Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dokumentarna oddaja nazorno oriše razcvet trga z nakradenimi umetninami, pogosto odtujenimi judovskim lastnikom, v času nacistične okupacije Francije in preostale Evrope. Ekspresionistična, kubistična in dadaistična dela so nacisti označili kot dokaz izroditve in jih odstranili iz nemških muzejev. Del so jih celo uničili, del pa prodali na mednarodnem trgu. THE ART MARKET DURING THE NAZI OCCUPATION / Francija / 2021 / Režija: Vassili Silovic
Dokumentarni film o VLADU ŽABOTU, pisatelju, pesniku, publicistu in uredniku, enem najvidnejših in tudi v mednarodnem prostoru odmevnem slovenskem književnem ustvarjalcu prikazuje izseke iz njegove osebne zgodovine, prepredene z odkrivanjem skrivnosti sveta, animizmom, mitičnim in svetim. Nenehni iskalec globljega smisla življenja je bil že od otroštva zaznamovan z ljudskim izročilom domačega Razkrižja, ki ga gledalec postopoma spoznava skozi pisateljevo obujanje spominov. Čarnosti na razpotjih niso le prostor srečevanj nekdanjih kresniških šamanov, ampak predstavljajo stičišča preteklosti in sedanjosti, kot se odražajo tudi v Žabotovih delih. Filmsko potovanje sega od krajev ob Muri pa vse do arheološkega najdišča v Lepenskem viru in starorimskega Viminatiuma, kjer je pisatelj našel navdih za ustvarjanje nekaterih romanov. Njegova uglasbena poezija zazveni v izvedbi ansambla Mala mestna muzika; pogovori s prijatelji razkrivajo pomembnost njegovega širšega družbenega delovanja. Rečna božanstva, prisotna v filmu, pa niso le klic iz davnine. Pomenijo pisateljevo zavezanost temu, da »vračanje v nekoč« pomeni iskanje resnice tudi danes. Scenarij Cvetka Bevc, režiser Primož Meško, snemalec in direktor fotografije Andrej Lupinc, izvirna glasba Rudi Pančur.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Ko se je društvo Ciproš pred petindvajsetimi leti naselilo v alternativnem in takrat "zloglasnem" centru Pekarna, so mnogi opozarjali, da nihče ne bo prišel tja. Danes je povsem drugače. 170 kvadratnih metrov velika bukvarna je po petindvajsetih letih labirint čez milijon knjig vseh žanrov v številnih jezikih. Knjige v bukvarno Ciproš prihajajo z vseh koncev Slovenije. Številne so bile izdane v elitnih knjižnih zbirkah. "Bukvarna je, kako bi rekla, kot muzej založništva, ne le bukvarna, saj imamo neponovljive zbirke, omenim naj le Kondor in Školjko," pove predsednica društva, Marjanca Onič. Tako kot knjige, tudi ljubiteljice in ljubitelji knjig prihajajo od povsod; so različnih generacij, z različnimi željami. Dijake in dijakinje v Ciprošu pogosto zanima gradivo za seminarske naloge in obvezno branje, prav tako osnovnošolke in osnovnošolci največkrat iščejo knjige s seznama za domače branje, stare delovne zvezke in učbenike. Veliko je strokovne literature, po kateri marsikdo povprašuje. Mnogi obiskovalci med brskanjem po kupih najdejo knjigo, o kateri niso razmišljali, in jo za simbolni prispevek odnesejo domov. "Redno prihajajo tudi profesorice in profesorji, ki iščejo starejše izdaje učbenikov, ki so tudi po vsebini povsem enakovredni, če ne celo boljši od nekaterih novejših izdaj," pojasni predsednica društva, ki sodeluje pri vseh dejavnostih bukvarne, redno pa ji pomagajo prostovoljci in prostovoljke ter članice in člani društva. Scenarij Simona Kopinšek, režija Primož Meško.
