Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Mladostništvo je že samo po sebi težavno obdobje, ki ga spremljajo številne spremembe na različnih področjih življenja. Raziskave kažejo, da vse več mladih danes občuti simptome anksioznosti, tudi depresije, nedavna raziskava NIJZja pa je pokazala, da je 5% mladih poročalo, da imajo vsak dan samomorilne misli. (30% več je bilo zaznanih stisk in poskusov samomora; tudi druge čustvene stiske, apatija; zaradi osamljenosti, slabega razpoloženja, težave s šolanjem, izolacija, it.) So bili takšni občutki prisotni v vseh generacijah mladih ali je to, kar mladi doživljajo danes specifično prav za to generacijo? Kje iskati vzroke za takšno počutje? Tudi v šolskem sistemu, individualizmu in pritiskih (staršev, šole, družbe) po uspešnosti? In kako je na to vplivala izolacija in kovid situacija? Skozi zgodbe 4 mladih odstremo delček težav in stisk, ki jih doživljajo mladi, s strokovnjaki pa osvetlimo tudi širšo družbeno sliko s pomenom preventive, destigmatizacije in iskanja sistemskih rešitev na področju duševnega zdravja.
Tajda, Katarina in Danaja so alpinistične navdušenke, ki jih poleg ljubezni do gora druži tudi prijateljstvo. Zaradi skupne želje po pogostejših ženskih navezah se odločijo obiskati muzej in raziskati zgodovino ženskega alpinizma, kjer spoznajo Marijo Štremfelj, ki jim svetuje pri izbiri smeri ter jih popelje skozi svojo alpinistično kariero. Vzpon jih še bolj poveže, saj se skupaj spopadajo z novimi izzivi in nepredvidljivimi zapleti.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Disleksija je za vedno, ne izgine in ne pomeni samo težav pri branju, pisanju ali matematiki, temveč se med drugim kaže tudi pri koordinaciji, ravnotežju, zbranosti. O posmehovanju, podcenjevanju, premagovanju težav in uspehih pripovedujejo junaki še enih Posebnih zgodb. Klari so disleksijo odkrili šele v srednji šoli, do takrat je težave premagovala z veliko truda in dodatnega učenja sama. Danes ima pred seboj jasen cilj, o katerem ne dvomi, da ga bo dosegla. Vid in Uroš sta brata, oba z diagnozo disleksija. Starejši petošolec je zaradi težav z branjem ponavljal tretji razred, ob strokovni pomoči težave zdaj obvladuje. Mlajši Uroš ima težjo obliko disleksije in hodi na korektivne treninge. Gojc se je za študij slovenščine, knjižničarstva in pozneje tudi za igralski poklic odločil iz kljubovanja disleksiji oziroma kompleksom, ki jih je v otroštvu imel zaradi nerazumevajoče učiteljice. Več o disleksiji in življenju s to dedno, nevrološko pogojeno motnjo bosta povedala tudi klinična psihologinja dr. Mateja Hudoklin in dr. Marko Kalan, profesor defektologije. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško
Varstvo narave ima v Sloveniji dolgo tradicijo in je kot vrednota med Slovenci cenjeno. V kolikšni meri pa se tudi udejanja, kje in na kakšen način, v luči globalnih izzivov, kot so resnična ozaveščenost o pomenu naravnih okolij in virov za delovanje planeta, varovanju biodiverzitete, rodovitnosti tal ter izjemnih dragocenosti slovenske narave? S svojimi spoznanji na ta vprašanja odgovarjajo slovenski varuhi narave, ki si že desetletja prizadevajo za varovanje pestrosti, pomembnih življenjskih okolij in posameznih vrst, za rodovitnost tal in za sonaravnost v odnosu do virov našega planeta.
