Trenutno se predvaja:
Maribor 13
15. februar 2020 ob 08:21 Maribor Zgodbe

Bodo res odstranili spomenik knezu Koclju?

Ob poškodovanem podnožju spomenika se porajajo vprašanja, kdo je odgovoren za njegovo popravilo, vprašanje pa je tehtno v širšem kontekstu
Spomenik knezu Koclju (delo Andreja Grabrovca Gaberija). Zob časa in pomankljiva nega sta pustila očitne posledice. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl
Spomenik knezu Koclju (delo Andreja Grabrovca Gaberija). Zob časa in pomankljiva nega sta pustila očitne posledice. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl

V Mestni občini Maribor je več sto javnih umetniških skulptur in spominskih obeležij. Ker stojijo v javnem prostoru so podvržene zobu časa in vandalističnim dejanjem. Zaradi propada ali uničenja občani pritožbe in pobude naslavljajo na občino, ki pa se ne more vedno učinkovito odzvati. Tako kot v primeru poškodovanega podnožja kipa knezu Koclju v istoimenski ulici v Mariboru. S podnožja skulpture odpadajo marmorne plošče, a ker je zasebna last na zasebnem zemljišču in nima statusa dediščine ali spomenika, občina nima posebnih pristojnosti.

»Lastništvo je danes zelo ostra zareza v pristojnost posameznih inštitucij«, pravi Daniel Sajko, vodja Urada za kulturo in mladino na mariborski občini, in dodaja, da »občina ne more in ne sme posegati v zasebno last, tudi če je jasno, da je treba neko skulpturo ali obeležje popraviti ali obnoviti, če ni ta v lasti občine.« Šele ko je objekt označen za kulturno dediščino in zanjo velja Zakon o varstvu kulturne dediščine, postane skrb za to področje javna. V nasprotnem in v omenjenm konkretnem primeru pa lahko komunalna inšpekcija zaradi zagotavljanja varnosti zgolj zaščiti območje v okolici skulpture knezu Koclju (avtor skulpture je kipar Andrej Grabrovec Gaberi) in počaka, da se na poziv, da objekt uredi, odzove njen lastnik.

Je poškodovano podožje skulpture nevarno?

Avgust Heričko, prokurist podjetja Markizet TG d.o.o., ki je lastnik zemljišča in objekta, na katerem stoji skulptura knezu Koclju, nam je posredoval dokumentacijo iz katere je razvidno, da ga je gradbeni inšpektor večkrat opozoril na stanje spomenika, ga seznanil da je za tovrstni prekršek predpisana globa 500 evrov in z odločbo pozval, naj izvedejo nujna vzdrževalna dela, objekt ustrezno obnovijo ali ga odstranijo. V odločbi je navedeno, da mora lastnik do 30. aprila letos na svoje stroške izvesti nujna dela. Avgust Heričko pa je že lani republiškemu Inšpektoratu za okolje in prostor poslal dopis, v katerem pravi: »plošča, ki je ni tudi ne more ogrožati varnega prehoda mimoidočih in nikakor ne razumem, kako lahko nekaj, česar ni, ogroža kogar koli«. Ker pa bi lahko bilo nevarno, če bi odpadla še kakšan plošča, ga inšpektorat poziva k odstranitvi poškodovanih in dotrajanih delov in k »fugiranju«, da ne pride do vdora vlage in nadaljnih poškodb. Avgust Heričko je na naše povpraševanje še razmišljal o tem, da je »odstranitev plastike veliko cenejša kot obnova kamnite obloge. Postavlja se vprašanje zakaj bi zasebnik vložil nekaj tisoč € v zadevo, ki je načeloma v interesu mesta - ali pa kot kaže ravnanje mestne oblasti v zadnjih 25 letih - tudi ne ... Odgovor se pravzaprav ponuja sam po sebi ... Menim, da bo v primeru, da mesto do plastike ne bo izkazalo nikakršnega interesa, ta slej ko prej končala na smetišču«

Tudi na zadnji strani skulpture knezu Koclju je odpadla marmorna plošča. Podnožje je umazano in popisano. Območje je zdaj zavarovano. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl

