, začel predvidljivo ponavljati, a zbirka nato z zgodbo Samotna ljubezen, sinkopirano pretrga repetitivne pripovedne postopke. Prav v tej zgodbi, ki je idejno morda najbolj skoncentrirana, knjiga doživi nekakšen vrhunec. Če gre v prvih treh zgodbah za hrepenenje po partnerjih, ljubimcih, na tem mestu preide v idejo humanizma, ki pod različnimi plastmi temelji na sočloveku. Junakinja namreč v stanovanje sprejme skupino ljudi, v katerih je zlahka prepoznati begunce. Nahrani jih in jim odstopi prostor, da se odpočijejo, a naslednjega jutra izginejo. Ne izginejo pa samo oni, temveč tudi njen ljubimec, z zadnjo povedjo pa se zdi, da izgine tudi sama (»In mislim, da me ni.«). Zdi se torej, da se človek v Sosičevih zgodbah konstituira v odnosu do Drugega, iz česar pa veje izrazito socialna dimenzija njegovih del. Ni težko pritrditi Dušanu Šarotarju, ki v spremni besedi piše, da je Marko Sosič vse življenje pisal eno knjigo, pa naj bo to zaradi junakov, ki prehajajo iz enega dela v drugega, koordinat, ki so določale prostor in čas dogajanja njegovih del, ali pa ne nazadnje vrednot, ki jih je zagovarjal. Najsi bodo to begunci z Bližnjega vzhoda, starejši ljudje z demenco ali pa, kot v romanu Kruh, prah, ljudje, ki jih je zajela vojna ob razpadu Jugoslavije, Sosič ne odstopa od ideje humanosti ter slika paralelizme, ki razkrajajo ustaljene predstave (npr. že v prvi zgodbi Julijan, Bahiri). In v tem kontekstu gre razumeti tudi naslov zbirke. Kakšna je namreč samotna ljubezen? Neuslišana? Osamljena? Ljubezen ki jo omejujejo družbeni konteksti oziroma kar sama resničnost? Zdi se, da je poudarek drugje. Če človek potrebuje Drugega, to še ne pomeni, da ga ne more ljubiti v njegovi odsotnosti. Ali če po poti patetike stopimo še korak dlje, ljubezen se v Sosičevih zgodbah kaže kot nekaj inherentno človeškega. Pri zadnjih treh zgodbah je opazen rahel zasuk od prvega dela zbirke. Če v prvem delu še najdemo obrise fabul, jih avtor v drugem delu še močneje razkroji. Način upovedovanja postane kompleksnejši, prizori so še bolj fragmentarni, hipni, a še vedno niso lapidarni, temveč poetično zvezani v celote. Pri tem gre Sosiču v prid prepoznaven slog, ki mu ostaja zvest tudi tokrat. Gre za sila natančno odmerjanje besed, subtilno metaforiko z močnim učinkom, ki njegove junake spreminja v like iz Hopperjevih slik. Srečamo jih ujete v nekem trenutku banalne vsakdanjosti, a zaradi močne atmosferičnosti, igre senc, pomenov, metafor in notranje napetosti, zaradi katere brni ozračje, zgodbe slikajo obrise prikritega, skrivnosti. Te avtor zgolj nakaže, ne razpleta jih s podajanjem informacij, temveč z vtisom, ki ga naredi na nas. Zadnja zgodba v zbirki Samotne ljubezni z naslovom Preprosto življenje je ostala nedokončana. Zaključi se z avtorjevo opombo, kako bi jo želel nadaljevati, a mu je časa za to zmanjkalo. Prav v tem pripisu je mogoče opazovati sposobnosti Sosičeve pisave. Če bi mi namreč kdo rekel, da želi napisati zgodbo o krutosti kolaboracionizma, priznam, mi ne bi vzbudil pretiranega zanimanja, a zaradi pripovednih tehnik in slogovne natančnosti, bi Sosiču dal vsaj priložnost. Kajti njegove zgodbe niso nič drugega kot filigranske miniature, snežne krogle, obsojene na zamrznjenost v trenutku, v katerih pa snežni kosmi, vsakič ko jih potresemo, padejo malo drugače.
NAPOVED: V koprodukciji Mestnega gledališča Ptuj in Slovenskega narodnega gledališča v Novi Gorici je nastala predstava z naslovom Nenadoma, reka. Besedilo je napisal srbski dramatik in dramaturg Dimitrije Kokanov, prevedla sta jo Nebojša Pop Tasić in Anja Pišot. Režiral jo je Kokan Mladenović, ki besedilo, tesno povezano z distopičnim romanom Georgea Orwella 1984, kritiko totalitarizma - v sedanjem svetu vidi, da »Prihaja novi totalitarizem, v katerem sami sebe nadzorujemo.« V predstavi nastopa šest igralcev, na malem odru novogoriškega gledališča si jo je ogledala Tadeja Krečič. KOPRODUKCIJA Mestno gledališče Ptuj Prevajalca Nebojša Pop-Tasić, Anja Pišot Režiser Kokan Mladenović Dramaturg Dimitrije Kokanov Asistentka režiserja in dramaturginja Tereza Gregorič Lektorica Anja Pišot Scenograf Branko Hojnik Kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović Avtor glasbe in korepetitorÁrpád Szerda Asistentka avtorja glasbe in korepetitorja Zsófi Szerda Koreograf in svetovalec za gib Ivan Mijačević Oblikovalec svetlobe Marko Vrkljan Oblikovalca videa Stojan Nemec, Valentin Pavlin Oblikovalca zvoka Stojan Nemec, Borut Čelik IGRAJO Tamara Avguštin k. g., Anuša Kodelja k. g., Jure Kopušar, Žiga Saksida, Urška Taufer, Žiga Udir PREMIERA 03. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder Druga premiera 08. december 2022, SNG Nova Gorica, mali oder
Pa ga imamo! Prvi slovenski otroški božični film Kapa je po letu odloga in nekaj festivalih končno zasijal tudi na številnih filmskih platnih in takoj navdušil mlado in tudi nekoliko starejše občinstvo. Božiček, no, pravzaprav celo več njih, napeta pustolovščina, novo iskreno prijateljstvo in seveda tudi čisto pravi božični čudež s tremi tačkami so glavne sestavine te izredno simpatične dogodivščine, ki sta jo scenaristka Saša Eržen in režiser Slobodan Maksimović prefinjeno in z veliko občutka nadgradila tudi z bolj resnimi temami. Devetletni Erik bi moral praznike preživeti v mladinskem domu, dokler ni z žrebom poslan k bogataški družini, izhaja namreč iz problematičnega družinskega okolja, kjer sta prisotna alkohol in očitno pomanjkanje denarja, v internatu pa je tudi žrtev vrstniškega nasilja. Nič kaj božične teme torej, a ustvarjalni ekipi jih je uspelo tako spretno in pretanjeno vplesti v zgodbo, da praznično razpoloženje le še poudarijo, hkrati pa lahko služijo tudi kot odlično izhodišče za številne poglobljene pogovore z mladimi gledalci. K čarobnosti, ki s platna dobesedno sije skoraj v vsakem kadru, zelo veliko prispeva tudi zelo posrečen nabor igralcev, vse od nežne, a odločne vzgojiteljice Mojce Fatur pa do falange pokvarjenih Božičkov, ki so jim v skorajda antologijskem prizoru svoj glas in stas posodili Primož Pirnat, Lotos Vincenc Šparovec, Nina Valič, Klemen Klemen, René Štúr, Jaka Fon in Emil Cerar. Glavni zvezdi filma pa sta seveda najmlajša, Gaj Črnič kot tih, zadržan in vsega hudega vajen Erik z večno štrikano kapo na glavi ter sprva fenomenalno zoprna, nato pa prav presunljivo empatična Kaja Podreberšek kot mala Lučka. Prav njuni iskrenost in sproščenost pred kamero sta verjetno poglavitni kamenček v mozaiku te tople božične pustolovščine, v kateri se uresničijo želje, za katere otroka na začetku niti ne vesta, da jih sploh imata. Glede na vse težave slovenske filmske produkcije v preteklih letih je Kapa pravi božični čudež, več kot vreden ogleda v zatemnjeni in čarobni kinodvorani.