Nagelj, roža na ganku, pripet za klobuk in ruto narodne noše, izvezen na prtu, motiv na majolki, je bil tradicionalen okras slovenskih domov in izraz naše nacionalne identitete. O njegovem izvoru, vrstah, značilnostih, simbolni, okrasni in drugih vlogah, o tem, koliko in v čem je tipično slovenski, kaj nam je pomenil nekoč in kaj nam danes, razmišljajo strokovnjaki, vzreditelji in ljubitelji nageljnov, med njimi tudi zamejska Slovenka, ki jo nagelj od malega navdaja s posebnim ponosom. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Mile Vilar.
Leta 1991 je slovenski narod prvič v zgodovini dobil samostojno državo, ki združuje prebivalce po govorjenem jeziku in po ozemlju. Temelji za to pa so bili postavljeni v revolucionarnem letu 1848, ko smo dobili Zdravljico, zastavo in prvič začutili večjo pripadnost slovenskemu narodu. V letu 1848 so se začele prepletati tri zgodbe – odprava fevdalizma, začetek demokratizacije in začetek narodnostnih zahtev. Meščani so se razveselili ustave, kmetje odprave tlačanstva. Prvič so se tudi pri nas odpravili na volitve v dunajski parlament, kmetje pa postanejo celo poslanci.
Dokumentarec HRANA ZA PRIHODNOST, v katerem eno izmed glavnih vlog igra Jose Bove, najbolj znani borec za pravice kmetov v Evropi, je nastal kot epilog serije oddaj Village Folk – zgodb o ljudeh, ki nam pridelujejo hrano in jih je RTV Slovenija posnela v devetih evropskih državah. Bo hrane v prihodnje dovolj za vse? Na planetu Zemlja bo kmalu živelo 9 milijard ljudi, ki bodo za preživetje potrebovali še enkrat več hrane kot danes. Podnebne spremembe, suše in poplave vse bolj ogrožajo pridelavo hrane, obdelovalne površine se na račun razvoja krčijo. V Evropski uniji je vse manj mladih kmetov, le 6 odstotkov jih je mlajših od 35 let. Bo hrana postala najpomembnejša strateška surovina naše prihodnosti? Avtorica Barbara Zrimšek je v dokumentarcu nanizala najrazličnejše zgodbe kmetov iz številnih evropskih držav, ki jih povezuje skupna evropska kmetijska politika – iz držav, ki spodbujajo nova razmišljanja: Kdo bo v prihodnje prideloval hrano, ali je bo dovolj za vse?
Priljubljenost Josipa Jurčiča se je pokazala že na njegovem pogrebu, ko se ga je leta 1881 spomnilo kar pet tisoč ljudi. Članki, v katerih je pisce prevevala zavest o pisateljevi veličini, a tudi strah, da ne dobimo enakega naslednika, so polnili strani Slovenskega naroda. Iz revne družine z Muljave se je že mlad z ljubeznijo do ljudskega izročila in narodne tradicije povzpel na literarni Parnas, ter se trudil svoja dela približati kar najširšemu občinstvu. Preplet njegovih glavnih ljubezni – časnikarstva in literature je dal pečat njegovemu kratkemu, a plodnemu življenju.
Slovenci smo v skoraj štirih stoletjih pod habsburško monarhijo – od izida prve slovenske knjige do prve svetovne vojne – doživeli zelo različne cenzurne režime. Vseprisotna, četudi pogosto prikrita cenzura, je temeljno zaznamovala intelektualno in literarno življenje naših prednikov. Po vsebinski plati so bile sprva v žarišču verske teme, nastal je indeks prepovedanih knjig. Pozneje so bile za cenzorje najbolj sporne politične in moralne teme. Knjižna cenzura je bila ukinjena leta 1848, v gledališču pa je ostala vse do razpada monarhije.
