Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
802 epizod
802 epizod
Oddaja je namenjena pogovoru z enim, po navadi pa z dvema sogovornikoma, in sicer o temi, ki je tako ali drugače povezana z literaturo. Največkrat je izhodišče pogovora konkretna knjiga - leposlovna, poljudno-znanstvena ali strokovna - ob kateri nato obravnavamo širšo temo ali problematiko. Ker skuša oddaja slediti sočasnemu dogajanju na literarnem prizorišču, so njeni gostje pogosto tudi aktualni nagrajenci. Takrat sta v njenem središču konkretni avtor in njegov ustvarjalni opus. Oddaja Sobotno branje govori o knjigah na drugačen način. Kakšen? Poslušajte jo.
Včasih se nam v življenje prav po tihem prikrade kak nepričakovan gost in skorajda proti vsem pravilom spremeni tok usode. Čeprav so drobne, lahko te spremembe življenje razkrijejo v povsem novih barvah. To v veliki meri velja za roman Pride mačka na obisk japonskega pesnika in pisatelja Takašija Hirajdeja, ki je v slovenskem prevodu nedavno izšel pri založbi Modrijan. V njem se skozi drobne spremembe, ki jih prinese mačja obiskovalka, izriše značilno japonska zgodba o drobnih detajlih, ki določajo življenje, in o minevanju, ki mu je vse podvrženo. Knjigo Pride mačka na obisk je v oddaji Sobotno branje v roke vzela Nina Slaček. Foto: založba Modrijan
Do leta 2016 je Goran Vojnović objavil dva romana in zanju prejel dva kresnika – dosežek, ki je med slovenskimi pisatelji brez primere. No, letos spomladi pa je na naše knjižne police prišel njegov tretji roman, Figa. Gre za pripoved o Jadranu, moškem v zgodnjih srednjih letih, ki se, soočen z resno krizo v svojem partnerskem odnosu, začne spraševati, v kolikšni meri je njegove življenjske težave pravzaprav mogoče pojasniti na ozadju družinske zgodovine. Vojnovićev junak se namreč sprašuje, ali ljubezenski zgodbi, ki sta se odvili med dedom in babico ter mamo in očetom, na neki način ne napovedujeta tudi poteka, razvoja njegove lastne zveze. Na ta način je Vojnović izpisal bogato tkano, psihološko pretanjeno družinsko kroniko druge polovice slovenskega dvajsetega stoletja. Bo pisatelj torej naslednje leto za Figo prejel že tretjega kresnika? – Preverjamo v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Ko je znani angleški nevrolog in pisatelj Oliver Sacks izvedel, da je neozdravljivo bolan, je začel razmišljati o svoji vseživljenjski ljubezni do periodnega sistema elementov, lastni minljivosti, spoprijemanju z rakom in smrtjo ter šabatu – dnevu počitka. Vse to je ubesedil v esejih, ki so posthumno izšli v knjižici z naslovom Hvaležnost. Dvorni pesnik medicine, kot so ga imenovali pri New York Timesu, je nanizal številna knjižna dela, v katerih je togi medicinski znanosti dodajal literarne prvine. V slovenščino sta prevedeni še dve, in sicer avtobiografija V pogonu, ki so jo tako kot Hvaležnost nedavno izdali pri založbi Modrijan, in Mož, ki je imel ženo za klobuk. Prevajalko Sacksovih del Bredo Biščak je pred mikrofon povabila Barbara Belehar Drnovšek.
