Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Industrijska revolucija 19. stoletja je tudi v naše kraje pripeljala železnico. Izgradnja Južne železnice, kot prve železniške proge skozi naše kraje je bila eden največjih svetovnih gradbenih podvigov konca 19-ga stoletja. Graditelji železnice iz Ljubljane v Trst so se morali spopasti z vrsto nepričakovanimi težavami, od katerih je bilo eno ključnih vprašanje napajalne vode za lokomotive . Težave so se pričele že takoj na Ljubljanskem Barju, ki je je terjalo desetletje utrjevanje terena. Dvig proge iz Ljubljanskega Barja na Kraško planoto je bil izpeljan mojstrsko, prek izgradnje Borovniškega viadukta. 561 metrov dolg most so delali sedem let, v mehka barjanska tla zabili 4000 hrastovih pilotov, ob končanju je bil še desetletje največji zidani mostu v Evropi! Umankajne vode, na tedaj popolnoma golem, pustemin nenaseljenem Krasu je bil nerešljiv problem! Po naključju so v v globoki divjini Krasa vremske doline odkrili bogat izvire vode, ki je omogočili gradnjo prvega vodovoda pri nas, ter hkrati enega največjih v Evropi, dolgega skoraj 40 km. Preko sistema podzemnih rezervoarjev je oskrboval z vodo vse postaje do Rakerka do Nabrežine. Problemi pa so se niso končali niti po izgradnji proge v letu 1857, ko je prvi vlak zapeljal v Trst. Vremenske razmere na Krasu so bile tako ostre, da je burja prevrnila vlak. Najhujši pa so bili snežni zameti, ki so bili visoki kot cel vlak. Sprva so progo zakrivali s posebnimi lesenimi pregradami, kasneje pa so zgradili visoke kamnite zidove za odklnjanje snežnih zametov. Ogromen sistem zidov daje še danes nepozaben vtis in ga imamo lahko za svojevrsten Slovenski kitajski zid! Naša TV z režiserjem Igorjem Vrtačnikom, ki je z dr. Tadejem Bratejem napisal tudi scenarij, je odkrila izjemne, očem skrite ter povsem pozabljene in opuščene zgradbe, ene najbolj fascinantnih tehniških spomenikov preteklosti-ki jih danes ni več.
Zamisel o ustanovitvi simfoničnega orkestra, ki bi skrbel za programske zahteve Radia Ljubljana in za izvajanje slovenske simfonične glasbe, se je porodila glasbenemu uredniku Radia Ljubljana - Marjanu Vodopivcu. Tako je bil 1.septembra 1955 ustanovljen Simfonični orkester Radia Ljubljana, ki je s svojim šefom dirigentom Samom Hubadom v 70-ih letih prejšnjega stoletja veljal za najboljši jugoslovanski orkester in za najpomembnejši jugoslovanski kulturni artikel. Orkestrovo kakovost so dvigovali tudi gostujoči dirigenti (Carlos Kleiber, Mariss Jansons, Neeve Järvi, Lovro von Mataćić) ter solisti (Irena Grafenauer, Ivo Pogorelić, Dubravka Tomšič Srebotnjak, Marijana Lipovšek, Miša Majski), potrjevale pa številne uspešne turneje po Evropi in Ameriki. O orkestrovi razgibani in zanimivi glasbeni poti v oddaji sproščeno spregovorijo ustanovni in sedanji člani orkestra (Jože Pogačnik, Ivo Petrić, Julijan Strajnar, Tina in Katja Krajnik), dirigenti (Samo Hubad, Anton Nanut, David de Villiers, Marko Munih), solisti (Vilma Bukovec, Ciril Škerjanec), tonski mojstri (Sergej Dolenc), slovenski skladatelji in glasbeni uredniki. Poseben del oddaje je namenjen tudi sodelovanju Simfonikov in Siddharte, o čemer spregovorijo tudi člani Siddharte. Scenarist in redaktor: Daniel Celarec
V dokumentarno igranih okvirih in možnostih poskuša film zaokrožiti sliko dejavnosti dveh šavrinskih kulturnih društev. Vsekakor se bolj osredotoča na prvo, na gračiško skupino »Šavrini in anke Šavrinke«, medtem ko je tokratni prispevek kubejskega folklornega društva »Skala« ter nastopajočih posameznikov ali pričevalcev manjši, pa vendarle vsebinsko in dramaturško nadvse koristno dopolnjuje celoto, saj prispeva k sliki občih razmer v tem demografsko ogroženem prostoru. Na ta način skuša biti film tudi napotek, kam bi kazalo usmeriti pogled v bodoče - kakor hitro bo znova mogoče zaznati trohico volje in hotenja nekaterih za to odločujočih nacionalnih institucij, ki utemeljujejo svoj obstoj in smisel prav v ohranjanju slovenske materialne in duhovne dediščine. Ne zgolj trenutni vtis o njem, pač pa bodočnost teh krajev in ljudi, usoda istrske ljudske dediščine, zadeva ustvarjalce in gledalce tega filma. Del te skrbi je s pomočjo brumnih Istrank in Istranov vgrajen tudi vanj
Oddaja v spomin na pesnika, sociologa kulture, esejista in profesorja na Fakulteti za družbene vede, Dr. Aleša Debeljaka.
