Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Pretresljiva in poetična zgodba o človeku brez telesa, dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, in o moči duha nad telesnim hendikepom. Kreativni dokumentarni film o dr. Jožetu Felcu, psihiatru in nevrologu, ki je v času študija medicine zbolel za multiplo sklerozo. Do konca svoje specializacije se je lahko premikal le še s pomočjo invalidskega vozička. Kljub popolnemu telesnemu hendikepu je s svojim izjemnim umom in strokovnimi dosežki kmalu postal primarij Psihiatrične bolnišnice Idrija z 200 zaposlenimi in 1600 pacient. Idrijsko bolnišnico je vodil 32 let in zaradi lažjega dela v njej tudi živel. Narekoval in izdal je 19 strokovnih in leposlovnih knjig. Jože Felc je v začetku 80ih tudi sam zapadel v depresijo in hotel idrijsko psihiatrično bolnico celo zapustiti. Takrat pa se je nepričakovano zaljubil v glas slavistke in radijske napovedovalke Alenke Hofferle. V dveh letih sta si, ne da bi se pri tem spoznala, izmenjala 2400 ljubezenskih pisem in se nato po 13 letih ljubezenskega razmerja tudi poročila. Dr. Jože Felc, ki je umrl leta 2010 star 69 let, je podobno kot vesoljski fizik dr. Steven Hawking dokazal, da lahko človek brez uporabe telesa razvije sposobnosti vrhunskega analitičnega uma.
Film je portret Louisa Adamiča, premalo znanega Slovenca, ameriškega pisatelja in politika, zelo pomembnega v času 2. svetovne vojne. Luis Adamič je bil cenjen gost tudi v Beli hiši. Skozi preiskavo njegove nepojasnjene smrti v ameriškem New Jerseyu leta 1951 film prinaša vpogled v njegovo življenjsko pot in predvsem refleksijo na moderni čas. Stvari, o katerih je pisal Adamič, so še danes aktualne - rasizem, demokracija, sprejemanje imigrantov in vprašanje nacionalne identitete. Film je bil sneman na različnih lokacijah v Sloveniji in ZDA, režirala ga je Nina Blažin, scenarij sta napisala Boštjan Virc in Iza Strehar, producent je bil Studio Virc.
Rodil se je v Dolah nad Idrijo, v župniji Zavratec. Leta 1970 je bil na Sveti Gori posvečen v duhovnika in je tudi edini duhovnik, ki je učil predmet samoupravljanje s temelji marksizma in edini učitelj daleč naokoli, ki je učil tako predmet samoupravljanje s temelji marksizma kot verouk. Nedvomni pričevalec nekega časa. Poznajo ga kot pokončnega človeka s skoraj asketskim življenjem, doslednega, vedno čuječega ocenjevalca trenutnega dogajanja in ljudi, s pogledom, zazrtim v prihodnost.
V dokumentarnem portretu, režiserke Tine Novak in scenaristke Polone Bertoncelj, nas bo Peter Prevc popeljal skozi vzpone in padce svoje izjemne kariere. 15 sezon je preživel v svetovnem pokalu, osvajal odličja na največjih tekmovanjih, osvojil prestižnega zlatega orla in je edini skakalec, ki se lahko pohvali z dvema zmagama v skupnem seštevku svetovnega pokala, a le enim velikim kristalnim globusom. Po Petrovih stopinjah so se podali tudi sestra Nika ter brata Cene in Domen. Peter Prevc bo razkril tudi, kako zahtevno je biti perfekcionist v smučarskih skokih.
Februarja je minilo 40 let, odkar je Jure Franko osvojil prvo slovensko in tudi jugoslovansko medaljo na zimskih olimpijskih igrah. Oddaja Srebrno Sarajevo se je sprehodila po razstavi, ki jo je ob tej priložnosti pripravil Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije, in obudila delček tistega, kar ste leta 1984 spremljali na naših programih. Pogovarjali smo se z Juretom Frankom, tudi o tem, kako mu gre japonščina in kako smuča danes.
