Pred približno dvema letoma ste končali kariero. Kako je za vrhunskega športnika narediti tako velik življenjski preskok?

Rekel bom, da se začne vsak športnik po koncu aktivne kariere na novo učiti hoje. Tisti prvi dnevi po tem, ko končaš, so nekako porušeni oz. je porušena orientacija dneva. Življenjski vsakdanjik je namreč popolnoma drugačen, kot je bil do takrat. Prej si imel neki načrt in točno določen dnevni urnik. Ko kariero končaš, pa se ti urnik popolnoma spremeni in je veliko bolj neustaljen, kot je bil tisti prej. Tako da bom rekel, da je glede fizičnega napora res veliko olajšanje, kar se tiče drugega dela življenja, pa je veliko novega in predvsem je čas za novo učenje.

In kako je torej zdaj z vašim časom? Ga imate več ali manj?

Ko se z nečim ukvarjaš, vidiš oziroma misliš, da bi bilo drugo boljše, ker tega drugega nimaš. Zdaj pa vidim, da je bilo prej pravzaprav zelo dobro, kljub temu da nisem imel veliko časa, in da je bilo časa prej vseeno več, kot ga je zdaj. Stari penzionistovski pozdrav je – nimam časa. In to za penzioniste res drži. No, jaz se sicer ne čutim penzionista in to tudi nisem. Mi je pa čas ušel izpod nadzora in ima dan premalo ur, mesec premalo dni.

Kaj počnete zdaj?

Počnem vse, kar je povezano s športom; na Ptuju imam telovadnico, s katero imam veliko dela – z rekreacijo, tekmovanji –, poskušam pa se tudi več posvečati družini, saj je bila ta med mojo kariero precej zapostavljena. Ampak na žalost, kot sem že rekel, tudi zdaj nimam veliko časa. Za družino se zdi, da ni najboljše, da sem nehal, kajti prej so vedno vedeli, kdaj bom doma in kdaj ne. Zdaj te predvidljivosti ni več. Tako se v bistvu še učim, kako si organizirati dan, da bom imel dovolj časa za vse.

Mogoče razmišljate tudi o menedžerskih vodah?

Za zdaj ostajam bolj v trenerskih, ampak upam, da mi bo v prihodnosti uspelo nekaj funkcij predati in da bo to namesto mene počel kdo drug. Zdaj sem pač sam za vse – da sem trener in da skrbim za celotno organizacijo in delovanje boksarskega kluba in tudi za promocijo. Verjamem pa, da se bo to nekoč izboljšalo in da bom lahko le trener ali pa le menedžer.

Boks je za vas torej še vedno prioriteta. Pa kdaj, ko stojite ob ograji, pomislite, da bi se še vrnili v ring? Vas kdaj zaskelijo pesti?

Ne. Dve leti je mimo in do zdaj se mi še ni prebudila želja po vrnitvi na tekmovanja. Zavedam se, da je za to potrebnega res veliko treninga in napora. Seveda pa ob pogledu na svoje varovance v ringu podoživljam pozitivne in kritične trenutke svoje športne kariere.

Vidite v slovenskem boksu že kakšnega svojega naslednika? Takšnega, ki bi lahko šel po vaših stopinjah?

Mislim, da jih je kar veliko, ki bi lahko šli oziroma bi lahko bili še boljši. Je pa res, da bo šele čas pokazal, kdo je pripravljen dovolj delati, v to dovolj dati. Od danes do jutri so pravzaprav vsi talenti. In trdim, da je v športu nekaj zagotovo talent, vendar se tudi tu danes iščejo predvsem delavci, ali še boljše, garači.

Kako pa je zunaj ringa, je napetost med tekmovalci zrežirana ali je resnična?