Spomine tokrat obujata sestrični Marija Mikačić Turnšek in Sonja Maister. Pripoved zdaj že pokojne Sonje je bila posneta za oddajo Spomini pred skoraj desetletjem. Rod njunega starega očeta, Antona Žnideršiča, izhaja iz Ilirske Bistrice. Anton je ob lesni tovarni, ki jo je podedoval leta 1899, v Ilirski Bistrici ustanovil še veliko tovarno testenin PeKaTeTe (Prva kranjska tovarna testenin). Obenem je bil kot vnet čebelar in pomemben reformator našega čebelarstva eden največjih pridelovalcev in izvoznikov medu v avstroogrski monarhiji. Med obema vojnama je postala Ilirska Bistrica del Italije in zaradi težav je Anton Žnideršič preselil tovarno v Ljubljano, kamor je odšla tudi njegova družina. Bil je eden najuglednejših slovenskih industrialcev tedanjega časa. Po vojni je tovarna Pekatete postala Žito. Štiri hčerke Antona Žnideršiča so imele izjemno zanimive življenjske poti. Najstarejša Ema je leta 1922 z možem v Mariboru ustanovila tovarno čokolade in kakava Mirim, potem pa še velik sodoben obrat v Zagrebu, ki je po drugi svetovni vojni postal tovarna Kraš. Njena hči Sonja je bila poročena s sinom generala Rudolfa Maistra, Borutom. Hčerka Danica se je poročila z gradbenim inženirjem Ogorelcem, Nada pa z dramatikom in pisateljem Ferdom Kozakom, ki je po vojni postal naš prvi minister za prosveto in kulturo. Najmlajša, Alenka, se je poročila z arhitektom in slikarjem Radetom Mikačićem iz ugledne splitske družine, Marija Mikačić Turnšek pa je njuna hči.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Film Vrh Julijcev je nastal v istoimenskem projektu, ki povezuje partnerje varstva narave, kmetijstva, gozdarstva, planinstva in turizma za ohranjanje narave Triglavskega narodnega parka. Film skozi oči ljudi, ki v parku živijo, delajo ali ga obiskujejo, predstavlja različne vidike in odgovarja na vprašanja, kako lahko prispevamo k ohranjanju bogastva narave edinega narodnega parka v Sloveniji ter sobivanju narave in človeka na tem območju. Triglavski narodni park je edini narodni park v Sloveniji in najstarejše zavarovano območje pri nas ter eden najstarejših parkov v Evropi. V prihajajočem letu 2024 v Sloveniji obeležujemo 100-letnico podpisa zakupne pogodbe za ustanovitev Alpskega varstvenega parka, predhodnika Triglavskega narodnega parka. Sožitje človeka in narave v Triglavskem narodnem parku je dinamičen proces, ki zahteva dobro sodelovanje med različnimi strokovnjaki varstva narave, gozdarji, kmetovalci, upravljavci voda ter številnimi drugimi. Prostor, ki s svojo bogato raznolikostjo živalskega in rastlinskega sveta velja za enega najbolje ohranjenih delov Alp, je prepleten tudi z vsakdanjim življenjem več kot dva tisoč domačinov v osmih občinah parka. V filmu Vrh Julijcev skozi utrip lokalnih skupnostih spoznavamo tesno prepletenost človeka in narave ter prizadevanja za skupni cilj, da bogastvo Triglavskega narodnega parka ohranjamo za prihodnje generacije. Slikovite podobe neokrnjene narave v filmu dobivajo realistično sliko ob boku enega ključnih izzivov Triglavskega narodnega parka, to je množičnega obiskovanja. Dokumentarni film izpostavlja pomen prizadevanj za ohranjanje narave, kulturne dediščine in trajnostni razvoj v parku, a hkrati opozarja, da so naše današnje navade in njihovo prilagajanje tisto, ki bo v naslednjih 100 letih prispeval k ohranjanju narave Triglavskega narodnega parka. Projekt Vrh Julijcev - Izboljšanje stanja vrst in habitatnih tipov v Triglavskem narodnem parku sofinancirata Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in Republika Slovenija.
Uredništvo dokumentarnih oddaj TV Slovenija je ustvarilo 50-minutni dokumentarno-igrani film o bratih Milčinski. Bratje Janez, Frane in Lev so svojevrsten fenomen v našem prostoru. Vsak od treh bratov je prinesel v slovensko kulturo v širšem pomenu svoj izviren prispevek. Redko se zgodi, da se v eni družini zgostita tolikšna intelektualna moč in izvirnost na tako različnih področjih, kot sta umetnost in znanost. Akademika Janez in Lev sta bila na pomembnih položajih in brezpogojno predana zdravnika, Frane Milčinski Ježek pa je s svojim inteligentnim humorjem opozarjal na krivice utopičnega socializma. Kot posamezniki so bili bratje deležni pozornosti in občudovanja, skupaj pa niso bili nikoli predstavljeni. In vendar je šele skupna filmska obravnava z vključitvijo njihovega očeta Frana Milčinskega, znanega pisatelja ter avtorja Butalcev, pokazala njihovo veličino in osvetlila dobo, v kateri so živeli. Zgodovinska razdalja je kot puščica spoznanja, da so vedno pomembna dejanja, saj preživijo tako čas kot tudi avtorja. Pripovedovalci dokumentarno-igranega filma o bratih Milčinski so Matjaž Lunaček, Maja Milčinski, Matija Milčinski in Matevž Milčinski. Glavni vlogi sta odigrala dramska igralca Renato Jenček v vlogi prof. dr. Leva Milčinskega in Luka Bokšan v vlogi specializanta Matjaža Lunačka. Veliko je tudi epizodnih vlog, v katerih so se izkazali naturščiki. Sporočilo filma je preprosto: »Četudi se na koncu vsi poslovimo, nas to ne odvezuje, da ne bi delovali v dobrobit njegovega veličanstva Človeka«.
