Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pet stoletij od začetka reformacije je tudi v naših krajih pustilo seme, ki je pognalo močne korenine. Ker moramo, po besedah evangeličanskega škofa Geze Fila, »vero zmeraj iskati v življenju, v odnosu do življenja in do sočloveka,« smo se tudi mi odpravili po svetu v iskanju navdiha za življenje, za osebno vero in za glasbo.
Letošnje geslo Dnevov evropske kulturne dediščine Voda – od mita do arhitekture poudarja tesno povezavo vode z dediščino. V oddaji smo se podali na tri različna območja, v katerih je imela voda velik vpliv na življenje pa tudi na kulturno ustvarjanje. Reka Soča je močno zarezala v vsakdan ljudi, ko je območje razdelila na dve upravni coni. V koprskem arhivu hranijo dragocene vire o delovanju koprskih solin v obdobju Beneške republike, ob piranskih vodnjakih so se spletle številne zgodbe. Ljubljanica pa je navdihnila številne arhitekte za gradnjo mostov. Avtorica oddaje: Maša Levičnik Režiser: Slavko Hren
Kratka dokumentarna predstavitev producenta Francija Zajca, ki je na Festivalu slovenskega filma 2017 prejel nagrado Metoda Badjure za življenjsko delo na področju filmske ustvarjalnosti. Festivalska komisija je odločitev utemeljila z naslednjim zapisom: »Producentski opus Francija Zajca je fascinanten. Naj gre za njegov obseg, ki samo v izboru šteje čez sto televizijskih in kinematografskih del, ali pa za ta dela sama – mnoga med njimi so namreč oblikovala in zaznamovala ne le slovensko kinematografijo, temveč slovensko kulturo sploh.« Avtor portreta, ki je bil premierno prikazan po otvoritvi Festivala slovenskega filma 2017, je Slavko Hren.
John Malkovich je eden najbolj prepoznavnih filmskih obrazov, pa vendar mu je gledališče kot ustvarjalcu ljubše, bliže; na letošnjem Festivalu Ljubljana je gostoval skupaj z italijanskim komornim orkestrom in pianistko – ob Koncertu za klavir in godala ruskega skladatelja Šnitkeja je interpretiral poglavje iz romana Grobovi in junaki Ernesta Sabata. V intervjuju tudi o njegovi novi strasti, biti modni oblikovalec. Je sogovornik, ki skrbno pretehta vsako besedo, preden jo izreče, izjemno luciden, pa tudi iskriv. Ki te omreži že s svojim glasom, čeprav ga sam sploh ne mara. Avtorica oddaje: Špela Kožar
Film scenaristke in režiserke Majde Širca je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Avtorica predstavlja ključne dogodke, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu.
50-minutni dokumentarni film scenaristke in režiserke Majde Širca Ženska je zgodovinski, esejistični in interpretativni pregled boja za pravice žensk v slovenskem prostoru. Predstavljeni so ključni dogodki, ki so pomenili premik pri uveljavljanju pravic žensk in enakopravnosti. Zajema boj za ekonomsko neodvisnost žensk in za oblast nad lastnim telesom. Govori o brisanju stereotipov skozi čas, o boju za volilno pravico, za pravico do izobraževanja, dela, enakega plačila, svobodnega odločanja o rojstvu otrok, za civilni zakon in za brisanje družbeno pogojenih razlik. Osvetli vlogo ženskih društev in položaj žensk v procesih družbenega osamosvajanja in ustvarjanja. Obravnava položaj kmečkih žensk in vlogo katoliške cerkve. Pojasni pot do civilnega zakona, spregovori o kontracepciji, menstruaciji , nasilju in kazenski zakonodaji, ki je zaščitila žensko integriteto. Film odstira stereotipe in skozi pronicljiv, pretežno ženski pogled, tke portret današnje družbe in ženske vloge v njem. Gre za prikaz pogumnih, vztrajnih in prevečkrat nevidnih korakov, ki se nam danes mogoče zdijo samoumevni . A na tej poti ni bilo nič danega, ampak mnogo trdo pridobljenega. Dokumentarnemu filmu Ženska je iz dveh petdeset minutnih delov. Drugi del izpostavi vlogo učiteljic, podobo mater, podjetnic, žensk v vojnah in še posebej žensk v socializmu. Pa tudi razmislek o položaju žensk v današnjem času.
Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.