Jaz svojih nasprotnikov nikoli nisem jemal za sovražnike, ki bi jih bilo treba prizadeti, raniti. Zmeraj sem jih imel za nasprotnike, tekmovalce, športnike in zmeraj je bil moj cilj, da jih na športen način psihično in fizično nadvladam. In lahko rečem, da imam skoraj z vsemi svojimi nekdanjimi nasprotniki občasne stike. Z enimi več, z drugimi manj. To je odvisno predvsem od jezikov, ki jih govorimo. Tako da lahko z veseljem rečem, da ni bilo niti enega dvoboja, ki bi se končal s kakršnokoli neporavnano napetostjo. Če se je katera od teh zgodb čisto končala, se je predvsem zato, ker s kakim boksarjem nisva govorila istih jezikov. Ob tem pa lahko rečem tudi, da je v športu pravzaprav največje bogastvo prav spoznavanje različnih ljudi, njihovih navad in kultur. Pred kratkim sem bil znova v Združenih državah Amerike in sem ponovno navezal stik z enim svojih nekdanjih nasprotnikov. Zanimivo je, da gojiva oba zelo lepe spomine na najin dvoboj. To pa je samo še nov dokaz, da čeprav gre pri boksu za borbo, za pretep, za koga tudi za agresijo, čeprav v resnici sploh ni to, gre tu še za nekaj več, gre predvsem za prijateljstvo.

Zakaj pa so potem te napetosti med tekmovalci pred dvoboji?

Hja, predvsem zato, ker družba to pričakuje. Želi si ekstreme. Verjamem, da je veliko te napetosti predvsem predstava za navijače. Živ dokaz, kaj pomeni slepa vera oz. ekstrem, je prav pred kratkim zelo opevan dvoboj med McGregorjem in Mayweatherjem, pri čemer pa je šlo pravzaprav samo za denar. Vrtoglavi znesek za prav nič boksarske kvalitete, ob tem pa komunikacija na najnižjem možnem nivoju. A je žal tako, da ljudje cenijo šov veliko bolj kot vsebino.

Vi ste vedno veljali za preprostega in ljudem dosegljivega športnika. Delovali ste povezovalno. Kako vam je to uspevalo, glede na to, da se pričakuje šov?

Zavedam se, da so skozi mojo zgodbo rasli tudi moji navijači, in prav neverjetno je bilo to, da smo si Slovenci pustili spoznati, da boks pravzaprav ni to, kar je zanj veljalo v preteklosti, torej zgolj nasilje. Ljudje so mi dovolili, da jim pokažem lepote tega športa, v katerem sicer res ne manjka niti solz, krvi in še marsičesa neprijetnega. Ampak vsa Slovenija je boks vzela za svoj šport, za del kulture, in to je bilo zame največje plačilo. Konec koncev so me oblikovali ljudje, ki so pokazali veliko tolerance in veliko razumevanja za moj šport, ki v Sloveniji sicer nima dolge zgodovine.

Zgodovino tega športa ste pravzaprav ustvarili vi!

Hvala.Pomagali pa so oz. ste vsi, ki ste to moje početje odobravali.

Kot ste že dejali, ostajate v boksu. Kako pa je zdaj z drugimi športi? Se mogoče ukvarjate še s čim, ste poskusili kaj novega?

Absolutno ostajam v športu, osnova pa so boks, kondicija, nogomet, slednji predvsem zaradi druženja. Ker je zdaj zima, pa nekaj časa namenim tudi smučanju. Pravzaprav se rad preizkusim v različnih športih, kajti šport je moj način življenja.

Omenili ste smučanje, in ker se približuje tekmovanje Zlata lisica, ne moreva mimo tega. Boste tam, boste to spremljali?

Potrudil se bom, da bom tam, kajti pri nas je le malo športnih dogodkov, ki bi bili na tako visokem nivoju, kot je to mariborsko tekmovanje.

Bi za konec najinega pogovora dodali še kakšno spodbudno besedo za slovenske lisičke?

Slediti je treba samemu sebi in dosegati rezultate predvsem zaradi sebe in ne toliko zaradi drugih, saj če osrečiš sebe, lahko osrečiš tudi vse druge.