Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.
Dokumentarni portret slovenskega pesnika, esejista in pisatelja Milana Dekleve. Film sta leta 2011 avtorsko podpisala scenarist Dušan Šarotar in režiser Brane Bitenc. Na dinamičen in interaktiven način se skupaj z glavnim protagonistom dotikajo temeljnih ustvarjalnih in interesnih področij enega osrednjih literarnih likov aktualne slovenske literature, med katere sodijo tudi glasba, šport in dolgoletno vodenje Uredništva otroškega in mladinskega programa TV Slovenija.
Smrekarjev tarok so bile igralne karte znanega karikaturista Henrika Hinka Smrekarja, ki jih je tiskala ljubljanska tovarna igralnih kart. Oblasti so leta 1916 prepovedale Slovanski tarok in igralne karte Slovan ter Primorka z utemeljitvijo, da so karte s slovansko motiviko vzpodbujale sovražna čustva do monarhije in simpatizirale z njihovimi sovražniki, Srbi in Rusi. Motivi izbranih Smrekarjevih tarok kart segajo od slovenskega etničnega prostora do številnih slovanskih narodov z namenom, da prikaže skupne šege in navade Slovanov, torej skupne korenine. Nekatere šege so žive še danes, zato jih je film poiskal med Jurjaši v Beli Krajini, ob plesih Moreško na Korčuli ter Smrtoli na Slovaškem, ob Štehvanju v Ziljski dolini in Nočnim čuvajem ob Cerkniškem jezeru. Vojni absolutizem, ki je nastopil kmalu po začetku svetovne vojne na celotnem ozemlju A - O, je videl sovražnika monarhije ne samo v narodnostni – slovenski in slovanski motiviki, ampak tudi v slovenskih karikaturah, ki so začele nastajati in se po slovenskih časnikih bohotiti že po taborskem gibanju v drugi polovici 19. stoletja. Zoper take vrste kritike in osveščanja obenem je nastopil močan represivni aparat države – ovaduštvo in cenzura. V zgodovino cenzure, še posebej pred in med prvo svetovno vojno je kot žrtev ovaduštva padel marsikateri vidni slovenski ustvarjalec, umetnik ali intelektualec; mnoge med njimi je doletela zaporna kazen. Tudi Hinka Smrekarja. Ovadba, da je srbofil, rusofil, da s karikaturo kritizira monarhično oblast in hrabre vojake, ki umirajo za svojega cesarja, ga je pripeljala najprej v zapore na ljubljanskem gradu, po kalvariji, dolgi več kot eno leto, pa je končal v Judenburgu. Po dolgotrajni simulaciji so Smrekarja izpustili iz graške bolnišnice inb ga oprostili vojaške službe. Smrekar pa je – ob še dveh odličnih karikaturistih, Gaspariju in Podrekarju – tudi naprej smešil in bičal vojno in monarhe, ki so jo zakuhali, ter v slikah pozival k združitvi in enotnosti. Ko je bila leta 1917 na Dunaju sprejeta Majniškia deklaracija so bile družabne igre že omajani diktaturi še vedno nevarne. Kljub temu je časnik Slovenski narod še pred koncem vojne oznanil : «Prodaja igralnih kart »Slovan«, »Primorka« in »Slovanski tarok« je zopet dovoljena«.
Pohorje ni gosto posuto s slapovi ali šumi, a tu in tam je kakšne, ki je vreden ogleda. Od Padenikove domačije pelje pot po strmini do vode. Od sotočja Velike in Male Polskave nadaljujemo pot in Rotartovega ali Padenikova šuma, ki ga ne moremo zgrešiti. Gre za manjši, a zato nič manj pomemben, zlasti pa lep pohorski šum. Šest metrov visok slap, ki je vklenjen v trdno skalovje. Hidrološko in botanično zaščiteno območje vredno ogleda. Avtor: Dušan Tomažič, slika in režija Sandi Kolarič.
