Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Kultni slovenski film Na svoji zemlji je v letu 2018 obeleževal 70-letnico nastanka. Prebivalci Baške grape – »živega spomenika filma« - krajev, kjer je bila posneta večina filma in so v teh desetletjih spomine na snemanje spremenili v materializirano dediščino (spomenik filmu, spominska soba, tematska pot), se zavedajo, da v goste vabijo zadnje žive pričevalce pionirskega filma. Projekt Filmoljubje je rastel z željo osrednjega avtorja Slavka Hrena, da bi osvetlil turbulentni čas in razmere po koncu 2. svetovne vojne, ko je dozorela ideja, da bi Slovenci posneli svoj prvi celovečerni igrani film.
Dokumentarni film je posvečen eni najbolj znanih cerkvenih podob na Slovenskem, ki jo je naslikal Leopold Layer, zaradi te podobe pa so Brezje postale naša osrednja božja pot. Slika je morala tudi v begunstvo, v številnih cerkvah doma in v tujini so danes njene kopije, povezana pa je tudi s prvo svetovno vojno. Ob obletnici bo film predstavil zgodovino in pomen Marije Pomagaj, slikarja Layerja ter zgodbe ljudi v povezavi z romarsko cerkvijo na Brezjah.
Dokumentarec »Tomos« govori o nekdanji tovarni Tomos, o njenem nedvomno političnem poreklu, o nekaj desetletij trajajočem razvoju ter proizvodno tehnološkem vzponu - in o njenem koncu, ki se je nakazoval že v zgodnjih osemdesetih, hkrati s krizo in mučnim razpadanjem političnega sistema, ki jo je postavil. Kajti, kot pravi izročilo o pogodbi z hudičem: slednji prej ko slej pride po tisto kar mu gre! Zgodba o Tomosu steče s pomočjo pripovedi ljudi, ki so bili vanjo neposredno vpleteni, zato gre hkrati tudi za njihove osebne zgodbe. Takih zgodb bi bilo mogoče posneti še mnogo več, v dokumentarcu se je bilo pač treba omejiti na tiste, ki najbolj neposredno govore o ambiciozni zasnovi in razvojno produkcijski naravnanosti te 'politične tovarne', ki je v danih ozirih in okvirih, tudi če jo ocenjujemo z današnjimi vatli in očmi, delovala presenetljivo dobro. Tomos je veliko vlagal v tehnološki razvoj, raziskave in osvajanje tržišča, v ekspanzijo v svet. Nezanemarljiva ilustracija in hkrati prispodoba za vse to je bil program razvoja Tomosovih dirkalnikov. Kar dve desetletji in več so bili zmagovito prisotni na vseh mogočih rangih motociklističnih tekmovanj v razredu do 50 kubičnih centimetrov. Gonilo dirkalnega programa je bil karizmatični in neumorni inovator ing. Janez Imperl, ki je žal že pokojni. Pač pa dokumentarec bogatijo osebne izkušnje nekaterih drugih konstruktorjev in poznavalcev, predvsem doživetja in izpovedi nekdanjih tekmovalcev, zlasti tistih iz elite tovarniških 'pilotov'. Pripovedi so popestrene z avtentični fotografijami in filmskimi posnetki njihovih dirkaških nastopov. Konstrukcijski in oblikovalni vidik Tomosovih dirkalnikov je še posebej zanimiv: ne samo, da so bili prislovično lepi, 'fotogenični', njihove tehnične lastnosti so pogosto prednjačile ali vsaj uspešno sledile svetovni konkurenci. Danes kar nekaj zanesenjakov, poznavalcev in muzealcev skrbi za to, da so še dostopni in na ogled ljubiteljem tehniške dediščine, številnim ljubiteljem Tomosa – bili so na razpolago tudi ustvarjalcem tega filma. Posebej je treba omeniti ing. arch. Janeza Groma (Muzej motociklov Vransko) za pomoč pri zasnovi in organizaciji filma in za predstavitev eksponatov, fotodokumentacijo ter celovito strokovno predstavitev Tomosove dirkalne ere; Egona Fornazariča z ekipo in restavriranimi dirkalniki iz njegove delavnice; Steva Vujića, avtorja razstave o Tomosu v Pokrajinskem muzeju Koper; Zdravka Matuljo, evropskega prvaka iz leta 1982 na Tomosovem dirkalniku. Svojo plat zgodbe so povedali: 'tovarniški' dirkači Janko Štefe, Luigi Rinaudo, Peter Verbič in Rajko Piciga, od ostalih pa Karlo Gregorović in Martin Mis; konstruktorja iz zadnjega obdobja dirkalnikov dr. Josip Vlahović in ing. Vinko Forca; izmed najstarejših uslužbencev in tehnologov v Tomosu je spregovoril Vojko Lušin; kot ljubitelj navadnih mopedov se je predstavil Janez Kanoni. Scenarist in režiser: Marjan Frankovič; snemalec: Robert Doplihar; snemalec zvoka: Brane Zupanc; montažer: Matjaž Jankovič; zvokovna obdelava: Marjan Drobnič; avtor glasbe: Boštjan Perovšek; urednik DP Peter Povh