Piše: Miša Gams Bereta: Lidija Hartman in Jure Franko Peter Rezman, pesnik in pisec kratkih zgodb, dramskih besedil in romanov, v katerih pogosto opisuje rudarsko življenje, je leta 2009 za zbirko kratkih zgodb Skok iz kože prejel nagrado fabula, z romanom Zahod jame pa se je leta 2013 uvrstil med peterico finalistov za nagrado kresnik. Pred šestimi leti je bil zanjo nominiran tudi roman Tekoči trak, Društvo slovenskih literarnih kritikov pa ga je uvrstilo med pet najboljših slovenskih knjig v letu 2016. V knjigi Velunja, ki bi jo lahko uvrstili na presečišče kratkoprozne in esejistične literature, Rezman v številnih refleksijah na več mestih izpove, da si je vedno želel postati uspešen slovenski pisatelj: “Vsak dan prinese kaj. Kratko zgodbo. Priliko. Dramolet. Včasih celo dramo. Včasih pa zgolj poved.” V osebnoizpovednem tonu opisuje odraščanje ob rečici Velunji, ki je bila ves čas zvesta spremljevalka ključnih življenjskih dogodkov, poleg tega pa mu je bila s svojim blagodejnim šumenjem vir naviha, meditacije in zrelosti: “Potok neprestano šumi in v tem večnem šumenju sem zrasel gor, iz fantiča v mladeniča, vojaka, ženina, knapa. Pesnika.” Rezman na številnih ključnih mestih z enim in istim stavkom, ki ga v nedogled ponavlja –“Velunja - / - je vodni - / - je - / - krog /- je- / - Velunja” – opozarja na rečni krogotok, ki mu služi kot presek med miselnimi prebliski, uvidi in spoznanji, ob tem pa predstavlja krožno strukturo različnih življenjskih obdobij, katerih skupna premisa je ženska energija. Najsi gre za spomine na mater in njeno skrb za moža in sina, za ljubico, ki ga med vožnjo z avtom vabi v svoj “mokri izvir”, ali za smrt, ki mu v bolnišnici diha za ovratnik, mu ženska energija s svojo krožno naravo in intuitivnostjo ves čas pomeni vir življenja, hrepenenja in navdiha. V prvem delu knjige Velunja Rezman s serijo kratkih prilik, zgodb in dramoletov duhovito analizira slovensko literarno prizorišče (z omembo nekaterih ključnih ustvarjalcev, ki so zbrani okrog literarnih revij) ter podaja svoje razumevanje razlike med literarno znanostjo in literarno umetnostjo. Pri tem se mu zdi pomembno, da mora pisatelj “v bistvo literarne umetnine vstopiti takoj, že po prvih nekaj straneh in iz tega črpati za naprej. To je test pisateljskega talenta in ne nazadnje tudi poštenosti. Predvsem do sebe.” V besedilu z naslovom Dramolet o objektivnosti subjektivne literarne kritike avtor pravi, da je vsaka literarna kritika, recenzija, ocena, refleksija ali študija sama po sebi neobjektivna, pri tem pa se dotakne tudi paradoksa literarnih nagrad in samopašnosti literarnih društev in urednikov, ki mu nočejo objaviti kratkih zgodb, ker naj bi bile predolge. Čeprav ne skriva prijateljskih vezi s temi ljudmi, jih v istem zamahu ljubeče kritizira: “Kako naj dobim to nesrečno Grumovo nagrado, če me stari znanci še nominirati nočejo?” V zgodbi oziroma eseju z naslovom Nadaljevanje predstavitve pisatelja z začetka te knjige odkriva podobnost med irskim pisateljem Jamesom Joyceom, ki na poti v Trst zmotno pristane v Ljubljani, in sabo, ki po literarnem dogodku rezervira prenočišče v gostišču Pri Mraku, a se zadnji trenutek premisli in s taksijem pobegne iz Ljubljane. Čeprav s trudom prebira Joyceov Umetnikov mladostni portret, se hkrati sprašuje “Kaj bi bilo, če bi ostal v Ljubljani?” Bi postal eden izmed meščanskih pisateljev, bi mesto morda celo požrlo njegovo mladostno zagnanost in ruralno identiteto? Današnje razmere v državi primerja s tistimi, ki so prevladovale v drugi svetovni vojni, ko je bila prestolnica obdana z bodečo žico: “Danes je situacija na las podobna. Znotraj žice je prava umetnost, ki zato ne more prebegniti iz prestolnice, zunaj pa je ljubiteljska kultura, ki se ne more pretihotapiti vanjo.” V drugem delu knjige Velunja se je Rezman bolj usmeril v spomine iz otroštva, v obdobje odraščanja v Mariboru in tudi zadnjih let pred smrtjo matere in očeta. Posebno pozornost pritegnejo dolge erotične zgodbe, v katerih opisuje strastne dogodivščine v avtu in na pokopališču, na katerem je pokopan Srečko Kosovel. Čeprav je Rezmanov pripovedni slog nezahteven in preprost, je hkrati metaforično dinamičen in slikovit, a dodati velja, da mu v zaključku včasih ne uspe zaokrožiti miselne poante ali pa ta ni duhovita. Vendar je vprašanje, ali to sploh želi doseči. Bolj se nam dozdeva, da gre za tolažbo samega sebe ob soočanju s smrtjo, ki je nenehno blizu. Krožna dinamika Velunje je pogled v njeno neskončno brezno in hkrati prijateljski pozdrav željam in strahovom, ki jih s svojim tokom odnaša …
Piše: Matej Bogataj Bere: Jure Franko Septembra umrlega španskega pripovednika Javierja Mariasa smo poznali predvsem po obširnih in stilistično izpiljenih romanih, v katerih so pretežno brezstrastni in jezikovno nadvse občutljivi prevajalci, filologi in podobni obvladovalci jezikavosti popisovali svoje življenje, v katerem se ni veliko dogajalo ali pa vsaj niso smeli o vsem spregovoriti, in so se potem ukvarjali z odvodi. Recimo s krivdo, ker so prešuštno spali z žensko, ki je medtem umrla in niso bili sposobni reagirati, se soočiti z morebitnimi obtožbami. Ali pa je šlo, kot v Berti Isli, za pripoved o tistih, ki svojo službo opravljajo tiho in čim bolj neopazno. Rutina zakonskega para, kjer ona nič ne ve o njegovem delu, ker ji zaradi priseg tajni službi ne more ničesar povedati, je spet tipičen primer pisanja, v katerem je več zamolčanega, kjer se resnica razkriva postopoma in še to delno, zakrivajoče, sprenevedajoče. Marias je napisal tudi drobno knjižico, potopis o Benetkah, ki jim grozi vse in to ves čas, industrija razjeda kamen, kanale poplavljajo visoke plime in otoki se ugrezajo v mulj, turizem je vse bolj invaziven, vendar je mesto na otokih za Mariasa mera stvari in po meri človeka. Tam je dva tedna celo služboval in v nasprotju z Josifom Brodskim in Predragom Matvejevićem, ki sta raziskovala predvsem skrite in večini nedostopne podrobnosti na ozadju pompozne in vsem poznane fasade, po kateri se pasejo turisti, je Marias v tem potopisu bolj skop, minimalističen. Mesta in njegovih prebivalcev, tudi kulturne zapuščine in družabljenja prebivalcev se loteva diskretno, v