Leta 1582 je vikar Andrej Recelj iz male vasi Raka na Dolenjskem iz nemščine prevedel pravni dokument, ki je urejal razmerja med najemniki vinogradov. Tem so takrat rekli »gora«, zato se je tudi ta prevod imenoval »Gorske bukve«. Zanimive so zato, ker so bile edini pravni dokument v slovenskem jeziku do 18. stoletja. Strokovnjaki z različnih področij so preučili skrivnostni rokopis Gorskih bukev in ugotovili, da je to prepis Recljevih bukev. Zanimalo jih je, kje so ga uporabljali, dokazali njegovo starost, ga prevedli v današnjo slovenščino in ugotavljali, ali je v edinem katoliškem tekstu protestantskega časa kakšna podobnost z jezikom protestantov. Danes na Raki sicer pijejo drugačno vino, kot so ga v času Gorskih bukev , a vinogradniki se še vedno trudijo za ohranitev stare tradicije vinogradništva, ki daje pečat kraju že skoraj petsto let.
Sedmošolec Jon in tridesetletni Matic živita vsak svoje življenje v različnih krajih in okolju, a ju, kljub razlikam, druži ADHD, motnja pozornosti s hiperaktivnostjo. Ta diagnoza je vzrok nekaterih vedenjskih posebnosti in drugih težav, pri katerih pa ne gre za nevzgojene otroke, čeprav osebam z ADHD to pogosto očitajo. Jon in Matic nam skupaj z bližnjimi in strokovnjaki pomagata spoznati in razumeti to motnjo, ki ne vpliva le na vedenje, temveč tudi na učenje, odnose, življenje posameznika in njegovega širšega okolja. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režiral je Primož Meško. Film ADHD je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas posameznikom z izkušnjo telesne ali duševne bolezni, razvojnih in drugih življenjskih težav. Posebne zgodbe so tudi zgodbe tistih, katerih življenje zaznamujejo različni izzivi, spoznanja in na prvi pogled obrobni dogodki, ki odpirajo vprašanja in spodbujajo k razmisleku. Osebne zgodbe dopolnjujejo znanstvena dognanja, besede strokovnjakov. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Z Ilirskimi provincami je veter svoboščin nove dobe zapihal tudi v naše kraje: prvič je bil uradno priznan slovenski jezik, za nekaj časa je bila ustoličena civilna uprava, veljala je enakost državljanov pred zakonom, uvedena je bila civilna poroka ... Spomin na francosko oblast se je pri nas ohranil tako v ljudski umetnosti kot kulturni dediščini.
Slovenci smo že stoletja zelo povezani s čebelo. Imamo celo svojo avtohtono kranjsko sivko. Po številu čebelarjev smo v svetovnem vrhu, imamo jih več kot deset tisoč. V oddaji spoznamo zgodbo o pogumnih čebelarjih iz Litije, ki so se pred stotimi leti uprli uničevanju okolja, zdravja živali in ljudi.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Ruby ni običajna modna oblikovala in filmska ustvarjalka, pripoveduje svojo zgodbo. Rojena je na Nizozemskem, a ima indijske in surinamske korenine, njeni predniki so se preselili v Surinam, ki je bil takrat nizozemska kolonija. Oblikuje posebne kostume in koncepte za aktiviste, ki imajo podobno zgodbo. S svojim delom jih opolnomoči, da si vzamejo prostor zase in izobražujejo ljudi. Marina je mlada mamica iz Ukrajine, ki se je pred kratkim preselila na azorski otok São Miguel. Da bi zavarovala otroka pred vojno v Ukrajini, se je morala med drugim odreči tudi pekarni v Kijevu, v kateri je zadnja leta z veliko strastjo pekla slaščice. Tufan Čakma na svojih slikah pripoveduje zgodbo o človeškem življenju in protestira proti krivicam, ki so doletele njegovo domorodsko skupnost v bangladeškem hribovju Čitagong. S tem ogroža svoje življenje, saj oblastniki oporečnikov ne trpijo. Dela tega likovnega umetnika so čudovita hvalnica naravi. Uničili so jo, da so dobili zadrževalno jezero, ki je preplavilo zemljo njegovih dedov.