Iz našega arhiva smo pripravili kompilacijo najbolj uspelih baletnih poustvaritev prvaka mariborskega baleta Antona Bogova.
Dokumentarni film o baritonistu Jožetu Vidicu prikazuje življenje in delo prvaka ljubljanske opere, ki z neverjetno predanostjo svojemu poklicu že vrsto let navdušuje občinstvo in kritiko doma in v tujini. V svoji umetniški karieri je izvedel že preko štirideset opernih vlog, med njimi tudi tako zahtevne, kot je vloga Lorenza v Kogojevih Črnih maskah, za katero je prejel nagrado Prešernovega sklada. Umetniško ustvarjanje Jožeta Vidica pa se ne konča na opernem odru. Njegov opus zajema številne koncerte, maše, kantate, kot tudi strast, ki se je ob očetovem zgledu razvila že v otroštvu, strast do moškega zborovskega petja, ki jo že vrsto let udejanja kot član in umetniški vodja Slovenskega okteta. Dokumentarni film nam poleg solistovega opusa odstre pogled tudi v zakulisje opernega odra, tja, kjer se solistova vloga v snovanju celotne predstave šele rojeva. Ko pa ugasnejo odrske luči in aplavzi izzvenijo, se Jože vedno znova vživi nazaj v vlogo vseh vlog - vlogo moža in družinskega očeta. Ker, kot pravi sam, “je navsezadnje oder neka iluzija, družina pa je realnost in je življenje.” Urednica Danica Dolinar, scenarist in režiser Jernej Kastelec.
Pred 25 leti, ko se je začela oblikovati samostojna slovenska država, se je iz potrebe in številnih stisk rodila Slovenska karitas. Na področje dobrodelnosti je prinesla svež veter, svojo dejavnost pa je poleg klasične dobrodelnosti nadgradila s številnimi socialnimi programi. V 25 letih je Karitas postala prepoznavna dobrodelna organizacija, ki na prvo mesto postavlja človeka v stiski. V službi človekovega dostojanstva je zgodba Marije, Miša, Bojana, Stanka in Ane, kot tudi številnih drugih brezimnih ljudi v stiski, ki so našli sopotnika v sodelavcih Karitas. Skupaj s Karitas stopajo po poti drugačnega življenja in sporočajo, da tudi v stiski nismo sami.
Christian, Marijan in Zora živijo prijetno družinsko življenje v zelenem mestecu Ridgewood v New Jerseyu, kamor se pred kaosom velemesta umikajo premožnejši Newyorčani. Christianova in Marijanova najpomembnejša odločitev v življenju je bila, da pred enajstimi leti posvojita, še ne 24 ur staro, deklico indijanskega porekla, ki sta ji dala ime po njuni, za rakom umrli, prijateljici Zori. Odločitev za posvojitev Zore ni bila težka: že leta sta si želela ustvariti družino, kar je storilo tisoče ameriških poročenih parov. A čeprav Marijan in Christian že leta živita v ZDA sta ostala Slovenca; tako kot številni v tujini živeči naši ljudje, morda večja Slovenca od številnih v domovini. Nekega dne sta se odpeljala na slovenski konzulat v New Yorku, da svojo hči vpišeta v slovensko matično knjigo: a na prvi pogled uradniška formalnost ju je soočila z neizprosno realnostjo življenja v domovini… Dokumentarec Zora ne obsoja, poučuje ali polemizira… Scenarist in režiser Edvard Žitnik se je povsem odrekel svojemu besedilu in dokumentaristično »Četrtega julija« - ameriški državni praznik neodvisnosti, zabeležil preprosto pripoved, kot pravi, ene srečnejših družin, ki jih je srečal v življenju…
Tretja oddaja iz serije o klekljani čipki na Slovenskem se posveti predvsem oblikam, ki jih ima čipka zadnjih dvajset let. To je čas velikega razmaha klekljarstva, v katerem so čipke zavzele nove razsežnosti. Izročilo klekljanih čipk ostaja vitalno, iz njega pa raste nova ustvarjalnost, ki prerašča tradicionalni pogled na čipko.