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Uroš Krek (1922–2008) je eden najpomembnejših sodobnih slovenskih skladateljev. Glasbeni dokumentarni film predstavi Kreka kot skladatelja, pedagoga, glasbenega urednika in glasbenonarodopisnega raziskovalca, ki je močno zaznamoval slovensko glasbeno življenje. Med drugim je bil avtor uvodne glasbe za oddajo Slovenska zemlja v pesmi in besedi in uvodne špice RTV Ljubljana. Televizijski portret nam predstavlja Uroša Kreka tudi kot ljubitelja vlakov, donatorja ter velikega ljubitelja narave in okolja. Bil je hudomušen, radoveden in pronicljiv človek s široko razgledanostjo in znanjem in je na sogovornika vedno napravil vtis. O Krekovem življenju in delu v oddaji spregovorijo Jani Golob, Samo Hubad, dr. Matjaž Barbo, Mojca Menart, Andraž Hauptman, Julijan Strajnar, Mirko Ramovš, Uroš Rojko, Alojz Ajdič, Nina Prešiček, Eva Novšak - Houška, Uroš Lajovic in skladateljevi sosedje iz Lesc. Nastopajo tudi Dejan Prešiček, Komorni godalni orkester Akademije za glasbo UL in Mladinski pevski zbor RTV Slovenija. Urednik oddaje Daniel Celarec, scenarista Peter Bizjak in Daniel Celarec, režiser Valentin Pečenko, direktor fotografije in snemalec Uroš Hočevar, strokovni sodelavec dr. Matjaž Barbo, redaktorica oddaje Zarja Zavodnik, mojster montaže Andrej Modic.
94-letna Pepca iz Kresniških Poljan pri Litiji nam predstavi svojo življenjsko zgodbo, ki je polna preizkušenj in trdega dela, a tudi vere in zaupanja v Božjo pomoč. Rojena je bila v Črešnjicah pri Cerkljah ob Krki. Pred vojno so živeli skromno na kmetiji, redili so živino in obdelovali vinograd. Pepca se živo spominja soseda, ki je kot vojni ujetnik med prvo svetovno vojno doživel boljševistično revolucijo in je svaril pred Rusi. Iz časa pred vojno se spomni poznejšega škofa Leniča, ki je bil pastir v njihovih krajih. Kmalu po okupaciji so prišli Nemci in jih pregnali v Nemčijo. K sreči je družina ostala skupaj. Oče je delal, otroci pa bi morali hoditi v nemško šolo, a so to zavračali. So pa imeli srečo, da je bil med njimi tudi slovenski učitelj. Živeli so v Wittgendorfu in Frohburgu blizu Leipziga. V ujetništvu se je rodil tudi najmlajši brat Stanko. Ob koncu vojne so prišli Rusi. Pred njimi so se morale ženske skrivati, tako je mama skrivala tudi 15-letno Jožefo. Pot domov se je vlekla, saj so dolgo čakali v vagonih v Budimpešti. Ob prihodu domov je bila domačija opustošena, le en meter velik kip Srca Jezusovega je ostal čudežno nedotaknjen. Kljub popolnemu pomanjkanju je nova oblast od njih zahtevala obvezno oddajo pridelkov. Počasi so se razmere izboljšale. Pepca se je poročila z možem, ki je bil partizan. Po vojni je delal kot šofer za Izvršni svet, pozneje pa je vozil rešilni avto. Svoji sestri se kot sogovornik pridruži tudi brat Stane Žičkar, ki je bil rojen v izgnanstvu. Desetletja ja delal v Švici in si pridobil bogate izkušnje, ki jih je predstavil med pričevanjem.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
Mara Moravec je posebej zanimiva pričevalka. V šolo je hodila na Rakeku. Spominja se učitelja Josipa Ribičiča, ki je prihajal k njim domov. Pozneje je družina živela tudi na Slavini,zdaj pa Mara živi v Petelinjah pri Pivki. Njene prodorne besede in iskrena čustva do preteklih in zdajšnjih časov nam odstrejo pogled v miselni svet kar 102-letne gospe. »Mama je bila iz bogate družine, oče je bil pa lep,« hudomušno pove Mara. Obudi spomin na svojo mladostno simpatijo, sošolca Ivana Turšiča. Ta je po tem, ko je postal partizan, nasprotoval, da bi hodila k maši v cerkev. Postal je strah in trepet na Notranjskem in je pozneje v partizanih padel. Mara je že med vojno obiskovala šolo za medicinsko sestro. Bila je ugledna in uspešna v svojem poklicu. Družino je močno zaznamovala tragedija brata Miloša. Še ne 17-letnega so ga na Verdu skupaj z drugimi fanti ujeli partizani. Ti so ustavili vlak in mlade fante odpeljali s seboj. Za Milošem se je izgubila vsaka sled. Mara Moravec še vedno z jokom podoživlja tragedijo pred 82 leti, ki je njene starše in vso družino za vselej zaznamovala.