Po smrti Josipa Broza Tita je v vsaki izmed šestih jugoslovanskih republik in dveh avtonomnih pokrajin po eno mesto nosilo Titovo ime. Z razpadom države so atribut Titova/Titov/Titovo postopno izgubila. Danes so ta mesta v sedmih državah. Dokumentarni film v dveh delih Bila so Titova mesta skozi usodo osmih mest nekdanje Jugoslavije spremlja, kako se je v minulih desetletjih preoblikoval ta nekoč naš skupni prostor. Zgodbe mest spoznamo skozi pripoved iskrivih sogovornikov, ki se spominjajo obdobja pod Titovim imenom. Ta mesta so bila pogosto privilegirana, izbrana zaradi levičarskih idej, delavskega značaja, industrializacije, urbanizacije in sodobnosti. Mnoge zgodbe so tragične, saj je malo mest, ki se jih ni dotaknila vojna v nekdanji Jugoslaviji. V prvem delu je poudarek na štirih mestih: Podgorici, Korenici, Vrbasu in Mitrovici. Glavno mesto Črne gore Podgorica – nekoč Titograd – se hitro razvija, mladi se ob večerih družijo v središču mesta, pred vladno stavbo pa prevarani delavci gladovno stavkajo. V hrvaški Korenici, pri Plitviških jezerih, se je začela vojna v Jugoslaviji. Ko je izbruhnila vstaja krajinskih Srbov, so pobegnili Hrvati; med operacijo Nevihta so bežali Srbi. Razkošna Titova vila Izvir je razdejana, mogočna podzemna vojaška baza Željava minirana. Vrbas je pomembno industrijsko mesto v Vojvodini. Ko so po drugi vojni številni Nemci odšli, so z 'vlaki brez voznega reda' v njihove hiše naselili Črnogorce. V mestu živi več kot 20 narodnosti in med prebivalci je večkulturnost pomembna vrednota. Kosovsko Mitrovico – Mitrovicë razdvaja reka Ibar. Ena stran je popolnoma albanska, druga pretežno srbska. V srbskem delu je dvojna oblast: tista, ki jo priznava država Kosovo, in tista, ki jo je postavila Srbija, saj ima to ozemlje še vedno za svoje. V rudniku Stari trg so se leta 1989 z gladovno stavko prvi uprli Miloševiću. Za marsikoga je bil to začetek razpada Jugoslavije. V drugem delu bodo predstavljena mesta Užice, Veles, Drvar in Velenje.
Zemlja je izvorni naravni vir, ki omogoča preskrbo s hrano in vodo, vendar na svetu vsak dan zaradi različnih interesov izgubimo 300 hektarjev rodovitne zemlje. Na drugi strani pa postaja zemlja vedno bolj donosna investicija. Rodovitna zemlja v velikosti osmih Velikih Britanij je bila je bila v zadnjih 10 letih prodana v okviru globalnih investicij, v katere so vpeta multinacionalna prehrambena podjetja, ki vedno bolj izrivajo majhne kmetije. Kar 80 odstotkov hrane se danes v svetu pridela na majhnih kmetijah. Lahko majhni kmetje prehranijo svet? So lahko zmagovalci v vojni z veliki multinacionalkami? Kakšna je prihodnost Terra Madre?
»Ljudje, kot sva midva, se nikoli ne ustavijo,« je Matej Markovič ob slovesu rekel Ani Rogel v športno-dobrodelnem in s hudo boleznijo zaznamovanem dokumentarnem filmu Srce za Ano. Matej in Ana sta vztrajneža, ki jima težki trenutki in bolečina v vsakdanjem življenju niso neznani. Matej z izjemno trmo premaguje mnogim nerazumljive športne napore, z željo, da bi s tem pomagal drugim. 16-letna Ana, ki se je rodila z neozdravljivo kožno boleznijo, pa ima enake želje in sanje kot njene vrstnice, le da je pot do njihove uresničitve veliko bolj trnova. In ko se vsaj malo potopimo v njun svet, nas njuno pozitivno razmišljanje ne pusti ravnodušne. 50-minutni film odpira številna vprašanja o medosebnih odnosih in posameznikovi rasti, hkrati pa je njegovo osnovno vodilo, da se v življenju preprosto nikoli ne predamo. S filmom Srce za Ano ekipa, sestavljena iz avtorice Irene Bedrač, snemalcev Danila Plazovnik in Boruta Kroisa ter montažerja Igorja Purnata iz mariborskega dela RTV Slovenija, zaključuje trilogijo športnih portretov (Ruth 246,8, 2011, Krog, 2015), ki so več kot le športne zgodbe. V njih se prepletajo razmišljanja posameznikov, ki ohranjajo to, kar v življenju najbolj šteje: sledenje svojim željam, srčnost, prijateljstvo, sodelovanje in misel, da se je za dobre stvari vredno potruditi.