Prelomni zgodovinski dogodki, njihov potek tok zgodovine nagibajo v to ali ono smer in določajo ton nadaljnjim desetletjem. Iz primerne časovne oddaljenosti se lahko zdijo skoraj samoumevni. Slika je povsem drugačna za ljudi v konkretnem zgodovinskem trenutku, ko se prepleta gosta mreža tisoče drobnih odločitev, pogledov in prizadevanj. Tak pogled je nujno fragmentaren in spremenljiv. Tak je v marsikaterem pogledu tudi roman Žalost Belgije priznanega flamskega pisatelja Huga Clausa, ki je v delu, ki velja za ključno literarno mojstrovino književnosti, pisane v nizozemskem jeziku, svojo pisateljsko pozornost usmeril v zahodno Flandrijo, v čas pred in med drugo svetovno vojno. S čim obsežni roman, ki je v slovenskem prevodu izšel pri založbi Beletrina, že več kot tri desetletja prepričuje svoje številne bralce, je v oddaji Sobotno branje preverila Nina Slaček. Foto: Nina Slaček
Norveška prestolnica ob koncu 19. stoletja. Po mestu vandra mlad moški – najverjetneje v poznih dvajsetih letih –, ki bi rad postal pisatelj. Že dolgo je brez dela in trpi pomanjkanje, lakoto. To so osnovne fabulativne koordinate v romanu Glad, ki je leta 1890 prinesel prvi uspeh norveškemu pisatelju, poznejšemu Nobelovemu nagrajencu, Knutu Hamsunu. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da je Glad socialno angažirano delo, ali da je Hamsun po svetovnonazorski plati prepričan levičar. Za kaj torej v tem romanu dejansko gre, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil gledališki režiser Janez Pipan, ki je Hamsunov Glad lani postavil na odru ljubljanskega Mini teatra, zdaj pa je novemu slovenskemu prevodu, ki je po zaslugi prevajalke Marije Zlatnar Moe izšel pri založbi Modrijan, pripisal obsežno spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Mandale so sestavni del naših življenj. Najdemo jih praktično vsepovsod, a pogosto ne vemo, od kod prihajajo, kaj je botrovalo njihovemu nastanku in del kakšnih socialnih in religioznih praks so mandale na vzhodu bile in pogosto še zmeraj so. A mandale ne pripadajo le Vzhodu in Zahodu, čeprav je za njihovo priljubljenost pri nas zaslužen Carl Gustav Jung, ki je mandalo opisal kot psihokozmogram. Mandale pripadajo vsakemu času in vsem tradicijam. 40 let svojega življenja jim je posvetil dr. Zmago Šmitek, vrsto let redni profesor na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete v Ljubljani. Dr. Šmitek sodi med najvidnejše slovenske raziskovalce s področja primerjalne religiologije in antropologije, za knjigo, ki je izšla pri založbi Beletrina pred dobrim mesecem – Mandale, tajni vrtovi razsvetljenja, pa njen recenzent dr. Andrej Ule pravi, da je Šmitkovo življenjsko delo in obenem izjemen prispevek k predstavljanju in razumevanju azijskih kultur. O mandalah, o tem načrtu za vse kreacije in harmonični obliki duha kot mandali rečejo Tibetanci, se je Liana Buršič z dr. Šmitkom pogovarjala v tokratnem Sobotnem branju.
Ko govorimo o protestantizmu na Slovenskem, praviloma govorimo o Trubarju, Dalmatinu in Bohoriču, morda še Krelju, o ljudeh, skratka, ki so delovali predvsem na Kranjskem. Le malokdo pa ve, da so sredi 16. stoletja ideje reformacije močno odmevale tudi na Primorskem, kjer je bil njihov velik zagovornik Koprčan Peter Pavel Vergerij. Nenavadna in razgibana usoda tega moža – Vergerij je bil v tridesetih letih goreč nasprotnik Lutra in celo papeški nuncij na dunajskem dvoru, nato škof v svojem rodnem mestu, končal pa je vendarle kot prepričan protestant v Nemčiji – je v središču romana Zlo pride s severa, obsežne in slikovite zgodovinske kronike znamenitega istrskega pisatelja, Fulvia Tomizze. Pred praznikom reformacije smo Tomizzevo pisanje pod drobnogled vzeli v Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila prevajalka Vera Troha. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Nekaj paradoksalnega je v figuri Boba Dylana. Mož je vseprisoten, že več kot pol stoletja živi in ustvarja na očeh svetovne javnosti, posnel je skoraj 40 studijskih plošč, odigral je na tisoče koncertov, nastopil je v igranih in dokumentarnih filmih, o njem so bile napisane debele knjige, tako biografije kakor podrobne interpretativne analize posameznih pesmi, a kaj nam resnično hoče sporočiti, še vedno ne vemo. Zdi se namreč, da ima veliko obrazov, da ni samemu sebi nikoli enak. Zdaj, po podelitvi Nobelove nagrade za književnost, se, kot kaže, ne moremo zediniti niti glede tega, ali Dylanovo ustvarjanje navsezadnje pripada glasbeni ali literarni umetnosti. Morda pa v to zmedo nekaj jasnosti lahko vnese branje njegovih avtobiografskih Zapiskov? – Lotili smo se jih v tokratnem Sobotnem branju. Gost pred mikrofonom je bil kantavtor Jani Kovačič. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: detajl z zadnje platnice Dylanovih Zapiskov (Goran Dekeva)
Rusi so nesporni mojstri romana. Si je sploh mogoče predstavljati železni kanon svetovne književnosti brez Bratov Karamazovih Dostojevskega, Oblomova Ivana Gončarova, Mojstra in Margarete Mihaila Bulgakova ali Tolstojeve epopeje Vojna in mir? Toda vsa omenjena dela so danes stara vsaj sedemdeset let, če ne še bistveno več. Zato se najbrž lahko vprašamo, ali imajo ti klasiki med današnjimi ruskimi pisci sebi primerne naslednike? – No, če je soditi po sodobnih ruskih romanih, ki so bili v slovenščino prevedeni v zadnjih letih, je odgovor zanesljivo pritrdilen. Tu so, med drugim, Vladimir Makanin z izvrstnim Undergroundom pa Viktor Pelevin z romanom Čapajev in praznota, spregledati ne gre niti Vladimirja Sorokina in njegovega dela Led. No, tem avtorjem se zdaj brez najmanjšega dvoma pridružuje Jevgenij Vodolazkin, čigar drugi roman, Laurus, je pri Cankarjevi založbi izšel že v začetku leta 2016, splošno pozornost slovenske beroče javnosti pa je zbudil sredi okotbra, ko je za njegov prevod Lijana Dejak prejela Sovretovo nagrado. Zakaj je Vodolazkinov Laurus mogoče brez zardevanja postaviti ob bok ruskim klasikom, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Lijana Dejak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
V oddaji Sobotno branje se bomo tokrat posvetili tako imenovani mikrozgodovini, področju zgodovinopisja, ki pod drobnogled jemlje lokalno zgodovino in življenje malega človeka. Pri založbi Modrijan je namreč pred kratkim izšla nova knjiga mariborske zgodovinarke doktorice Mateje Ratej Vojna po vojni. V delu, ki se bere kot napeta zgodba, avtorica razpleta štiri tragične primere s spodnještajerskega podeželja v obdobju neposredno po prvi svetovni vojni. Odnos do zločina, rušenje ustaljenih patriarhalnih družbenih vezi, vloga ženske pri tem – to je le nekaj vidikov, s katerih je mogoče opazovati vsakdan življenj naših prednikov. Pravzaprav niti ne tako oddaljenih prednikov, ki se nam v besedilu izpod peresa dr. Ratejeve kažejo zelo drugačni, celo tuji. Še en povod za razmislek, kako zelo velike so spremembe v relativno kratkih časovnih obdobjih. Avtorico je pred mikrofon povabil Andrej Stopar.
V potrošniški družbi smo od jutra so večera obdani z najrazličnejšimi izdelki. Reklame nas prepričujejo, da potrebujemo samo še tole, pa bo naš dom idealen ter samo še tisto in že se bomo v svoji koži končno počutili odlično. Akcije na vsakem koraku nas opozarjajo, koliko bomo z nakupom prihranili, za dodatno spodbudo pa nam ponujajo še kakšne brezplačne izdelke, ki bi jih naši otroci nedvomno želele zbirati. Vse zato, da se velik del našega prostega časa vrti okoli nakupovanja in ker je časa danes tako malo, mora biti nakupovalno doživetje kar najbolj udobno in izdelki všečno zapakirani. Proizvodnja smeti, ki gre z roko v roki s potrošniškim življenjskim slogom, tako iz leta v leto hitro narašča in to kljub temu, da se vse več tudi reciklira. Da za uspešno in kvalitetno življenje vse to sploh ni potrebno, dokazuje Bea Johnson v svoji knjigi Dom brez odpadkov, priročniku s »temeljnimi napotki za preprostejšo gospodinjstvo in lepšo prihodnost«, ki je izšla pri Tehniški založbi Slovenije.