rokavicah tako rekoč, vse pa zato, da bi ohranil mesto čim bolj skrivnostno in skril ključe, s katerimi se mu je odprlo. Napisana življenja, ki so prvič izšla v začetku devetdesetih, so zbirka miniaturnih esejev, kolumn in zapisov o kolegih, o velikih pisateljih in pesnikih, ki so vsi tujci, vsi zelo slavni – in mrtvi. Marias je zbral obsežno gradivo, nekaj je dnevniške narave, nekaj je črpal iz biografskih in monografskih del, tudi izpisov iz kritik in včasih zajedljivih opazk kolegov. Vse je bogato opremljeno s fotografskim gradivom, večinoma izpred časov slave, in Marias priznava, da ga je zbiranje razglednic s portreti pisateljev včasih neizmerno zabavalo, zdaj pa gre z razgledničarsko kulturo očitno navzdol, in tako so zapisi o klasikih bogato opremljeni in podkrepljeni z raznovrstnimi faktičnimi podatki, ki so večinoma neznani, vsaj izven stroke, ki se ukvarja z življenjepisjem in usklajevanjem podobe kreativcev z njihovim delom. Dvajsetih pisateljev in šestih izrednih, pa vendar slovenskemu bralstvu manj znanih žensk, se loteva, kot bi bili literarni liki, kot bi bili njegov lastni izmislek. Marsikatere podrobnosti iz teh zapisov ne poznamo, tudi nekaj avtorjev je morda manj znanih in pričakovali bi katerega z vznemirljivo biografijo, kakršna je bila na primer Hemingwayeva, vendar je nabor kar reprezentativen: svoje mesto med napisanimi življenji so dobili Faulkner, Joyce, Henry James, Arthur Conan Doyle, Kipling in Robert Louis Stevenson, Nabokov in Thomas Mann, Rimbaud in Oscar Wilde. Gre torej za biografije, napisane na podlagi obsežno nabranega gradiva, pričevanj in izvlečkov. Tovrstno pisanje o slavnih je v tujini morda bolj pogosto, pri nas so ga nadomestili biografski romani, na primer Slodnjakova o Prešernu ali Levstiku, drugje pa se takšna stvarna literatura o uspešnih in včasih kontroverznih slavnih osebnostih očitno tudi prodaja. Marias v svojem pisanju upošteva vsa dejstva, vendar, kot nas opozarja tudi piska spremne besede Elide Pitarello, včasih tudi kaj dopiše, obrne kakšen podatek ali pa preprosto komentira značajske ali vidne poteze portretirancev na način, ki je izrazito oseben, torej pisateljski in subjektiven. Če nismo – in ker nismo – podrobni poznavalci pisateljskih življenj, so razlike včasih komaj opazne in Marias nas pred koncem, pred obširnim seznamom literature, iz katere je črpal, izziva, naj najdemo vsiljene ali po zakonih fikcije dopisane dele. Za tiste redke, recimo za Joycea, ki ga morda bolje poznamo zaradi bližine službovanja v mestih ob zalivu in zaradi nesrečnega izkrcanja in prečute noči na ljubljanski železniški postaji, kjer sta z ženo Noro izstopila prepričana, da sta že v Trstu, so Mariasovi posegi skoraj neopazni. Omenja Joyceovo ljubosumje in obsedenost z Norinimi spodnjicami, kar vse poznamo iz Pisem Nori, drastičnih premikov pa ni opaziti. Toliko bolj pa je opazna Mariasova pisateljska veščina, saj ob fotografijah podaja natančne in pogosto lucidne opazke o značajskih potezah, kakor so vidne navzven, v fiziognomiji, v držah, v drži rok ali oblačilih. Baudelairu recimo pripiše, da se mu ves čas mudi, da njegovo spogledovanje s kamero kaže prihajajočo hitrost življenja, ki jo je avtor Cvetja zla prerokoval in med prvimi tudi živel. Ob koncu Marias zapiše, da se je ob tem pisanju zabaval, in tako se konča tudi knjiga: s citatom iz korespondence med Flaubertom in Turgenjevom, da se sicer starata, vendar se kot starca poskušata vsaj zabavati. Napisana življenja so dobrohotno pisanje, napisano kot prenikava šala ob uradnih in slovesnih biografijah. Prepričuje nas o tistem, kar je v esejih z naslovom Nč bat o strahovih angleških in francoskih pisateljev zapisal tudi Julian Barnes: pisatelji niso bolj moralni, niso vedno in v vsem vidci, le pisati znajo bolje od drugih. Napisana življenja so imenitno branje za vse, ki jih zanimajo umetniki zasebno.
Piše: Ana Geršak Bere: Lidija Hartman Drama na lovu, predstavljena kot »resnična zgodba«, se uradno začne v pisarni neznanega urednika. Toda pravi začetek nastopi pozneje, s preroškim stavkom: »Mož je ubil ženo!« Besede, ki uvajajo roman Antona Pavloviča Čehova, priklicujejo v spomin neko drugo avtorjevo krilatico – tisto o puški, ki se, če se pojavi na začetku, na koncu mora tudi sprožiti. Misel, ki se na splošno nanaša predvsem na nujnost smiselnega, po možnosti linearnega vzročnega povezovanja pripovednih elementov, se v tem kontekstu preveže z logiko tedaj šele nastajajočih žanrov kriminalnega in detektivskega romana. Drama na lovu ne skriva medbesedilnih navezav, nasprotno, z njimi se veselo poigrava, ne nazadnje tako, da svoje like naziva z imeni junakov svojčas priljubljenih žanrskih pionirjev Émila Gaboriauja in Aleksandra Škljarevskega. Tako kot dramska (ali raje – dramatična) puška imata tudi omenjena avtorja svoje mesto in svoj smisel v čehovljanski pripovedi: sta indica, ki napeljujeta k interpretaciji in reševanju pripovedne uganke. Gaboriau je eden prvih pisateljev, ki je svojemu junaku – detektivu Lecoqu – pripisal natančno preučevanje kraja zločina z namenom iskanja sledi, Škljarevski pa je slovel po povestih, v katerih je glavno vlogo prevzemal sodni preiskovalec, poklic, ki ga opravlja tudi osrednji lik. Ta je hkrati avtor romana v romanu, njegov protagonist in prvoosebni pripovedovalec, podpisan kot Zinovjev oziroma Kamišev. Intertekstualnost je vpisana že v samo strukturo Čehovovega romana Drama na lovu. Zasnovan je kot pripovedni okvir urednika, ki – zelo nerad, to je že treba poudariti – privoli v branje daljšega rokopisa očitno pretresenega neznanca, ki se lepega dne pojavi v njegovi pisarni z željo, da bi kdo prebral in po možnosti tudi objavil njegov prvenec. Sledi torej branje rokopisa, ki je še najbolj podoben nekakšnim atmosferičnim zapisom epigona Dostojevskega, posebej v segmentih, kjer pripovedovalec, ne povsem brez užitka, razkriva svoj razklani, podtalni značaj. Pripovedovalec se vživlja v vlogo antagonista, občutljivega, inteligentnega opazovalca, predobrega, da bi stagniral v podeželskem povprečju, in nagnjenega k bolestnim izpadom iskrenosti, ki pa niso nič drugega kot poza. Čehov se s tem obregne ob resnobne, tragične karakterje, ki so takrat kraljevali po sočasnih vélikih ruskih romanih, za katere naj bi Anton Pavlovič nekoč dejal, da so preobsežni in dolgočasni. A kot je zapisano v Drami na lovu: »Poznavanje tuje literature za porotnike ni obvezno.