Smo sredi Tedna prostovoljstva in danes je veseli dan prostovoljstva, zaradi znanih omejitev ga Slovenska filantropija ne more ustrezno zaznamovati, so pa prostovoljci dopoldne v večjih krajih delili časopis Dobra dela ne potrebujejo reklame, v njem so predstavljeni prostovoljci, organizacije, njihova področja dela in izkušnje. Slovenska filantropija vsako leto izpostavi najprizadevnejše prostovoljce v različnih kategorijah; ob najprostvoljki, zaposleni v javni upravi, Mojci Pristavec Đogić, ki med drugim deluje v okviru Rdečega križa, v programu Botrstvo, na področju ljubiteljske kulture in ozaveščanja o temeljnih postopkih oživljanja in darovanja organov, / je najprostovoljec v javni upravi za preteklo leto Milan Ninić, humanitarec iz Celja, zaposlen v Univerzitetnem kliničnem centru Maribor.

Že drugo leto zapored je med najprostovoljci iz javne uprave zaposleni v mariborskem UKC. Lani je to bila zdravnica Ninna Kozorog, letos pa diplomirani inženir radiologije na Oddelku za onkologijo, sedemindvajsetletni Milan Ninić iz Celja. S svojimi človekoljubnimi vrednotami zaznamuje tako svoje delovno okolje kot okolje, v katerem živi in vodi dobrodelno društvo Enostavno pomagam. Kot zdravstveni delavec se zaveda, kako krhek je človek kot bolnik, sploh na onkologiji, zato se mu posebej posveča, tudi v čakalnici:«Naše društvo je doniralo akvarij v čakalnico, ravno s tem namenom, ker je terapetvski in zelo pomaga pri sproščanju pacientov. Potem so tu tudi razstave, ravno zdaj imamo razstavo otroških likovnih del, glasba.«

Milan Ninič bi najraje videl, da bi država poskrbela za vse ljudi v stiski. Ker pa je resničnost drugačna, jo popravljajo prostovoljci:«Potem smo pa mi tu, leva in desna roka države, ki skrbimo tako za otroke kot za starostnike in za vse, ki so nekje vmes«, dodaja sogovornik.

V zadnjem času so v društvu Enostavno pomagam, ki deluje od leta 2014, svoje izkušnje obogatili s pomočjo starostnikom, a prednost še vedno dajejo otrokom, tudi tako, da pomagajo pri plačevanju dragih terapij Opozarja predvsem na otroke s posebnimi potrebami in redkimi boleznimi, ki «nekako izpadejo iz našega zdravstvenega sistema. Če sva iskrena, če bi vsi otroci dobili vse terapije, ki jih potrebujejo, strokovnjakov imamo namreč dovolj, bi se zmanjšali stroški zdravljenja vseh zapletov, ki jih otroci skozi leta dobijo zaradi pomanjkanja teh terapij«, pojasnjuje Milan Ninić, ki ima za prihodnost pomembno vizijo, nekoč ustanoviti terapevtski center za omenjene otroke s Celjskega, da se njim in njihovim staršem ne bi bilo treba voziti na posebne terapije na različne konce regije ali celo države.

Srčen, prijazen in človeško zagnan sogovornik vam bo še korak bližje, ko boste slišali, s kakšnim občutkom govori o bolnikih, s katerimi vstopa celo v prijateljski odnos. Sedemindvajsetletnik jim je hvaležen za vse, kar se nauči od njih, saj ve, da to le izpopolnjuje njegovo življenjsko in dobrodelno pot. In nenazadnje – vedno so pomembni zgledi. Milan Ninić pri tem izpostavlja svojega očeta, ki da pomaga drugim, pri tem pa pozabi nase. Prijetno poslušanje.