Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
801 epizod
801 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Zdi se, da je Henry David Thoreau danes, v obdobju, ko se srečujemo s posledicami nebrzdanega porabništva in človekovega nezmernega polaščanja vseh naravnih dobrin, aktualnejši kot kdaj prej. O tem navsezadnje pričajo tudi prevodi njegovih del v slovenščino. Pred tremi leti smo tako dobili knjigo Walden – življenje v gozdu, hvalnico preprostemu življenju v tesnem stiku z naravo, kmalu potem pa Državljansko nepokorščino, v kateri Thoreau razvija misel, da etična drža posamezniku zapoveduje, da se upre nepravičnim zahtevam države. Tudi esej Hoja, ki je v prevodu Anje Radaljac izšel pri založbi Umco, ima vse ključne značilnosti Thoreaujevega pisanja: navidezno preprost in berljiv slog, živ zagovor narave v primeri z dosežki civilizacije ter opozorila, ki so se na podlagi izkušenj iz dobrega stoletja in pol, kolikor je minilo od nastanka tega eseja, po večini izkazala za nadvse upravičena. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Z digitalnimi tehnologijami opremljena sodobna družba beleži ogromno število informacij o svojih posameznicah in posameznikih. Knjiga Videni antropologa doktorja Dana Podjeda, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim, razkriva, kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja, od zvezdnikov do politikov, in pojasnjuje, zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno, da se milijoni naslajajo ob podobah ljudi, ki so slečeni do kože ali celo odrti in postavljeni na ogled. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Ko mladi Mathieu Lindon v svojih zgodnjih dvajsetih prestopi prag stanovanja slovitega filozofa Michela Foucaulta, se zanj začne vznemirljivo obdobje učenja in raziskovanja pa tudi iskanja, zorenja in sprejemanja. »Bilo mi je triindvajset let in on me je vzgojil,« je zapisal Lindon. Foucaultovo mentorstvo in prijateljstvo sta odločilno usmerila njegovo življenje. Dogodke tistega obdobja je Mathieu Lindon nanizal v romanu z naslovom Kaj pomeni ljubiti. »Michel me je poučeval s tako pretanjeno preudarnostjo, da se nisem niti zavedal, da se učim. Kako biti srečen, živ. In hvaležnosti,« lahko še preberemo v romanu, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji Sobotno branje. Osrednji del pripovedi je postavljen na prelom iz sedemdesetih v osemdeseta leta. To je čas seksualne osvoboditve in svobode, je obdobje halucinogenih drog in tripov, čas nebrzdanih nočnih zabav. Knjigo bosta predstavila prevajalec in urednik Brane Mozetič in Iztok Konc.
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Rusko-turška vojna, ki se je odvijala med letoma 1787 in 1792, se je zaključila z odločilno rusko zmago in Otomansko cesarstvo je bilo nastajajoči slovanski velesili prisiljeno odstopiti severne in severozahodne obale Črnega morja. Tam je potem Katarina Velika ustanovila novo pristanišče, ki naj bi Rusiji olajšalo trgovanje v mediteranskem bazenu. Načrt je spektakularno uspel – Odesa, kot se je imenovala nova črnomorska luka, je v naslednjih stotih letih namreč hitro zrasla v eno največjih, najbogatejših pa tudi najbolj kozmopolitskih in etnično pisanih mest orjaškega ruskega imperija. To mesto je danes večidel izgubljeno. Pogromi in prva svetovna vojna, revolucija in stalinski teror, druga svetovna vojna in holokavst pa fiasko sovjetskega planskega gospodarstva in zdaj še vroči rusko-ukrajinski spor, so bistveno zmanjšali svetovni pomen Odese. Ta ni zdaj ne prav velika ne prav bogata ne prav svetovljanska. A nekaj njenega nekdanjega utripa občasno menda še lahko začutimo, med drugim tudi v pisanju Isaaka