Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? 23-letna študentka religiologije Ananda in njeni starši so, podobno kot številni Evropejci, nezadovoljni s stanjem, v katerem se je znašla naša družba, obenem pa jih skrbi za prihodnost svoje države, ki se naglo spreminja. Ne zaupajo oblastem in goreče nasprotujejo islamu, počutijo se prezrte in nerazumljene. Vsi trije navdušeno podpirajo populistično desničarsko stranko PVV (“Stranka za svobodo”), ki jo vodi Geert Wilders, in so prepričani, da lahko prav Wilders Nizozemsko potegne iz gospodarske in družbene krize. Potem ko Ananda in njeni starši slišijo, da je po Evropi ponovno na pohodu antisemitizem, se odločijo, da bodo v znak solidarnosti do Judov začeli nositi davidovo zvezdo. Sprašujejo se, zakaj so Judje tako pogosto žrtve nasilja, denimo v nedavnih napadih v Parizu in Kobenhavnu. Toda kaj o njihovi solidarnosti meni judovska skupnost? Je družina pripravljena ponovno razmisliti o svojih pogledih na politiko?
Uredništvo glasbenih in baletnih oddaj je pripravilo šestdelno dokumentarno serijo Po sledeh baleta na Slovenskem. V prvem delu spoznavamo, da se je na današnjem slovenskem ozemlju že od nekdaj rado plesalo. Viri pričajo, da so plesali že predniki Slovencev, ki so se naselili v naših krajih, in da sta bila gledališče in ples močno prisotna tudi v zavesti Emoncev. Oddaja prikazuje družabno življenje in z njim ples v srednjem veku, v času ljubljanskega kolegija jezuitov v 17. in 18. stoletju in v prvih desetletjih 19. stoletja, ko je bila Ljubljana zelo živahno mesto, v katerem se je veliko plesalo, ter razkriva, kdaj so na našem ozemlju prvič videli balet in kdaj je nastala prva slovenska baletna pantomima na slovensko glasbo Možiček. Razvoj plesa in čas, v katerem se je plesalo, osvetljujejo tudi strokovnjaki: Ljudmila Gec Plesničar, Mirko Ramovš, Metoda Kokole, Marko Marin, jezuit Lojze Bratina, Manca Špendal, Damjan Ovsec in Veselin Miškovič. Avtorica in urednica je Danica Dolinar, direktor fotografije Bojan Kastelic, mojster montaže Andrej Modic.
Pod mostovi kritično prikazuje življenje in stiske ljudi na robu družbe, posledice sistemske revščine in pretirane koncentracije kapitala. Film postavlja v ospredje zgodbo dveh umetnikov, vdovca samohranilca in upokojenke. V skoraj nenehni socialni in ekonomski stiski živi osmina prebivalcev Slovenije. Kljub vsakodnevni borbi in volji je nenehno prisotna nemoč posameznika v borbi proti sistemu, ki je čedalje bolj zbirokratiziran, ki se vse hitreje oddaljuje od pojma in pomena socialne države. Film ne išče odgovorov, čeprav jih nekaj ponuja. Dokumentarni film Pod mostovi razgalja bedo zato, da bi očem nevidno postalo vidno.