V drugem delu dokumentarnega filma Sedem sledimo preostalim sedmim zgodbam iz nabora smrtnih grehov in vrlin. Pojmi so interpretirani prek dvoumnosti, različnih asociacij in pomenov, ki jih sprožajo družbeni konteksti. Ljubezen je videna skozi zgodbo o med drugo vojno ukradenem otroku, ki je bil razpet med dve mami. Srčnost je v zanimivi interpretaciji dr. Mladena Dolarja, odsev spomina na jamarja, edinega Slovenca, ki se je v Divaški jami srečal s Freudom. Pohota je okvir za prikaz marionetne republike Salò, ki jo je po kapitulaciji Italije s Hitlerjevo pomočjo ustanovil Mussolini. Upanje je zgodba o zanosnem nastanku Nove Gorice in dejstvu, da stoji na mestu mrtvih. Zavist sproži miniaturni spomin na bratstvo nekdanje države. Vera odpre enigmo Franceta Kralja, ki je upodobil Karla Marxa med neverniki in freskanstvo Slavka Pengova, ki naj bi Lenina postavil na mesto Judeža. »Ne jeza, temveč brisanje jeze je greh«, zaključi edini preživeli Slovenec najbolj brutalnega koncentracijskega taborišču v Jasenovcu. Tako v prvem kot v drugem delu se odpirajo vprašanja dvojnosti mej. Če je vrlina obvladana želja, greh pa želja, ki gre predaleč in stopi prek meje, se nujno odpre polje dvoumnosti, robov in vprašanj kaj je in kaj ni prav. V tem kontekstu grehi in vrline niso več zaprašeni pojmi - še posebej, če so videni prek vzrokov in posledic različnih dejanj. S pomočjo klasičnega filmskega jezika tako filma podpirata in odpirata težko otipljive etične pojme.
V prvem delu dokumentarnega filma Sedem sledimo sedmim zgodbam iz nabora smrtnih grehov in vrlin. Pojmi so interpretirani prek dvoumnosti, različnih asociacij in pomenov, ki jih sprožajo različni družbeni konteksti. Napuh je viden skozi minljivost, ki jo kot madež skriva Holbeinova slika Ambasadorja in tudi skozi zgodovino ladje Galeb. Razumnost je interpretirana na primeru spodletelega atentata Franca Kavsa na Mussolinija v Kobaridu leta 1938. Kot ustvarjalko smisla prepoznavamo lenobo v zgodbi o Šijanovem in Zafranovićevem filmskem avtobusu. Pohlep osvetljuje črna luknja na naši najbolj sporni investiciji. Požrešnost je predstavljena z bizarno zgodbo o prenažrti želvi Gabriela D'Annunzia in s Pasolinijevo filmsko pripovedjo o revežu, ki se enkrat in edinkrat zares naje. Zmernost utemeljuje neizmernost naših nekdaj močnih podjetij. V pravičnosti pa se dokumentarec dotakne nepravične smrti zakoncev Hribar z gradu Strmol. Tako v prvem kot v drugem delu se odpirajo vprašanja dvojnosti mej. Če je vrlina obvladana želja, greh pa želja, ki gre predaleč in stopi prek meje, se nujno odpre polje dvoumnosti, robov in vprašanj kaj je in kaj ni prav. V tem kontekstu grehi in vrline niso več zaprašeni pojmi - še posebej, če so videni prek vzrokov in posledic različnih dejanj. S pomočjo klasičnega filmskega jezika tako filma podpirata in odpirata težko otipljive etične pojme.
27. oktobra 1986 so se na pobudo papeža Janeza Pavla II. v Assisiju zbrali predstavniki vseh velikih svetovnih religij in molili za mir. Navdih za molitveno srečanje je bil sv. Frančišek, ki predstavlja simbol miru, sprave in bratstva. Je človek za vse čase, saj s svojim mišljenjem, duhovnostjo, delom in življenjem nagovarja tudi današnji čas. Iz molitvenega srečanja in želje za mir v svetu se je rodil duh Assisija, svetovno molitveno gibanje, ki živi in raste že tri desetletja.
