Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Obdobje šestdesetih, sedemdesetih in začetek osemdesetih let je čas, ko postanejo stanovanjski krediti dostopnejši, gradbeni materiali bolj dosegljivi in sanje o lastni nepremičnini veliko bolj uresničljive kot kadar koli prej. Tedaj so ljudje z velikim optimizmom začeli graditi: zase, za svoje otroke, vnuke. V zidovih in strehah so puščali svoje žulje, prosti čas, svojo mladost. In tako so nastale hiše. Velike hiše. (Pre)velike. Pri gradnji so pomagali vsi: sorodniki, prijatelji, otroci. A otroci so kmalu odrasli, se odselili, ostareli starši pa hiše danes težko zapustijo, čeprav so jim prej v breme kot v ponos.
Veliko delamo. Precej hitimo. Težko se ustavimo. Živimo v času, ko zares nimamo časa. Ali pa si ga samo ne vzamemo, ker se nam zdi, da bi ga bilo nespodobno imeti na pretek. Delovni procesi nas namreč nagovarjajo k nenehni navzočnosti, hitri odzivnosti, stalni dosegljivosti; bili pa naj bi kar se da hitri, produktivni in učinkoviti. Kateri procesi so pripeljali do ideje maksimalnega izkoristka časa, zakaj nas je praznega časa strah in kaj nas je o času in naglici naučila ustavitev javnega življenja?
Krajši portret Sergeja Kapusa je del dokumentarne serije Zapeljevanje pogleda. Slikarja so vselej zanimali kontrastni prehodi med barvami. Geometrijske kompozicije je nizal na velika platna, ki so bila pogosto nepravilnih oblik, in raziskoval, kako lahko že majhna sprememba v detajlu vpliva na celoto. Gosti akrilni nanosi so izzvali močne vizualne učinke. Na sliko je gledal kot umetnostni zgodovinar, v ospredju njegovega teoretskega zanimanja je bila slovenska moderna, najbolj pa Jožef Petkovšek.
Podnebne spremembe, upad biotske raznovrstnosti, milijoni živalskih in rastlinskih vrst tik pred izumrtjem. To so dejstva antropocena – veka, ki mu vlada človek. Vse našteto pravzaprav ni težava za planet, ampak za ljudi, ker se spreminjajo življenjske razmere v naravi, v kakršni se je razvila človeška vrsta. Kakšna je prihodnost narave pri nas in kakšna je tudi naša prihodnost, smo raziskali v tretjem delu Stanja narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Še pred nekaj desetletji je veljalo, da je oče glavni finančni steber družine, veliko bolj kot na vzgojo pa je vplival na finančno in socialno skrb za družino. Z vrsto družbenih sprememb pa se je njegovo mesto v družini začelo spreminjati. Današnji očetje želijo sodelovati pri negi in vzgoji otrok in si s partnericami delijo tudi druga gospodinjska opravila. Kako sodobni očetje doživljajo svojo novo vlogo? In kako njihove partnerice? So se z novimi oblikami očetovstva preoblikovale tudi moško-ženske vloge?
Visoke ravne smreke, plakati, transparenti, lesene rože, inovativne skulpture, prometni znaki, natlačene lutke, različni predmeti obešeni na visoka debla brez lubja, vse to in še več so lahko rojstnodnevni mlaji. Pogosto jih srečujemo na podeželju, a tudi v mestnih središčih niso več redkost. Ne glede na velikost, obliko in postavitev, izražajo ustvarjalnost in izvirnost, postavljanje mlaja pa je vselej družaben dogodek, ki bistveno prispeva k ohranjanju skupnosti.