Dokumentarni esej Vmesni čas je zapis o času, ki si ga nihče ni želel, o času pandemije, ki je spremenila naša življenja na prej in potem. To je filmski pogled na čas med prej in potem. Če bo potem sploh še prišel. Posnetki predstavljajo razmišljanja ljudi v trenutku, ko je bila zaradi koronavirusa v naši življenjski okolici razglašena pandemija. V prvih dneh je snemanje potekalo še v živo, potem samo še po internetu in telefonu, še malo kasneje tako, da so se govorci sami posneli doma in posnetek poslali avtorju filma. Kaj razmišljamo, ko smo v samo izolaciji? Kako se počutimo v času, ki se je še ne tako dolgo nazaj zdel kot slab znanstveno fantastičen film? Nas je strah? Mislimo na prihodnost? Kakšna bo, ko bo enkrat končno prišla? Pričevanja ljudi so različna, nekateri povedo veliko, nekateri zelo malo, večina pričevanj pa je usmerjena v prihodnost, kaj se lahko iz tega vmesnega časa naučimo in kako lahko zaradi tega tudi bolje živimo. O svojih strahovih in upih so razmišljali Patricija Maličev, Miha Šalehar, Maja Novak, Vasko Atanasovski, Lenart Kučić, in številni drugi bolj ali manj znani Slovenci. Dokumentarni film Vmesni čas je melanholična pripoved z elementi humorja. Scenarist in režiser je Dušan Moravec.
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi.
Potem, ko najde materin vojni dnevnik, hči odkrije, kdo je bila zares njena mama. Zgodba o odnosu med dvema ženskama v odločilnem trenutku, ko ena umre, druga pa živi naprej. Lorena je stara skoraj 60. let, z modrimi in iskrivimi, skoraj otroškimi očmi, kar se skorajda ne sklada z njenim elegantnim in urejenim izgledom. Z možem in sinom živi v manjši vili z rožnim vrtom, za katerega skrbi sama. Kot psihoterapevtka se je specializirala za primere posvojitev. Njeno delo so v glavnem terapevtska srečanja z družinami posvojiteljicami in svetovanje otrokom. V zadnjih letih je bilo Lorenino življenje razdeljeno med delo in skrb za mamo, Mario Antoinetto, ki je živela pri njih do smrti. Ko je po mamini smrti urejala njene stvari, je našla dva gosto popisana dnevnika z majhno, ozko pisavo v obliki zapiskov in naključnih misli, mnenj o politiki, vojni, vohunjenju, pa tudi čustvenih izbruhov. Bila sta mamina. Zanju ni vedela, pa tudi mama o tem ni govorila. To so bile besede o ljubezni in krutosti, odločenosti in strahu, ki jih je napisala mlada ženska, ki je imela rada naravo in Beethovna, mlada ženska, ki ni mogla le nemo opazovati tistega, kar se je dogajalo okoli nje. Morala je pomagati, nekaj narediti, ustaviti tiste "jate ptic smrti, ki so obvladovale nebo", končati “ta masaker teles mož, ki so narejena za ljubezen in ne sovraštvo”, ljudi, ki so želeli živeti, se boriti in ljubiti.
Dokumentarni film ostro in neposredno trka na zavest samozadovoljne matice, ujete v institucionalne meje nove države. Jasno, odkrito ter provokativno govori o pomenu manjšin in enotnem kulturnem ter gospodarskega prostora, mimo floskul dnevne politike. Film je nastajal ob spoznanju, da pravzaprav matica bolj potrebuje manjšino kot manjšina matico, če želi obstati. V filmu nastopajo vidne kulturne, prosvetne in gospodarske osebnosti, ki predstavljajo najbolj vitalen in ustvarjalen del slovenskih manjšin in v dialogu s pisateljem in publicistom Miranom Košuto označijo robove in esenco slovenskega ter njihovo prihodnost.