Čas med 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju enotno obravnava kot čas »Ilirskih provinc«! Žal pa zgolj in samo v zgodovinopisju. Pričujoči dokumentarni film ima namen osvetliti razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Štiri leta, ki so del Slovencev potisnila dobesedno v srž evropske politike, v mnogočem presegajo stoletno stagniranje naroda v okviru »žoltočrne« monarhije. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij, bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi zaključi prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres, kot delitvena bilanca Napoleonove, tako ideje kot države, je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet kot ga razumemo danes. Ilirske province so bile ustanovljene 14.oktobra 1809 na dan, ko je bila v Schonbrunnu pri Dunaju podpisana mirovna pogodba, ko jih je s posebno uredbo ustanovil sam Napoleon. Za Slovence je to »de jure« pomenilo pričetek življenja v treh državah. Ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v Avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v Italijanskem kraljestvu. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike živeče v »Iliriji«, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence živeče izven francoske nadvlade. Bolj kot zanimivost je potrebno omeniti, da je Ljubljana bila takrat upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Ob takšnem zgodovinskem pregledu, pa ne smemo pozabiti na današnjo perspektivo prelomnih časov. »Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega« Tako je svojemu notranjemu ministru Foucheju govoril cesar Napoleon. Sicer ne prvič v novejši zgodovini, je bila jasno izražena misel o združeni Evropi, vsekakor pa je bila prvič v novejši zgodovini, ta misel tudi udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo Cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.
65–minutni dokumentarni film Vžgano v spominih pa je avdiovizualna raziskava o stopnjevanju nasilja na multietničnem obmejnem območju Slovenije, Italije in Hrvaške med 2. svetovno vojno. »Nasilja je bilo preveč, da bi ga lahko raziskali v enem filmu. Nastala je dokumentarna pripoved, ki bolj kot o vojni spregovori o preživetju, o človečnosti, ki vedno preseže nacionalne, razredne in verske okvire. V času vzpenjanja populizmov in nacionalizmov, ko se v vsesplošnem poenostavljanju nevarno zdi, da smo kot družba postali pametnejši, je dobro prisluhniti preživelim,« je svoje videnje strnila Anja Medved, soavtorica filma, ki je nastal pod okriljem Znanstveno-raziskovalnega središča Koper kot vodilnega partnerja projekta in Zavoda Kinoatelje iz Gorice v Italiji. Vodenje projekta v okviru katerega je film nastal, je prevzel dr. Gašper Mithans, znanstveni sodelavec Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper.
Dokumentarna oddaja »Sluh svetosti« predstavlja življenjsko pot pomembnega slovenskega teologa, duhovnika, prevajalca in kandidata za svetnika dr. Antona Strleta. Bil je izrazit asket in človek, ki je svoje besede tudi zares živel. Zase je rekel, da je čutil dolžnost do takšnega načina življenja, ker je le tako lahko ostal zvest sebi. Njegova osebnost je pustila velik pečat v življenju sodobnikov, ki dandanes izpričujejo »sluh svetosti«. Portret je nastal v okviru Uredništva verskih oddaje TVS, oblikovali pa so ga: scenaristka: Karmen BONČAR, režiserka: Nina BLAŽIN, snemalec: Mišo ČADEŽ in montažer: Zlatjan ČUČKOV.