Bablja, bržčas najpomembnejšega rusko-judovskega pisatelja, čigar Zgodbe iz Odese so pred nedavnim izšle pri založbi Beletrina. Kako je Bablju to uspelo? Kako je odbiral snov, teme in motive? V kakšnem slogu je Babelj pisal v prvi tretjini dvajsetega stoletja, da je navsezadnje uspešno ujel duha nekdanje Odese in ga v svoji kratki prozi ohranil za naš čas? – Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru s Saro Špelec, ki je Zgode iz Odese prevedla v slovenščino in jim pripisala spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Volkovi res le malokoga pustijo ravnodušnega – v pozitivnem in negativnem oziru. Naš odnos do njih je prepleten z miti, pol resnicami pa tudi strahom in občudovanjem hkrati. V knjigi, ki jo predstavljamo danes Modrost volkov, ki je izšla pri založbi Mladinska knjiga v prevodu Maruše Murko Keber, se avtorica, priznana nemška poznavalka volkov Elli H. Radinger sprašuje, kako je, če si volk? In nam skozi napete zgodbe – lirično izkušenjske pa seveda faktografsko znanstvene – pripoveduje zgodbe o vrednotah volkov, njihovem družinskem čutu, vodstvenih sposobnostih, zaupanju; skratka, razkriva nam spoznanja o življenju volkov in ugotavlja, kako zelo podobni smo si, ljudje in volkovi. A obenem zatrdi, »da bi bili volkovi verjetno boljši ljudje od nas.« O knjigi in nravi volkov, smo se pogovarjali z odličnim poznavalcem in raziskovalcem volkov pri nas, biologom z ljubljanske Biotehniške fakultete z oddelka za gozdarstvo – dr. Miho Kroflom. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Letos obeležujemo 100-letnico priključitve Prekmurja k matičnemu narodu. V Sobotnem branju se bomo tokrat zazrli v dogajanje na Pariški mirovni konferenci, ki je usodno vplivala na oblikovanje meja Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, v okvire katere je bil po prvi svetovni vojni vključen pretežen del slovenskega narodnostnega ozemlja. Slovencem je takrat t.i. rapalska meja z Italijo odvzela približno tretjino ozemlja, s plebiscitom leta 1920 pa je Republiki Avstriji dokončno pripadla Koroška. Drugače pa se je odvila zgodba s Prekmurjem. Nedavno tega je pri Ustanovi dr. Štiftarjevi fundaciji izšla knjiga Prekmurje v vrtincu Pariške mirovne konference 1919. Oddajo je pripravil dr. Andrej Stopar.
Sodobna ruska pisateljica Tatjana Tolstoj je slovensko bralsko občinstvo očarala pred slabimi tremi leti, ko smo zahvaljujoč Urši Zabukovec dobili mojstrski – in tudi nagrajeni – prevod futurističnega, distopičnega, postapokaliptičnega romana Mjausk. Bržčas je prav uspeh tega izjemnega dela botroval odločitvi umetniškega vodstva Fabule, da rusko umetnico v kontekstu že tradicionalnega festivala literatur sveta letos tudi povabijo v Ljubljano. No, ob tej priložnosti pa so pri Beletrini izdali še novo knjigo Tatjane Tolstoj. Gre za zbirko esejev Tuja lepota, ki dokazuje, da je pisateljica resnično umetnica zelo širokega razpona; ne o temah ne o slogu, ki smo jih že spoznali ob Mjausku, v Tuji lepoti namreč ni ne duha ne sluha. So pa zato pred nami nenadoma druga vprašanja, drugi problemi, drugačen pisateljski stil. O čem torej govorijo eseji, zbrani v Tuji lepoti? – To smo v pogovoru z našo prevajalko Tatjane Tolstoj, Uršo Zabukovec, preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Pisateljica Assia Djebar v zbirki kratke proze z naslovom Alžirske ženske v svojih sobanah, delu, ki je postalo klasika, pripoveduje o zgodovini žensk, patriarhata, kolonizacije in predstavlja drugačen, utišan in zamolčan pogled na uradno zgodovino. O knjigi, ki je v prevodu Ane Barič Moder, izšla pri založbi Literatura, smo govorili z avtorico spremne besede in komparativistko Katjo Zakrajšek.