Dokumentarni film Lačni upora se sprašuje o razlogih, pogostosti in učinkovitosti gladovne stavke kot orodja družbenega upora v zgodovini. Med zgodbami, ki jim film posveti večjo pozornost, je gladovna stavka tedaj študenta Borisa Vuka ob zasedbi Filozofske fakultete leta 1971, prva medijsko odmevna individualna gladovna stavka – stavka psihiatra Janeza Ruglja leta 1985, odmevna gladovna stavka trepčanskih rudarjev na Kosovem leta 1989 in posledično zborovanje v Cankarjevem domu, ki je sprožila razpad Jugoslavije, epidemija gladovnih stavk po osamosvojitvi Slovenije v 1990. letih in gladovni protesti profesorja Borisa Ostana po letu 2000. Preko gladovne stavke delavcev kočevske Prenove pred nekaj leti in protestov v Ljubljani in Mariboru film sproži vprašanja, kakšno vlogo imajo lahko gladovne stavke kot oblika družbenega protesta danes, ko je medijska in družbena pozornost za individualne usode ljudi majhna. V kritični in tudi ironični pripovedi se zarisujejo tudi posamezne človeške usode – od gandijevsko vztrajnih do tragikomično neresnih. Med sogovorniki, ki v filmu kritično osvetljujejo vprašanja gladovnih stavk, so novinarji Ervin Hladnik Milharčič, Ali Žerdin, Jani Sever, nekdanja novinarka Mladine Bojana Leskovar, teoretiki Svetlana Slapšak, Sandra Bašić Hrvatin, Igor Pribac in aktivist Armin Salihović.
Preplet slepote kot fizične in socialne danosti ter knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostora individualne svobode. Zakaj je razmerje do knjig za položaj slepih še posebaj pomembno? Kako dostopajo do jezika, ko je njihov nabor čutnih informacij zožan? Kako deluje njihova domišljija? Kakšna je njihova pisava in kakšne možnosti branja so jim na voljo? Kakšne so njihove knjižnice? Kakšne spremembe prinaša digitalizacija? Preko teh in drugih vznemirljivih vprašanj skuša film reflektirati ovire in možnosti polnopravnega vključevanja stigmatizirane skupine v sodobno informacijsko družbo. Film ob številnih osebnih zgodbah in refleksijah strokovnjakov skuša preplesti številne teme, ki se odpirajo ob preseku dveh pomembnih družbenih kategorij: slepote kot fizične, psihološke in socialne danosti na eni in knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostoru individualne svobode na drugi strani. Sledimo opismenjevanju slepih otrok, študiju in vključevanju v svet znanja ter branju kot izkušnji estetskega in avtorefleksije. Film prinaša emancipatorično sporočilo, saj nenehno išče točke in dileme, ki so skupne vsem ljudem, ne glede na rasno, socialno ali kulturno pogojenost. Okularocentričen pogled na svet, ki poudarja dominacijo vida in prosojnosti, se kaže kot nezadosten. Tehnološke spremembe, ki demokratizirajo svet znanja in kulture, so morda le zunanji odraz globljih družbenih sprememb. Scenarij Mitja Čander, režiser Matjaž Latin.
Kamen je središče kraške pokrajine, stoletja so ga generacije garaških Kraševcev obdelovale kot gradbeni material in temelj preživetja. Zgodbo o kamnolomih pripoveduje kraški kamnosek Gabrijel Jeram, ki je v svojem domu v Štorjah na Krasu zbral zavidljivo zbirko kamnin iz različnih vaških jav - kamnolomov, jih metodično uredil in vrisal na zemljevid Krasa. Teh je čez 120 in predstavljajo največjo zbirko kamnin Krasa pri nas. Zbral je tudi vsa kamnoseška orodja, ki jih je uporabljal on in njegovi predniki in napisal etimološki slovar vseh izrazov, ki so jih uporabljali v kamnoseštvu. Spoznali bomo kako je Kras nastal, zapuščene vaške jave in večje kamnolome na Krasu – od Lipice, Povirja, Repentabora, Nabrežine do kraške arhitekture, ki daje svojevrsten pečat tej magični pokrajini. Nadkamnosek Gabrijel pravi: Kamen kot kamen ne pomeni nič. Moraš ga obdelati in mu vdihniti dušo, da oživi!
Ivan Bevk iz Idrije je bil rojen leta 1920 v kmečki družini v vasi Čeplez v hribih nad Cerknim. Med obema vojnama je bila Primorska z rapalsko mejo odrezana od matične domovine, postala je del fašistične Italije. Otroci so hodili v italijanske šole, fantje so morali v italijansko vojsko, vse močnejše je postajalo raznarodovanje Slovencev. Že kmalu po začetku vojne so se v Čeplezu, v bližnji Planini in drugih krajih začele oblikovati trojke Osvobodilne fronte in prvi fantje so že pred kapitulacijo Italije odhajali v partizane. Februarja 1943 je v partizane, odšel tudi Ivan Bevk. Boril se je v Južnoprimorskem odredu, v Vojkovi in Gregorčičevi brigadi, bil je obveščevalec v štabu XXXI. divizije. Med mnogimi akcijami se je udeležil pohoda v Beneško Slovenijo leta 1943 ter prenosa ranjencev iz bolnic Franja in Pavla na partizansko letališče Nadlesk leta 1944. Po vojni in oficirski šoli je bil do leta 1955 oficir v JLA, potem pa je do upokojitve služboval na odseku za ljudsko obrambo idrijske občine. Ivan Bevk vse življenje živi z naravo in njegovo načelo je: človek je rojen, da dela in hodi. Še danes, ko je v 102. letu, je telesno čil in miselno svež, njegovi spomini na preživeto viharno preteklo stoletje pa so živi in zanimivi. .