« Ironijo je namreč zaznati tudi brez prepoznavanja referenc, predvsem v načinu strukturiranja lika pripovedovalca in v uredniških opombah, podpisanih zgolj s pomenljivima začetnicama A. Č. Opombe opozarjajo na zamolke in nedoslednosti v rokopisu, s čimer pravzaprav napovedujejo razplet oziroma razkritje morilca, poskrbijo pa tudi za komično distanco. Urednik samovoljno črta pripovedovalčeve neposrečene melodramatične pasaže in jih pospremi s komentarji tipa: »Temu sledi plastično in izumetničeno razmišljanje o avtorjevi duševni vzdržljivosti. /…/ Preseneča s svojo grobostjo, zato sem ga izpustil.« Na koncu pa prostodušno zapiše, da so iz romana izpuščeni odlomki, »ki presenečajo s svojim cinizmom, razvlečenostjo in malomarnostjo literarne obdelave«. Izpuščeni naj bi bili tudi dva opisa nočnih orgij in divje kvartanje z obilo kletvic, kar bi gotovo prizadelo občutljivejši del bralstva. Vrhunec pa seveda nastopi s soočenjem urednika, preobraženega v detektiva, in avtorja – morilca. Zaplet, ki ga bo leta pozneje navdušenemu bralstvu uspešneje, to je že treba reči, prikazala Agatha Christie s svojim nemara najboljšim romanom Umor Rogerja Ackroyda. Drama na lovu je edini roman Antona Pavloviča Čehova. Napisal ga je leta 1884, star štiriindvajset let, po tem, ko je imel za seboj že dramsko besedilo brez naslova, ki ga danes poznamo pod nazivom Platonov, tri povesti in dve zbirki novel; da o zgodbah, ki so neobjavljene obtičale v predalu, niti ne govorimo. Na prvi pogled se zdi, da je bil izlet v romaneskno formo prej ko ne eksperiment, preizkušanje terena, širjenje področja boja, morda tudi načrten premik v razvijanje daljših in ambicioznejših pripovednih struktur, ki se bodo sčasoma ustalile na mejnem obsegu med pripovedko in kratkim romanom. Ni izključeno, da je šlo tudi za hudomušno polemiziranje s takrat popularnimi žanri in priljubljenimi klasiki. Drama na lovu je nekakšen zločin brez kazni, kjer se raskolniški Kamišev za hipno, v afektu storjeno dejanje ne pokesa, temveč mirno živi naprej in o tem celo napiše sentimentalen romanček. Čehov si najverjetneje ni prizadeval napisati »prave« kriminalke; zdi se, da ga je ekskurz v romaneskne vode predvsem zabaval. Iskanje morilca, ki ga razkriva že v promociji izpostavljena navezava na roman Agathe Christie, tako ni zares bistveno. Dramo na lovu bi še najlažje označila za avtorjev guilty pleasure; pri čemer je prednost tistega, ki bere, v tem, da lahko v branju uživa nekaznovano.
Piše: Andrej Lutman Bere: Jure Franko Že podatek, da je pesniška knjižica Pina Pograjca Trgetanje izšla v zbirki Črna skrinjica, pove vsaj nekaj o glavnem vzdušju. Ob prebiranju verzov, kot sta „Če bi sledil instinktom, / bi si roko odgriznil do konca“, se docela vzpostavi polje ekspresionizma v najbolj brutalni različici. Kaj je torej tisto, kar povzroča stanje trgetanja? Je to drgetanje, podkrepljeno s trzaji, s sunkovitimi potezami pisala, ki izpisuje pesmi o izgorelosti? Vprašanji sta tudi odgovor na prastaro spraševanje o izvoru čačk, vijug ali črtic, ki naj bi bile nosilke pomena. Trzajoča roka namreč izpisuje ali vtipkava ali kar klofuta zaslon s sporočilci. V časih pesniških figur, metafor, ki prehajajo v molitvene obrazce izdelkov, in oglasov, je pesem zapostavljena. Prastara je tudi težnja umetniškega izražanja v obliki obilnega pretiravanja, da se doseže identifikacijski diskurz, ki naj bi mu sledila katarza. A pesmi v zbirki Trgetanje gredo v smer hipereksistencializma, morda kar v njegovo giga obliko. Potenciranje procesa izginevanja v izgorevanju, kar je odlika uspešnosti v vseh oblikah in presežkov kot že dolgo ne, ne doseže stopnje očiščenja, saj se pomenske zasnove pesmi sproti osipljejo. Radikalnost pesniškega izraza se vklopi takoj po branju pesmi, skrajnost trenutka odzveni v okolju in v duhu časa, in hkrati razpre zev, rano, vivisekcijo ega, ki ga je telo zapustilo. Ob tem pesmi v zbirki Trgetanje vsaj opozarjajo na premnoge oblike najrazličnejših verskih blaznosti, saj prav kompulzivna obsedenost z odsotnostjo mesa ali izmaličevanjem telesa naredi prostor in vzroke trzljajem, drgetu, izgorevanju, razčlovečenju. Nastane dilema: naj telo sprejme pesem ali kaj drugega. In naslednja dilema: naj se telo strže zanjo, za pesem, ali naj dopusti naselitve nečemu drugačnemu od pesmi, ali naj se upre lastni preobčutljivosti. A to so zgolj dileme. Kjer ni dileme, pa je osebek, pesniški jaz v izgorevanju, pesniški jaz v bolečini, pesniški jaz v sodrgetu s soljudmi. A vmes je raztrganina, medčloveški odnosi so porušeni kot mostovi, ki razpadajo. In vzpostavi se naslednja dilema: pesem v osami ali petje v zboru. Povedano drugače: kaj torej vsebuje črna skrinjica poezije? Zapisano še radikalneje: je pesnik trzalica? In spraševanje na giga potenco: je pesnik trgovec? Povsem vsakdanje odgovarjanje pove, da je vsaka pesem črna skrinjica, in da je vsak naprednejši ali tudi odklonski poseg v ustaljeno dojemanje kakršnekoliže pesmi povsem rutiniran proces odzivanja na umetniške izraze sodobnosti. A v preobilju takšnih iskanj se vzpostavi eksistenčna težnja po ne biti kot drugi in že najmanjši, nano marker posebnosti je vsaj dekagrama zlata, če že ne pesniške zbirke vreden. Ko pa se na trgu pojavi pesniški prvenec, je treba s takim izdelkom previdno ravnati. Pesniške zbirke pač niso opremljene s podatki o hranilni vrednosti posamezne sestavine, za tovrstno seznanitev je potrebno vsaj površno prelistavanje oziroma poseganje vanjo. Za nekatere izdelke pa je treba objaviti opozorilo, da niso za ves potrošniški svet. Nastopi klavzula o rafiniranem odnosu do izdelka, ki vsebuje dodano vrednost, to je ustvarjanje. Kljub okrutnostim, s katerimi se kiti zbirka Pina Pograjc Trgetanje, je to zbirka, s katero je olajšan obisk kirurga ali mesarja, olajšana je udeležba na družinskih elektrošokih in vsaj olajšano je izogibanje pomikom v svet za mrliškimi vežicami. Za petičnejše pa priporočilo: z zbirko Trgetanje na tržnico! Med ljudi!
