Mariborsko dobrodelno društvo Humanitarček, ki ga vodi zdravnica Ninna Kozorog, je znano po pomoči ljudem na družbenem robu, starejšim in brezdomcem, Vida pa je naslov njegovega novega projekta, s katerim želi povečati občutljivost za to, da med nami živijo osamljeni in zapuščeni starostniki, pogosto v neznosni revščini. Projekt je zelo oseben iz dveh razlogov: Vida je bilo ime gospe, ki so ji pomagali v društvu, a žal niso mogli v celoti uresničiti načrtov in so projekt posvetili prav njej, v projektu pa spoznavamo pretresljive življenjske zgodbe starostnikov in starostnic.

Nevidno in tiho živijo med nami

Projekt Vida je rasel več let, na neki točki pa so v Humanitarčku ugotovili, da ne bodo zmogli sami in ne bodo mogli doseči starostnikov na drugih koncih Slovenije. Zato so z družbeno-kritičnim in družbeno-odgovornim projektom začeli širiti zavedanje o tej tihi in prezrti družbeni skupini. Z ozaveščanjem večanjem občutljivost ljudi, da v svojem okolju sami opazijo tiste, ki potrebujejo pomoč. Ninna Kozorog pravi, da »to niso pomoči tipa »gospe dam 100 evrov«, ampak ji dam to, kar resnično potrebuje. Ljudi, ki nimajo dostopa do starostnikov, vabimo na portal »Dobrodelko«. Ta zajema vse starostnike, ki so vključeni v projekt. Če npr. Milka potrebuje džezvo, mi iščemo džezvo in ne lonca za kuhanje pašte.«

Vrečka za malico v zameno za topel obrok
En del projekta Vida je t. i. lunch bag, vrečka za malico. V predprodaji so že zdavnaj pošle, 300 pa jih je bilo mogoče kupiti pred dnevi v Galeriji kreativnih v Gosposki ulici v Mariboru; podpisovala sta jih Tinkara Kovač in Amo Socialni alias Mišel Ristov, avtorja skladbe VIDA, ki spremlja projekt. »Vrečke spominjajo na stare vrečke za malico, tiste papirnate, v njih pa je USB ključek z uglasbeno zgodbo Vide, ki sta jo uglasbila Amo in Tinara Kovač, in še nekaj družbeno kritičnih in prebujajočih skladb. Na USB ključku so tudi zgodbe vseh starostnikov, ki so vključeni v projekt, in ročni izdelek. Če boste dobili izdelek Marije M., boste med zgodbami poiskali njeno zgodbo in vedeli, kdo vam je ta izdelek naredil«, je povedala Kozorogova. Z desetimi evri bodo starejšim zagotovili topel obrok. To jim pride bolj prav, kot denar. Pogosto namreč niti ne morejo do trgovine ali si sami skuhati. Sogovornika se sicer strinjata, da je za starejše vstop v krog pomoči težek, starejši ne uporabljajo spleta, ker nimajo naročenih časopisov, jih mnoge informacije ne dosežejo, težje tudi pridejo v mesto in podobno….

Sladkor na žličko, a je kdaj še huje
Mišel Ristov, glasbenik in socialni delavec, pravi, da nekateri ljudje živijo z drobtinicami hrane:« Neka gospa je sladkor z žličko, medtem ko čaka na pokojnino, ki bo šele čez 10 dni…. Pogosto se tudi svojci ne vključujejo in ljudje živijo sami, dokler jih mi ne srečamo naključju in jim pomagamo. Če nas,seveda, sprejmejo. Če je nekdo potreben pomoči, ne pomeni, da si bo tudi pustil pomagati.« Sladkor na žličko, če ni drugega, pa ni zadnja skrajnost, v kateri živijo ljudje, nekateri celo jejo redno testenine na mleku ali s pogreto hrano za mačke. To je za na naslovnice, pravi Kozorogova, prof. dr. Jana Goriup, vodja Oddelka Socialna gerontologija na Almi mater Europaea pa pravi, da je to »dejansko kriminal nad starejšo populacijo. Nočemo priznati, da so še posebej izpostavljene starejše ženske, ki so prej delale v nekih segmentih trga dela, kot je tekstilna industrija, kjer so bile plače slabše kot drugod. 40 let so delale v slabih pogojih, danes pa niso vredne dostojnega življenja, da bi si lahko brez pomisleka kupile vsak dan dve žemljici.«

Večno mladi, lepi in storilnostno potentni?
Sogovornica pravi, da bo leta 2060 skoraj 40 odstotkov državljanov Slovenije starih 65 let in več. V času, ko malikujemo mladost in storilnost, prepogosto zanemarjamo starejše in tudi znanost uporablja termine, ki označujejo strah pred staranjem, starostjo. »Že sam pojav ageizma (staromrzništvo, starizem) nakazuje mrzel, sovražen odnos do starejših. In sprašujem se, zakaj? Uspešne družbe, kot je japonska, jih spoštujejo. Ta gerontofobičen odnos do starejših se kaže tudi v ustanovah v državi, kdo dobi kredit, kako je z življenjskim zavarovanjem, očitki, kako dolgo črpajo pokojnino….Po drugi strani pa so starejši močna volilna baza in bi morali biti pomembni, ne samo vsaka štiri leta včasu volitev. Obljube, da bomo imeli vsi upokojenci tisoč evrov pokojnine, je pravzaprav zloraba, da ne govorim o nasilju nad starejšimi«, je povedala prof. dr. Goriup.

Starejših nočemo, brez njih ne moremo
Starejši so pomemben socialni korektiv, dokler so vitalni, kuhajo in pospravljajo za otroke, jim nudijo streho nad glavo, pazijo vnuke in dopolnjujejo žepnine. »Mladi povsem samoumevno pričakujej, da bom jaz, babica, ko sem se upokojila, dolžna vzgajati vnuke in prispevati k proračunu. Kadar se otroci in starši odločijo zaživeti kot razširjena družina, se je treba dogovoriti. In kot Slovenci vemo, da se je treba najprej dogovoriti na finančnem področju«, še pravi prof. dr. Goriup. Če po dogovoru vse lepo teče, pa se lahko zalomi, ko starejši izgubijo vitalnost, zbolijo ali popolnoma opešajo. Takrat potrebujejo tudi institucionalno pomoč ali v najslabšem primeru pristanejo v krogu zgodb projekta Vida. Kaj pa kader, ki v ustanovah skrbi zanje? Premalo ga je in nad tem tožijo skoraj vsi direktorji domov za starejše. Na zasebni mariborski univerzi Alma mater Europaea izobražujejo študente na programih Zdravstvena nega in Socialna gerontologija, ki pa pri nas niso zaposljivi, ker njihovi poklici niso uvrščeni v katalog javnih delavcev. Ob podelitvah diplom pa na univerzo prihajajo avstrijski delodajalci ter za delo in dodatno izobraževanje ob dobrih pogojih novačijo slovenski zdravstveni kader, pravi Goriupova in dodaja - Odšli bodo!