Leta 1919, takoj po prvi svetovni vojni, je v Beli krajini zavrelo. Revščina, vse močnejša politična polarizacija in brezup so prebivalce Vinice pognali na ulice. Ljudje so zahtevali republiko, več pravic zase, kazni za špekulantske krajevne veljake in županov odstop. Po nekaj dnevih je oblast poslala v pomoč krajevnim veljakom četo vojakov … Film temelji na delu zgodovinarja Janeza Weissa. Iz sodnih spisov mu je uspelo izluščiti pripoved, ki so jo imenitno oživili domačini iz Vinice in bližnjih vasi. Scenarist in režiser: Primož Meško
Kranjska Gora je imela v prvi svetovni vojni pomembno vlogo v zaledju soške fronte. Leto 1915 je še dodatno zaznamoval prihod več kot 10.000 vojnih ujetnikov, večinoma ruskih. Njihova usoda je bila jasna – zgraditi prevozno cesto čez Vršič, ki bo za potrebe vojske Avstro-Ogrske monarhije vodila v Trento. Vojni čas je bil prežet z mrazom, boleznimi, lakoto, neizmernim trpljenjem in smrtjo. Ujetniki so gradili hitro. Domačini so načrtovalce ceste opozarjali na zimo v teh krajih, na sneg in predvsem plazove, ki so v teh krajih pogosti, a ti so se zanesli na svoje znanje, znanje alpskega naroda. 8. marca 1916 pa jim je narava pokazala svojo moč in majhnost človeka. Silovit plaz je pokopal številne žrtve – večinoma ruske vojne ujetnike in stražarje. Natančno število žrtev plazu še danes ni znano. Plaz je odnesel tudi ogromen kip, posvečen nadvojvodi Evgenu, ki bi moral stati na vrhu prelaza in tam odsevati moč Avstro – Ogrske monarhije. Ostala pa je Ruska kapelica, ki so jo zgradili ruski vojni ujetniki. Ta se je obdržala vseh sto let do danes, ko pooseblja simbol človeštva in miru, rojenega na ruševinah vojne.
Dokumentarni film Gudurica, Evropa v malem ja bil posnet na skrajnem vzhodnem delu Vojvodine, vsega 2 kilometra od romunske meje. Vas Gudurica leži ob vznožju najvišjega hriba v Vojvodini, obdana s prostranimi vinogradi. Po 2. svetovni vojni so se v to popolnoma nemško vas naselili pripadniki 22 narodnih skupnosti, danes pa jih tam živi še 16. Slovenci so številčno na tretjem mestu Prebivalce Gudurice krasi medsebojno spoštovanje, razumevanje, prijateljstvo in sloga. Kako dobro in neobremenjeno je vzdušje v tej vasi pove podatek, da so še glavne ulice poimenovane po zaslužnih Slovencih: Ulica Franceta Prešerna, Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Alojza Gradnika in Komandanta Staneta. Film je vsebinsko in slikovno zasnoval snemalec Milorad Čadež - Mišo.