Bogdan Suceavă, romunski pisatelj in esejist, ki je letos gostoval na vileniškem festivalu, je po osnovnem poklicu matematik. A tega ne bi uganili ob prebiranju njegove povesti, Mirune, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Modrijan. V tem delu namreč ni sledu o kakem življenju, ki bi ga bilo mogoče brez preostanka povzeti v racionalno doumljivih, suhoparnih, stvarnih enačbah. Suceavă je svojo povest – na površini gre v njej za obujanje spominov na otroška poletja, ki jih je pripovedovalec s svojo sestro, Miruno, preživljal pri dedku na karpatskem, od Boga in zgodovine pozabljenem podeželju – bogato prežel z elementi romunske pripovedne folklore. Vse polno je torej bajeslovnih bitij, nadnaravnih sil in ljudskih vraževerij, ob katerih, se zdi, je še Ceausescujev stalinizem brez prave moči. Se v romunskih gorah torej skriva eden zadnjih otokov, kjer Evropa še živi svojo mitsko preteklost? – Odgovor smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila Julija Uršič, ki je za Miruno poskrbela po uredniški plati. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Leta trdega dela in težkih treningov, leta odrekanja, zmag in porazov. In potem trenutek, ko se na prsih zalesketa zlata olimpijska kolajna. Ali to lahko pričakujemo od romana »Zlato« angleškega pisatelja Chrisa Cleava? Spremljamo zgodbo o Kate in Zoe; dveh vrhunskih športnicah, najboljših prijateljicah, a hkrati tudi največjih tekmicah za olimpijsko zmago. To je ganljiva pripoved o vztrajnosti in odločnosti, pa tudi o travmatičnih spominih, težkih preizkušnjah in brezmejni materinski ljubezni. Čeprav roman »Zlato« ponudi razmislek o tem, kaj je v življenju zares pomembno, pa k branju vlečeta predvsem močna volja in optimizem, ki spremljata tako vzpone kot padce – v športnem in osebnem življenju osrednjih junakov. Roman Chrisa Cleava »Zlato« bosta v oddaji Sobotno branje prelistala psihologinja Eva Kovač in Iztok Konc.
Z romanom Če ubiješ oponašalca se je ameriška pisateljica Harper Lee trdno vpisala v ameriški literarni kanon. Knjiga je takoj po izidu leta 1960 postala prodajna uspešnica, hitro je dobila uspešno filmsko priredbo z Gregoryjem Peckom v glavni vlogi, slavljena avtorica pa je nato pisateljsko povsem obmolknila. Tako ni presenetljivo, da je lanskoletni izid njenega novega romana med bralci zbudil izredno zanimanje. Le leto po izidu in pol leta po pisateljičini smrti, - Harper Lee je v devetdesetem letu umrla februarja letos -, je založba Mladinska knjiga roman Pojdi, postavi stražarja ponudila tudi slovenskim bralcem. Foto: Nina Slaček
Francoska pisateljica Muriel Barbery je svetovni uspeh doživela s svojim drugim romanom Eleganca ježa, ki je pred desetimi leti izšel v Franciji in navdušil tako kritike kot bralce. Od takrat pa so ga prevedli v več kot 40 jezikov in prodali več kot 7 milijonov izvodov. Muriel Barbery je letos izdala svoj tretji roman Življenje vilinov, ki ga predstavljamo v tokratni oddaji, ki jo je prirpavila Urška Henigman.