Druga oddaja iz serije o klekljani čipki na Slovenskem se posveča klekljani čipki v času po prvi svetovni vojni, ki je ustvaril ločnico tudi v razvoju in podobi čipke. V Idriji, ki je z novo razdelitvijo ozemlja pripadla Italiji, so se odtlej klekljali predvsem vzorci z ozkim risom, medtem ko so na drugi strani meje, v kraljevini Jugoslaviji, ohranili široki ris in razvijali nove vzorce pod vodstvom Državnega osrednjega zavoda za žensko domačo obrt v Ljubljani.
Janez Frančišek Gnidovec ... danes ime v "odkrivanju", nekoč znanec mnogih. Preprost, ponižen, vzornik. Zvest v malem in velikem. Slovenski kandidat za svetnika katoliške Cerkve. Vesoljni svet pozna Mati Terezijo iz Kalkute, a le malokdo ve, da se za to misijonarko Ljubezni skriva veliki vzornik, ob katerem se je odločila za misijone in služenje najboljm revnim tega sveta: Janez Frančišek Gnidovec, misijonar, škof v Skopju in Prizrenu (od 1924 do 1939).
V letih 1942 in 1943 je Mussolinijeva vojska mnoge Slovenke in Slovence internirala v italijanska fašistična taborišča. Spomin na te dogodke je potisnjen v pozabo tako doma kot na tujem, poznavanje fašizma pa popačeno. Posledično so storilci obravnavanih vojnih zločinov ostali nekaznovani. Intimna pričevanja nekdanjih internirancev in njihovih svojcev razkrivajo globino, s katero kratenje človekovih pravic, poniževanje in razčlovečenje zarežejo v posameznika in narod. Poleg preživelih osvetlijo in osmislijo zgodovinske dogodke slovenski in italijanski zgodovinarji ter psihoanalitik. Dokumentarni film Strah ostane je poskus razumevanja, kako vojna in internacija predrugačita človeka in kako opredeljujeta narod. Ker raziskav o vojni, povojni travmi in medgeneracijskem prenosu travme v Sloveniji ni, kot skupnost malo vemo o tem. Iz tujih raziskav je znano, da se vojna travma zareže v nevrobiologijo naslednjih generacij in se izraža v nasilju, osebnostnih motnjah, odvisnostih, samomorilnosti, političnem diskurzu in tudi v samopodobi ljudi. Izhodišče za nastanek dokumentarnega filma je fotografsko-dokumentarna razstava Zadnji pričevalci, avtoric, novinarke Saše Petejan, fotografinje Mance Juvan in zgodovinarke Urške Strle. Avtorske fotografije Juvanove, na katerih so še redki živeči interniranci, so narekovale vizualno podobo filma. Ritem mu dajejo prikazi likovnih del, nastalih v fašističnih taboriščih, ki jih hranijo v Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani. Namen dokumentarnega filma je ohranjanje zgodovinskega spomina na fašistična taborišča in na internacijo. Hkrati spodbuja refleksijo o vplivu travmatičnih izkušenj na posameznika in na družbo.
Krajši dokumentarni zapis o rastlini, ki se je že zdavnaj razrasla na področje simbolnega. Mariborska stara trta je že od konca srednjega veka priča dogodkom časa in prostora, nenehno raste pa tudi obrodi tam na sončni strani levega dravskega brega.