Svet je konec 18. stoletja močno zaznamovalo prebujajoče se revolucionarno gibanje, Evropo pa tudi vzpon francoskega vojskovodje Napoleona, ki je nizal zmago za zmago in prestrašil tradicionalne monarhe. Ko jim ga je končno uspelo premagati, so ustanovili Sveto alianso, ki bi v Evropi skrbela za red in mir. Kronane glave in drugi politiki so na svojih srečanjih reševali pereča politična vprašanja. Leta 1821 so prišli tudi v Ljubljano, ki je tako za dobre štiri mesece postala središče svetovne politike.
Utemeljitev knjižnega jezika je pri vsakem narodu eden najpomembnejših mejnikov. Danes se nam zdi samoumevno, da v slovenščini govorimo, pišemo, beremo in mislimo. Petsto let je, odkar je naš jezik začel dobivati književne prvine in tudi zaradi Adama Bohoriča postajal pravi jezik, postavljen ob bok drugim evropskim jezikom.
Podarim dobim, akcija zbiranja pomoči športnikom (1984 - 1997), velja za družbeni, športni in marketinški fenomen novejše slovenske zgodovine. Film govori o nastanku akcije, o ljudeh, ki so si jo izmislili in realizirali, o neverjetnih številkah prodanih darilnih kartic, o socializmu in športnem amaterizmu in dveh različnih generacijah smučarjev, ki so sodelovali v tej kultni akciji. Scenarij in režija: Bojan Krajnc
Ljudje imamo do različnih živalskih vrst različen odnos. Do nekaterih čutimo neskončno ljubezen in smo do njih zaščitniški, ljubeči, druge nas navdajajo s strahom in odporom. Zato so nekateri zgroženi, ko opažajo, da se zadnje čase tudi v slovenske domove naseljujejo živalski ljubljenčki, ki po njihovem mnenju in za dobro celotne družbe in okolja tam nikakor ne bi smeli biti! Strah ali odpor pri ljudeh vzbujajo predvsem kače in nekatere pasme psov, ki naj bi bile smrtno nevarne in vsekakor neprimerne za sobivanje s človekom na njegovem domu in v obljudeni okolici. Lastniki t.i. nevarnih psov in kač nam bodo v oddaji skozi svoje izkušnje sobivanja z njimi dokazali, da so osnova za strah in odpor do teh živali večinoma v družbi zasidrani predsodki in predvsem nepoznavanje teh živali, ki so lahko čudoviti hišni ljubljenčki.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Rašid Kan Mazed, ki mu pravijo Fraze Kan, je bangladeški rapovski glasbenik, musliman, ki živi v Čataku. V svojih pesmih govori o žgočih družbenih temah: posilstvih, spolnih napadih, patriarhalnosti na podeželju in institucionaliziranem nasilju. Rapanje je zanj umetnost, skozi katero lahko izrazi svoje mnenje, spodbuja ljudi in jih ozavešča o družbenih problemih. Ostro napada vladajoče, ki zlorabljajo oblast in zatirajo ljudi, čeprav je njegovo početje tvegano. Pogosto ga svarijo, naj preneha, in mu grozijo. A Fraze neomajno rapa naprej in navdihuje preslišane množice. Celia je francoska umetnica, ki ima malgaške prednike. Med iskanjem odgovorov na vprašanja o svoji identiteti se je preselila na Azore, kjer je kot slikarka odkrila povsem novo paleto barv. Zdaj skuša pridobiti dovoljenje za mural, ki bi ga rada posvetila temu čudovitemu otočju in otoškim prebivalcem. Sašo Dudić je tetovator, gorski reševalec, glasbenik. Vsaka dejavnost prikazuje del njegovega boja s strahovi ter prizadevanje za rast samozavesti in za sprejetost. Poskuša odpreti razpravo o duševnem zdravju. Bodo ljudje prisluhnili?
Neveljaven email naslov