Tehnologija ima v našem življenju pomembno vlogo in težko si predstavljamo vsakdan brez uporabe računalnikov, telefonov ali kakršnih koli drugih zaslonov. Kje je meja med uporabo in zlorabo, kdaj smo odvisni in kdaj zasvojeni, kolikšna uporaba zaslonov je še sprejemljiva in kje iskati pravo ravnovesje med delom, zabavo in komunikacijo na zaslonih? V izobraževalno-dokumentarnem feljtonu so nam svoje zgodbe zaupali tisti, ki so se srečali s prekomerno rabo in tisti, ki so se zavedali, da je pravo življenje mogoče najti le v realnem, in ne v virtualnem svetu. Scenarij: Nina Cijan Režija: Alma Lapajne
V Sloveniji imamo najmanjše število mladih v zgodovini samostojne države. Njihovo število je upadlo kar za tretjino. Strokovnjaki so v tokratni nacionalni raziskavi ugotovili številne razlike v vedenju in življenju mladih s tistimi izpred desetih let. Donedavna pasivnost mladih je obrnila trend, zgodil se je odboj, skoraj na vseh področjih življenja mladih so raziskovalci zaznavali naraščanje aktivnosti. Čedalje bolj digitalizirana mladina se intenzivneje ukvarja s svojim zdravjem, športom, umetniškim udejstvovanjem, celo politika jih vse bolj zanima. Še nikoli doslej nismo imeli tako polarizirane mladine. Opredeljujejo se bolj skrajno levo ali desno, pri čemer politična sredina izginja. Raziskovalce je močno presenetila tudi izjemno visoka ekološka ozaveščenost slovenske mladine. Prej se odseljujejo od staršev, pozneje bi imeli otroke, njihove vrednote pa postajajo vedno manj kolektivistične in bolj individualistične, povečuje se individualna želja po uspehu. Istočasno narašča strah pred neuspehom, zlasti v šoli ali službi. Stopnja brezposelnosti je sicer padla na zgodovinsko nizko raven, vendar njihovi strahovi s tem niso odšli. Vsaka zaposlitev ni tista, ki si jo mladi želijo. Velik problem pomenijo tudi prekarne oblike dela, ki jih statistika obravnava kot zaposlitev. Mladi pa dobro vedo, da jih prekarne in druge oblike dela ne vodijo do reševanja stanovanjske problematike, saj so visoke cene nepremičnin dovolj zgovorne. Stanje se je v zadnjem desetletju še poslabšalo. Zato se ne gre čuditi naraščanju števila mladih, ki so se znašli v hudih duševnih stiskah. Zato ni presenetljiv še en izsledek raziskave: mladi manj zaupajo v družbene ustanove, še manj politiki, saj imajo občutek, da jih je izdala. Dokumentarni film predstavlja šest mladih zgodb, ki slikovito kažejo, kako je v naši domovini biti mlad. Ni tako zelo hudo, prav rožnato pa tudi ne. Scenaristka Jasna Krljić Vreg, režiser Amir Muratović, direktor fotografije Jure Nemec, montažer Zlatjan Čučkov.
Narava ni samo nekaj tam zunaj, za nekoga lepa, za drugega nerazumljiva. Vsi smo del narave, zato je pomembno, da jo ohranjamo v dobrem stanju. V Sloveniji ima varstvo narave dolgo tradicijo. Zavarovanih je približno 14 odstotkov površine države. Imamo en narodni park, tri regijske in 46 krajinskih parkov. To verjetno ni dovolj. Kako še varujemo naravo pri nas in seveda, zakaj, smo raziskali v drugem delu serije Biotopi: Stanje narave v Sloveniji. Scenarij: Ana Dular Radovan Režija: Aleksandra Vokač
Biologinja v visokih škornjih brodi po mlaki in išče pupke. Znanstvenik obrača kamne v potoku in lovi rake. Spet tretji ure in ure prebije na travniku, da popiše vse do zadnje travice. Tako potekajo popisi vrst. Na koncu lahko približno ocenimo, koliko živali, rastlin, gliv, lišajev in bakterij živi v Sloveniji. Kako ugotavljamo stanje narave, kako »štejemo« vrste živali in rastlin, nas je zanimalo v letošnji prvi oddaji iz serije Biotopi.
Na poti k ljudem prikazuje požrtvovalno delo patronažnih medicinskih sester, ki so vsak dan v oporo številnim bolnikom. Na območju Slovenije jih deluje okrog 950. V filmu spoznamo njihovo delo, ki zajema preventivno in kurativno zdravstveno nego, od spremljanja zdravstvenega stanje pacientov na njihovem domu, do preventivne obravnave otročnic in dojenčkov po odpustu iz porodnišnice. V zadnjem času se zahtevnost njihovega dela povečuje, saj se zaradi krajšanja ležalne dobe v bolnišnici bolniki hitreje vračajo v domače okolje. Scenarij in režija: Magda Lapajne