Perotu sape ne jemlje le družbeni sistem. Njegova življenjska bitka poteka na več ravneh. Eden bolj pogostih načinov protestov, ki so ga prakticirali aktivisti pred borzo, je bilo javno govorjenje o težavah, ki jih imajo posamezniki z obstoječim sistemom. Aktivisti so svoje pritožbe brali v bankah in na ministrstvih, že drugi dan zasedbe pa so podoben protest izvedli kar pred borzo, kjer je najbolj presenetil nastop Pera Djošana, ki se je ob navajanju svojega socialnega obupa, čustveno zlomil ter s solzami pospremil svojo brezizhodnost življenjske zgodbe. Pero, ki je fant z družbenega dna, je v svoji mladosti naredil številne napake, ki so ga trikrat spravile za zapahe. A posledice svojega nekdanjega življenja Pero ni občutil le v zaporu, njegova preteklost je pustila posledice tudi na njegovem telesu. Med drugim je zaradi infekcije, ki jo je dobil zaradi intravenoznega uživanja drog, ostal brez kolka.
Sanjal sem, da sem srečen, je film, ki prikazuje življenje v stanovanjski skupnosti na eko kmetiji društva Novi paradoks sredi vasi na Cerkljanskem. Skupnost se predvsem posveča ponovnemu vključevanju oseb z duševnimi motnjami v vsakdanje okolje. Skozi film s pomočjo pesmi spremljamo Matijo, mladega fanta in predanega kantavtorja, kako se spopada z delom na kmetiji, s sostanovalci in vsakdanjimi izzivi samostojnega življenja na eni strani ter s tremo, tesnobami in hrepenenji na drugi. Film prikazuje intimen izsek iz sveta stigmatiziranih in bežen vpogled v zagnano delo zaposlenih v društvu Novi paradoks, ki se trudijo olajšati življenje ljudem, ki so zaradi nerazumevanja okolice prevečkrat potisnjeni na rob družbe.
Papež Benedikt XVI. je 7. aprila 2006 v Cerkvi na Slovenskem ustanovil tri nove škofije in imenoval tri nove škofe ordinarije. V okviru dotedanje ljubljanske nadško¬fije je ustanovil novomeško škofijo s sedežem v Novem mestu. Za ordinarija je imenoval dotedanjega ljubljanskega pomožnega škofa in generalnega vikarja Andreja Glavana. Dokumentarna oddaja “10 let novomeške škofije” skozi pripovedi nosilcev različnih dejavnosti predstavi ustanovitev in delovanje različnih ustanov ter utrip v dolenjski škofiji.
Želeli smo pokazati zgledno urejen način, kako mesto omogoči svojim prebivalcem, da lahko uresničijo svoje vrtičkarske ambicije. Želja po samooskrbi, delu na proste, stiku z naravo in drugi motivi vodijo tudi številne dunajske meščane do tega, da skušajo priti do svojega najetega vrtička. Želja je veliko več kot možnosti, zato morajo uporabniki nekaterih od približno 50 območij mestnih vrtičkov na območju Dunaja sprejeti stroga pravila. Tako se morajo marsikje zadovoljiti le z enim ali dvema kvadratnima metroma velikim vrtičkom, drugje smejo vrtnariti le dve leti zapored, vsebina njihov gred je omejena itd. Kljub temu smo na izbranih lokacijah srečali veliko navdušenih vrtičkarjev in spoznali zanimive ljudi.
Juta Krulc je bila legenda oblikovanja vrtov v naši deželi, saj se je temu posvečala več kot 60 let, tako rekoč do svoje smrti lani, ko je dopolnila že 102 leti. Njen slog načrtovanja vrtov je bil drugačen od večine mlajših krajinskih arhitektov, saj je nadvse spoštovala naravo in je skušala vrtove približati temu idealu. Kot predstavnica starejše generacije krajinarjev ni uporabljala računalnika, saj je imela zelo razvit dar za prostoročni risanje. Zelo dobro je poznala tako okrasne rastline kot floro, ki pokriva Slovenijo. Obiskali smo 3 vrtove, ki jih je oblikovala, in so ohranili njene poteze, ter spregovorili z njeno hčerko Majo Kržišnik.
Objeto mesto je zgodba o žici okoli okupirane Ljubljane, pogled na čas, ko je bilo gibanje v sedaj prestolnici Sloveniji omejeno z žičnato ograjo. Le redkokdo se žice še spominja, čeprav nanjo opominja Pot spominov in tovarištva, po kateri se Ljubljančani in Ljubljančanke radi sprehajajo, v začetku maja ob Dnevu zmage pa pot tudi pretečejo, prehodijo, počastijo spomin na čase, ko je bila Ljubljana zelo zaprto mesto.
Neveljaven email naslov