Celovečerni dokumentarni film – portret Edwarda Cluga – z naslovom Uživajte, oder je vaš je nastal v produkciji Kulturnega in umetniškega programa Televizije Slovenija. Dokumentarni film je pričel nastajati ob pripravah na baletno predstavo Hora leta 2019. Baletni ansambel SNG Opera balet Maribor je po premieri v Mariboru gostoval z omenjeno predstavo v Romuniji, mestu Oradea. Kamera je bila ves čas prisotna in je nato po predstavi sledila tudi potovanju Edwarda Cluga v mesto Cluj, kjer je kot desetletni deček stopil na pot baleta, nato pa še v rojstno mesto Stei. Čas v Romuniji, prepreden s tedanjimi okoliščinami, brezskrbno otroštvo, omejeno na dva poletna meseca, diktat v internatu, disciplina baletne šole in brezmejna volja po uspehu, zaživijo ob pripovedih Edwarda Cluga, njegove mame in prijatelja. Odsev posebnega časa in prostora, ki je zaznamoval vzpon mladega baletnika, kasneje pa koreografa svetovnih razsežnosti, čigar uspeh je oče slutil že v očeh svojega malega dečka, se počasi in vztrajno odvija in gradi skozi videnja bližnjih, ki so stali in se mu pridružili na tej poti. Dokumentarni film bi moral ugledati svet že leta 2020, ko naj bi na odru slovitega gledališča Bolšoj zaživela premiera baletne predstave mojstrovine M. A. Bulgakova Mojster in Margareta. Vendar pa je korona spremenila potek predstave in filma. Ta se je zamaknila za celo leto. Predstava, celovečerni balet Mojster in Margareta je nato decembra 2021 doživela popoln uspeh, pri Edwardu Clugu pa postala še eden od pomembnih in veličastnih mejnikov njegovega baletnega sveta. (N. Ekar, 2023)
Začelo se je v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. V ZDA in Veliki Britaniji se je iz varietejsko - kabarejskih predstav rodil nov minimalističen žanr, primeren za nastop pred živo publiko. Pionirji anglosaškega standupa so imeli velikanski vpliv na razvoj slovenske scene, četudi so določene elemente standup formata že v socializmu uporabljali nekateri domači komiki na čelu z Vinkom Šimekom (Jakom Šraufcigerjem). Prvi val standupa je v Slovenijo butnil proti koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja. V Ljubljani sta se izoblikovali dve žarišči: v nekdanjem KUD France Prešeren so eksperimentirali Jurij Zrnec, Boštjan Gorenc Pižama, Janez Usenik in druščina. V približno v istem obdobju so v najetem lokalu sredi mesta - najprej redno, nato pa bolj po redko, pod vodstvom Jerneja Kuntnerja nastopale t.i. Nove zvezde komedije (Matjaž Javšnik, Lucija Ćirović, Violeta Tomić itd.). Po nekaj letih zatišja je Perica Jerković v koprskem študentskem klubu postavil nove temelje s predstavo »Ceu smeh«. Nadaljevalo se je v Kranju (Miki Bubulj, Ranko Babić, Klemen Bučan), v Mariboru (Slavko Škvorc, Martina Ipša) in na koncu so se spet aktivirali v KUD France Prešeren, kjer je standup večere začel pripravljati Vid Valič. Perica Jerković in Andrej Težak – Tešky sta ustanovila skupino Komikaze, ki je bila ključna za razvoj scene. Prvi množični nastop smo videli na Lentu, 2007, kjer so si naši komiki delili oder s hrvaškimi standuperji. Na pobudo Tina Vodopivca je leto kasneje Tešky organiziral prvi Panč festival na Ljubljanskem gradu. Kakšno leto prej je v produkciji Špas teatra nastala uspešnica 5 moških.com, ki je skupaj s predstavo 5 žensk.com širši domači publiki približala nekaj prvin standup komedije. Film prikazuje začetke razvoja te zvrsti komedije v Sloveniji in najpomembnejše mejnike. In seveda komike, ki so pustili sled naslednjim generacijam.