Dvajseto stoletje ne pozna prav veliko pisateljev, ki bi uspeli slavospeve literarnih kritikov in zgodovinarjev združiti z milijonskim bralskim občinstvom. No, med izjemami je gotovo Umberto Eco, avtor Imena rože, ki je med platnicami ene same, napeto izpisane knjige uspel strniti prvine zgodovinskega romana, kriminalke in tehtne filozofske meditacije o razmerju med religijo, umetnostjo in smehom, vsemu skupaj pa dodati še dražljivo tesnoben občutek, da smo bralke in bralci skupaj z glavnima junakom na sledi precej orjaški zaroti. Tej recepturi je pisatelj nato v grobem sledil tudi v svojih naslednjih romanih, a je vsakokrat pazil, da se je novo delo vendarle razlikovalo od svojih predhodnikov. Ko v roke jemljemo Ecovo zadnjo knjigo, roman Nulta številka, ki je izšel nedolgo pred avtorjevo letošnjo smrtjo, se torej lahko sprašujemo, v kolikšni meri se Nulta številka giblje po prostoru, ki ga je že odprlo Ime rože, v kolikšni meri pa vstopa v čisto nov literarni svet. Odgovor na to vprašanje smo iskali v tokratnem Sobotnem branju. Gostja pred mikrofonom je bila literarna kritičarka Ana Geršak. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Medtem ko se proti izbranemu koščku morske obale in drugim turističnim destinacijam še vedno, tako kot pač vsako poletje, vijejo kolone pločevine, se bomo v oddaji Sobotno branje podali po sledeh fenomena, ki je v naših krajih to tradicijo sploh vzpostavil. Avtomobili so pač - med drugim - povsem spremenili način preživljanja prostega časa in počitnic in avto, ki je ljudi pred šestimi desetletji postavil na štiri kolesa v naših krajih je bil ljubkovalno poimenovan fičo. Z njim so povezane številne zgodbe o potovanju na morje, o neprestanih popravljanjih malega avtomobila in še danes mu številni ljubitelji posvečajo veliko svojega prostega časa. V monografiji Fičko po Jugoslaviji: Zvezda domačega avtomobilizma med cestami in spomini se mu je posvetil tudi raziskovalec Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti Martin Pogačar. Foto: Nina Slaček
Letos mineva 100 let od rojstva britanskega pisatelja norveškega rodu Roalda Dahla, enega najbolj priljubljenih avtorjev leposlovja za otroke 20-ega stoletja. Ob tej priložnosti bomo zato v oddaji Sobotno branje pozornost namenili njegovi knjigi VDV – Veliki dobrodušni velikan. V kinematografih si lahko ogledate film z istim naslovom, ki ga je po Dahlovi knjižni predlogi za Disneyjeve studie posnel Steven Spielberg. Za vse, ki si pred ogledom filma radi preberete tudi knjigo, je založba Sanje izdala ponatis Dahlove uspešnice z novo Disneyjevo naslovnico. V svet, kjer živijo ljudožerski velikani, smo se odpravili s prevajalko Ano Barič Moder.
Kar je za Američane striček Sam, je za Ruse – in menda že od srednjeveških časov tako – mati Rusija. To alegorično figuro, ki naj bi poosebljala rusko identiteto, vse, kar je v ruskem narodu najboljšega, so v dvajsetem stoletju za propagandne, politične namene upodobili številni slikarji in kiparji. Sredi spominskega parka v Volgogradu – nekdanjem Stalingradu – na primer stoji kip skoraj osem tisoč ton težke in 85 metrov visoke zmagovite matere Rusije. Toda ta kolosalna in malodane po božje čaščena podoba slej ko prej potiska v slepo pego vprašanje, kaj je v dvajsetem stoletju dejansko pomenilo biti ruska mati ali, še natančneje, ženska v Rusiji. Kakšna je bila pravzaprav izkušnja žensk, ki so morale pretrpeti stalinske čistke, pomanjkanje, lakoto in teptanje najosnovnejših človekovih pravic? Kakšna je bila izkušnja žensk, ki so jih številne vojne – dve svetovni, ena državljanska in ena hladna – oropale za življenja staršev in soprogov in otrok? – Eno tako izkušnjo, izkušnjo vsakdana ruske ženske, v svoji dolgi, v realistični maniri izpisani noveli, naslovljeni Sonjica, popisuje sodobna ruska pisateljica Ljudmila Ulicka. Kakšen portret pri tem izriše, smo preverjali v tokratnem Sobotnem branju. Oddajo je pripravil oran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Kolikšna je pravzaprav moč umetnosti? In kje se ta moč skriva, kje se kaže? Da družbi nastavlja ogledalo, naj bi bila temeljna vloga umetnosti skozi velik del zgodovine; toda ne pač običajno ogledalo, ki odseva, kar je na površju, pač pa ogledalo, ki lahko seže tudi v skrite globine, ki poganjajo tok zgodovine. Umetniško izražanje je zato vedno v zelo specifičnem odnosu do družbe in še prav posebej do njenih oblastnih struktur. Odnos med umetnostjo in oblastjo je tudi središčna tema novele El Greco slika velikega inkvizitorja nemškega pistatelja Stefana Andresa, Ki je nastala leta 1935, zdaj pa je v slovenskem prevodu izšla pri založbi Modrijan. Foto: založba Modrijan
Neveljaven email naslov