Le redko kateri osemtisočak je tako usodno vplival na življenja plezalcev, ki so se podali v njegova ostenja, kot prav Nanga Parbat. Zmagoslavja, porazi, globok obup in trenutki neizrekljive sreče so bili tesni spremljevalci izjemnih osebnosti, ki so na gori in v njenih prepadnih vesinah presegli same sebe ter s svojimi dejanji stopili v legendo. Dokumentarec Nanga Parbat – Gola gora, ki približa zgodovino osvajanj te mogočne himalajske gore ter slovenske poskuse in vzpone nanjo, je že deseti film od štirinajstih iz serije Velikani Himalaje. Zamisel in scenarij Viki Grošelj, režija Stipe Božić.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še italijansko različico dokumentarnega filma. La storia del confine italo-sloveno e del Litorale sloveno è dolorosa. Molte volte ignorata e troppo spesso semplificata. L'incendio del Narodni dom (Casa nazionale) fu solo l'inizio di un percorso cruento. Il Narodni dom di Trieste fu una spina nel fianco dei nazionalisti e fascisti italiani perché fu un potente simbolo della presenza slovena nel centro cittadino. Perciò nel 1920 gli diedero fuoco e lo devastarono. Possiamo dire che questo fu l'inizio del fascismo in Europa che poi tolse agli sloveni il diritto all'uso della propria lingua e altri diritti umani. Nello stesso anno il trattato di Rapallo, così funesto per gli sloveni, sancì il nuovo confine, strappando dal ceppo nazionale un quarto del popolo sloveno. Il documentario illustra il secolo nel quale cambiavano dolorosamente i destini della gente nel Litorale sloveno. Si tratta del periodo delle pressioni fasciste prima, durante e dopo la seconda guerra mondiale. Il film interpreta un periodo di anni difficili, violenti, sanguinosi e ribelli, che nonostante la caduta dei confini, una volta così controversi, ancora oggi non è pacificato. Attraverso destini individuali ripercorriamo gli eventi salienti, dalle vittime di Basovizza nel 1930, al secondo processo di Trieste nel 1941, all'occupazione fascista e nazista, ai lager, alle esecuzioni nella Risiera di San Sabba fino alla costituzione del nuovo confine italo-sloveno dopo la guerra. La ribellione contro la snazionalizzazione fu coraggiosa e per molti anche fatale. Durante la massima pressione fascista, Tone Kralj dipinse arditamente decine di chiese slovene usando un linguaggio sovversivo antifascista, il compositore Lojze Bratuž dovette morire a causa del canto in lingua slovena, numerosi civili persero casa e famiglia. Il fascismo fece dell'Europa il mattatoio del mondo. Il rogo del Narodni dom fu la prima scintilla nel pogrom contro i diversi. La domanda che il film si pone è perché a quel tempo così tanta gente in tutta Europa cominciò a credere che il fascismo significasse un mondo migliore e perché i vicini sono così spesso nemici. In quest'era di intolleranze e nazionalismi bisogna continuamente mettere in risalto questa domanda. Perché senza il rispetto dell'altro un mondo migliore non è possibile.
Dokumentarni film zGodba iz Idrije pripoveduje več kot 340-letno zgodovino idrijske rudarske godbe, najstarejše tako na Slovenskem kot v Evropi. Je preplet zgodovine in pričevanje nekdanjih in sedanjih glasbenikov, je poklon tradiciji in potrdilo, da je Godbeno društvo rudarjev Idrija še vedno na pravi poti. Od vsega začetka je godba rudarjem v Idriji in drugim Idrijčanom pomenila razvedrilo, lajšala je njihove težave, dvigovala narodno zavest in ne nazadnje ponujala kulturne užitke ob nastopih in koncertih, pravi kustos Mestnega muzeja Idrija profesor Darko Viler ter dodaja, da jih je hkrati razveseljevala in spremljala ob poslednjem slovesu od jamskih tovarišev, sosedov in svojcev. Godba iz Idrije, ki se zdaj uradno imenuje Godbeno društvo rudarjev Idrija, še vedno odločno koraka naprej. In vse več mladih glasbenikov, ki prihajajo iz Glasbene šole Idrija, nadaljuje zGodbo, ki se je začela pred več kot 340 leti … Scenarij in režija Dušan Moravec, urednica Danica Dolinar.