Od posameznega k splošnemu

Pri skulpturi knezu Koclju gre za slikovit primer, ki odpira širše vprašanje pristojnosti, vzvodov za odgovornost in sankcioniranja - če objekt ni dediščina ali spomenik, se ne more vključiti kulturnovarstvena inšpekcija. Zasebne lastnike objektov je treba ozavestiti, zgolj represija ne more biti učinkovita, pravi Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor. Pomemben fond javne mariborske plastike je Forma Viva iz betonskih materialov, ki je nastajala od leta 1967 do 1986, in jo bo nekoč treba obnoviti, zapisane pa niso niti recepture betonov, ki so jih posebej za projekt ustvarili v tovarniških laboratorijih. Forma viva je nastala v času družbene lastnine, danes so oikoliščine drugačne. »Dejansko sem prepričana, da se večina lastnikov Forma vive - in to kar v polovici primerov! - sploh ni zavedala, da so postali lastniki, posebej ob blokovskih naseljih. Njih bi bilo treba prepričati po eni strani z odlokom oz. zakonom, predvsem pa z ozaveščanjem. Ne da bi skakali spalico, bi pojasnili pomen umetnost v družbi«, še pravi Breda Kolar Sluga in opozarja, da bi bilo treba ob postavitvi objektov v prihodnje pripraviti protokol vzdrževanja.

Od vzhičenosti k streznitvi

V mariborski občini je 355 spominskih obeležij in skulptur. 133 jih je v lasti občine, 81 je zasebnih, po 67 v lasti države in cerkve, za nekatere niti ni podatka. Z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in Umetnostno galerijo je treba urediti njihov status na podlagi zgodovinske in umetniške vrednosti, le tako bo mogoče klicati na odgovornost. Mariborska občina naj bi še letos sprejela odlok, ki bo urejal razmerja odgovornosti, načrtuje pa tudi pravilnik, ki bo umetnost umeščal v javni prostor in zagotavljal protokol vzdrževanja. Srečko Štajnbaher, vodja mariborske enote Zavoda za varstvo kulturne dediščineKo so postavljali javne skulpture, so bili vsi vzhičeni, ampak že takrat bi se morali zavedati, da bo zob časa naredil svoje. Gre za različne materiale, ki se različno obnašajo in jih bo treba vzdrževatiSrečko Štajnbaher še pravi, da je treba za objekte, ki niso dediščina ali spomenik sprejeti dodaten odlok, z njim pa bi se vzpostavila skrb in bi se zagotovila javna sredstva, z razpisi za obnovo in za monitoring.

Nedorečena lastniška razmerja, dolgotrajni postopki in stroški pomagajo zobu časa pri propadanju dediščine. Kot v primeru lokomotive pred Železniško postajo. Nekateri strupeno pravijo, da jo bomo lahko kmalu pometli na smetišnico. Je last Slovenskih železnic, stoji pa na občinskem zemljišču. V dopoldanskem soncu je videti idilično.....Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl

Pomembno je načrtovanje

Vsi protokoli, ki jih bodo kmalu določili, morajo biti rezultat obsežnejše strategije dolgoročnega reševanja postavljanja skulptur v javnem proistoru. Občina mora vedeti in povedati, kaj si želi in to doreči s pomočjo različnih strok: urbanistov, arhitektov, umetnostnih zgodovinarjev, krajinarjev. Breda Kolar Sluga razume, da občina ni vedno pristojna za reševanje, ji pa očita nekaj drugega.«Ne spomnim se, mogoče sta spomenik Maistra in A.M.Slomška edina primera, potem pa občina več desetletij ni postavila javne skulpture ali programa, ki bi reševal to problematiko. Ni dala vzorca. To pa je slabo, ker je pobudo prevzela samoiniciativa. To sicer ni narobe, ampak moralo bi biti obratno. Da se najprej postavijo pravila, ne pa da rešujemo za nazaj.« Pri tem so problematične donacije, nekatere celo izsiljene, skrbi povzroča njihova umestitev, ki je pogosto ad hoc in nepremišljena.
Sogovorniki še pravijo, da bi bilo treba pri dolgoročnih vizijah vključiti tudi prebivalce, da bi javno umentost razumeli kot javno dobrino. K reguliranemu postavljanju te umetnosti v javnem prostoru bo nekoč prispeval zakon o odstotku za umentost. Gre za tako imenovani »delež za umetnost« oziroma za shemo sofinanciranja, v kateri se delež vsake javne investicije za gradnjo infrastrukture nameni realizaciji umetniških projektov v javnem prostoru in neposrednemu financiranju individualnih ustvarjalcev. Ponekod v tujini se odlično obnese.

...v resnici pa jo razžira rja. Foto: Radio Maribor/Irena Kodrič Cizerl
Irena Kodrič Cizerl

Nazaj na vrh