Če cenitev albuma Plastic Hearts začnemo z vrednotenjem pripovedne celovitosti, koherentnosti, konceptualnost, potem nimamo kaj obravnavati. Če pa se namenimo sedmi album razvpite pop zvezdnice uvrstiti med njena prejšnja dela in vse te skupaj nato razvrstiti po ponujeni kakovosti poslušalske izkušnje, potem Plastic Hearts brez težav zmaga. Glasbena kariera zimzeleno pubertetniške ameriške zvezdnice je skrajno bipolarna. Na Mileyjino srečo je bipolarnost veliko bolj priljubljena med občinstvom kot med kritiki.
Plastic Hearts je ad hoc zbirka vsebinsko in tudi oblikovno različnih songov. Večina teh ima power-pop obrazila in kričeče interpretacije. Tako tretjina albuma spominja na podivjano Lady Gaga, zaznaven del tega je spontano posvetilo tradiciji popa iz osemedesetih in celo glam-rocka iz sedemdesetih prejšnjega stoletja, četrtina dela je modni disco-pop, in da bo mera polna, sta tu še dva povsem solidna country komada. Legitimnost teh ne obstaja, zato pa prav ta dva kompostu Plastic Hearts priskrbita nekaj dodatne arome. Čudaško kot šekasta mavrica.