Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kdo so transspolne osebe? Kakšno je njihovo življenje v Sloveniji? Kaj počnejo? Kakšne težave jih pestijo v naši družbi ? V oddaji bomo prisluhnili štirim transspolnim osebam, ki so se v javno življenje vključile kot osebe tistega spola, ki ga čutijo kot sebi lastnega, in ne tistega, ki jim je bil pripisan ob rojstvu. Skozi njihove zgodbe bomo osvetlili še precej nepoznano področje transspolnosti, saj prav pomanjkanje relevantnih informacij tudi v naši družbi pripomore k nevidnosti transspolnih oseb ter nerazumevanju, porajanju predsodkov in nesprejemanju. Zakaj? So le zaradi svoje spolne identitete res tako drugačne, za nekatere celo družbeno nesprejemljive? Scenaristka in urednica serije Neva Novljan, režiser Vojko Boštjančič.
V jeseni življenja gozdar Anton Prelesnik potuje po jesenskem gozdu, v katerem je preživel glavnino svojih let. Kočevski gozd je njegov dom. V njem je osmislil burno in težko življenje, ki zagrinja prenekatero usodo ljudi: delavce na nekoč znameniti roški žagi, kočevske Nemce, oskrbljene ranjence v partizanskih bolnišnicah, pomorjene v zunajsodnih pobojih … Film je poklon junaku, ki gozd spoštuje, skrbi zanj in diha z njim že od otroških let. režiserka: mag. Alma Lapajne scenaristka: Mojca Perat direktor fotografije: Robert Doplihar montažer: Zvone Judež
Kako se kot starš sprijazniš, da ima tvoj otrok redko gensko bolezen? Ne sprijazniš se. Iščeš rešitve in upaš, da bo znanost razvila nekaj novega,« pove eden od staršev v filmu. Redke genske bolezni v Sloveniji prizadenejo okoli 1000 otrok na leto. Za nekatere ni zdravila, pri drugih je napredek znanosti že popolnoma spremenil življenje obolelih in njihovih svojcev na bolje. Genska terapija izboljša potek bolezni ali jo celo odpravi. Čeprav je v medicini v ospredju šele nekaj let, prinaša revolucijo v zdravljenju redkih bolezni. Slovenija je v primerjavi z drugimi državami po svetu zelo uspešna pri odkrivanju in zdravljenju redkih bolezni. V državi deluje tudi raziskovalni inštitut, ki pomembno prispeva k razvoju genske terapije.
Moj plazmocitom: pripravljeni na nove korake je po žanru dokumentarni feljton režiserke in scenaristke Haidy Kancler ter soscenaristov Mete Pavlin Avdič in Mitje Ošlaka. V njem skozi prvoosebne pripovedi šestih bolnikov z diseminiranim plazmocitomom iz srednje Evrope in njihovih bližnjih spoznamo trpke izkušnje na poti do diagnoze in zdravljenja bolezni ter neželenih učinkov; potrebe bolnikov, njihov najintimnejši razmislek o življenju in predvsem njim lastne notranje vire moči, s katerimi kljubujejo bolezni. Dokumentarni film razgrne tudi ključne informacije o znakih, simptomih in zdravljenju diseminiranega plazmocitoma ter opozarja na vlogo in pomen povezovanja ter sodelovanja organizacij zagovornikov bolnikov za boljšo ozaveščenost, preprečevanje, zgodnje odkrivanje in čimprejšnji dostop do sodobnih načinov zdravljenja te bolezni.
Kdaj in zakaj je Žiga prvič pomislil na samomor? Kaj ga je gnalo, da si je poskusil vzeti življenje in zakaj si to še vedno želi? Kako razumeti samomor bližnjega, ki si ga imel rad? Kako Anja živi s to izkušnjo in kaj vse je pretrpela? V Sloveniji je v zadnjih letih povprečno letno število samomorov okoli 400. So resničnost, ki ne bo izginila, če jih odmislimo ali o njih ne govorimo. Odkritim, bolečim in iskrenim izpovedim in razmišljanju o samomoru, stigmi, vzrokih in posledicah se poleg tistih, katerih življenje je zaznamoval samomor, in njihovih bližnjih pridružujta tudi strokovnjaka, psihologinja dr. Saška Roškar in psihiater dr. Borut Škodlar. Scenarij je napisala Milica Prešeren, režirala je Alma Lapajne. Film Samomor je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč so tudi ogledalo našega časa in družbe, držati pa ji ga pomagajo strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Živeti čim dlje in čim bolje je želja, ki jo nekaterim pomagajo uresničiti popolni neznanci. Za strokovno besedo transplantacija se skrivajo resnične, na eni strani boleče, na drugi bolj vesele zgodbe. Pripovedujejo jih prejemniki darovanih organov, mlada ženska, ki na darovalca še čaka, in družina fanta, ki se je ob njegovi nenadni smrti soočila z vprašanjem o darovanju njegovih organov. O pomislekih, dvomih, žalosti in sreči, o strahu, negotovosti in tiktakanju ure, upanju in življenju, ki gre kljub vsemu naprej, o novem, drugačnem življenju, pripovedujejo Franc, Albin, Andreja, njihovi bližnji in Žigova družina. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Jaka Krivec. Film Darovanje organov je del dokumentarne serije Posebne zgodbe. Ta daje glas tistim, ki jih pogosto ne slišimo in ne vidimo, a bi jih morali, zgodbam in ljudem, ki ne govorijo le o sebi, temveč tudi o naši družbi in času, s svojega zornega kota pa nam ga pomagajo razumeti tudi strokovnjaki. Urednica serije je Milica Prešeren, nastaja pa v Uredništvu izobraževalnih oddaj Kulturno-umetniškega programa TV Slovenija.