V dokumentarni seriji Zapeljevanje pogleda predstavljamo samostojno ustvarjalno pot vizualnega umetnika Žige Kariža in režiserja Janeza Janše. ŽIGA KARIŽ se je navduševal nad ulicami New Yorka in v seriji Teror=decor slikal teroriste Rdečih brigad. Na beneškem bienalu pa je slike z vgrajenimi kamerami postavil v stanovanja in v galeriji so spremljali posnetke pogledov teh slik. Platna, na katera je lepil povečave pornografskih podob, so v Angliji skrivnostno izginila. V zadnjem obdobju se navdušuje nad nosovi, ki jih dodaja prav vsem delom – ali pa vsaj njihovim naslovom. JANEZ JANŠA, nekoč gledališki režiser Emil Hrvatin, v svojih delih preizprašuje bližino med igralcem in gledalcem. Loteva se rekonstrukcij eksperimentalnega gledališča in performansa, vendar tudi zgodovinskih dogodkov. Gledališko dejanje ima namreč lahko vir tudi v sodnem spisu ali magnetogramu seje. Življenje v nastajanju je naslov serije razstav, publikacij in performansov, pri katerih ga zanima življenje v najbolj prvinski obliki. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
UROŠ WEINBERGER ustvarja barvite, skoraj psihedelične slike. Pod pokrovom mrežastih geodezičnih kupol nastajajo megastrukture, distopični umetni ekosistemi, v katerih se naseljujejo skrivnostna bitja v skafandrih. Pogosto bežijo pred apokalipso, okoljskimi katastrofami, ujeti so med prepletene cevi ali pa nemo sodelujejo v množičnem obredju. V svojem ateljeju Uroš dan za dnem potrpežljivo z oljnimi barvami ustvarja preplastene računalniške podobe, polne asociacij. Išče podobnosti med slikarstvom in glasbo, ki jo ustvarja kot član skupine Moveknowledgement. JURIJ KALAN nas zapelje v intimni svet, med družinske člane in domače živali: pse in pujsa. Okoli različnih omizij posedajo prijatelji, praznujejo rojstne dneve, spremljajo nogomet, otroci zrejo v telefone ali poležavajo po tleh. Hodijo na sprehode k Savi, kjer iščejo zanimive kamne. Jurij si pri sestavljanju kompozicij pomaga s fotografijo in iz številnih podob sestavlja popačeno mentalno sliko vsakdana. Kadar v formatu slike ni dovolj prostora, portretirancu s poudarjeno glavo preprosto skrajša noge, da ga spravi na platno celega. V prostem času pa izdeluje duhovite skupinske portrete, pastirske rezbarije. Dokumentarna serija Zapeljevanje pogleda nastaja od leta 2007. Doslej se je v njej predstavilo več kot 60 sodobnih slovenskih likovnih umetnikov. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije in snemalec: Andrej Lupinc
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
Če bi opazovalec pestre ptičje in druge favne v naravnem rezervatu Škocjanski zatok na kakšen način lahko »izključil« prometno zvočno podobo mesta Koper in pristanišča, bi se na trenutke počutil kot v divjini obmorske rečne delte in bi ga ne moglo zmotiti niti povsem urbanizirano obrobje rezervata. Pravzaprav to le poudari izjemnost tega ponovno onaravljenega in skrbno vzdrževanega območja s sladkovodnim močvirjem in polslano laguno, ki so ju začeli obnavljati pred dobrimi petindvajsetimi leti. V njegovem živalskem svetu so najopaznejše ptice. Zelo hitro so vzele za svoje trstičja in poplavne travnike, obnovljeno laguno s poloji in slanoljubnim rastlinjem ter vmesna grmišča in obrečno goščavo. V komaj 122 hektarjev velikem rezervatu so v zadnjem desetletju ornitologi opazovali kar 259 vrst ptic. Številne med njimi na selitvah, saj je Škocjanski zatok pomembno postajališče selečih se ptic, a mnoge vrste tu tudi redno prezimujejo. Najbolj razveseljiv pa je porast gnezdilk, ki najlepše potrjujejo dobro in varno naravno okolje, v katerem so našli svoj prostor še številni drugi predstavniki živalskega in rastlinskega sveta. Ves ta pisani vidni in nevidni rastlinski in živalski svet pa je tudi izjemno lepo izobraževalno popotovanje.
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Nenavadna pokrajina na prehodu med celinsko in primorsko Slovenijo preseneča z raznolikimi obrazi v vseh letnih časih. Najopaznejša je njena prelepa kraška jezerska podoba s številnimi jezeri, med njimi tremi večjimi, ki se običajno pojavljajo ob jesensko-zimskih in pomladnih deževjih ter presahnejo v toplejših mesecih. Tedaj jezerske planjave zavzamejo cvetoči travniki z rastlinskimi posebnostmi vlažnih in polsuhih naravnih travnikov, kakršnih skorajda ni več, in pticami, ki tu še najdejo varna gnezdišča in dovolj žuželčje hrane. Območje krajinskega parka Pivška presihajoča jezera pa obiskovalca očara tudi s svojo kulturno krajino, z vasicami, raznolikimi gozdovi, s kali, pašniki in suhimi travniki, ki mestoma prekipevajo od rastlinske raznolikosti, tako kot travniški vrh gorske Sv. Trojice – vedute krajinskega parka. Obiska, raziskovanja in opazovanja vreden krajinski park.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
Neveljaven email naslov