150-letna zgodovina Rdečega križa na Slovenskem je zgodba o najbolj ranljivih in skrbi zanje. Zgodba o požrtvovalnosti, preudarnosti, ponižnosti, solidarnosti in modrosti. Humanitarno okolje se je v preteklem stoletju in pol dramatično spremenilo. Rdeči križ je v svoji 150-letni zgodovini na Slovenskem deloval v različnih razmerah: vojnah, spopadih, spremembah družbenih ureditev, razpadu držav in političnih sistemov, spreminjanju meja, preseljevanju Slovencev in nastajanju novih državnih tvorb in povezavah Slovenije z drugimi narodi. Ves ta čas so prostovoljke in prostovoljci RKS prisotni povsod in lajšajo stiske najbolj ranljivih v vseh okoliščinah. Začetki Rdečega križa na Slovenskem segajo v leto 1866, ko je bilo v Ljubljani ustanovljeno "Žensko društvo za pomoč ranjenim in bolnim vojakom ter vdovam in sirotam padlih vojakov", leta 1879 pa še "Moško društvo za podporo in postrežbo ranjenih in bolnih vojakov". Društvi sta se združili leta 1902 in delovali kot del avstro-ogrskega društva Rdečega križa. Prostovoljci so zbirali denarne in druge prispevke ter predvsem delovali na področju zdravstva in tako med vojno kot v času miru delovali na humanitarnem področju (brezplačna kuhinja, bolnišnice, zbiranje oblačil ipd.) Po drugi svetovni vojni je imel Rdeči križ na Slovenskem veliko vlogo pri izkoreninjenju mnogih bolezni in ozaveščanju na področju zdravja in organiziranju tečajev prve pomoči. Od leta 1953 ima veliko vlogo pri organizaciji krvodajalskih akcij. Rdeči križ pa je tudi ustanovitelj in upravitelj Mladinskega zdravilišča Debeli rtič, kjer je v 60 letih delovanja nepozabne počitnice preživelo skoraj pol milijona otrok. Danes je s 14 tisoč prostovoljci prvi pomočnik državi in lokalnim skupnostim v humanitarnih zadevah (pomoči beguncem, združevanje družinskih vezi, prva pomoč, krvodajalstvo, razdeljevanje hrane in oblačil.) Prav zaradi razvejane mreže predanih prostovoljk in prostovoljcev, ki so bili in so vedno pripravljeni pomagati celo takrat, ko je ogroženo lastno življenje, je Rdeči križ ostal učinkovita, zaupanja vredna organizacija, ki se odgovorno odziva na aktualna družbeno - socialna dogajanja in potrebe okolja ter si nenehno prizadeva krepiti humane vrednote.