Dokumentarni film o gradnji osrednjega slovenskega kulturnega in kongresnega centra. Cankarjev dom so z največjo intenzivnostjo gradili v letih 1978 – 1980 in ga dejansko zgradili v 30 mesecih. Spomladi leta 1980 so bile v Linhartovi dvorani že prve prireditve. Septembra 1982 so bile končane že vse štiri glavne dvorane, vključno z največjo – Gallusovo. Gradnja je bila v ostrem nasprotju s takratno zvezno zakonodajo. V veliki meri je zato bila ilegalno dejanje, s tem pa tudi dejanje slovenske pokončnosti in upornosti. Pomenila je svojsko uvodno poglavje slovenske osamosvojitve. Dokumentarni film želi predstaviti ta enkratni sočasno arhitekturni, gradbeniški, logistični, organizacijski, finančni in gotovo tudi politični in kulturni podvig, ki je vplival na novejšo zgodovino Slovencev. Film je nastal po scenariju in v režiji Josipa Košute.
V dokumentarni oddaji bomo Simfonični orkester RTV Slovenija spremljali ob njegovi 60-letnici na uspešni turneji po Nemčiji, Belgiji in Nizozemski. Kako se dogovorijo za tako turnejo? Kakšno je življenje simfoničnega orkestra na turneji? Kakšne odgovornosti, napore pa tudi umetniške užitke prinaša? Kakšna je organizacija take turneje? V oddaji razkrivamo tudi tiste strani potovanja in nastopanja, ki ostajajo skrite očem poslušalcev v koncertni dvorani. V tednu dni so Simfoniki pod taktirko odličnega Daniela Raiskina in z gostujočim vrhunskim solistom, violinistom Vadimom Gluzmanom, navdušili občinstvo v koncertnih dvoranah v Wittnu, Antwerpnu, Eindhovnu, Mulheimu an der Ruhr in Villingen-Schweningenu. Direktor fotografije filma je Jure Nemec, tonski mojster Aleš Koman, montažer Miloš Miloševič, scenaristka, režiserka in urednica pa Danica Dolinar.
Oddaja Prelepa si, bela Ljubljana skozi pogovore gostov obuja spomin na skladbe posvečene Ljubljane in je bila posneta kot uvod v prireditev Poletna noč: Pesmi posvečene Ljubljani. Voditeljica gosti zanimive prebivalce Ljubljane, različne generacije in profile ljudi, ki vsak po svoje zaznamujejo mesto. Besedila pesmi odpirajo zanimive pogovore, skozi katere spoznavamo slovensko prestolnico v drugačni luči.
Niti, ki povezujejo, ali družbeno odgovorno pletenje in kvačkanje, ali kako lahko angažirano rokodelstvo po majhnih korakih spreminja svet na bolje. Pletenje in kvačkanje že dolgo ni le domena babic in starih tet. V svetu, pa tudi pri nas, ima nove sodobne pristope in družbeno noto. Od pletenja in kvačkanja za dobrodelne namene, do pletenja ali kvačkanja z družbeno odgovornim sporočilom, gverilskega pletenja, umetniških inštalacij, vse do terapevtskih učinkov, ki jih ima tovrstno ustvarjanje na telo in duha. Znani so učinki, ki jih ima na bolnike s težavami v duševnem zdravju, kot oblika delovne terapije, do čisto običajnih pozitivnih učinkov na vse, ki se s tem ukvarjajo, saj mu pravijo sodobna joga. Pomembna pa je tudi zgodba, ki jo vsak ročno narejeni izdelek nosi v sebi. Obenem gre tudi za spodbujanje že skoraj pozabljenih veščin naših babic, ki pa vedno bolj pridobivajo na veljavi, vsaj v svetu je tako. Tudi v Sloveniji kot gobe po dežju nastaja vse več društev, kjer stari učijo mlade, obstajajo tudi pobude, da bi bila ročna dela znova uvedena kot predmet v osnovnih šolah, saj otroci izgubljajo motorične spretnosti. Glavni namen dokumentarca in osrednje sporočilo je, da tovrstno ustvarjanje bogati, da je to hitro razvijajoči se trend zadnjih let, ki tudi pri nas vse bolj raste in da v poplavi instant izdelkov ročno narejeno v sebi nosi poseben pečat. V svetu masovne proizvodnje lokalno, unikatno, ročno narejeno znova dobiva svojo veljavo. Dokumentarec je avtorica Simona Horvat z ekipo TV Koper snemala na Obali, Škofji Loki, Mariboru, Majšperku in Ljubljani pod režisersko taktirko Petra Lebana, direktorja fotografije Jake Kodarina. Končno podobo pa je dobil z montažo Davorja Dujmoviča.