Samo Rugelj je človek, ki rad in veliko piše. Ne le to – je tudi publicist, urednik in založnik. Čeprav pravi, da se vse njegovo življenje bolj ali manj vrti okoli pisanja, pa ni samoumevno, da je zdaj pred nami njegovo prvo leposlovno delo – roman z naslovom Resnica ima tvoje oči. V njem glavnega junaka, elektroinženirja Miha Premrla, ujamemo pred pomembno življenjsko prelomnico – tik pred upokojitvijo. V novem življenjskem obdobju bo imel več časa zase in za svoje načrte ter neizpolnjene želje, si misli. Vendar ima zanj, kot pravi Samo Rugelj, življenje drugačne načrte. Zgodi se tragedija, ki se z glavnim junakom in njegovimi bližnjimi usodno in kruto poigra. Z avtorjem romana Resnica ima tvoje oči se je za oddajo Sobotno branje srečal Iztok Konc.
Jure Jakob je v slovenski literarni prostor vstopil leta 2003 s pesniško zbirko Tri postaje in sodobni slovenski poeziji nemudoma začrtal nove perspektive. Njegov lirski subjekt je namreč v prvi vrsti opazovalec, tih, natančen in potrpežljiv. In svet, ki ga opazuje - v pomembni meri gre tu za svet narave -, v Jakobovih pesmih dobi novo in nadvse prepričljivo domovanje. Veter, drevesa ali ptice pred tem kot da še nikoli niso uživali tako samozadostne eksistence. Zbirki Tri postaje, za katero je prejel nagrado Modra ptica, so sledile Budnost, Zapuščeni kraji in Delci dela. Za knjigo esejev Hiše in drugi prosti spisi je Jure Jakob pred dobrima dvema letoma prejel Rožančevo nagrado in nagrado Kritiško sito. V zadnjih letih pa je objavil tudi tri pesniške zbirke za otroke. Lakota je tako peta pesniška zbirka za odrasle Jureta Jakoba in v njej, se zdi, se je stik z naravo samo še poglobil. »Kakor da«, kot so zapisali v utemeljitvi nagrade Prešernovega sklada »smo se bralke in bralci nenadoma znašli v novi, do čutov darežljivi, ontološko polni pokrajini.« Pa vendar, to ni naivno navduševanje nad idilično, brezmadežno in nepotvorjeno naravo. Sodobni subjekt je vedno tu in nekje med zamolki vedno ve, da se nekatere rane nikoli ne zaprejo.
Po Jezeru, izjemni literarni uspešnici, ki je duh skandinavskih kriminalk pripeljala v mrzel zimski Bohinj, se Leninov park, drugi del s kriminalistom Tarasom Birso v glavni vlogi, seli v vročo poletno Ljubljano. Tadej Golob je kriminalni roman Leninov park izdal pri založbi Goga, TV Slovenija prav zdaj snema kriminalno serijo Jezero. O uspehu Jezera, televizijski produkciji in seveda Leninovem parku smo se pogovarjali z avtorjem Tadejem Golobom. Vabljeni k poslušanju. Vsi tisti, ki Leninovega parka še niste brali in nočete, da bi vam bralni užitek pokvarilo razkritje nekateri ključnih zgodbenih zapletov, potem vam svetujemo, da oddajo raje poslušate, ko boste knjigo prebrali. foto: Prvi/Urška Henigman
Pisateljica Sandra Cisneros je s svojim kultnim romanom z naslovom Hiša V ulici Mango, ki pripoveduje o odraščanju dekleta mehiškega rodu v ZDA, zaslovela po vsej Ameriki in tudi drugod po svetu. Od prve izdaje leta 1984 je bilo prodanih več kot 6 miljonov izvodov, avtorica je prejela je vrsto nagrad, knjiga pa je v ZDA postala obvezno branje od osnovne šole do univerze. Prevedena je bila v več kot dvajset jezikov, lani tudi v slovenščino. O romanu, ki je izšel pri založbi Modrijan, smo govorili z literarno kritičarko in avtorico spremne besede Jasno Lasja.