Črni panter je bil prelomen film v trenutno najbolj priljubljenem filmskem žanru superjunaških filmov, saj ni imel le prvega temnopoltega protagonista, temveč je predstavil tudi barviti znanstvenofantastični svet izmišljene, utopične afriške države Wakande. Poleg odlične zasedbe in organskega vključevanja številnih rasnih vprašanj v zgodbo je bila prav ta izgradnja sveta glavni adut filma, saj pri zapletu in akcijskih scenah ni izstopal iz množice med seboj vse preveč podobnih filmov studia Marvel. Med pripravami na nadaljevanje je za posledicami raka umrl glavni igralec Chadwick Boseman, tako da je režiser in soscenarist Ryan Coogler povsem spremenil zgodbo in film osredotočil na poklon umrlemu igralcu in njegovemu Črnemu panterju. No, to je najbrž bil njegov cilj, a je moral zaradi širše navezave na druge filme in serije studia Marvel očitno vključiti še toliko drugih delov zgodbe, da se je ta ideja nekoliko izgubila. Zgodba se začne s smrtjo Bosemanovega T’Challe in je sprva osredotočena na različne načine soočanja z izgubo njegovih bližnjih, predvsem sestre Shuri in matere Ramonde, ki zdaj vladata Wakandi. Ker je ta edina lastnica virov vibranija, dragocene kovine, na svetu, je sicer zaprta in varna država tarča različnih političnih pritiskov in celo vojaških vpadov svetovnih velesil, ki pa jih zlahka odbije. Težave se pojavijo, ko ameriški vojaški raziskovalci odkrijejo še eno nahajališče te kovine na dnu oceana, kjer pa živi skrivna podvodna rasa Talokanov, mutiranih potomcev Aztekov. Ti znanstvenofantastični elementi so dobro vpeti v zgodbo, zanimiva je tudi z metaforiko napolnjena vizualna podoba njihovega kraljestva. Dogajanje pa se zaradi zgodbe – in predvsem zaradi kopice filmov in serij, ki bodo sledili – prestavlja iz ene na drugo lokacijo po vsem svetu, junaki pogosto sprejemajo povsem nelogične odločitve, ki praviloma vodijo v razvlečene in same sebi namenjene akcijske prizore. Pri tem najbolj trpijo čustvena življenja likov in njihov učinek na občinstvo, medtem ko je politična metaforika zmeda neizpeljanih idej in nedodelanih konceptov. Skoraj triurni film je tako obenem prepoln dogajanja in likov, a hkrati sporočilno prazen. Čeprav so uvodni prizori pomenljivi in odlično izpeljani, bodo gledalci in gledalke dvorano bržkone zapustili brez pravega občutka filmskega zadoščenja.
Film Moja Vesna, celovečerni prvenec slovensko-avstralske režiserke Sare Kern, kljub zelo preprosti zasnovi odpira kar nekaj različnih tem. V prvi vrsti gre za film o žalovanju in doživljanju izgube, v ozadju pa se prepletajo tudi teme prezgodnjega odraščanja, izseljenske izkušnje, osamljenosti in še marsičesa. Zgodbe v tradicionalnem smislu ima film le za vzorec. Pred nami so člani strte družine, oče in dve hčerki, ki so, kot razberemo tekom zgodbe, pred kratkim izgubili mamo, zdaj pa se z izgubo soočajo vsak na svoj način. Mama je v filmu prisotna le v obliki travme, ki družino še toliko bolj pekli zato, ker njena smrt očitno ni bila naravna. Za seboj je pustila osnovnošolko Mojo, srednješolko Vesno in njunega očeta, ki se v novonastali situaciji ne znajde najbolje. Vsak od družinskih članov mamin odhod predeluje na svoj način. Vesna je najstniško vihrava, svoje bolečine ne izraža skozi žalost, ampak skozi jezo, uporništvo in brezglavo, na trenutke samouničevalno vedenje. Moja je njeno popolno nasprotje. Bolečino je pometla pod preprogo, prevzela vlogo družinske skrbnice, zaščitnice in tolažnice ter se osredotočila na sestrin zaobljeni trebušček. Njun oče je sicer prisoten, a ne zares. Komunikacija med družinskimi člani ne steče, vsak ostaja zaprt v svojem svetu in se po svoje sooča s travmo. Moja Vesna je eno tistih žlahtno filmičnih del, ki se ne zanašajo na obilno podporo zgodbe s klasično dramaturgijo, niti se za usmerjanje čustvenega doživljanje gledalca ne zatekajo h glasbi, ampak svojo tiho moč črpajo iz premišljene rabe tistih pripovednih sredstev, ki so filmu najbolj lastna: kamere in kadriranja, svetlobe, barvne palete, zvočnih detajlov, izbire formata slike. Z njimi režiserka gradi edinstveno atmosfero, ki z gledalcem komunicira predvsem na čustveni, intuitivni ravni in manj na intelektualni. Čeprav je igra celotnega igralskega ansambla zelo subtilna, je film prežet z močni občutji, obenem pa vseskozi ostaja zelo intimen, osredotočen na svoje ranjene like in njihove notranje boje.
Carl in Yaya sta mlad manekenski par. Medtem ko je njena kariera vplivnice v vzponu, se mora on znova dokazovati na množičnih avdicijah, kar sproža napetosti v njunem odnosu. Na račun njene slave sta povabljena na luksuzno križarjenje na jahto, poseljeno z raznolikimi bogataši. In le kaj bi lahko šlo narobe, če potovanje usmerja kapitan, ki svoje dneve preživlja zaklenjen v kabini ob prebiranju Marxovega Kapitala in praznjenju steklenic viskija. Po vrsti peripetij in brodolomu se Carl, Yaya in še nekaj potnikov znajde na osamljenem otoku, kjer se njihove družbene vloge malce premešajo. Trikotnik žalosti je novi celovečerec Rubena Östlunda, jedka satira vznemirljivega švedskega avtorja srednjih let v dosledno vrhunski kondiciji. Delo razkošnega trajanja je razdeljeno na tretjine, znotraj katerih avtor preigrava številne zagate vsakdanjega življenja v poznem kapitalizmu. Ključna beseda je igra, kar je bil tudi že naslov enega od Östlundovih filmskih presežkov: z veliko preciznostjo in kot pod povečevalnim steklom namreč opazuje drobne igre, ki sestavljajo širšo mrežo človeške družbe. Zato je tudi najboljša prva tretjina, ko zareže najbolj v intimo in prikaže vsakdanjo dinamiko denarja in karier, kar naj bi bilo nespodobno izpostavljati, v resnici pa nas opredeljuje čisto vse, tako na zasebni kot javni ravni. Drugi dve tretjini delujeta pretežno v okviru prispodob, in bolj ko so življenjske situacije zaostrene, bolj se liki spreminjajo v karikature. Ob osrednjem paru, ki ju tolmačita Harris Dickinson in Charlbi Dean tu zablesti igralec hrvaških korenin Zlatko Burić kot vulgaren ruski tajkun, ki povsem zasenči Woodyja Harrelsona kot kapitana. Treba je priznati, da kot celota Trikotnik žalosti ne prikazuje nič posebno novega ali izvirnega, bolj malo je prefinjenosti in tudi težko je kdo tako poceni tarča kot so bogataši. Med ogledom se človeku milo stori ob Buñuelovem pristopu k buržoaziji in raziskavi vlog gospodarjev in podložnikov, a vse skupaj vendarle rešujeta Östlundov izjemen filmski talent in intuicija, s katero ostaja mojstrski slikar nelagodja vsakdanjega življenja. Sicer pa je eden od pokazateljev, kako zlahka v resnici vsi shajamo s paradoksi kapitalizma tudi to, da je film Trikotnik žalosti, ki kritizira ekscese visoke družbe, zmagal na enem od bolj snobovskih festivalov, v Cannesu. Pa za ta spoznanja v resnici ni treba prav daleč. Živimo v svetu, v katerem lahko dnevno spremljamo groteskne izpade multimilijarderjev preko tviterja in imamo predsednico, ki nam iz svojega Maseratija modruje o neenakosti. Oprostite, kako lahko fikcija tekmuje s tem? V najboljšem primeru se lahko malce nasmejimo in si mislimo svoje, to nekako je pa tudi resnični domet Trikotnika žalosti.