Z dokumentarnim filmom „Vojne igre“ se podajamo v zakulisje uprizarjanja zgodovinskih bitk, kontroverznega hobija članov društva Triglav. S kolegi iz cele Evrope se neobremenjeno poigravajo z uniformami različnih armad v poustvarjanju in doživljanju zgodovine. Ne manjka bizarnih in absurdnih situacij, začinjenih s specifičnim humorjem. Do ideologij vzpostavijo distanco,zvezda je lahko partizanska, sovjetska, ameriška ali židovska. Kljukasti križ je zgolj del zgodovinske uniforme in predmet zbirateljstva militarij. Vsekakor pogled, ki vzpostavlja neobremenjeno distanco in je zelo aktualen za današnjo politično situacijo. Gre za obravnavo večplastne teme, ki skozi spremljanje treh glavnih likov (partizanskega komandanta, nemškega komandanta in predsednika društva) omogoča globlji vpogled v njihov način razmišljanja. Film gledalcu dopušča, da si sam ustvari mnenje o motivih in vzgibih ljudi, ki se ukvarjajo s to dejavnostjo. Snemanje je potekalo več kot leto dni na različnih lokacijah z velikim finalom – veliko bitko na Vojskem nad Idrijo. Med pripravami na bitko smo se s člani društva odpravili tudi v Belgijo na srečanje z zbiratelji iz različnih držav, kar temi doda širšo evropsko perspektivo. Režiser in scenarist Žiga Virc je slovenski javnosti znan po filmu „Trst je naš!“ s katerim je bil 2010 nominiran za oskarja („Academy Award“) za najboljši študentski tujejezični film.
Športne stave so dobičkonosen posel s katerim se ukvarjajo milijoni ljudi, tisti, ki stavijo in drugih, ki stave prirejajo. Legalne in zasebne spletne stavnice so povzročile revolucijo v prirejanju stav in pritegnile stavce iz vsega sveta. Veliki zaslužki so premamili tudi kriminalne organizacije – stavne sindikate, ki služijo s prirejanjem izidov in stavnih trgov ter postajajo največje zlo modernega športa. Vedno več je primerov, športov in držav, kjer so preiskave že prinesle obsodbe, tudi v Sloveniji smo obravnavali nedovoljeno prirejanje stav in prirejanje izidov zaradi zaslužkov na stavnicah.
Dokumentarni film FERI o Feriju Lainščku, enem najplodovitejših in priznanih slovenskih književnikov. V ospredje postavlja bistvo njegove ustvarjalnosti, ki jo zaznamujejo predanost ljubezni, panonska pokrajina z reko Muro, prijateljstvo z Romi, prepletanje magičnega in realnega sveta ter vztrajno iskanje odgovorov na temeljna bivanjska vprašanja. V filmu so posamezni izseki iz njegovega življenja povezani z ustvarjanjem pesmi o demonih. Kot se sprašuje Feri: Kam šli so demoni, in kdo se tam vroče golote dotika. Zato so prikazani tako pohodi v fantazijski svet, v katerem vladajo magična bitja noči in usodna ruleta, kot osamljenost ustvarjalca, ki jo prekinjajo srečanja s prijatelji, postavljanje kipa sove na domačem vrtu, obisk romskega naselja, pripovedovanje zgodb, ribarjenje ob Muri, sprehodi po ravnici, obujanje spominov na otroštvo in koncert s pevko Ditko, s katero Feri v zadnjem obdobju intenzivno sodeluje. Ditka nazadnje zapoje uglasbeno pesem Demoni. Toda ali so bili s tem demoni, s katerimi se je spopadal pesnik, za vedno premagani, ali pa se bo kolo rulete znova zavrtelo, ko bo ustvarjal novo delo. Dokumentarni film Feri je plod avtorskega sodelovanja med scenaristko Cvetko Bevc, režiserjem Primožem Meškom in direktorjem fotografije Andrejem Lupincem.
