Slovenska skupščina je 25. junija 1991 na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo uzakonila temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila uradni temelj slovenske samostojnosti. Foto: BoBo
Slovenska skupščina je 25. junija 1991 na podlagi plebiscitarne odločitve za samostojno državo uzakonila temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter deklaracijo o neodvisnosti in tako postavila uradni temelj slovenske samostojnosti. Foto: BoBo
Mejni prehod med osamosvojitvijo
Tone Peršak
Andrej Magajna
"Po eni strani smo dosegli vse glavne cilje in smo sestavni del zahodnega sveta. Po drugi strani pa imam grenak občutek, da našo državo še vedno delno obvladujejo različni lobiji in omrežja, ki ne omogočajo, da bi Slovenija zadihala s polnimi pljuči," o tem, kje smo po 21 letih, pravi Slavko Kmetič. Foto: BoBo
Marjan Podobnik

Slovenija praznuje 21 let samostojne in neodvisne poti. Poti, ki so jo začeli tlakovati slovenski intelektulaci in civilnodružbeno gibanje, nato pa jo je uresničil politični vrh. Tja so slovenski volivci aprila 1990 postavili 240 poslancev na prvih večstrankarskih volitvah po 2. svetovni vojni, ki jih je omogočila sprememba ustave leto poprej.

Na volitvah v skupščinske zbore je zmagala koalicija strank Demokratična opozicija Slovenije (Demos), v katero so se združile Slovenska demokratična zveza, Socialdemokratska zveza Slovenije, Slovenski krščanski demokrati, Kmečka zveza, Liberalna stranka in Zeleni. Demos je dobil 126 poslanskih mest od skupno 240, največ jih je pripadlo krščanskim demokratom. Med posameznimi strankami je prejela največ glasov Stranka demokratične prenove (nekdanja slovenska Zveza komunistov).

Nova skupščina se je prvič sešla maja, za svojega predsednika pa so izbrali Franceta Bučarja. Izvolili so tudi 27 ministrov v novi vladi, ki jo je vodil Lojze Peterle. Ministrstva so prevzela delo in nova oblast je hitro vzela vajeti v svoje roke. Skupščina pa je v naslednjih mesecih sprejela več sklepov, med drugim tudi tega, da bodo v letu dni sprejeli novo slovensko ustavo. Začeli so se pogovori o tem, da bi odločitev o osamosvojitvi preverili med ljudstvom, in člani Demosa so predlagali, da bi plebiscit izvedli še v istem letu. S tem so se strinjale vse stranke. 23. decembra 1990 so slovenski volivci z več kot 88 odstotki glasov 'za' podprli slovensko samostojnost.

Priprave na uresničitev te odločitve v praksi so intenzivno stekle. Čez pol leta - 25. junija 1991 - pa so se uresničile s sprejetjem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije ter Deklaracije o neodvisnosti. Tako so poslanci postavili uradni temelj slovenske samostojnosti.

In kako danes gledajo na tiste mesece, ko se je ustvarjalo eno najpomembnejših obdobij slovenske zgodovine? Kaj so pričakovali in kaj od tega se je uresničilo? Vabljeni k branju odgovorov štirih tedanjih poslancev:

Tone Peršak (poslanec Slovenske demokratične zveze):
Po večini smo imeli o demokraciji idealne predstave in smo demokracijo poznali načelno, bolj ali manj abstraktno. Malo manj pa smo vedeli, da je demokracija, kakor so nam jo predstavljali, vključno z idealiziranimi opisi strank in dialogov, ki naj bi temeljili na moči argumentov, v bistvu že prešla svoj zenit in da se je v svetu že začel proces globalizacije in nadvlade multinacionalnega kapitala, ki vse bolj obvladuje politične stranke. Tega pač še nismo mogli vedeti. Po drugi strani pa sem v razpravah o novi ustavi že zaznal, da se je začel spopad ideologij in da v določenih strankah zelo prevladujejo interesi, katerih nosilci so bili najbrž nekateri krogi v Katoliški cerkvi, povezani z nekdanjo politično emigracijo, ki so si pravzaprav želeli vrnitve v zgodovino, najmanj za šestdeset ali še več let nazaj, skratka obnove razmer iz časov pred 2. svetovno vojno z izrazito politično vlogo in močjo Cerkve. Ne mislim, da je bila to težnja Cerkve v celoti, bila pa je težnja določenih krogov, ki so precej obvladovali tudi del nove slovenske politike. Zato sem se 25. junija 1991 že zavedal pasti, ki čakajo našo državo, a nisem bil nič manj vzhičen na ta dan, saj se je navsezadnje uresničeval projekt, v katerega sem tudi sam veliko investiral. Bil sem prepričan in še vedno sem, da je bila za Slovenijo tedaj to edina možnost za to, da preživimo kot nacija in kot družbena skupnost in ne nazadnje kot tudi relativno gospodarsko razvita dežela. Nisem pa si predstavljal in - čeprav nekateri trdijo drugače - tedaj tudi ni bilo toliko govora o tem, da se bomo takoj spet in to tako brezpogojno vključili v nove naddržavne povezave ter se navdušeno odpovedovali suverenosti in državnim atributom. Seveda sem bil in sem za povezovanje z EGS-jem, vendar si ne predstavljam tega, kar očitno zelo zagovarja in želi tudi slovenska politika danes, da EU preraste v neke vrste federacijo po zgledu ZDA in da se nacije odpovejo svoji suverenosti in celo jezikovni in kulturni samobitnosti. To pa bi pomenilo, da se odpovedujemo prav ciljem in idealom, v imenu katerih smo se osamosvajali.