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Film smo posneli z otroki, ki so leta 2009 prišli na rehabilitacijo v Slovenijo v okviru humanitarnega projekta Fundacije dr. Danila Türka. Z otroki so pri fundaciji tudi pozneje ohranjali stike. Danes vedo, da nekateri niso preživeli. O marsikom nimajo novic. Film prikazuje z grenkobo in hkrati otroško odkritostjo povedane zgodbe otrok iz Gaze, ki govorijo o vojni, izgubljenem otroštvu in hudih telesnih poškodbah, pa vendar izpovedujejo željo do življenja, do prihodnosti. V Slovenijo so prišli po proteze in morda našli nekaj več: razigranost, nasmeh, upanje. Akcija se je začela na pobudo tedanjega predsednika RS dr. Danila Türka. Pod okriljem mednarodne organizacije ITF in ob strokovni pomoči URI Soča je deset otrok dobilo nove pripomočke, ustrezno oskrbo in rehabilitacijo, kar naj bi jim pomagalo pri večji samostojnosti v življenju. Vsak od otrok se je po svoje spoprijemal z izgubo uda in nekatere je dogodek globoko zaznamoval. Presunljivi odgovori otrok o njihovih željah nas ne pustijo brez ganjenosti: ne želijo si materialnih reči, temveč poklic, lastno družino, mir. Poleg otrok, dveh fizioterapevtk ter koordinatorja iz Gaze so tedaj v filmu spregovorili tudi predsednik RS dr. Danilo Türk, direktor mednarodne ustanove ITF Goran Gačnik, direktor URI Soča mag. Robert Cugelj, vodja oddelka za rehabilitacijo otrok prim. asist. Hermina Damjan, dr. med., vodja fizioterapije na otroškem oddelku Irena Vrečar, spec. klinične psihologije dr. Vesna Radonjič Miholič, koordinator Shaker Shaker in novinar Ervin Hladnik Milharčič. Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Jan Zakonjšek Direktor fotografije: Janez Kališnik Leto produkcije: 2009/2010
Dokumentarni televizijski film Pianist v belem je portret otroškega zdravnika, humanista in glasbenika, dr. Pavla Kornhauserja. Portretiranec je bil do konca svojega življenja aktiven, s pogledom zazrtim v prihodnost, vendar osvetljen s spomini… Nastala je pripoved o poklicni poti utemeljitelja otroške intenzivne terapije pri nas, s tem povezanem premikanju meja na tem področju, kar brez vizij in pogleda v prihodnost zagotovo ne bi bilo mogoče. Vzporedno pa je dr. Kornhauserja spremljalo tudi aktivno glasbeno ustvarjanje in organiziranje koncertov. Prikaz intimnega in družbenega sveta, ko prav začutimo, kako si duša ponovno napolni baterije, se sprosti in da razumu ponovni zalet.
Film pripoveduje zgodbo o prvi slovenski koreografki Rut Vavpotič. Rodila se je 2. marca 1908 v Idriji učiteljici baleta Marženi Pešan, ki je bila češkega rodu in akademskemu slikarju in scenografu Ivanu Vavpotiču. Ime je dobila po slavni ameriški plesalki Ruth St. Denis. Svojo baletno kariero je pričela kot dvanajstletna deklica leta 1920 v Ljubljani, v novoustanovljenem slovenskem poklicnem baletnem ansamblu. Leta 1924, s šestnajstimi leti, je predstavila svoj prvi solistični recital, nato pa je leta 1924 odšla na izobraževanje v Pariz. Po končanem šolanju je delala z različnimi svetovno znanimi koreografi: z Michaelom Fokinom, Kurtom Joosom in Bronislavo Nižinsko, plesala je s pomembnimi solisti in sodelovala v baletnih ansamblih: Skupina Korobok, Opera Russe a Paris, Ballets de Mme Ida Rubinstein, Skupina Bronislave Nižinske, Les Balletts d’Epstein, Ballet de Mme Wronska. Rut Vavpotič sta v filmu upodobili balerina Ana Klašnja in igralka Aleksandra Balmazovič, njenega očeta Ivana Vavpotiča pa Brane Grubar. Čas, v katerem je plesala in ustvarjala, osvetljujejo strokovnjaki Milček Komelj, Danica Dolinar, Tea Rogelj, Štefan Vevar in Benjamin Virc ter Rutina prijateljica Živa Ogrin. Urednica Danica Dolinar, direktor fotografije Jure Nemec, montaža Zlatjan Čučkov, scenarij in režija Marta Frelih.