Dokumentarni film Tomos: Narejeno v Jugoslaviji skuša kulturološko in sociološko raziskati fenomen Tomosa v primorski regiji in širše, saj Tomos v svojih zlatih letih preseže samo tehnično dediščino. Pomeni globalno zgodbo. V krajih okoli Kopra je bilo v petdesetih letih prejšnjega stoletja veliko delavcev brez zaposlitve. Kraji so bili brez tovarn ali pomembnejših industrijskih centrov. Trst je bil s svojimi proizvodnimi organizacijami odrezan, domačini iz Kopra in okolice pa brez vsake možnosti, da si zagotovijo ustrezen košček kruha. V takšnih okoliščinah je leta 1954 nastala Tovarna motornih vozil Sežana, ki so jo nato preselili v Koper. Tomos je s svojo industrijo ob morju zamikal marsikaterega delavca iz notranjosti slovenskega in jugoslovanskega prostora. Ljudje so v Koper prihajali od vsepovsod. Na nov življenjski slog je vplival tudi razvoj marketinške in oglaševalske stroke, ki sicer ni bila značilna za države s socialistično ureditvijo. Jugoslovanski marketinški strokovnjaki so si prav v obdobju od šestdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja odločno prizadevali, da bi oglaševanje, ki se je začelo spogledovati z zahodom, približali političnim elitam. Tomosova posebnost je zagotovo bila tudi to, da so slovenske motorje vozili italijanski dirkači. Zaradi neposredne bližine Trsta so se tam kalili mladi vozniki. Eden izmed njih je bil Tržačan Gilberto Parlotti, ki je postal Tomosov uradni tovarniški dirkač in bil izrednega pomena za tovarno. Omenimo še Luigija Rinauda in seveda domačine Janka Štefeta, Adrijana Bernetiča in Antona Kralja ter Hrvata Zdravka Matulja. Športni uspehi Tomosovih dirkačev in občutek varnosti, ki ga je ljudem dajal Tomos z delovnimi mesti in vpetostjo v okolje, so razumljiv ponos in vez tukajšnjih prebivalcev s Tomosom in njegovo dediščino. Bogato zbirko Tomosove industrijske dediščine vidimo v Muzeju Tomosove zgodovine v središču starega mestnega jedra, tik ob enem najlepših trgov na nekdanjem beneškem ozemlju, Titovem trgu. Vedno večje zanimanje zanj kažejo tudi turisti, celo tisti iz najbolj oddaljenih delov sveta, ki v slovensko Istro prihajajo s križarkami. Še en primer ohranjanja tehnične kulturne dediščine nekdanjega koprskega velikana je Muzej motociklizma Grom na Vranskem, kjer imajo izjemno zbirko Tomosovih dirkalnikov. Klubske dirke so bile Tomosova posebnost. Z njimi sta tovarna in inštitut preizkušala meje mogočega. Z motorji je v Koper »udaril« rok. Legendarna primorska zasedba Boomerang je leta 1971 v menzi tovarne Tomos priredila enega prvih rokovskih koncertov na Primorskem. Pionirski rokovski repertoar, ki so ga pripravljali leto dni, pooseblja takratni Zeitgeist, vonj po svobodi, oziranje čez meje v neko novo prihodnost. V dokumentarnem filmu med drugim nastopajo Stevo Vujić in Društvo Tomos, dr. Jure Ramšak, Neža Čebron Lipovec, Tomo Vran, Igor Rosa, Miro Koršič, Aurelio in Andrea Flego, Nataša Ogrin Tomšič, Anita Batista, dr. Marcel Ražman, Zlati Klun, Baril Riders, Petja Grom, Janez Peter Grom, Tone Fornezzi Tof in drugi.
Letos obeležujemo evropsko leto kulturne dediščine, v katerem so se zvrstili številni dogodki, namenjeni ozaveščanju o pomenu kulturne dediščine. Obiskali smo odprtje Dnevov evropske kulturne dediščine na Bledu in preverili, kako različni sodelujoči v Mariboru in Trstu razumejo letošnjo osrednjo temo, ki povezuje preteklost in prihodnost. Avtorica oddaje: Maša Levičnik Režiserka: Magda Lapajne
Skladateljsko delo bratov Gustava in Benjamina Ipavca, znanih zdravnikov v Šentjurju in Gradcu je obvladovalo slovensko glasbo v drugi polovici 19. stoletja. Gustav in Benjamin sta ustvarjala v času po pomladi narodov, ko se je v Sloveniji začela prebujati narodna zavest. Narodnemu duhu sta se poklonila s številnimi zbori, samospevi in klavirskimi skladbami. Gustav Ipavec je pisal predvsem vokalno glasbo s poudarkom na zborovski glasbi, ki je s svojo melodičnostjo našla pot do slehernega poslušalca, Benjamin pa se je lotil tudi zahtevnejših glasbenih oblik: komorne glasbe, operete (Tičnik) in opere (Teharski plemiči). Posebno mesto v opusu Benjamina Ipavca ima njegova Serenada za godala, ki velja za eno najboljših slovenskih romantičnih skladb. Portret so snemali v Šentjurju, rojstnem kraju skladateljev Ipavcev, vanj pa so vključili tudi številne vizualizacije glasbe v izvedbi domačinke - sopranistke Ane Pusar Jerič, klavirskega dua Dekleva in Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Moderator je Saša Tabaković, redaktor Daniel Celarec, scenaristka Veronika Rot, režiser Klemen Dvornik.