V okviru še vedno trajajoče koncertne turneje Gala Gjurina in simfoničnega orkestra Cantabile, za katero je Gjurin spisal tudi simfonični glasbeni program, je nastal tudi dokumentarni film o celotnem projektu. Na svoji eno leto in pol dolgi koncertni poti so skupaj z gosti kot glasbena karavana prekrižarili Slovenijo, njihovo koncertno potovanje pa se bo nadaljevalo tudi v letu 2015. Dokumentarni film se kronološko sprehodi skozi nastanek in razvoj tega za naš prostor posebnega simfoničnega projekta, prikaže koncertna ozadja ter sproščeno vzdušje na koncertih in med publiko, ki vsak koncert sprejme z navdušenjem. Simfonični orkester Cantabile deluje pod vodstvom dirigenta prof. Marjana Grdadolnika. Kot posebni gostje so k projektu prispevali tudi Severa Gjurin, Nina Pušlar, skupini Čedahuči in 2B, Domen Gracej, Rudi Bučar, Tadej Vesenjak, Samo Kodela, ansambel Donačka, Manca Fekonja, Dejan Gregorič, Vid Jamnik, Tine Vučko, Eva Vrtačnik, Jan Gregorka, Tomaž Rožanec, Uroš Sever, Lenart Krečič, Matija Krečič, damska vokalna skupina Buške čeče, skupina Beneške korenine, otroški pevski zbor ptujske zasebne glasbene šole Sv. Petra in Pavla, Gašper Konec, Matej Tekavčič, Blaž Celarec, Miha Kraker, Jure Maček, Jean Markič in Sigurdur Gudmundsson (Islandija).
Simfonična Ekstaza, projekt Roka Goloba z velikim simfoničnim orkestrom in solisti raznolikih žanrov je doživela premiero na svetovnem festivalu "Belt & Road International Festival" v Shenzhenu, Kitajska! To je verjetno prvič v zgodovini Slovenije, da se je tako velik projekt izvedel v tujini, s Kitajskim simfoničnim orkestrom, slovensko glasbo, slovenskimi izvajalci, slovenskim dirigentom in v celoti slovenskim programom. V zasedbi so bili Tomi Meglič (Siddharta), Maja Keuc, Nuška Drašček, KiNG FOO, Murat & Jose, Benjamin Kic (Metalsteel) in studijski band - Jure Rozman (bobni), Aleš Marjetič (kitara), Matej Sušnik (bas), Aleš Ogrin (klaviature) in seveda dirigent in avtor Rok Golob, Zasedba se je odpravila v Shenzhen na povabilo kitajskega kulturnega ministrstva, s katerim Rok sodeluje že 3 leta, doživelvpa je tudi premiero s tradicionalnim kitajskim orkestrom v Shanghaju.
Ker želimo, da dokumentarno zgodbo spozna tudi mednarodna javnost, objavljamo še angleško različico filma. This documentary film depicts the stories of individuals, who had left their home countries and moved to Yugoslavia as part of the Non-Aligned Movement. They settled in Slovenia, starting families and careers as well as new lives. The film sheds light on their life choices, impressions and memories from their time of arrival to this day. These newcomers contemplate upon their encounters with the new and the unfamiliar, reflect on the complexity of their self-identity, and ponder their sense of belonging to their original homeland as well as their new homeland. Their views have been shaped by perspectives from various cultures, all intricately intertwined in their rich inner worlds. Their determination, persistence and courage pose a key question upon these times we now inhabit: can we understand the depths of human experience and endeavour that is able to create a home in a foreign land?