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
Notranjec Anton Steinberg je bil človek baročne popolnosti 18.st., nadzornik deželnih cest, bakrorezec, raziskovalec, jamar in kartograf. Pa vendar je bil – kot odkriva avtorica dokumentarnega filma Magda Lapajne – perfekcionist, ki je svoje bogato tehnično znanje razširil tudi na področje umetnosti. Bil je nadzornik deželnih cest na Notranjskem in v času njegovega službovanja je nastala široka cesta, ki je prek tega dela naše dežele popeljala samega cesarja Karla VI. z Dunaja v Trst. Že kot cestni nadzornik se je Steinberg navdušil nad presihajočim Cerkniškim jezerom. Svoja opažanja je kasneje popisal v knjigi, življenje ob jezeru pa ga je tako navdušilo, da se je lotil tudi izdelave slik in bakrorezov s podobami in utrinki iz življenja, ki mu je bil priča. Podobno so nastajali tudi zemljevidi tega območja, saj se je obenem ukvarjal tudi s kartografijo. Steinberg je kasneje postal upravnik rudnika živega srebra v Idriji. Uvedel je kar nekaj izboljšav na rudniških napravah in izpopolnil napravo za topografsko merjenje. Za nadarjene mlade može pa je ustanovil tudi prvo tehniško in zemljemersko šolo pri nas. Poleg vsega drugega se je ukvarjal še s statiko, hidrostatiko, jamomerstvom in drugimi rudarskimi strokami. Franca Antona pl. Steinberga je v dokumentarnem filmu odigral Brane Završan.
Teater glasbe je zgodba Iztoka Mlakarja in njegovih sodobnikov nekoč in danes, o sklenjenem krogu. Od Nove Gorice, preko akademije, nešteto odrov, hramov ter spet in vedno spet nazaj. Krog Sljehernika in Pepija, ki ju že desetletja radi ne samo poslušamo, ampak tudi slišimo. Po krožnici sta nas vodila scenarist Andrej Karoli in režiserka Tina Novak.
To je zgodba o učitelju, etnologu, pisatelju in politiku Vinku Möderndorferju, o življenju v času revolucij in svetovnih vojn. Vinko Möderndorfer je med ljudmi pustil globoko sled s knjigo Koroške narodne pripovedke. Kot učitelj je poskusil z novim pedagoškim procesom, ki ga je teoretično in praktično utemeljil v dveh knjigah. Menil je, da je treba slovensko šolo postaviti na nove temelje, kjer pedagog ni več avtoritarni trinog temveč resnično učitelj in prijatelj. S svojim bogatim etnološkim opusom je Vinko Möderndorfer brez dvoma tudi eden pomembnih slovenskih etnologov. Politika mu ni bila nikoli naklonjena. Njegovo življenje so spremljali politični procesi in zapori, v socialistični Jugoslaviji so ga celo zaprli na zloglasni Goli otok. Koroška trma in občutek za pravičnost sta mu pomagala preživeti v vseh režimih. Tisti, ki je zgradil šolo, je samo ena izmed mnogih tragičnih zgodb iz prve polovice dvajsetega stoletja, ki je usodno zaznamovalo naš čas.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Velikonočno praznovanje zaznamujejo raznoliki obredi, med katerimi je značilno obiskovanje božjega groba, kar je v verzih opisal tudi pesnik France Prešeren. Na veliko soboto se verniki z molitvijo in petjem zbirajo ob kulisi, ki ponazarja grob, v katerega so po svetopisemskem poročilu položili Kristusa. Božji grobovi so po slovenskih cerkvah navadno postavljeni le za velikonočne praznike, v nekaterih primerih pa so v posebnih kapelah in so del stalne likovne opreme cerkve. V oddaji bodo domačini predstavili naslikani kulisni božji grob v katedrali v Gornjem gradu, stekleni božji grob v župnijski cerkvi na Vačah in Plečnikov božji grob pri kamniških frančiškanih. Ti božji grobovi so umetnostni in obrtni dosežek ter zbujajo občudovanje mnogih obiskovalcev.
Neveljaven email naslov