Gospa Sonja Vrščaj je bila rojena kot Sonja Zabric v Šepuljah na Krasu leta 1925. Njen oče se je ob koncu prve svetovne vojne kot avstroogrski vojak vračal iz ruskega ujetništva prek Maribora, kjer se je pridružil Maistrovim borcem. Ker je Primorska pripadla Italiji, je po plebiscitu prišel v Ljubljano, se poročil s sovaščanko iz Šepulj in sprejel jugoslovansko državljanstvo. Za primorske pribežnike so bili v Jugoslaviji težke razmere. Dobil je službo jetniškega paznika, ob borni plači pa je mladi par živel na tirih na ljubljanski železniški postaji. Od zim v nezakurjenih vagonih je težko zbolel in z ženo sta se preselila na kmetijo njenih staršev nazaj na Kras. Rodili so se jima trije otroci in zavedna slovenska družina je preživljala vse stiske italijanske raznarodovalne politike, fašističnega nasilja in ekonomskih pritiskov. Ko je izbruhnila druga svetovna vojna in je na Krasu prišlo po kapitulaciji Italije do močnega upora, so se mu takoj priključili in se vključili v Osvobodilno fronto ter na vse načine pomagali partizanom. Mlada Sonja Zabric je bila tajnica okrožnega odbora OF, Nemci so jo med reševanjem arhiva odporniškega gibanja, ki ji ga je uspelo skriti, ujeli in zaprli v tržaški zapor Coroneo, od tam pa so jo poslali v Auschwitz. Preživela je strahote koncentracijskega taborišča in dočakala prihod zavezniških sil. Ob vrnitvi v Jugoslavijo se je v pričakovanju srečanja s svobodo in slovenskimi partizani najprej soočila z rusko armado, potem pa na Primorskem še z Italijanom naklonjenimi Američani in Angleži, ki so, dostikrat tudi zelo brutalno, v conah A in B razganjali slovenske demonstrante, ki so se zavzemali za priključitev Primorske k Jugoslaviji. Sonja se je v tistih znova zelo burnih časih spet aktivno vključila v slovenske akcije v Trstu in na Krasu, ko so Primorci prav plebiscitarno pokazali, da si želijo biti del Jugoslavije. In leta 1953 je bilo na slovensko italijanski meji znova zelo težko...
Gozdovi pokrivajo 60 odstotkov Slovenija in predstavljajo naše največje naravno bogastvo. Upravljati občutljivi ekosistem pa ni preprosto. Nekatere stvari so samoumevne do bolečine. Stvari, na katerih neposredno temelji obstoj človeka na planetu so zaradi samoumevnosti potisnjene v kot človekovega zanimanja. Pričujoči dokumentarni film ima željo povedati zgodbo o gozdu, temu prvaku samoumevnosti ter njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost. Problem z gozdom je na načelni ravni za Slovence dokaj preprost. Gozda imamo veliko in takšnega, da se zanj ne zanimamo preveč. Smo tretja država po gozdni površini v Evropi, ena izmed najbolj gozdnatih na planetu. Da nekaj, kar je samoumevno, ni vredno obravnave, je znano že od časov Rimljanov. Tako je gozd deležen ali prenapete pozornosti ob naravnih nesrečah, besnih spopadov ob njegovem lastninjenju ali suhoparnim predstavitvam stroke. Avtorji dokumentarca ga želijo predstaviti kot živo, zapleteno, prečudovito in predvsem nenehno spreminjajočo se tvarino. Gozd je zmagovalec v nečem kar modno imenujemo obnovljivi naravni viri. Slovenci pa imamo znotraj gozdnega vesolja tudi enkratno zgodbo, prispevek, ki je prav tako fascinanten, kot je tudi neznan. K dobičku usmerjena gozdarska teorija govori o gozdu, kot samo-obnavljajočemu se naravnemu viru in gozdarska praksa tej tezi natančno sledi. Danes je prevladujoča tehnika evropskega, celo svetovnega gozdarstva, ustvarjanje