Izjemno pričevanje 90-letne Vide Dular, rojene v ugledni Vrhnjakovi družini v Pamečah pri Slovenj Gradcu, je pripoved o moči preživetja po hudih udarcih, ki sta jih družini prizadejala nacistični in zlasti komunistični režim. Vida je bila najstarejša od šestih otrok, oče Vinko je bil inženir gozdarstva, doštudiral je na zagrebški univerzi in se poročil z učiteljico, Vidino mamo, ki je bila iz Sel pri Brežicah. Bila je zelo dejavna v prosveti, enako tudi oče. Ta je deloval tudi v Slovenski ljudski stranki ter med drugim gostil Antona Korošča. Ob napadu na Kraljevino Jugoslavijo je moral oče zbežati na Dolenjsko, saj so ga imeli Nemci na seznamu kot neprimerno osebo, predano slovenstvu. Starejši hčeri sta odšli z njim, tako da je družina razpadla in se ni nikdar več sestavila. Oče je imel stike s partizani, a se je pozneje pridružil domobrancem. Vida natančno opisuje komaj verjetne dogodke tistega časa. Po vojni je še prišel domov, a so ga v domači cerkvi aretirale komunistične oblasti in za njim se je izgubila vsaka sled. Vida je šla po očetovih stopinjah. Doštudirala je gozdarstvo, si ustvarila družino in bila zelo vestna v službi. Podpirala je razvoj demokracije, padec režima in nastanek samostojne Slovenije. Dejavno se je vključila v iskanje resnice in večnega miru za tisoče okrutno pobitih na morišču v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Njen boj za civiliziran pokop žrtev traja še danes in del pričevanja je posnet prav ob tem množičnem morišču.
Dokumentarni film spregovori o starejših in njihovih vrednotah, ki so jih vodile skozi življenje vse do danes, o pomembnem v njihovem življenju. Mogoče imajo mladi drugačne vrednote, hkrati pa potrebujejo starejše, ki jim predajajo izkušnje, modrost. V filmu o vrednotah, ki so jih vodile celo življenje, spregovorijo dr. Gabi Čačinovič Vogrinčič, dolgoletna predavateljica na Fakulteti za socialno delo, upokojena zdravnica onkologinja Metka Klevišar, dr. med., in Rado Kočevar, alpinist veteran. Vsi trije imajo zelo različne življenjske izkušnje, hkrati pa se starosti veselijo in so hvaležni tudi za to doživetje. Naloga družbe pa je, da ustvari okolje, kjer bomo lahko vsi sobivali in kjer se bodo slišali vsi glasovi, od najmlajših do najstarejših, v skupnem svetu.
Badwater 135 je peklenska ultramaratonska preizkušnja s štartom izpod morskega dna in ciljem ob vratih najvišje gore severne Amerike Whitney. 217 km dolga proga vodi čez zloglasno Dolino smrti, kjer se julija temperature povzpnejo tudi čez 50 stopinj Celzija. Sence ni, sonce, ki na odprtih cestah še močneje pripeka, pa tekače fizično in psihično izčrpava. Nanjo se je letos odpravil slovenski ultramaratonec Mirko Bogomir Miklič, šele drugi Slovenec, ki je zbral dovolj poguma za soočenje s 40-letnim tekmovanjem. Tekma je slavljenje življenja, pravijo organizatorji, to je notranji boj posameznika, ki ga premaga le, če je ob njem dobra spremljevalna ekipa. Mikličev in boj drugih tekačev je s kamero beležila ekipa Regionalnega RTV centra Maribor, avtorica Irena Bedrač, snemalca Danilo Plazovnik in Borut Krois, montažer Igor Purnat. Dokumentarni film so naslovili Dolina, traja 56 min in 24 sek.