Osebna zgodba človeka, ki svojimi stališči in dejanji dviga prah v svoji okolici. Nizozemska beseda »stoer« pomeni trdoživ in je umetniška instalacija amsterdamskega vizualnega umetnika Bilala Chahala, s katero opozarja na spol in seksualnost in vse povezano s tem. Rožnata barva robustnih črk odpira vprašanja: kaj trdoživ pravzaprav pomeni? Kdo je trdoživ? Ljudje še različno dojemajo, kaj je značilno žensko, kaj značilno moško? Bilal je odraščal kot musliman. Ko so starši ugotovili, da je homoseksualec, doma ni bil več varen, zato je pobegnil. Bilal: »Biti hočem to, kar sem. Svoboden. To je sporočilo mojega dela.« Jasmina Imširović Durić je sicer rojena v Sloveniji, a so jo nekateri zaradi njenih korenin videli le kot Bosanko, prišlekinjo. Čeprav je to nekaj časa poskušala prikriti, se je kasneje povezala s prijatelji, ki so imeli podobne izkušnje, vendar pot samoozaveščanja ni bila vedno preprosta. Zdaj poskuša skozi folklorni ples svojo izkušnjo deliti z mlajšo generacijo. Mohamed Akaš je 24-letni kipar. Izdeluje kipe hindujskih božanstev, murtije. To pa ni všeč njegovim sovernikom, saj je Akaš musliman, ne hindujec. Uživa v svojem poklicu, za katerega se je izučil že v otroštvu. Sodelavci zelo cenijo njegovo predanost temu delu, ki presega verske omejitve. V Bangladešu so zelo pogosta trenja med verstvi in celo nasilje skrajnežev nad hindujskimi verniki, sploh v času praznika durga pudža. Zamisel, da bi musliman izdeloval hindujske predmete čaščenja, skrajneže tako radikalizira, da Akaš ves čas nosi glavo na prodaj. Dokumentarni film nam predstavi njegovo zgodbo in razlog, zakaj je želja po kiparjenju božanstev vere, ki ni njegova, tako močna, da vseeno kljubuje nevarnosti.
Lipicanci, ena najstarejših kulturnih pasem konj na svetu, so slovenski ponos, tradicija. Najdemo jih v tudi v naši literaturi, na evrskem kovancu, med protokolarnimi darili. Črna žrebeta, ki z leti osivijo do prepoznavne bele, so vzredili Habsburžani, postali pa so slovenski simbol. Zibelka lipicancev, njihov prvi dom, je Lipica, a jih danes najdemo tudi drugod po Sloveniji in v svetu. Koliko in zakaj je lipicanec tipično slovenski in ali je res samo naš? Zakaj ima pri Slovencih posebno mesto?
Film Anbot je zgodba o kraških traviščih, z vrstami najbogatejšem tipu naravnega okolja na naši celini. Suha kraška travišča so najstarejša kulturna krajina v Evropi in edinstven primer sožitja med človekom in naravo. Razvila so se v stoletjih krčenja prvotnega gozda in sonaravne paše, danes pa jih zaradi opuščanja kmetovanja močno ogroža zaraščanje. Film spremlja trud za ohranjanje in ponovno vzpostavljanje travišč v okviru projekta Za Kras, ki ga denarno podpira Evropski sklad za regionalni razvoj. Zgodbo v filmu spremljamo z očmi ljudi, ki so vsak po svoje povezani s kraškimi travišči, kar osvetljuje njihovo ključno vlogo v tradiciji Krasa.