Enkratni sočasni nastop Siddharte x Big Foot Mame na dvojnem odru v areni Stožice je bila ena največjih, če ne kar največja domača glasbena zgodba leta 2016. Projekt, ki je nastal na pobudo producentov Ritma Mladosti (in soustvarjalcev številnih odmevnih regionalnih spektaklov, kot je Ultra Europe v Splitu), potovalne agencije Collegium Mondial, je dva benda, ki sta močno zaznamovala okus četrt stoletja generacij ljubiteljev čistokrvnega rocka, povezal v superskupino, ki ji pri nas še dolgo ne bo para. To enkratno zgodbo o glasbi, ustvarjanju, mladosti in rock 'n' rollu v filmu, polnem vsem znanih glasbenih hitov, boste lahko prvič podoživeli skozi oči snemalcev, ki so Siddharto x Big Foot Mamo spremljali od prvih vaj do triumfa na prizorišču, ki je izziv tudi za največje svetovne glasbenike. Dokumentarec seveda vključuje tudi še neizdane verzije skladb, ki sta jih skupini priredili prav za ta nastop.
Dokumentarni film Hribovska saga je pripoved o družini Karničar, najznamenitejši družini alpinistov in hribolazcev na Jezerskem. Oče Andrej je bil znan kot dolgoletni oskrbnik Češke koče in kulturni delavec. Napisal je Jezersko kroniko in Jezerske štorije. Njegovih pet otrok je odraščalo v tesni povezavi z gorami. Davo in Drejc sta zaslovela leta 1995, ko sta se z vrha Anapurne spustila s smučmi. Pet let kasneje je Davo presmučal tudi pot z vrha Mount Everesta. Luka Karničar pa je tragično izgubil življenje na Okrešlju med reševalno vajo. Film je režirala Špela Kuclar.
Zgodba o Anatoliju Rižovu, ki je kot osemletni fantič leta 1991 za deset dni obiskal Slovenijo, se prav tako v režiji Maje Weiss nadaljuje dvajset let pozneje, v času spomina na 25. obletnico Černobila in jedrskega sevanja, ki še vedno ogroža življenja krajevnih prebivalcev. Mnogi ljudje so se sprijaznili z radiacijo in jo sprejeli kot sestavni del življenja, med njimi tudi Anatolij, ki je bil izrazitejšemu sevanju izpostavljen v času služenja vojaškega roka ter kot najeti delavec v bližini reaktorja. Njegovo življenje ni ravno rožnato; najprej jedrska nesreča, potem razbita družina, ponesrečen zakon in sin, s katerim ne more biti skupaj vsak dan. »Ko snemaš in delaš filme, so taki, ki te zaznamujejo za vse življenje. Snemanje s Toljo v radiaciji z mojo malo filmsko ekipo leta 1991 je ena od takih filmskih in človeških izkušenj. Več let sem si prizadevala, da bi posnela nadaljevanje te zgodbe. Leta 2011 nam je končno uspelo. In če bomo še živi, čez 20 let sledi nadaljevanje, smo si obljubili.« (Maja Weiss)
Jedrska eksplozija v černobilskem reaktorju konec aprila 1986 je za seboj potegnila tudi humanitarno katastrofo, ki so jo v Ukrajini občutili mnogi, tudi otroci, ki so že prej živeli v bornih razmerah in brez pravih možnosti za dostojno prihodnost. Eden takih je bil osemletni Anatolij Rižov, ki je leta 1991 za nekaj tednov pripotoval v Slovenijo. Sprva je resda dobil dobre vtise, toda balkanska vojna, ki se je začela z razglasitvijo slovenske samostojnosti meseca junija, je v mladem Anatoliju znova predramila spomine na katastrofično stanje v Ukrajini … Dokumentarni film je v režiji Maje Weiss nastal leta 1991.
Neveljaven email naslov