Slovenski glasbeni dnevi veljajo za največjo vsakoletno manifestacijo sodobne slovenske glasbe. Od leta 1986, ko so se začeli, ostaja njihova glavna rdeča nit predstavitev slovenskih glasbenih del preteklosti in sedanjosti ter pomoč pri razpoznavnosti slovenske glasbe. Vizualno razgibana glasbeno-dokumentarna oddaja z izbrano glasbo ter z izjavami iskrivih govorcev razkriva gledalcu vlogo sodobne glasbe v današnjem času ter njeno razmerje do glasbe preteklosti. O vlogi glasbe v oddaji spregovorijo skladatelj Vito Žuraj (nagrajenec Prešernovega sklada 2015), dr. Primož Kuret, dr. Gregor Pompe, dr. Peter Šavli in Roland Diry (direktor Ensemble Modern). Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Nikolaj Vodošek, Daniel Celarec, režiser Nikolaj Vodošek.
Written, directed and edited by: Amir Muratović Director of photography and camera operator: Marko Kočevar, Z. F. S. Sound recordist: Frane Povirk Sound editor: Robert Sršen Music and lyrics written and performed by: Soesja Citroen, Agnes Jama, The Bellbines Department of documentary programmes Programme editor: Peter Povh Executive producer: Jaka Hemler Head editor of Art and culture programmes: Andraž Pöschl Televizija Slovenija, 2010/2013 64 minutes Soesja Citroen is a renowned jazz singer who has been appearing in the Netherlands and around the world since she was a teenager. Whenever she visits Slovenia she also searches for traces of her grandfather, the acknowledged painter Matija Jama. While studying with Anton Ažbe in Munich, Matija Jama met Louise van Raders, a Dutch girl from a well-to-do family. Since Louise lived on her private income, the two young painters were free to devote their attention exclusively to painting. They kept moving from one place to the other, looking for landscapes filled with light that challenged their painting skills. At the outbreak of World War I they bought a villa in The Hague, turned it into a boarding house that they managed beside selling their paintings. They had three children: Matija, the eldest, died of meningitis when he was thirteen, and his death ripped the family apart. Matija Jama returned to Slovenia. He spent a great deal of his time outdoors, painting. Their daughter Madeleine used to live in Ljubljana, practising logopedics, and she died in 1973. Her apartment in Castle Street was inherited by her sister Agnes Jama, pianist and composer. Beside her daughter Soesja the film also presents Agnes's son Hans Citroen, architect and film author. By acquainting ourselves with the Dutch singer of Slovene background we also come to know a freethinking family dedicated to art.
Čas čarovniških procesov dojemamo kot temačni del naše zgodovine. Igralka Lucija ob študiju vloge ene od obsojenk počasi odkriva to obdobje strahu in preganjanja. Ljudje so bili takrat prepuščeni oblastnikom na milost in nemilost. Bolj ko se Lucija istoveti v svojim likom, bolj ugotavlja, da čas ni izbrisal nekdanjih vzorcev ravnanja. Tudi v naši družbi izrabljamo moč za svoje namene, ustrahujemo drug drugega, si lažemo in ustvarjamo ozračje strahu. Vendar je že čas, da počasi odrastemo in dozorimo … Igrani televizijski esej so ustvarili režiserka Hanka Kastelicová, snemalec Bojan Kastelic, igralci Violeta Tomič, Gašper Tič, Maja Sever in Vesna Jevnikar in drugi.
O svetem dnevu Slovencev pripovedujejo štirje, ki so ga doživeli. Kaj so do tedaj prestali, kaj jim je ta odrešitev pomenila. Vedo, kaj so pogum, poštenje in ponos. Kako krhka beseda je svoboda in kako globoko je zakopana. Nam pa budijo preprosto – občudovanje in spoštovanje.
Dokumentarna oddaja Petra nas popolje v pustinjo Sinaja. Sredi neobljudene pustinje, vendar ob pomembni trgovski poti, ki je povezovala Mezopotamijo in Egipt, je že biblično ljudstvo Nabatejcev zgradilo cvetoče mesto. V več tisočletni zgodovini je bila Petra pomembno upravno in cerkveno središče. In šele v 20 stoletju jo je obiskal prvi Evropejec.
Tako kot vsako leto, se bo tudi letos milijone gledalcev skupaj s papežem sprehodilo po poti Kristusovega trpljenja v rimskem Koloseju.
Neveljaven email naslov