Zavist se je med Slovenci že zdavnaj udomačila, saj je o njej pisal že Valvasor, svoj prostor pa je našla tudi v številnih pregovorih. Kaj in zakaj zavidamo? Kako močno zavist zaznamuje Slovence? Je res del naše nacionalne biti, značaja? Kako se kaže, od kod izvira, kaj nam povzroča? Se znamo soočiti z njo? Kaj o zavisti pravijo tisti, ki jo občutijo zaradi svojih uspehov, bogastva, bolj zelene trave? Svoje poglede in izkušnje o pregovorni slovenski zavisti razkrivajo strokovnjaki in posamezniki z različnih področij: psihologije, zgodovine, prava, duhovnosti, športa, umetnosti. Dopolnjujejo jih zgovorne upodobitve in ilustracije zavisti slovenskih avtorjev.
Dr. Nada Praprotnik je botaničarka in raziskovalka slovenske botanične zgodovine. Kot pravi, jo je že v otroštvu na nek način zaznamoval cvetoč travnik in nato še profesorica biologije v gimnaziji. Odločitev je postala dokončna – rastline s svojimi zgodbami so postale njen svet. In njene oči so po desetletjih še vedno usmerjene v tla, v pričakovanju, da uzrejo redek ali lep primerek rastlinske vrste. Njena pot se tako še danes odvija po cvetočih travnikih v osrčju Karavank.
V zgodovini se je že večkrat potrdilo, da lahko predvsem izguba gozda iz kakršnega koli razloga pomeni smrt civilizacije. Gozdovi namreč niso le pljuča našega planeta in najpomembnejši vir različne energije, temveč življenjski prostor številnih živih bitij, ki tam živijo v čarobnem procesu soodvisnosti. Prav v te soodvisnosti pa vstopa tudi človek – kot opazovalec, raziskovalec, znanstvenik, obiskovalec, rekreativec, nabiralec, lovec ipd. Potem ko je v gozdu dolgo izkoriščal zgolj lesno bogastvo, vse bolj spoznava, kakšne druge dragocenosti še skriva. Pomembni zanj postajajo zelena ekologija in energija, zelena delovna mesta, zelena promocija gozda in njegovih številnih funkcij, zdravljenje z zdravilno energijo gozda, rekreacija, izobraževanje … V dokumentarnem filmu različni ljudje kot uporabniki gozda razmišljajo, kaj jim gozd daje, kako ga občutijo in kako ga z razvojem samooskrbnih tehnologij ter pametno predelavo njegovih virov lahko razbremenimo, ohranimo in vanj trajnostno vlagamo, saj smo končno prepoznali njegovo večplastno vrednost. Kajti gozdove so nam v varstvo zapustili naši dedje in pradedje, od nas pa je zdaj odvisno, ali nam bo gozd z vsemi njegovimi darovi uspelo predstaviti in zapustili tudi zanamcem.
Slovenija je svojevrsten fenomen. Po površini in številu prebivalcev je majhna, velika pa je po številnih uspehih in dosežkih. So razlog geni, nadarjenost, znanje, trud, strast, okoliščine? Kdo so bili izjemni Slovenci v preteklosti in kdo so danes? Kako lepo in težko je na poti do uspehov? Film razkriva ozadje zgodb uspešnih Slovencev z različnih področij, od športa do podjetništva in umetnosti, zgodbe smučarske skakalke Nike Križnar, doktorja strojništva Jureta Kneza, pokrajinskega fotografa Jake Ivančiča in tudi nekaterih velikih imen iz preteklosti, od Valvasorja do Plečnika. Scenarij: Milica Prešeren, režija: Primož Meško.
Digitalizacija ni prihodnost, temveč sedanjost; lanskoletna epidemija pa je vse nas soočila z dejstvom, da je digitalizacija tako javne uprave, kot tudi podjetij in nenazadnje našega vsakdanjega življenja neizbežen proces. V oddaji nas bo tako zanimalo, kakšna je naša splošna digitalna pismenost in kakšne so naše digitalne kompetence, kje smo kot država (digitalna strategija 2030), katera področja so že digitalizirana in katera bodo morala biti v kratkem; zakaj sta informatika in računalništvo tako obstranska predmeta v osnovnih in srednjih šolah in ali izobražujemo dovolj poklicev, ki bodo ustrezali novim delovnim mestom? Zakaj je digitalizacija (vpeljevanje industrije 4.0.) nujna in kakšni so stranski učinki tega? In nenazadnje, je digitalizacija pravična za vse, zakaj je digitalizacija ključ do večje blaginje nas vseh in kaj bomo (poleg večje produktivnosti) še imeli od digitalizacije - nemara tudi kakovostnejše življenje z več prostega časa?