Piše: Tonja Jelen Bere: Maja Moll Nemirni duh s podnaslovom Roman o Lovru Kuharju - Prežihovem Vorancu natančno popisuje življenjsko pot znamenitega predstavnika slovenskega socialnega realizma. Rudi Mlinar je slikovito predstavil in upošteval številne prvine iz njegovega življenja. Pri tem so imeli veliko vlogo obdobje, v katerem je Prežih živel, vsekakor pa tudi značaj in nadarjenost za pisanje, da je uspel predvsem kot pisatelj in mogoče manj kot politik. V romanu Mlinar nazorno prikazuje družinske razmere, Koroško, še posebej Kotlje, in posebno vez med materjo in otroki. Prav to troje je napisano s posebnim občutenjem. Primarna družina je kljub najrazličnejšim težavam ves čas ostajala osrednje težišče Prežihovega življenja. Posebno zanimiv je očetov odpor do nemške ideologije in s tem zavest, ki jo je predajal sinovom. Prav to je verjetno vplivalo, da je Prežih vse jezikovne, politične in družbene krivice opazil že v otroških letih in kaj hitro začel delovati kot mlad politik. Kotlje in Koroško Mlinar zliva s kombinacijo prispodob iz Prežihovih romanov in črtic, nekoliko pa so spregledane modernizacija in opuščanje kmetij in s tem počasna urbanizacija na Koroškem. Poudarjena je velika pripadnost kmečkemu stanu, čemur naj se Prežih ne bi nikoli odrekel. Veliko moč in sidrišče mu je pomenila mati, ki naj bi mu bila tudi neizčrpen vir in informatorka za številne zgodbe. Pretresljivo pa je zlasti spoznanje, da do svoje žene in hčera ni premogel boljšega odnosa. Mlinar s tega vidika ne olepšuje Prežihove vere v politiko, ambicioznost in ideje, ki so povzročile marsikatere spopade v družinskih odnosih. Pri tem ne gre spregledati političnih spletk, ki so se pletle proti Prežihu, mu povzročale trpljenje in mu nalagale najrazličnejše kazni. Prežiha je vse skupaj vedno bolj izčrpavalo in mu jemalo voljo, s katero je sicer preživel prvo in drugo svetovno vojno. V romanu prepoznavamo zgodovinsko dogajanje, ki je vplivalo na državne ureditve, družbo, družine in posameznika. S tem je pred nami ne le Prežihova biografija, temveč tudi pomemben dokument o prvi polovici dvajsetega stoletja. Pisatelj Rudi Mlinar premišljeno predstavlja nesmiselnost obeh svetovnih vojn in psihološke predpostavke, kaj vse se v tako brutalnih okoliščinah dogaja z ljudmi. Da je človek človeku zver, Mlinar večkrat poudari. Vse to je Prežih izkusil večkrat, a je vztrajal in šel naprej. V romanu Nemirni duh prepoznavamo tudi politične osebnosti in s tem politično dogajanje v svetu in na Slovenskem. Ključne poteze, ki jim je bil priča Prežih, so nekoliko zavite, a vendarle prikazujejo resničnost in niso prikrojene. Prežih je že zelo hitro pokazal dar za pisanje. Njegova velika podpornica je bila Zofka Kveder, ki mu je podala tudi pomembno življenjsko lekcijo. V tem primeru lahko vidimo, da Prežih ni vedno mislil na druge. Razbrati je mogoče različne založniške dejavnosti in delovanje knjižnega sistema. Delo obravnavana tudi takratno literarno prizorišče, med drugim povezanost z Marjo Boršnik – ta ga je namreč natančno obravnavala. V romanu, ki se sicer začne in konča v Mariboru, spoznavamo celotno Prežihovo bibliografijo od prvih začetkov do konca, pa tudi njegovo upornost, ljubezen do matere in zavezanost jeziku in Kotljam, o čemer je pisal nenehno. V Mlinarjevem romanu sicer zmoti avtorjeva velika pristranskost do založbe, ki je delo založila, vsekakor pa so uspešno, neolepšano prikazana različna občutja, nenehen nemir in samosvojost zanimive osebnosti.
Piše: Kristina Jurkovič Bere: Maja Moll Založbe, ne le pri nas, s svojim prevodnim programom običajno skušajo dohiteti sodobno knjižno produkcijo, zato je pravo veselje najti na policah novost, katere nastanek datira v 17. stoletje. Gre za klasiko italijanske književnosti in velik ponos Neapeljčanov, saj je bila Zgodba zgodb, prva evropska literarna pravljica, napisana prav v njihovem narečju, v jeziku preprostih ljudi, ki se že od nekdaj odlikujejo v iznajdljivosti in bujni domišljij, a so vse do danes, če se izrazimo v tonu knjige, vedno zadnja luknja na piščalki družbe. Okvirna zgodba in povod za nadaljnjih 49 zgodb pripoveduje o melanholični kraljevski hčeri Zozi, ki jo zmore nasmejati le neka starka – ta pred njenimi očmi dvornemu pažu v jezi dvigne krilo, da je, kot piše, ''vsem na očeh zasijala bujna gozdna scenografija pod njo.'' Starka Zozi napove poroko z zakletim princem, a jo pri tem prehiti sužnja, kateri kraljična maščevalno vsadi željo po poslušanju zgodb. Tako se na dvoru zvrsti deset jezičnih stark, ki kar tekmujejo v pripovedovanju o grdobcih, bolhah velikankah, kmeticah, ki rodijo vejo mirte, zmajih, nehvaležnicah, ki jim vile za kazen spremenijo obraz v kozjega, in še o marsičem, kar si je takrat umislil sredozemski barok in kar po zaslugi neapeljskega pisca Giambattiste Basileja ni utonilo v pozabo. Basile je imel sicer razgibano življenje: bil je plačanec, popotnik, služil je na mnogih dvorih po Kampanji, predvsem pa kritično motril svet, krivičen do malega človeka. Vsaj v zgodbah mu je Basile želel omogočiti izstop iz sicer zacementirane bede skozi edino možnost – čudež. In teh v zgodbah kar mrgoli. Marsikaj nakazuje da je zgodbe zapisal izobraženec. Knjiga se v zunanji strukturi naslanja na Boccacciev Dekameron, le da se zgodbe odvijejo v petih dneh in da deset zgodbark ni del višjih, temveč nižjih slojev. Starkina opolzka gesta v Uvodu je referenca na elevzinske misterije, kjer užaloščeno boginjo Demetro nasmeji starka Bavbo, ko ji pokaže svoje spolovilo, in tudi sicer se skozi vse zgodbe vijejo reference na literaturo, običaje in navade ter tehnične dosežke – kot da bi Basile hotel zadržati vednost tedanjega časa. V zgodbah naletimo na vse lege človekove narave: željo starih po pomladitvi in žensk po otroku, hrepenenje po svobodi in ljubezni, izgnanstvo, transformacije in iniciacije, ves repertoar čustev in kompleksnih odnosov, ki jih na začetku in koncu vsake zgodbe oklepajo nekakšni moralni poduki, npr. da se goljufija ne obrestuje, da je krepost največje bogastvo ali da je bolje imeti možgane kot kovance. V zgodbah oživijo tudi nebesna telesa. Sonce nastopi na nebu kot general ali admiral, Luna pa kot ''mati koklja, ki pokliče zvezde zobat roso''. Ponekod naravne sile ravnajo prav nečastno človeško, tako je na primer ''morje s tleskanjem valov klofutalo skale, ki so zabušavale pri uri latinščine'', ali pričajo o človeških stiskah kot je zadolženost. Tako nekje ''uradniki Noči zberejo vse živali, da Naravi plačajo najemnino za potrebni spanec'', Sonce je ''kot študent, ki zamuja s plačilom', pogosto mora kdo, s pripovedovalkami vred, poravnati svoj dolg. Pri tej gostoti izrazov in pomenov si ni težko predstavljati, da sta se prevajalki Ana Duša in Irena Duša Draž morali kar malo namučiti pri razvozlavanju zapletenih stavčnih struktur, a sta se tudi zabavali pri kovanju kosmatih dovtipov, zbadljivk in zmerljivk, ki jih glede na to, da zgodbe prihajajo neposredno z ulic in trgov, ne manjka. Uspelo jima je tudi poustvariti oziroma kar ustvariti grotesken humor, tega pa poudarjajo še ilustracije odličnega Damijana Stepančiča. Zakaj torej seči po knjigi iz davne preteklosti? Pametno v Uvodu reče princ Tadeo: ''Nič ni slajšega na svetu /…/ kot poslušati o življenju drugih, in znameniti filozof ni brez razloga rekel, da je prijetna zgodba največja sreča za človeka; kadar naravna uho na prijetne reči, se skrbi razblinijo, nadležne misli se poskrijejo in življenje začne teči počasneje.'' Morda prav zato: Da postavimo čas pred vrata in se pustimo zapeljati domišljiji.