Mimi Malenšek, najplodovitejša slovenska pisateljica je letos dopolnila častitljivih 90 let. Kot se za tako karizmatično Slovenko spodobi, je visok jubilej praznovala z izidom nove knjige “Ko dozori jerebika”, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V dokumentarnem filmu o izjemni pisateljici, ki živi na Prulah v Ljubljani, ustvarjalci filma s portretiranko obiščejo kraje njene mladosti na Gorenjskem, Trubarjevino, se srečajo z njenimi najbližjimi - hčerko in sinom ter posnamejo tudi številne postaje, kjer je njena razlastninjena družina v povojnem času stanovala. V slikanju portreta sodelujejo številni poznavalci pisateljičinega opusa in njeni najbližji: Alenka Puhar, režiser Vojko Duletič, dr. Helga Glušič, Stanka Golob, Berta Golob, sin Danijel in hčerka Mili, sestra Vida in nenazadnje pesnica in publicistka Meta Kušar, ki je prav v zadnjem obdobju pisateljico skušala umestiti v slovensko literarno zgodovino na mesto, ki ji pripada. Zato pravi: “Na Slovenskem je težko imeti tako srečo, da svetloba pade nate in te zagledajo v tistem, kar ti si. To se zgodi samo v dveh primerih; ali umreš zelo mlad ali dočakaš pozna leta kot Mimi Malenšek….” In kako je Mimi Malenškova odgovorila na njeno vprašanje, kje je glavni razlog, da je bilo njeno obsežno delo spregledano pri “visokih” kritikih literature? “Brez dvoma to, da sem ženska, pa tudi roman “Temna stran meseca”, s katerim nisem hotela nikogar izzivati. Verjela sem, da bi lahko tudi pri nas izšel roman, ki se dotika druge strani, domobranske, ker sem sklepala iz “Tihega Dona”. Če je lahko Šolohov pisal o kozaškem življenju, potem imamo lahko tudi mi roman, ki bo predstavil reči tako, kot so. Pa je prišlo do katastrofe. Iskren pisateljski kolega mi je povedal, da je Matija maček tolkel po mizi in zahteval, da me naučijo kozjih molitvic, kar je pomenilo zapreti me. Knjiga je bila zamera nad zamerami. Nekaj dovolj močnih prijateljev me je rešilo pred zaporom. Ko sem napisala trilogijo “Sonce je obstalo”, so priznali, da je to prvi vojni roman.” In še pomenljiva pisateljičina misel, ki veliko pove o njeni vitalnosti pri devetih križih: “Najraje živim zdaj, ta dan in se veselim življenja. Vesela sem, da imamo svojo samostojno državo, ki pa mora biti dobra za vse, ne le za izbrance. Včasih se bojim, da te svoje samostojnosti nismo vredni…” Gospa pisateljica Mimi malenšek je vsekakor osebnost, ki že dolgo bogati kulturno krajino Slovencev in ne pristaja na ustaljene vzorce razmišljanja, saj desetletja piše z motom “Avtor mora biti pošten, iskati mora resnico!” In taka je sama še danes.