ogromnih golosekov, ki jih po eksploataciji ponovno pogozdujejo in po naslednjem rastnem ciklu zopet posekajo. V Sloveniji pa se je že na samem začetku organiziranega gozdarjenja, v ogromnih gozdovih grofa Auersperga na Kočevskem zgodil nenavadne premik. Tamkajšnji gozdarji so pričeli s heretičnim gozdarjenjem, po katerem iz gozda odstranjujejo in v nadaljnjo predelavo pošiljajo le izbrana drevesa in s tem vzdržujejo v gozdu naravno ravnovesje, saj se gozd obnavlja sam in posegi v smislu pogozdovanja praktično niso potrebni. To metodo je gozdarska stroka branila stoletje in pol in je še danes splošno priznana doktrina, ki jo na slovenskem imenujemo sonaravno gozdarjenje. Zgodbo o tem fenomenu, ki ga počasi odkrivajo tudi drugod po Evropi in ki se ga k nam hodijo učiti najbolj napredni gozdarji iz vsega sveta, pripovedujemo v pričujočem dokumentarcu. Gozd ni samoumeven in je razmišljanje o njem potrebno vsaj v tolikšni meri, kot so razmišljanja o ostalih velikih ekosistemih.
Angela Vode, aktivistka, partizanka, politična zapornica in izobčenka, je vstala iz dirigirane pozabe po izidu knjige in igranem filmu. Usoda Angele Vode (1892 – 1985) je nenavadna, polna vzponov in padcev. Najprej je bila znana aktivistka in specialna učiteljica, potem je bila zapornica in izobčenka – končno pa je na začetku 21. stoletju postala ena najbolj znanih Slovenk po zaslugi svojih knjig in končno tudi filma o njeni nemili usodi. Deset ljudi, ki so jo osebno poznali, pripoveduje o svojih stikih z njo, od naključnih znank do sorodnikov. V filmu so sodelovali Franca Buttolo , Katja Vodopivec, Maca Jogan, Audrey Spindler, Polonca Steinmann, Ljubo Sirc, John Spindler, Rapa Šuklje, Tatjana Hojan, Mija Velikonja Kandus, Anica Pečnik, Jelka Mrak Dolinar, Silva Kumelj Požar, Angelika Hribar in Alenka Puhar. Scenaristki filma sta Maja Weiss in Alenka Puhar, tudi avtorici igranega filma »Skriti spomin Angele Vode«. Direktor fotografije je Jože Jagrič, avtor izvirne glasbe pa Chris Eckman.
Pričevanje kanadskega Slovenca Jožeta Slobodnika je pripoved o uspešni življenjski poti skromnega fanta iz Bojanje vasi na meji s Hrvaško v Beli krajini. Kot številni naši rojaki je moral v svet. S slovensko vztrajnostjo, disciplino in natančnostjo je dosegel velik uspeh – postavil je svojo tovarno, ki prodaja izdelke po vsem svetu. Slobodnikova družina je doživela grozote vojne, oče je bil v partizanih in pozneje v nemškem koncentracijskem taborišču. Mama je ostala sama z otroki, vas so požgali Italijani. Po vojni se je oče vrnil in začeli so na novo. Otroci so bili vzgojeni po krščanskih načelih, bistveni vrednoti sta bili poštenost v medsebojnih odnosih in skromnost. To je Jože Slobodnik ohranil kljub izjemnemu podjetniškemu uspehu. Šolal se je na kovinarski šoli v Ljubljani, kjer se je veliko naučil. A v takratni komunistični Jugoslaviji so bile podjetniške možnosti omejene. Leta 1960 je odšel v Avstrijo in pozneje v Kanado, kjer je že pred vojno živel njegov stari oče. Začel je iz nič, a ves čas napredoval. Ustvaril si je tudi družino, z ženo sta imela 3 otroke. Jože Slobodnik je ostal zaveden Slovenec. Povsod je podpiral slovenske ustanove in cerkev, kot častni konzul Slovenije je veliko prispeval h gmotni in politični podpori naše države. O vsem tem, o življenjskih preizkušnjah, odnosu do domovine in politike, je iskreno spregovoril za našo televizijo.
Neveljaven email naslov