Roman Avgust ameriškega pisatelja Johna Williamsa je, kakor pove že naslov, portret prvega rimskega cesarja, ki pa zlagoma prerašča v portret rimske vladajoče elite, dokler se navsezadnje ne razraste v panoramski prikaz življenja v celotnem mediteranskem bazenu v avgustejski dobi. Zgodovinskih romanov pa tudi filmov in televizijskih nadaljevank, ki portretirajo Rim v tem času, v prvem stoletju pred našim štetjem torej, seveda ne manjka, prav nasprotno, vendar pa se zdi, da se ta dela povečini ubadajo z dogajanjem eno generacijo pred cesarjem Avgustom. Bolj kakor prvi cesar umetnike pač privlačita dramatično propadanje republike in njen poglavitni grobar, Julij Cezar. Zakaj se je torej John Williams odločil pisati o Avgustu in ne o Cezarju; zakaj o človeku, ki v družbeno življenje vnaša red, in ne o človeku, ki povzroča kaos? – Odgovor smo v pogovoru z Williamsovo prevajalko Bredo Biščak iskali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kurt Vonnegut je eden velikih ameriških pisateljev 20. stoletja. Morda njegovi najbolj znani deli sta Klavnica 5, roman, ki ga je v letu 1969 izstrelil med literarne zvezde ter Zajtrk prvakov, po katerem je kasneje nastal film. Tudi sicer so njegovi romani, napisal jih je štirinajst, slovenskim bralcem in bralkam precej dobro poznani, saj jih imamo prevedenih kar enajst. Toda prvi dve desetletji svoje pisateljske kariere, se je Vonnegut mojstril predvsem s pisanjem kratkih zgodb, ki jih je objavljal v tedaj popularnih družinskih in ženskih revijah. Tematsko so te zgodbe zato zelo raznorodne, odlikuje jih Vonnegutov izredni občutek za človeka, humor in nadvse dostopen slog pisanja. Slovenski prevod prve polovice Zbranih zgodb, ki so v angleščini izšle pred dvema letoma, so pri založbi Sanje izdali nedavno, še letos se obeta tudi izid druge knjige. Kaj ponujajo današnjemu bralcu in bralki, preverjamo v Sobotnem branju.
“Šele ko sem dojel, da imam prvinsko potrebo po tišini, sem jo lahko sploh pričel iskati – ležala je tam in me čakala, globoko pod kakofonijo hrupa prometa in misli, glasbe in strojev, iphoneov in ratrakov. Tišina.” Tako svojo pripoved oziroma spraševanja in poskuse najti odgovore na to, kaj je tišina, je za nas gluha ali zgovorna, začne Norvežan Erling Kagge. Pisatelj, založnik in raziskovalec, prvi človek, ki je dosegel vse tri vrhove sveta – severni, južni in goro Everest. Avtor knjige Tišina v času hrupa, ki je izšla pri založbi Vida, pravi, da je izkusil tišino. In v knjigi nam poda 33 odgovorov, kako najti trenutke tišine v vsakdanjem življenju. O avtorju in tej zgovorni svetovni uspešnici smo se pogovarjali s prevajalko in urednico knjige Valentino Smej Novak. V oddaji bodo predstavljeni tudi odlomki iz knjige. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Ko so konec novembra razglasili, da, skladno z glasovanjem obiskovalk in obiskovalcev 34. slovenskega knjižnega sejma, prestižno nagrado knjiga leta 2018 prejme stripovska biografija Ivan Cankar : podobe iz življenja, se je novica zdela pričakovana in presenetljiva obenem. Pričakovana, kolikor so najrazličnejše kulturne institucije širom po državi poskrbele, da je bila celotna letošnja jesen resnično v znamenju našega največjega pisatelja in stoletnice njegove smrti. Presenetljiva pa, kolikor se že dolgo zdi, da