Piše: Iztok Ilich Bere: Matjaž Romih Ivan Cankar, umetnik mnogih izjemnih razsežnosti, je tako kot France Prešeren eden temeljnih mejnikov naše nacionalne zgodbe. In kajpada ena ključnih stalnic v izobraževalnem sistemu. Kljub vsej neizogibnosti pa zlasti pri mlajših bralcih vzbuja bržkone več odpora kot navdušenja. Že v pisateljevem času so mnogi menili, da je »težak«, da ga je težko umeti. Vsaka generacija zato bolj potrebuje svojim času in sprejemanju dejstev prilagojene napotke in opozorila na ključne sestavine in poudarke v literarnih delih, kot zgolj vabljenje ali celo priganjanje k branju v okviru obveznosti, predpisanih v šolskem kurikulu. Tudi bibliografija strokovne literature o pisatelju je iz leta v leto bogatejša. Razprave Dušana Pirjevca, Franceta Bernika, Borisa Paternuja, Janka Kosa in drugih dopolnjujejo nove raziskave o Cankarjevem delu in življenju, ki jih podpisujejo Igor Grdina, Irena Avsenik Nabergoj, Marcel Štefančič in tudi Vesna Mikolič, avtorica knjige Ali bereš Cankarja?. Kljub odmevnosti v znanstvenih krogih pa večina teh besedil ni segla do širšega občinstva, posebno ne do mladine, da bi povečala priljubljenost klasika nacionalne literature, o katerem po besedah Ženje Leiler »vsi vse vemo, ali vsaj mislimo, da vemo, zares pa ga bere komajda kdo. V takšnih razmerah se je jezikoslovka, publicistka in esejistka Vesna Mikolič odločila za inovativen pristop in strategijo, ki naj zlasti učiteljem ter dijakom in študentom odpre bolj mikaven vpogled v Cankarjevo literarno zapuščino. Njegovemu jeziku oziroma besedišču in njegovi simboliki, ki sta Slovencem blizu, saj zajemata slovenskega duha in sooblikujeta slovenski nacionalni značaj, kot piše, se je s podrobno, numerično izraženo analizo približala v petih korakih. Najprej z vidika ključnih besed, nato moči ter idejne plasti in etosa besede, v nadaljevanju pa z osvetlitvijo pisateljevih kulturnih pogledov in nazadnje s preusmeritvijo bralske pozornost od ključnih besed na besedilo kot celoto – na razpoloženje besedila, ki je pri Cankarju vedno v ospredju. Eno od pomembnejših izhodišč knjige Vesne Mikolič: Ali bereš Cankarja? je misel, da je treba razumeti vsako umetniško govorico, »kot moramo razumeti vsak jezik, ki ga želimo uporabljati. In če želimo, da se nam ti svetovi začnejo razpirati,« dodaja, »moramo poznati vsaj temeljno besedišče nekega literarnega dela ali avtorja, da se nam bodo na tej osnovi začeli povezovati še vsi ostali pomeni.« Tak pristop je pripeljal do nabora ključnih besed, izluščenih s pomočjo funkcij orodja SkechEngine iz elektronske zbirke Cankarjevih besedil, ki je dostopna na Wikiviru in obsega dobrih 1.205.000 besed. Delovni korpus besedil, nastal po tej poti, sestavlja skoraj četrtina osnovnih oblik besed, lem, blizu 92.000 povedi, dobrih 30.000 odstavkov in 214 besedil. Vesna Mikolič je izmed 500 besed dodatno izpostavila desetino besed in na vrh seznama postavila oči. V korpusu se pojavijo kar 4843-krat in, kot pravi, izražajo najgloblja človekova čustva in občutja. Sledijo človek, roka, srce, obraz in lice, med človekovimi dejanji in stanji gledati, videti, vedeti in misliti, med čustvi pa ljubezen, strah, bridkost, žalost itn. Nedvomno osrednja ključna beseda Cankarjevega opusa pa je tako na nacionalni, kolektivni kot na individualni ravni hrepenenje – ne kot tragični, temveč predvsem kot aktivni, vitalni koncept. Avtorica na koncu povzema, da se je s knjigo Ali bereš Cankarja?, ilustrirano s številnimi izbranimi odlomki ter grafikoni in risbami, namenila bralcem pomagati k lažjemu vstopu v Cankarjev svet. »Tako da si ga najprej približamo z njegovim najpogostejšim besediščem in poznavanjem njegovih najpomembnejših idej ter slogovnih postopkov, nato pa želi knjiga bralce in bralke prepričati, da se na tej osnovi kar spustijo v branje in prepustijo zvoku in ritmu Cankarjeve besede. Novi pomeni se bodo slej ko prej odpirali sami …,« verjame Vesna Mikolič. Temu ali onemu se bo morda res kaj odprlo, saj digitalna anatomska preiskava pisateljevega jezika razkriva marsikaj zanimivega, odpira pa tudi nova vprašanja. Na primer: kako meriti njeno učinkovitost in kaj neki bi na vse to porekel Ivan Cankar?!