Andrej Magajna (Socialdemokratska stranka Slovenije, nato samostojni poslanec):
Čas osamosvajanja sem sprejemal z velikim entuziazmom, zavzetostjo in pričakovanji, ki pa niso bili brez kančka skepse. Ne samo da nismo bili prepričani, ali bo mednarodna skupnost dopustila osamosvojitev in priznala novo državo, spraševal sem se tudi, kaj bo pozneje. Četudi bomo dobili samostojnost, nisem bil prepričan, kako bo z gospodarsko suverenostjo. Bo mala država z relativno skromnimi resursi lahko uspešen subjekt v mednarodni menjavi. Bo vzdržala konkurenco svobodnega trga, ki žal, kakor vidimo danes, ne deluje po principih poštene, lojalne konkurence? Pričakoval sem, da bomo s preudarnimi koraki in vztrajnostjo le dobili suverenost in vzpostavili politični pluralizem.
Danes se moja skepsa o gospodarski suverenosti potrjuje. Nekdaj dobre, konkurenčne firme propadajo, nove pa imajo premajhen obseg dodane vrednosti, da bi z njihovim doprinosom tudi v zadostni meri pokrivali proračunske izdatke. In kaj mislim o "demokratični pomladi"? Razcvetelo se je ustanavljanje strank. S tem pa se ni krepila demokracija. Bolj kot demokracija se je krepila strankokracija. Odločitve so v rokah vplivnih posameznikov in "stricev iz ozadja". Strici iz ozadja izvirajo iz struktur bivše partije in še vedno v veliki meri obvladujejo podsisteme družbe. Vodjem tranzicijske levice predvsem zamerim, da so dvajset let uspešno blokirali nastanek novih levih alternativ zunaj svojega interesnega omrežja. To jim je uspelo s svojim vplivom na medije. Sam se kot krščanski socialist čutim pripadnik politične levice. Tudi kot soustanovitelj Tomšič-Pučnikovega SDSS sem želel, da bi imeli v Sloveniji novo levico, demokratično evropsko socialdemokracijo. Ponavlja pa se matrica iz NOB-ja. Pod izgovorom akcijske enotnosti je takratna komunistična partija preprečevala (tudi z nasiljem - likvidacijami) odporniške skupine zunaj OF-a, tako tudi danes omrežje Milana Kučana blokira vse avtonomne leve iniciative, ki ne delujejo pod njegovo taktirko.

Slavko Kmetič (Socialdemokratska stranka Slovenije):
To je bilo izjemno burno obdobje, polno emocij in nabito z dogodki. Bili smo priča ekonomskemu in političnemu propadanju nekdanje države, mednacionalnih sporov na Hrvaškem in Kosovu ter velikemu prizadevanju demokratične slovenske vlade in skupščine, da Slovenijo popeljemo iz objema tega vročega kotla. Izjemno vesel sem bil izida plebiscita, da ogromna večina državljanov želi, da Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država. Obenem pa me je prevevala tesnoba, saj smo delegati skupščine že januarja 1991 na zaprti seji dobili informacijo o pripravah JLA na oborožen poseg v Sloveniji. Verjel sem, da bo mednarodna skupnost z zahtevo po demokratizaciji Jugoslavije onemogočila ta poseg. Sama seja skupščine 25. 6. 1991 je potekala v ozračju neznanske evforije in veselega pričakovanja ustoličenja naše nove države Slovenije. Zaradi tedanje težke ekonomske situacije (izpad južnih in vzhodnih trgov), slabe organizacije dela v podjetjih in neučinkovitega vodstvenega kadra z vidika osebnega in družbenega standarda nisem imel velikih pričakovanj. Verjel pa sem v demokracijo, svobodo in pravičnost, predvsem pa v sposobnost naših ljudi, da bomo skupaj naredili dobro državo, temelječo na socialnotržnem gospodarstvu in delujočem pravosodju. Danes so občutki mešani. Po eni strani smo dosegli vse glavne cilje in smo sestavni del zahodnega sveta. Po drugi strani pa imam grenak občutek, da našo državo še vedno delno obvladujejo različni lobiji in omrežja, ki ne omogočajo, da bi Slovenija zadihala s polnimi pljuči. Največjo težavo vidim v nedelujočem pravosodju, izredno slabem bančnem sistemu, pomanjkanju domoljubja in nespoštovanju lastne države. Upam pa in verjamem, da bomo našli dovolj moči (znanja je dovolj) za reševanje teh težav in da Slovenijo naredimo za resnično zgodbo o uspehu.

Marjan Podobnik (Slovenska kmečka zveza):
Spomin na čase pred več kot dvajsetimi leti je in ostaja lep. Pričakovanja, ki sem jih takrat nosil v sebi za našo domovino, so se do neke mere uresničila, žal pa se z vsakim letom vse bolj izničujejo. Letošnja osrednja državna proslava ob dnevu državnosti je bila – prizadevni glasbeniki in plesalci za to ne nosijo prav nobene odgovornosti – zame dokaz, da s svojim početjem v enaindvajsetih letih naše samostojnosti na svojo domovino kličemo bolj prekletstvo kot blagoslov. Ne želim več sodelovati na osrednji državni prireditvi našega največjega praznika, kjer bi se moral odločati, ali bom ploskal enim ali drugim. Zdi se, da od spoštovanja različnih pogledov in razumevanja drug drugega nista ostala niti 's' in 'r'. Kot da bi se druga svetovna vojna sploh še ne končala. Če se iz zgodovine naših tragičnih delitev nismo nič naučili, se bojim, da jo bomo prisiljeni ponavljati. Upam in želim, da bo v prihodnje vsakoletni spomin na začetek naše neodvisnosti predvsem priložnost, da se spomnimo težko pridobljene enotnosti, s katero smo to neodvisnost dosegli.