Dokumentarna pripoved treh Slovenk, ki so odločno zakorakale v zgodovino svetovnega himalajizma. Slovenski himalajizem je pričel pisati svojo bogato zgodbo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Moški so bili prvi, ki so vstopili na ta vlak, kot je eksplozijo himalajizma opisal Aleš Kunaver. Slovenke so v Himalajo vstopile kasneje, a s prav nič manjšim žarom in željo po osvajanju najvišjih vrhov in premagovanju težavnih smeri. Danes slovenske alpinistke povsem enakovredno vsem ostalim svetovnim alpinistkam beležijo uspehe v tej deželi – bivališču snega, kar pomeni Himalaja v sanskrtu. Dokumentarni feljton Himalajski vrhovi treh Slovenk je po scenariju Nuše Ekar režiral Božo Grlj.
Kako razumeti, da smo zboleli za rakom? In zakaj smo zboleli prav mi? Ali to pomeni smrt? Težko je razumeti, da bolezen izvira iz naših celic oz. da je rakava celica sprevržena različica našega normalnega jaza, kot je pomenljivo zapisal Nobelov nagrajenec Harold E. Varmus leta 1989. Ob diagnozi se prebudijo hude stiske in strah pred smrtjo. Morda tudi želja, da bi poiskali dodatno zdravljenje, dodatne metode. Seveda je vsak posameznik zgodba zase, in v filmu so z nami svoje zgodbe delili Mojca Senčar, ki se ji je bolezen ponovila, Jaka Jakopič, nekdanji poklicni nogometaš, ki je zbolel v mladih letih in odigral novo tekmo v življenju na drugačnem igrišču, ter Jože Stopar, ki bolezen premaguje z novo metodo – elektrokemoterapijo, ki je plod dela slovenskih raziskovalcev. Vsi trije nas v filmu veliko naučijo o ljubezni do življenja, bolezni navkljub. Vzporedno z osebnimi zgodbami v filmu raka predstavijo tudi številni strokovnjaki multidisciplinarnega tima in razložijo pomen kirurškega zdravljenja, radioterapije, sistemskega zdravljenja ter pomen ambulante za onkološko genetsko svetovanje.
Spomini režiserja Aleša Jana skozi osebne zgodbe in pripovedi staršev predstavljajo kroniko slovenskega gledališča zadnjega stoletja, saj gre za že tretjo generacijo z gledališčem povezane družine Juvan-Jan. V oddajah je ob več kot tisoč fotografijah predstavljeno izjemno obsežno filmsko, televizijsko in slikovno dokumentarno gradivo, odlomki več kot pol stoletja starih gledaliških predstav in posnetki dogodkov zadnjega stoletja, od katerih so mnogi prvič objavljeni, večine pa že več desetletij ni bilo mogoče videti. Režiser Aleš Jan, rojen v Ljubljani med vojno leta 1943, je režiral v vseh slovenskih gledališčih. Hkrati je bil režiser in urednik igranega programa na Radiu Slovenija, kjer je ustvaril izjemno število radijskih iger, izmed katerih so bile mnoge nagrajene na mednarodnih festivalih. Na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo je predaval radijsko režijo. Aleš Jan je že od malega preživljal čas v okrilju Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani, kjer sta vse od dvajsetih let preteklega stoletja do konca svoje gledališke poti ustvarjala njegova starša, igralka Vida Juvanova ter igralec in režiser Slavko Jan, kar dvakrat tudi ravnatelj Drame. Že od zgodnjih petdesetih let preteklega stoletja sta bila tudi profesorja na AGRFT, kjer je Vida Juvanova v svet gledališča popeljala mnoge generacije slovenskih igralcev, med njimi največja imena naših odrskih desk, filma, radijskega in televizijskega igranega programa. Tako Vida Juvanova kot Slavko Jan sta zelo zaznamovala tudi slovenski film. V ljubljanski Drami je bila zelo priljubljena igralka med obema vojnama Polonca Juvanova, babica Aleša Jana. Z možem je po vojni postavila Hišo Polonca v Cerkljah na Gorenjskem, ki je postala zbirališče umetnikov in kulturnikov tistega časa.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Neveljaven email naslov