slovenski bralke in bralci čutimo nekakšno nelagodje, iz šolskih klopi podedovano zamero, nemara kar odpor do Cankarja, do njegove osebe in do njegove literature. A očitno so podobe iz Cankarjevega življenja, pod katere se podpisujeta Zoran Smiljanić, ki je strip izrisal, ter Blaž Vurnik, ki je poskrbel za besedilo, znale opraviti z vsemi našimi predsodki in zbuditi živo zanimanje za življenje in delo velikega književnika z vrhniškega Klanca. Kako jim je to uspelo, preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Z našega, nekoliko oddaljenega in površnega gledišča, se morda zdi, kakor da je vso češko književnost po drugi svetovni vojni mogoče povzeti z enim samim imenom – z Milanom Kundero. Vendar pa tovrstno, rokohitrsko sklepanje v slepo pego bralske pozornosti potiska nekaj resničnih velikanov, pisateljev svetovnega formata. Med temi velja omeniti vsaj Bohumila Hrabala z romanom Stregel sem angleškemu kralju ter Josefa Škvoreckega, čigar mojstrski romaneskni prvenec iz leta 1958, Strahopetci, je pred nedavnim izšel pri Cankarjevi založbi. Slednjega smo predstavili v tokratnem Sobotnem branju. Tako smo v pogovoru s prevajalko Nives Vidrih skušali odgovoriti, kako se med platnicami ene knjige staknejo zgodovinski dogodki ob koncu druge svetovne vojne, kritična analiza češkega narodnega značaja, kronična nedosegljivost lepih, mladih deklet in - visoko nad vsem tem - jazz, ki v sebi nosi obljubo osebne svobode in neskaljene kreativnosti. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Konec novembra je Ljubljano v kontekstu 34. slovenskega knjižnega sejma obiskalo kar nekaj zvenečih imen iz tujine, med njimi britanski zgodovinar Keith Lowe pa veliki madžarski romanopisec Peter Nadas in kontroverzni ruski pisatelj Zahár Prilepin. No, v tokratnem Sobotnem branju pa smo pod drobnogled vzeli roman Lazarjeve ženske, ki ga je na sejem prišla predstavit sodobna ruska pisateljica srednje generacije Marina Stepnova. Po besedah njenega prevajalca, Boruta Kraševca, Stepnova v domovini uživa precejšen ugled, prevedli pa so jo tudi že v 28 drugih jezikov. Ta uspeh pisateljica v pomembni meri dolguje prav Lazarjevim ženskam. O čem torej govori njen roman? – Govori o prekletstvu genialnosti, o krhkosti medčloveških odnosov in o magični moči urejenega, toplega doma. Vse to, kajpada, na ozadju velike in strašne ruske zgodovine dvajsetega stoletja. Več o Lazarjevih ženskih pa v oddaji, ki jo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Jesen vsako leto prinese številne knjižne novosti. Med njimi je letos tudi težko pričakovan slovenski prevod tretjega, do zdaj najboljšega dela Neapeljske tetralogije Elene Ferrante, ki je osvojila številne bralke in bralce po svetu. Zgodbo o burnem prijateljstvu Elene in Lile lahko prav zdaj gledamo tudi na zaslonih. Italijanski RAI in ameriški HBO namreč predvajata prvo sezono nadaljevanke »Moja genialna prijateljica«, ki je nastala po knjižni predlogi in v sodelovanju s skrivnostno avtorico Eleno Ferrante. Knjiga »O tistih, ki bežijo in tistih, ki ostajajo« je v prevodu Anite Jadrič izšla pri Cankarjevi založbi. Več o njej pa tudi o ekranizaciji tetralogije v tokratni oddaji Sobotno branje, ki sta jo pripravila novinarka Urška Henigman in dopisnik iz Rima Janko Petrovec.
Neveljaven email naslov