Piše: Muanis Sinanović Bere: Matjaž Romih Zdenko Kodrič, avtor opaznega in raznovrstnega literarnega opusa, se je s svojo pisavo uveljavil kot eden najmočnejših glasov Štajerske, njene kulture in zgodovine. Slednjo pogosto upodablja na grotesken folklorni način, na primer v že skoraj kanoniziranem romanu Opoldne zaplešejo škornji, ki obravnava zadnje dneve Pohorskega bataljona. Podobno je pri njegovi tretji pesniški zbirki Slovenski Faust. Sinoči. Grotesknost je nekakšen nevrotični filter, ki nakazuje na nekaj neizrekljivega v atmosferi krajev in dogodkov, na tabu, ki so ga pravzaprav že vsi pozabili in zgolj nevede tesnobno bivajo v njegovi senci. V pesmih se pogosto izraža skozi motive mesa, klanja živali, žrtja, pregovornega alkoholizma, pa tudi z udomačevanjem nebesnih in geografskih pojavov. V tej atmosferičnosti, zaznamovani tudi s karnevalskim pustom in pogansko zapuščino, je nekaj demoničnega, pritajenega, kar seveda spominja tudi na pisavo Draga Jančarja. To mitsko zgodovinsko ozadje sega tudi v sfero psihotičnega, če naj s tem dopolnimo nevrotično-psihotično osišče psihoanalize in simptomov, ki jih opredeljuje tudi na ravni kolektivnega. Javljajo se prikazni, utvare, grožnje. Jezik se pesniško giblje na tej osi v svoji asociativni zvočnosti, prekinjenosti in eliptičnosti, nevrotičnost pa se kaže v zaustavljenih stavkih in svojevrstnem redu. Besede so sicer razporejene pesniško, a njihov tok skozi pesmi deluje prozaistično. Ta mračnost je v zbirki zgolj danost, izhodišče, v kateri pesniški subjekt motri eksistenco. Pesmi razbirajo pojave sosedstva, zgodovine, človekovega mesta v vesolju in naravi ter regionalno umeščenost v verige prednikov in sosedov. Večkrat se prebijejo do stanja nekakšne vedrine, ki je včasih modro sprijaznjena. Prav s sprijaznjenjem pa se dviga čez okvire lastne vpetosti. Dosti je naključnih srečanj in vsakdanjih, a vendarle misterioznih, nepojasnjenih pojavov na mariborskih ulicah in v njihovi naravni okolici. Celotna zbirka poteka kot nekakšen karneval, ki je hkrati pomirjujoč in strašen. Presenetijo nas nekatere nenavadno jasne filozofično naravnane pesmi, ki iz lokalnega sežejo po celotni evropski kulturi in njeni dediščini. Kljub enakemu občutju pa se na koncu zdi, da zbirka Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči kot celota opravi široko in raznoliko tematsko pot. Med kakofonijo se tu in tam izrišejo jasne sanjske ali nadrealistične slike, ki razprejo domišljijo v ravno pokrajino sredi polegajočega se snežnega vrtinca. Vse pesmi niso enako dobre. Zdi se, da manj uspele lahko uvrstimo v dve presekajoči se kategoriji. Za ene se zdi, da se ustavijo pri skici, avtor zajame nekaj pesniškega, vendar ga ne obdela dovolj literarno, da bi klico prenesel do bralca. Drugič v svoji grotesknosti nekoliko pretirava, tako da preseže tanko mejo med satiričnostjo in nekoliko objestno, običajnejšo zafrkancijo. Kakšna pesem ponekod klecne, izgubi nekaj zamaha, kar pa je pri poeziji kot kratki in zvočnopomenski obliki ključno za končni učinek; kot bi v pesnika za hip zakorakal romanopisec. Vendar zdrsi ne pokvarijo dosti učinka zbirke, saj ta s svojim rezoniranjem vstopa v bralčevo drobovje in vzbuja radovednost, v njih je nekakšna smela nenavadnost, od katere se je težko kar tako odvrniti. Zdi se, da ima kaj povedati tudi, ko jo odložimo, je kot predstavnica tuje vrste, ki vabi k dialogu. Kot da za svojo privlačnost ne rabi zglajenih robov. V okvirih sodobne slovenske poezije gre za unikum na jezikovni ravni in na ravni imaginarija, ki sta oba zelo pisana in kubistična. Nekaterim pesmim bi se lahko odpovedali, nekaj je potencialno antologijskih, na koncu pa pečat pusti prav kot celota v svoji nezmernosti kot zmes skrajnosti. Od te celote odstopa nekaj pesmi, ki so izrazito stvarne, neposredno emocionalne, nesarkastične, v kateri se na način dnevniškega zapiska, izraža človekova primarna prizadetost. Zbirko Zdenka Kodriča Slovenski Faust. Sinoči lahko ljubiteljem slovenske poezije priporočamo kot svojstveno kurioziteto, s čimer kakopak ne mislimo ničesar pokroviteljskega, temveč nakazujemo na eksplozivno eksotičnost, skoraj drugost.
Simfonični orkester RTV Slovenija dirigent Ville Matvejeff Martina Filjak (klavir)
Radio Slovenija, informativne oddaje, 18.11. 2022 V Lutkovnem gledališču Ljubljana so sinoči premierno uprizorili lutkotečno predstavo Mala čarovnica, ki je v dramatizaciji Jožeta Pengova slovensko praizvedbo doživela že leta 1967. Besedilo nemškega pravljičarja Otfrieda Preußlerja je tokrat priredila Jera Ivanc, posodobljeno različico predstave s kopijami lutk pa je režiral Brane Vižintin. Avtor:Otfried Preußler Režiser:Brane Vižintin Prevajalka:Katja Ogrin Dramaturginja in avtorica priredbe:Jera Ivanc Oblikovalec lutk:Slavko Hočevar Scenografka:Laura Krajnc po zasnovi Vladimirja Rijavca Lutkovni tehnolog:Iztok Bobić Avtor glasbe:Marijan Vodopivec Avtor glasbene priredbe in zaključnega songa:Joži Šalej Lektorica:Maja Cerar Oblikovalec svetlobe:Niko Štabuc Glasbeni producent:Nino de Gleria Izvajalci glasbe:Jelena Ždrale, Primož Fleishman, Aleš Rendla, Joži Šalej, Nino de Gleria Glas na posnetku:Primož Pirnat Igrajo: Mala čarovnica:Aja Kobe Abraksas, Drugi otrok (glas):Matevž Müller Ropotavza, Deklica s cvetjem, Rdeči Bill, Pastirica:Ana Hribar Vrhovna čarovnica, Krošnjar (glas), Snežak, Rina z mladički (animacija), Čajnik:Jure Lajovic Močvirka, Prodajalec, Prva ženica, Gospa, Drugi otrok (animacija), Črni Joe:Rok Kunaver Druga ženica, Krošnjar (animacija), Gospejin otrok, Prvi otrok, Rina:Boštjan Sever k. g. Vodja predstave in oblikovalec zvoka:Emil Koprivc Producentka:Alja Cerar Mihajlović Lučni vodja:Niko Štabuc Scenski tehniki:Darko Nedeljković, Klemen Sašek, Kliment Petkukjeski Izdelava replik lutk, scene in kostumov:Iztok Bobić, Sandra Birjukov, Monika Colja, Polona Černe, Zala Kalan, David Klemenčič, Olga Milić, Zlatko Djogić, Laura Krajnc, Žiga Lebar, Uroš Mehle, Zoran Srdić, Jože Lašič
Sinoči so v novomeškem Anton Podbevšek Teatru krstno uprizorili Nevidno žensko, ki jo je Ivana Djilas režirala po istoimenski zbirki kratkih zgodb ugledne hrvaške avtorice Slavenke Drakulić. Predstava, s Špelo Frlic v glavni vlogi, se sprašuje: zakaj še vedno ne govorimo o starosti in staranju, zakaj je to še vedno družbeni tabu? Premiero si je ogledal Matic Ferlan. Režija: Ivana Djilas Koreografija: Branko Potočan Prevod in priredba besedila: Špela Frlic in Ivana Djilas Oblikovanje in izdelava lutke: Gregor Lorenci Scenografija in oblikovanje luči: Sara Slivnik Oblikovanje videa: Vesna Krebs Kostumografija: Jelena Proković Glasba: Boštjan Gombač Jezikovno svetovanje: Barbara Rogelj Garderoba: Nataša Recer Oblikovanje kreativ: Eva Mlinar Nastopajo: Špela Frlic, Maja Kunšič, Katja Povše
Neveljaven email naslov