Predelava lesa je za Slovenijo zelo pomembna dejavnost, saj od nje živi dobršen del prebivalstva, uporaba lesnih izdelkov pa je ena najpreprostejših poti v trajnostno družbo. Pri tem imamo dolgo tradicijo, že utečeno klasično obrt in industrijo, znanstveniki pa si prizadevajo, da bi panogo usposobili za uspeh v 21. stoletju. V filmu Živim za les je predstavljena slikovita paleta poklicev, ki so povezani z lesom. Spoznali bomo tradicionalne poklice kot so gozdar, žagar, mizar, parketar in restavrator. Les je priložnost za inovativno podjetništvo in uspeh na področju predelave lesa, kar dokazujejo zgodbe mladih posameznikov z ustrezno izobrazbo, znanjem, motivacijo in interdisciplinarnim pristopom. Interdisciplinarnost je ključna pri delu z lesom, saj omogoča prenos znanja med različnimi disciplinami in reševanje izzivov, s čimer se ukvarjajo vrhunski znanstveniki, ki z novimi spoznanji premikajo meje uporabnosti lesa.
"Trkam na les" je navdihujoč film, ki osvetljuje uporabnost in trajnost lesa ter njegov vpliv na okolje. Les je izjemno uporaben in raznovrsten material, ki nam omogoča ustvarjanje najrazličnejših izdelkov. Slovenija se lahko pohvali z obilico gozdov, ki poleg tega, da so vir lesa, tudi prispevajo k ohranjanju biološke raznovrstnosti in blaženju podnebnih sprememb. Lesene zgradbe, površine in pohištvo prispevajo k trajnostni gradnji ter estetskemu okolju. Leseni izdelki se uporabljajo pri jedi, igrah, rekreaciji in modnih dodatkih. Les tako pomeni velik gospodarski potencial, saj ponuja številne možnosti za zaposlovanje ljudi. Ključen je za ustvarjanje trajnih in trajnostnih izdelkov ter varovanje okolja. Film predstavlja osnovne lastnosti lesa in spodbuja k odgovornemu ravnanju z naravnimi viri. Navdihuje nas, da prispevamo k ohranjanju in uporabi lesa, saj z njim gradimo bolj trajnostno in zeleno prihodnost.
Oddaja je nastala na temelju Vodnika po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, čigar vsebino interpretira dramski igralec Bojan Maroševič. V oddaji tako v besedi in sliki predstavljamo 13 dreves, ki so resnično nekaj posebnega in v okras parkom ter v ponos mestu.
Dihanje je osnovna človekova potreba od prvega vdiha ob rojstvu, do zadnjega izdiha. Dihamo nezavedno, zato je zelo pomembno, da vemo, kakšno dihanje nam v določenih okoliščinah pomaga. Ko se zavemo svojega dihanja, se lažje osredotočimo nase, kaj čutimo, in prepoznamo, kako dihati. Pomembno je, da se zavemo, kdaj dihamo plitko, površinsko, hitro, samo z zgornjim delom pljuč! Kako vsakodnevni stres vpliva na naše dihanje? Na vsa ta vprašanja bomo skušali odgovoriti s strokovnjaki. To so dr. Milan Hosta, Špela Jakša, Ana Vipotnik in Tamara Manojlović. Avtorica in režiserka oddaje je Magda Lapajne.
Dokumentarni film Več kot služba se osredotoča na delo asistentke in asistenta ter njunih uporabnikov oziroma osebni asistenci kot poslanstvu, v katerem morata sodelovati oba – tako asistent kot uporabnik. Čeprav sta v ospredju zgodbe oba uporabnika, se film posveča predvsem obema asistentoma, ki se soočata s strahovi, frustracijami, zadržki, zadrego, dilemami... Osebna asistenta, Neja in Andraž, opravljata službo, ki je več kot služba. Film preizprašuje tudi ločnico med službo in prijateljstvom.
Osrednji lik epizode je Jaka Ortar, geograf, alpinist in alpinistični smučar. Epizoda se začne v jutranji zori, v enem od mrazišč na Komni, kjer Jaka in Blaž Šter (ARSO) merita temperaturo. Tam namreč kar mrgoli kraških kotanj, kjer prihaja do rednega močnega temperaturnega obrata. Jaka Blažu omeni tudi legendo o Zlatorogu, nauk o nebrzdanem pritisku človeka na okolje, ki na koncu povzroči uničenje "raja". Pogovarjata se o aktualnosti legende, saj človek tudi danes s svojim delovanjem še kako vpliva na gorski svet. Med potjo pove tudi, da je skupaj s sodelavci, vzpostavil prvi slovenski informacijski snežni portal Snežak. Oddaja se osredotoča na kratkoročni in dolgoročni vpliv vremena in drugih pojavov na zimski alpinizem, kar vključuje ledno plezanje, zimsko plezanje v stenah ter alpinistično smučanje. Jaka opravi alpinistični vzpon kjer prepleza in odsmuča smer. Nejc Marčič, slovenski alpinist mlajše generacije, dobitnik Zlatega cepina in Anja Petek najuspešnejša slovenska alpinistka leta 2021 pa se odpravita preplezat zaledeneli slap.
Neveljaven email naslov