Scenarij: Maja D. Bahar Snemalec in direktor fotografije: Marko Kočevar Montažer: Andrej Modic Iz razvalin antične Emone je stoletja pozneje zrastla srednjeveška Ljubljana. Tako, kot je danes živahno v naši prestolnici, je tudi v srednjem veku venomer vrvelo ljudi. Zadnja leta so arheologi prišli do vznemirljivega spoznanja. Zametke srednjeveškega mesta so pomaknili vsaj za 100 let prej, kot je veljalo do zdaj. Srednji vek je bil tudi obdobje silnega intelektualnega razcveta in tudi Ljubljana je bila v 15. stoletju pomembno humanistično središče, ki se je tako po duhovni, kot tudi gospodarski moči kosala z drugimi mesti srednjeveške Evrope. Vonj po starem mestu je zgodba o uspehu srednjeveške Ljubljane.
Dokumentarni film Sestre govori o požrtvovalnosti, skromnosti, delovni vnemi in veri sester usmiljen, ki so delovale v bolnišnicah, socialnih in drugih zavodih po Sloveniji in krajih bivše Jugoslavije. S sestrami se podamo na pot po njihovih postojankah in na Balkanu, kamor so jih leta 1948 pregnali slovenski komunisti
V posebni silvestrski kuharski oddaji bo Mojca Mavec raziskovala svet grške kulinarike. Skupaj s Savino Atai, skrbnico za sijaj in zdravje žensk, in njenim grškim zaročencem Giorgosom Parasirisom bo pripravljala preproste in okusne prigrizke, ki jih boste svojim gostom z največjim veseljem postregli v najdaljši noči v letu. Savina bo recepte začinila z nasveti o zdravem načinu življenja, Giorgos bo dodal kanček grškega patosa, Mojca pa bo v družbi zaljubljenega kuharskega para ugotovila, da gre – tako kot ljubezen – tudi silvestrovo skozi želodec!
Kdor ima morje, ima gospodarsko moč in s tem večjo ekonomsko in politično neodvisnost. Kdor pa ima še veliko, močno pristanišče, ima nadzor nad menjavo blaga in stik z bližnjimi in daljnimi trgi. S tem se krepi moč države, ki ima takšno pristanišče in njen mednarodni položaj. Dokumentarni film »Ni Hamburg, ampak bo!« - Zgodba o slovenskem oknu v svet vas bo popeljal skozi najpomembnejše dogodke, ki so zaznamovali koprsko pristanišče. Izvedeli boste, da so njegovo gradnjo morali skrivati, ker ji politika ni bila naklonjena in zakaj so delavci v pristanišču s časom postali njegov največji kapital in ključen dejavnik. Kako se je do pristanišča vedla država? Kako je z njim upravljala? Kaj je prinesla specializacija za kontejnerski promet in kakšni so vplivi pristaniške dejavnosti na okolje? Na nazadnje bo govora tudi o železniških povezavah z zaledjem in tako imenovanem drugem tiru. Se Slovenija zaveda, kako pomembno je imeti močno pristanišče?
V 25-minutnem feljtonu Mislim Plečnika bomo arhitekta Jožeta Plečnika spoznali skozi oči ameriškega umetnostnega zgodovinarja in pisatelja Noaha Charneya, ki je leta 2000 turistično obiskal Slovenijo, doktoriral iz Plečnika, se zaljubil v Slovenko in si v Kamniku ustvaril novo življenje. Leto 2017 je posvečeno 60. obletnici smrti največjega slovenskega arhitekta 20. stoletja. Spoznali bomo mojstrova dela, ki so dala neizbrisen pečat slovenski prestolnici in Kamniku.
Ekonomska fakulteta Univerze v Ljubljani je bila ustanovljena leta 1946. Njena vloga je kmalu postala velika in vplivna. V njene prostore so vstopali številni priznani slovenski in tudi tuji strokovnjaki s področja ekonomije. Gospodarski in politični razvoj naše države je vedno vključeval prispevke njenih diplomantov. Danes se ljubljanska Ekonomska fakulteta lahko med drugim pohvali s trojno mednarodno akreditacijo: EQUIS, AACSB in AMBA. S tem dosežkom je, kot edina s takšnim uspehom v širši slovenski regiji, postala del elitne skupine trojno akreditiranih šol in se uvrstila med najboljše poslovno – ekonomske šole na svetu.
Neveljaven email naslov